Enid Blyton

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Enid Mary Blyton
RojstvoEnid Mary Carey Blyton[1]
11. avgust 1897({{padleft:1897|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[2][3][…]
East Dulwich[d], Anglija[1]
Smrt28. november 1968({{padleft:1968|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[2][3][…] (71 let)
Hampstead[d], Anglija
Poklicpisateljica, romanopiska, pesnica, učiteljica, mladinska pisateljica, scenaristka, plesalka
Narodnostangleško
DržavljanstvoFlag of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo[5]
PodpisEnidblytonsig..jpg

Enid Mary Blyton, angleška pisateljica, * 11. avgust 1897, East Dulwich, London, Anglija, Združeno kraljestvo, † 28. november 1968, Hampstead, London, Anglija, Združeno kraljestvo.

Enid Blyton je bila angleška otroška pisateljica, katere knjige so že od tridesetih let 20. stoletja med najbolje prodajanimi na svetu, saj so bile prodane v več kot 600 milijonih izvodov. Njene knjige so še vedno izjemno priljubljene in so prevedene v 90 jezikov. Od junija 2018 je Blytonova na 4. mestu med najpogosteje prevajanimi avtorji. Pisala je o številnih temah, vključno z izobraževanjem, naravoslovjem, domišljijo, skrivnostmi in svetopisemskimi pripovedmi, danes je pa najbolj poznana po svojih delih o Nodiju, petih prijateljih, Skrivnih sedem in Malory Towers.

Njena prva knjiga, pesniška zbirka Child Whispers na 24-ih straneh, je izšla leta 1922. Po komercialnem uspehu njenih zgodnjih romanov, kot sta Adventures of the Wishing-Chair (1937) in The Enchanted Wood (1939), je Blytonova pričela graditi svoj literarni imperij. Včasih je ob prispevkih v revijah in časopisih napisala tudi petdeset knjig letno. Njeno pisanje je bilo nenačrtovano in je večinoma izviralo iz njenega nezavednega uma – svoje zgodbe je namreč pisala, kot da se dogodki odvijajo pred njo. Velik obseg in hitrost njenega dela sta zato privedla do govoric, da Blytonova zaposluje ogromno prikritih piscev, vendar je to odločno zanikala.

Delo Blytonove je od petdesetih let 20. stoletja postajalo vedno bolj kontroverzno med literarnimi kritiki, učitelji in starši zaradi narave njenega pisanja in tem njenih knjig, predvsem serije Nodi. Nekatere knjižnice in šole so prepovedale njena dela, za katera je BBC zavrnil njihovo predvajanje med tridesetimi in petdesetimi leti 20. stoletja, kar so utemeljevali s trditvijo, da nimajo večje literarne vrednosti. Njene knjige so bile kritizirane kot elitistične, seksistične, rasistične, ksenofobne in v nasprotju z naprednejšim okoljem, ki se je oblikovalo v Veliki Britaniji po drugi svetovni vojni. Kljub temu so po njeni smrti leta 1968 še naprej ostajale med najbolj prodajanimi deli.

Blytonova je menila, da je odgovorna za to, da svojim bralcem zagotovi močan moralni okvir, zato jih je spodbujala, da podprejo vredne cilje. V klubih, ki jih je ustanovila ali podpirala, jih je spodbujala in organizirala, da so zbirali sredstva za dobrodelne ustanove za živali in otroke. Zgodba njenega življenja je bila uprizorjena v BBC-jevem filmu Enid, v katerem je v naslovni vlogi nastopila Helena Bonham Carter in ki je bil prvič predvajan v Združenem kraljestvu na BBC Four leta 2009. Prav tako so več njenih knjig priredili za oder ali televizijo.

