Eonavščina
| Eonavščina | |
|---|---|
| eonaviego, galego-asturiano, fala | |
| Materni jezik |  Španija |
| Področje |  Asturija |
Št. maternih govorcev | 45.000 (2002) |
| Pisava | latinica |
| Uradni status | |
| Regulator | Asturijska jezikovna akademija Jezikoslovni oddelek Eo Navia |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-3 | – |
 eonavščina
| |
Eonavščina ali galicijska asturščina je romanski jezik v Španiji, ki ga govorijo v Zahodni Asturiji. Pravzaprav je prehodno narečje med galicijščino in asturleonščino, kar je potrdila tudi Asturijska jezikovna akademija, ki je inštitut za standardizacijo asturščine.[1] Poteka pač spor v pokrajinskih političnih krogih o uvrstitvi eonavščine, tudi med tistimi, želijo standardizirati eonavščino in doseči, da bo priznana kot jezik: prvi želijo, da naj dobi večjo veljavo portugalsko-galicijska smer, medtem ko drugi želijo eonavščino približati asturščini.
Poimenovanje
[uredi | uredi kodo]Zakon 1/1998 v avtonomni skupnosti Asturiji imenuje jezik kot galego-asturiano (galicijska asturščina) ali fala[2] (to ni enaka falščini, ki jo govorijo v Estremaduri). Drugo poimenovanje je Galego de Asturias (galicijski jezik Asturije). Ime eonaviego je uporabil prvič jezikoslovec Xavier Frías Conde, ki ga je sprejela tudi Asturijska jezikovna akademija. To je zloženka na podlagi tiste pokrajine, ki je med rekama Eo in Navia v Zahodni Asturiji, ob meji Galicije, kjer se govori eonavščina.
Značilosti
[uredi | uredi kodo]Eonavsko glasoslovje je najbolj podobno galicijskemu, zato je uvrstil španski jezikoslovec Ramón Menéndez Pidal eonavščino v skupino galicijsko-portugalskih narečij.[3] Edina razlika od galicijščine, da se ne razlikujejo samoglasniški pari med zaprtimi in odprtimi -e- in -o-.[4]
Do 19. stoletja so bili prisotni v eonavščini t. i. nazalni samoglasniki, ki so danes povsem izginili ali so dokaj redki.[5]
Nenaglašeni samoglasniki se spremenijo v položaju asimilacije soglasnikov in samoglasnikov, ko je ta položaj popolnoma enklitičen.[4]
Eonavščina ima veliko dvoglasnikov, hkrati pa manjkajo nazalni dvoglasniki, ki jih lahko zasledimo v asturleonščini ali galicijščini.[6]
V metafonični konotaciji močnejših glagolskih oblik je eonavščina konzervativnejša od galicijščine, ker je spregatev odvisna od izgube razlik med odprtimi in zaprtimi samoglasniki, medtem ko je spregatev v galicijščini odvisna od izvirnih vokalizmov.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]V 13. in 14. stoletju so nastali različni dokumenti v opatijah, v katerih že lahko zasledimo eonavske jezikovne elemente.[7] Prav tako v pesnitvi dvorljivca Fernana Soaresa de Quiñonesa, ki je pisal v stari galicijščini.[8] Kastiljščina se je začela razširiti od leta 1511, zato do 19. stoletja ni nobenih dokumentov v eonavskem jeziku.
V delih galicijskih pisateljev in pesnikov v 19. in 20. stoletju so bili prisotni eonavski elementi. Po španski državljanski vojni, v Francovi diktaturi so porinili galicijski jezik v ozadje. Od 70. let 20. stoletja so lokalni avtorji kot Damaso Alonso, Manuel Garcia Sanchez ali Manolo Galano začeli oživiti pokrajinski jezik in identiteto v pokrajini med rekama Eo in Navia. Ti avtorji so objavili knjige in prispevke v revijah, ki so bili napisani popolnoma v eonavščini. Leta 1996 so ustanovili revijo Entrambasauguas, ki jo izdaje Jezikoslovni oddelek Eo Navia. V lokalnih gledališčih predstavijo že od 20. let 20. stoletja gledališke igre v eonavskem jeziku.
Položaj
[uredi | uredi kodo]V Galiciji in Asturiji enako delujejo društva za ohranitev in negovanje eanovskega jezika, ki so pač razdeljena. Zakon 1/1998 velja tudi za zaščito in širjenje eanovščine,[2] kljub temu je njena raba majhna. So poskusi za izoblikovanje normativnega pravopisa, vendar društva v Galiciji uporabijo pisavo, ki je podobna (enaka) galicijskemu pravopisu, medtem ko v Asturiji uporabijo standardno astursko pisavo Asturijske jezikovne akademije.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ García Arias, Xosé Lluís (1992). Asturianisch: Externe Sprachgeschichte / Evolución lingüística externa. España: Lexikon der Romanistischen Linguistik. str. 681–692.
- 1 2 »Ley 1/1998, de 23 de marzo, de uso y promoción del bable/asturiano« (PDF) (v španščini). 30. april 1998. Pridobljeno 21. maja 2025.
- ↑ Menéndez Pidal, Ramón (1962). El dialecto leonés. Oviedo: Real Instituto de Estudios Asturianos. str. 16–17.
- 1 2 García García, José (1980). El habla de El Franco (PhD). Oviedo: Universidad de Oviedo.
- ↑ Redondas de las, Alonso Fernández; García Yebra, Valentín (1961). El gallego-leonés de Ancares y su interés para la dialectología portuguesa. Cuadernos de Estudios Gallegos. Instituto de Estudios Gallegos Padre Sarmiento. str. 43–79.
- ↑ Manuel Menendez Garcia (27. april 2014). »Algunis limites dialectales en el occidente de Asturias« (PDF) (v španščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. aprila 2014. Pridobljeno 21. maja 2025.
- ↑ Álvarez Castrillón, José Antonio (2011). Colección Diplomática del Monasterio de Santa María de Villanueva de Oscos (1139-1300). Oviedo: Real Instituto de Estudios Asturianos. ISBN 978-84-938730-3-5.
- ↑ Beltran Pepió, Vicenç (2005). Los problemas de Fernán Soarez de Quiñones. La corte de Babel: Lenguas, poética y política en la España del siglo XIII. Biblioteca románica hispánica. Madrid: Gredos. str. 212–223. ISBN 84-249-2773-7.