Zgodnje življenje in izobrazba[uredi | uredi kodo]

Enid Blyton se je rodila 11. avgusta 1897 v East Dulwichu v južnem delu Londona kot najstarejša od treh otrok očeta Thomasa Careyja Blytona (1870-1920), ki je bil prodajalec jedilnega pribora, in mame Therese Mary (rojene Harrison, 1874-1950). Mlajša brata Hanly (1899-1983) in Carey (1902-1976) sta se rodila po tem, ko se je družina preselila najprej v vilo v Beckenham, nato pa v Kentu.[6] Nekaj ​​mesecev po rojstvu je Enid zbolela in skoraj umrla zaradi oslovskega kašlja, vendar je po zaslugi očeta ozdravela. Do njega je gojila globoko naklonjenost.[7] Oče je v njej vzbudil ljubezen do narave. V svoji avtobiografiji je pozneje o njem zapisala, da je "ljubil rože in ptice in divje živali in je vedel več o njih kot kdorkoli, kar sem jih kdaj srečala.«[8] Nanjo je prenesel tudi svoje zanimanje za vrtnarjenje, umetnost, glasbo, literaturo in gledališče. Pogosto sta se skupaj sprehajala v naravi, kar pa ni bilo všeč njeni materi, ki ni kazala veliko zanimanja za udejstvovanje svoje hčerke.[9] Enid je zlomilo, ko je oče kmalu po njenem trinajstem rojstnem dnevu zapustil družino zaradi druge ženske. Z materjo nikoli ni imela dobrega odnosa in se niti ni udeležila pogreba katerega od staršev.[10]

Med letoma 1907 in 1915 je Blytonova obiskovala St Christopher's School v Beckenhamu, na kateri je postala šolska prvakinja v tenisu in kapetanka ekipe za lacrosse.[11] Od šolskih predmetov se je najbolj odlikovala v pisanju in se tako leta 1911 predstavila na otroškem pesniškem tekmovanju, ki ga je organiziral Arthur Mee. Ta jo je vzpodbujal k nadaljnjemu pisanju,[6] enako vzpodbudo ji je dajala tudi teta šolske prijateljice, slikarke Mary Potter, Mabel Attenborough. Njena mati je pisanje označila za izgubo časa in denarja.[9]

Kompleks Seckford Hall blizu Woodbridga, ki je navdihnil njeno pisanje.

Oče jo je naučil zelo dobro igrati klavir. Verjel je, da bi lahko sledila stopinjam njegove sestre in postala poklicna glasbenica.[11] Blytonova se je na koncu vendarle odločila, da ji pisanje bolj ustreza.[12] Po končanem šolanju leta 1915 se je odselila iz družinske hiše in živela s prijateljico Mary Attenborough, nato pa z Georgom in Emily Hunt v Seckford Hallu v bližini Woodbridga v Suffolku. Ta kraj z domnevnim prostorom, kjer naj bi strašilo, in tajnim kanalom je bil navdih za njeno kasnejše pisanje.[6] Kmalu je spoznala Ido Hunt, ki je poučevala na gimnaziji v Ipswichu in ji je predlagala, da bi delala kot učiteljica.[13][14] Blytonova je predlog sprejela.[12][15] V tem času skoraj ni imela več stika s svojo družino.[6]

Njene rokopise so založniki večkrat zavrnili, zaradi česar je postala le še bolj odločena, da bo uspela. Pozneje je o tem zapisala: »Deloma ti pri tem pomaga boj, ki ti da odločnost, značaj, samozavest – stvari, ki ti pomagajo pri katerem koli poklicu, zagotovo tudi v pisateljevanju.« Marca 1916 so v reviji Nash's Magazine objavili njene prve pesmi.[16] Decembra 1918 je zaključila šolo za učitelje in naslednji mesec pričela delati na šoli Bickley Park, manjši ustanovi za dečke v Bickleyju v Kentu. Dva meseca pozneje je prejela učiteljska certifikata z odliko iz zoologije in načel izobraževanja, prve stopnje iz botanike, geografije, prakse in zgodovine poučevanja, otroške higiene in poučevanja v razredu ter druge stopnje iz književnosti in osnovne matematike.[6] Leta 1920 se je preselila v Southernhay v Hook Road Surbiton, kjer je postala guvernanta štirim sinovom arhitekta Horacea Thompsona in njegove žene Gertrude.[12] Tam je preživela štiri srečna leta. Zaradi pomanjkanja šol na tem območju so se jim pridružili še otroci sosedov, tako da se je v hiši razvila prava manjša šola.[17]

Zgodnje delo[uredi | uredi kodo]

Leta 1920 se je Blytonova preselila v Chessington in začela pisati v svojem prostem času. Naslednje leto je zmagala na pisateljskem tekmovanju z esejem "On the Popular Fallacy that to the Pure All Things are Pure."[18] Zaradi tega uspeha so se razni založniki začeli zanimati za njene kratke zgodbe in pesmi.[6]

Prva izdana knjiga Enid Blyton je bila 24-stranska pesniška zbirka Child Whispers leta 1922.[18] Ilustrirala jo je njena prijateljica iz šole Phyllis Chase, ki je z njo sodelovala še pri nekaterih njenih zgodnejših delih.[19] Tega leta je Blytonova začela objavljati v izdajah založnika Cassella in Georgea Newnes. Njeno prvo delo Peronel and his Pot of Glue je bilo sprejeto za izdajo v publikaciji Teachers' World. Velik uspeh ji je prinesla objava njenih pesmi v posebni izdaji, v kateri so bili tudi prispevki Rudyarda Kiplinga, Walterja de la Mareja in G. K. Chestertona. Njeni izobraževalni teksti so bili zelo vplivni v 20-ih in 30-ih letih 20. stoletja. Najbolj obsežna dela so bila The Teacher's Treasury (1926) v treh delih, Modern Teaching (1928) v šestih delih, Pictorial Knowledge (1930) v desetih delih in Modern Teaching in the Infant School (1932) v štirih delih.[20]

Julija 1923 je izdala Real Fairies, zbirko s 33-imi pesmimi, napisanimi posebej za to zbirko, le ena pesem se je pred tem pojavila v reviji Punch.[21] Naslednje leto je izšla knjiga The Enid Blyton Book of Fairies, ki jo je ilustriral Horace J. Knowles,[22] leta 1926 pa Book of Brownies.[23] Nekaj knjig in iger je izšlo tudi leta 1927, med drugim A Book of Little Plays in The Play's the Thing, ki jo je ilustriral Alfred Bestall.[24]

V tridesetih letih 20. stoletja se je Blytonova začela zanimati za različne zgodovinske mite, med njimi za tiste iz antične Grčije in Rima. Leta 1930 so tako izšle knjige The Knights of the Round Table, Tales of Ancient Greece in Tales of Robin Hood. V knjigi Tales of Ancient Greece je Enid Blyton na novo napisala 16 dobro poznanih mitov iz antične Grčije, pri čemer pa je raje uporabila latinska imena in si izmislila pogovore med osebami.[25] Leta 1934 so izšle The Adventures of Odysseus, Tales of the Ancient Greeks and Persians in Tales of the Romans.[26]

Dobrodelnost[uredi | uredi kodo]

Blytonova je čutila odgovornost, da svojim bralcem predstavi pozitiven moralni okvir in jih je zato spodbujala, da podprejo resnično vredne cilje.[27] Njeno mnenje, ki je bilo izraženo tudi v članku leta 1957, je bilo, da bi morali namesto odraslih otroci pomagati živalim in drugim otrokom:

»[Otroci] niso zainteresirani za pomoč odraslim. Pravzaprav menijo, da bi se morali odrasli sami spoprijeti s potrebami odraslih. Močno pa se zanimajo za živali in druge otroke ter čutijo sočutje do slepih dečkov in deklet ter spastikov, ki ne morejo hoditi ali govoriti.«[28]

Blytonova in člani otroških klubov, ki jih je promovirala preko svojih revij, so zbrali veliko denarja za različne dobrodelne organizacije. Po njenih besedah je članstvo v njenih klubih pomenilo delati za druge brez plačila. Največji med klubi, s katerimi je sodelovala je bil Zasedene čebele, mladinski oddelek Ljudske ambulante za bolne živali, ki ga je Blytonova aktivno podpirala od leta 1933. Klub je leta 1934 ustanovila Maria Dickin[29] in je po objavi v reviji Enid Blyton Magazine privabil 100 000 članov v treh letih.[30] Zaradi izjemne priljubljenosti Blytonove je klub v njenem prvem letu mandata, ki ga je pričela leta 1952,[29] pridobil 20 000 dodatnih članov. Leta 1953 je nastal klub Enid Blyton Magazine.[6] Njegov glavni cilj je bil zbrati sredstva za pomoč otrokom s cerebralno paralizo, ki so obiskovali center v Cheyne Walku v londonskem Chelseaju, tako da so zanje opremili tudi hostel.[31]

Serija Pet prijateljev je požela takšno odobravanje, da so se bralci obrnili na Blytonovo s pobudo po ustanovitvi kluba oboževalcev. Pisateljica se je strinjala pod pogojem, da bi to združenje imelo koristen namen in predlagala, da bi lahko zbirali sredstva za socialni dom za dojenčke v Shaftesburyju in Beaconsfieldu, v odboru katerega je bila od leta 1948.[32] Klub je bil ustanovljen leta 1952 in je zagotovil sredstva za opremo znamenitega oddelka petih prijateljev v domu, otroškega bazena, sončne sobe, poletne hiše, igrišča, prostora za praznovanja rojstnih dni in božiča ter za obiske.[33] Do poznih petdesetih let so imeli klubi Blytonove 500 000 članov in so v šestih letih zbrali 35 000 funtov.[9]

Do leta 1974 je Klub petih prijateljev imel 220 000 članov in se je še večal s hitrostjo 6000 novih članov na leto.[34] Dom Beaconsfield, ki so ga podpirali, so leta 1967 zaprli, vendar je klub še vedno zbiral sredstva za druge otroške dobrodelne projekte, med drugim za posteljo Enid Blyton v bolnišnici Great Ormond Street in mini avtobus za invalidne otroke bolnišnice Stoke Mandeville.[35]


Zasebno življenje[uredi | uredi kodo]

Dom Blytonove Old Thatch blizu Bourne Enda v Buckinghamshireu, kjer je živela med letoma 1929 in 1938.

28. avgusta 1924 se je Blytonova poročila z majorjem Hughom Alexandrom Pollockom (1888-1971). Na poroko svoje družine ni povabila.[6] Mož se je malo pred poroko ločil od prve žene, s katero je imel dva sinova, od katerih je eden že bil pokojen. Pollock je bil urednik knjižnega oddelka v založniškem podjetju George Newnes, ki je postalo njen stalni založnik. On je Blytonovi predlagal, naj napiše knjigo o živalih The Zoo Book, ki je bila dokončana mesec dni pred njuno poroko. Prvotno sta živela v stanovanju v kraju Chelsea, nato v Beckenhamu, na koncu pa v Bourne Endu (v njenih delih imenovan Peterswood) od leta 1929.[12][36] Prva hči Gillian se je rodila 15. julija 1931, po splavu leta 1934[9] pa še druga hčerka Imogen, rojena 27. oktobra 1935.[6]

Spominska plošča na hiši v Chessingtonu, v kateri je živela v letih 1920-1924.

Leta 1938 se je družina preselila v hišo v Beaconsfield. Hiša so poimenovali Green Hedges po natečaju za bralce njene revije. Sredi tridesetih let 20. stoletja se je Pollock (morda zaradi travme, ki mu jo je vtisnila prva svetovna vojna, obujal pa jo je med srečanji  z Winstonom Churchillom) umaknil iz javnega življenja in postal skrivni alkoholik.[37] Ob izbruhu druge svetovne vojne se je vključil v obrambo domovine.[37] Takrat je ponovno srečal 19 let mlajšo pisateljico Ido Crowe, ki jo je sicer spoznal že pred leti, in ji ponudil delo tajnice v centru za usposabljanje v kraju Denbies v gotskem dvorcu v Surreyju, ki je pripadal Lordu Ashcombeju. Zapletla sta se v romantično razmerje.[38] Zakon Blytonove in Pollocka se je znašel v težavah. Ida Crowe je pozneje v svojih spominih zapisala, da je tudi Blytonova začela z nizom razmerij,[38] med katerimi je bilo tudi lezbično z eno od varušk otrok.[38][39] Leta 1941 je Blytonova začela resno razmerje z londonskim kirurgom Kennethom Fraserjem Darrellom Watersom.[40] Pollock je odkril zvezo in zagrozil, da bo sprožil postopek za ločitev,[41] kar bi lahko škodilo njeni javni podobi.[38] Na koncu sta se dogovorila, da je postopek sprožila Blytonova,[41] ki je (glede na spomine Ide Crowe) obljubila, da bo Pollocku omogočila dostop do hčera, če bo priznal nezvestobo. Po ločitvi je obljubo prelomila in dosegla prepoved stikov z otrokoma, za povrh pa je poskrbela, da ni mogel več najti dela v založništvu. Pollock, ki se je z Ido Crowe poročil 26. oktobra 1943, je nadaljeval s popivanjem in bil leta 1950 prisiljen razglasiti osebni stečaj.[38]

Enid Blyton in Darrell Waters sta se poročila v Westminstru 20. oktobra 1943. Kmalu po poroki je Blytonova spremenila priimek svojih hčera v Darrell Waters[42] in javno sprejela svojo novo vlogo srečno poročene in predane zdravnikove žene.[12] Leta 1945 je po petih mesecih nosečnosti po padcu z lestve splavila. Otrok bi bil prvi otrok Darrella Watersa in hkrati sin, po katerem sta oba hrepenela.[9]

Še naprej je gojila ljubezen do tenisa, ki je vključevala tudi igro z golim telesom, ki je bilo ''v tistih časih običajno med bolj očarljivimi pripadniki srednjega sloja.''[43][44]

Njeno zdravje se je začelo slabšati leta 1957, ko se je med igro golfa začela pritoževati zaradi občutka omedlevice in težke sape.[45] Leta 1960 so se pojavili prvi znaki demence.[46] Njen zastopnik George Greenfield se je pozneje spominjal, da je bilo nepredstavljivo za eno "najbolj znanih in uspešnih otroških avtorjev z ogromno energije in računalniškim spominom", da je zbolela za Alzheimerjevo boleznijo v svojih srednjih šestdesetih letih.[46] Stanje se je še poslabšalo, ko je začelo pešati tudi zdravje njenega moža, ki je zbolel za hudim artritisom, postajal pa je tudi vedno bolj vzkipljiv. Naposled je umrl 15. septembra 1967.[40][47]

Življenjska zgodba Enid Blyton je bila uprizorjena v BBC-jevem filmu Enid, ki je bil v Združenem kraljestvu prvič predvajan na programu BBC Four 16. novembra 2009.[48] Helena Bonham Carter, ki je odigrala naslovno vlogo, je Blytonovo opisala kot ''popolno deloholičarko, odvisnico od dosežkov in izjemno preudarno podjetnico,'' ki je znala delati na svojem imenu kot tržni znamki.[49]

Smrt[uredi | uredi kodo]

V mesecih po moževi smrti je Blytonova slabela in se zato tri mesece pred smrtjo preselila v negovalni dom v Hampsteadu, predelu Londona. Umrla je 28. novembra 1968 v starosti 71 let. Njene posmrtne ostanke so kremirali v Golders Green Crematoriumu, kjer se še danes nahaja njen pepel.[6]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Blain V., Grundy I., Clements P. The Feminist Companion to Literature in English: Women Writers from the Middle Ages to the Present — 1990. — P. 108.
  2. 2,0 2,1 Record #118512137 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  3. 3,0 3,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  4. 4,0 4,1 SNAC — 2010.
  5. http://web.archive.org/web/20170323061918/http://jeugdliteratuur.org/auteurs/enid-blyton
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 6,7 6,8 6,9 "Chronology". The Enid Blyton Society. Pridobljeno dne 18. 3. 2017.
  7. Baverstock (1997), stran 5.
  8. Blyton (1952), stran 54.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 Bensoussane, Anita. "A Biography of Enid Blyton—The Story of Her Life". The Enid Blyton Society. Pridobljeno dne 18. 3. 2017.
  10. Thompson & Keenan (2006), stran 77.
  11. 11,0 11,1 Druce (1992), stran 9.
  12. 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 Ray, Sheila (1. 9. 2017). "Blyton [married names Pollock, Darrell Waters], Enid Mary". Oxford Dictionary of National Biography. Pridobljeno dne 11. 3. 2021.
  13. Goldstein, Jack; Reese, Isabella. "101 Amazing Facts about Enid Blyton". Google Books. Pridobljeno dne 11. 3. 2021.
  14. Stoney (2011), stran 377.
  15. Bhimani, Nazlin (19. 6. 2012). "Enid Blyton, educationalist". Newsam News. Pridobljeno dne 11. 3. 2021.
  16. Bensoussane, Anita. "Enid the Writer". The Enid Blyton Society. Pridobljeno dne 11. 3. 2021.
  17. Stoney (2011), stran 552.
  18. 18,0 18,1 Stoney (2011), strani 624–630.
  19. Stoney (2011), stran 645.
  20. Rudd (2004), stran 112.
  21. "Real Fairies". The Enid Blyton Society. Pridobljeno dne 18. 3. 2017.
  22. Stoney (2011), strani 944–951.
  23. Stoney (2011), stran 3804.
  24. Stoney (2011), stran 3810.
  25. Brazouski & Klatt (1994), stran 25.
  26. Commire (1981), stran 57.
  27. Commire, Anne; Klezmer, Deborah (2001). Women in World History: A Biographical Encyclopedia. Gale Group. ISBN 978-0-7876-4072-9.
  28. Stoney (2011), strani 2219–2225.
  29. 29,0 29,1 "What we do". PDSA. Pridobljeno dne 8. 7. 2021.
  30. Stoney (2011), strani 2228–2234.
  31. Stoney (2011), strani 2262–2268.
  32. Stoney (2011), strani 2234–2241.
  33. Stoney (2011), stran 2247.
  34. Druce (1992), strani 16–17.
  35. Stoney (2011), strani 2249–2256.
  36. "Enid Blyton". Old Thatch Gardens. Pridobljeno dne 1. 4. 2021.
  37. 37,0 37,1 Close, Rob. "Hugh Pollock: the first Mr Enid Blyton". Ayrshire History. Pridobljeno dne 1. 4. 2021.
  38. 38,0 38,1 38,2 38,3 38,4 Alderson, Andrew; Trump, Simon (20. 10. 2002). "Adulteress Enid Blyton 'ruined her ex-husband". The Telegraph. Pridobljeno dne 1. 4. 2021.
  39. "Ida Pollock: The 'other woman' in Enid Blyton's divorce petition". The Sydney Morning Herald. 17. 12. 2013. Pridobljeno dne 1. 4. 2021.
  40. 40,0 40,1 Matthew (1999), stran 70.
  41. 41,0 41,1 Stoney (2011), stran 2028.
  42. Stoney (2011), stran 2028–2040.
  43. Naismith & Garden (2013), stran 116.
  44. Carr-Gomm, Philip. "Naturism: Should I let it all hang out?". BBC. Pridobljeno dne 1. 4. 2021.
  45. Stoney (2011), stran 2683.
  46. 46,0 46,1 Greenfield (1995), stran 127.
  47. Greenfield (1995), stran 129.
  48. "BBC producing Enid Blyton film". Digital Spy. 21. 5. 2009. Pridobljeno dne 1. 4. 2021.
  49. Jenkins, Garry (15. 11. 2009). "Why Enid Blyton's Greatest Creation was Herself". The Telegraph. Pridobljeno dne 1. 4. 2021.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Baverstock, Gillian (1997), Enid Blyton, Evans Brothers, ISBN 978-0-237-51751-9.
  • Bluemel, Kristin (2009), Intermodernism: Literary Culture in Mid-twentieth-century Britain, Edinburgh University Press, ISBN 978-0-7486-3509-2.
  • Blyton, Enid (1952), The Story of my Life, Grafton, ISBN 978-0-246-12795-2.
  • Blyton, Enid (2013a) [1961], Secret Seven: 13: Shock For The Secret Seven, Hachette Children's Books, ISBN 978-1-4449-1867-0.
  • Blyton, Enid (2013b) [1963], Secret Seven: 15: Fun For The Secret Seven, Hachette Children's Books, ISBN 978-1-84456-949-6.
  • Bouson, J. Brooks (2012), Jamaica Kincaid: Writing Memory, Writing Back to the Mother, SUNY Press, ISBN 978-0-7914-8292-6.
  • Brazouski, Antoinette; Klatt, Mary J. (1994), Children's Books on Ancient Greek and Roman Mythology: An Annotated Bibliography, Greenwood Publishing Group, ISBN 978-0-313-28973-6.
  • Briggs, Julia; Butts, Dennis; Orville Grenby, Matthew (2008), Popular Children's Literature in Britain, Ashgate Publishing, ISBN 978-1-84014-242-6.
  • Commire, Anne (1981), Something About the Author, 25, Gale Research, ISBN 978-0-8103-0087-3.
  • Druce, Robert (1992), This Day our Daily Fictions: An Enquiry into the Multi-million Bestseller Status of Enid Blyton and Ian Fleming, Rodopi, ISBN 978-90-5183-401-7.
  • Edwards, Owen Dudley (2007), British Children's Fiction in the Second World War, Edinburgh University Press, ISBN 978-0-7486-1651-0.
  • Fisher, Margery (1986), The Bright Face of Danger: An Exploration of the Adventure Story, Hodder Children's Books, ISBN 978-0-34022-993-4.
  • Greenfield, George (1995), A Smattering of Monsters: A Kind of Memoir, Camden House, ISBN 978-1-57113-071-6.
  • Grenby, Matthew (2008), Children's Literature, Edinburgh University Press, ISBN 978-0-7486-2274-0.
  • Inglis, Fred (1982), The Promise of Happiness: Value and Meaning in Children's Fiction, CUP Archive, ISBN 978-0-521-27070-0.
  • Matthew, Colin (1999), Brief Lives: Twentieth-century Pen Portraits from the Dictionary of National Biography, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-280089-3.
  • Murray, Shannon (2010), "A Book for Boys and Girls: Or, Country Rhimes for Children: Bunyan and Literature for Children", in Dunan-Page, Anne (ed.), The Cambridge Companion to Bunyan, Cambridge University Press, pp. 120–134, ISBN 978-0-521-73308-3.
  • Naismith, Jon; Garden, Graeme (2013), The Unbelievable Truth, Preface.
  • Palmer, Alex (2013), Literary Miscellany: Everything You Always Wanted to Know About Literature, Skyhorse Publishing Company, ISBN 978-1-62873-221-4.
  • Rudd, David (2004), "Blytons, Noddies, and Denoddification Centers: The Changing Constructions of a Cultural Icon", in Walt, Thomas Van der; Fairer-Wessels, Felicité; Inggs, Judith (eds.), Change and Renewal in Children's Literature, Greenwood Publishing Group, pp. 111–118, ISBN 978-0-275-98185-3.
  • Stoney, Barbara (2011) [2006], Enid Blyton: The Biography (Kindle ed.), History Press, ISBN 978-0-7524-6957-7.
  • Thompson, A. H. (1975), Censorship in Public Libraries in the United Kingdom during the Twentieth Century (First ed.), Bowker (R.R.) (UK) Ltd, pp. 137–157, ISBN 978-0-8593-5019-8.
  • Thompson, Mary Shine; Keenan, Celia (2006), Treasure Islands: Studies in Children's Literature, Four Courts Press, ISBN 978-1-85182-941-5.
  • Tucker, Nicholas (1990), The Child and the Book: A Psychological and Literary Exploration, CUP Archive, ISBN 978-0-521-39835-0.
  • Watson, Victor (2000), Reading Series Fiction: From Arthur Ransome to Gene Kemp, Psychology Press, ISBN 978-0-415-22701-8.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]