Pojdi na vsebino

Encefalitis

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Encefalitis
Slika z magnetno resonanco, ki prikazuje visok signal v senčnih režnjih možganov in v desni čelni možganski vijugi pri osebi z encefalitisom zaradi okužbe z virusom herpesa simpleksa.
Specialnostnevrologija, infektologija
Simptomiglavobol, vročina, zmedenost, otrdel vrat, bruhanje[1]
Zapletinapadi, težave pri govoru, težave s spominom, težave s sluhom[1]
Trajanjeveč tednov ali mesecev do okrevanja[1]
Tipiherpetični encefalitis, zahodnonilski encefalitis, encefalitis pri steklini, vzhodni konjski encefalitis in drugi[2]
Vzrokiokužba, avtoimunski vzrok, nekatera zdravila, nepojasnjen vzrok[2]
Diagnostični postopkina osnovi simptomov, dodatno s krvnimi testi, slikovnimi metodami, analizo možgansko-hrbtenjačne tekočine[2]
Zdravljenjeprotivirusna zdravila, antikonvulzivi, kortikosteroidi, umetno predihavanje[1]
Prognozarazlična[1]
Pogostost4,3 milijona (2015)[3]
Smrti150.000 (2015)[4]

Encefalítis pomeni vnetje možganov.[5][6] Kaže se z različnimi simptomi, kot so zmanjšanje ali sprememba zavesti, glavobol, vročina, zmedenost, otrdel vrat in bruhanje.[1][7] Med zaplete spadajo napadi, halucinacije, težave pri govoru, težave s spominom ter težave s sluhom.[1]

Možni vzroki so virusne okužbe (na primer okužbe z virusom herpesa simpleksa in virusom stekline), bakterijske okužbe, okužbe z glivami ali zajedavci.[1][2] Lahko je tudi posledica uporabe določenih zdravil, v nekaterih primerih pa je vzrok avtoimunska bolezen.[2] V številnih primerih ostane vzrok nepojasnjen.[2] Diagnoza temelji na simptomih, dodatno pa pri njeni postavitvi pomagajo krvni testi, slikovne metode in analiza možgansko-hrbtenjačne tekočine.[2]

Določene oblike encefalitisa se lahko preprečijo s cepivi.[5] Zdravljenje je podporno in odvisno od povzročitelja.[8] Uporabljajo se na primer antikonvulzivi, kortikosteroidi, pri virusnih povzročiteljih protivirusna zdravila (na primer aciklovir).[1] Zdravljenje praviloma poteka v bolnišnici.[1] Pri nekaterih bolnikih je potrebno umetno predihavanje.[1] Po končanem bolnišničnem zdravljenju bolniki včasih potrebujejo rehabilitacijo.[2] Po ocenah je leta 2015 v svetu za encefalitisom zbolelo 4,3 milijona ljudi, za posledicami bolezni pa je umrlo 150.000 bolnikov.[3][4] Smrtnost zaradi encefalitisa je pri odraslih okoli 10–12-odstotna; glavna vzroka smrti sta neobvladljivi krči in otekanje možganov. Okoli polovica preživelih ima trajne nevrološke okvare.[8]

Znaki in simptomi

[uredi | uredi kodo]

Simptomi se lahko pojavijo nenadno ali postopno; klinična slika lahko počasi napreduje ali pa je tudi zelo hitra.[8] Pri odraslih bolnikih z encefalitisom se običajno pojavi nenadna vročina, glavobol, zmedenost, občasno tudi epileptični napadi. Pri manjših otrocih in dojenčkih se lahko pojavijo razdražljivost, neješčnost in vročina.[9] Nevrološki pregled običajno pokaže zaspanost ali zmedenost. Otrdel vrat običajno nakazuje na prizadetost možganskih ovojnic, torej da gre za meningoencefalitis ali meningitis.[10]

Vzroki

[uredi | uredi kodo]
Virus stekline

Encefalitis lahko povzročijo okužbe, najpogosteje virusne, lahko pa tudi bakterijske, glivne ali zajedavske. Vzrok so lahko tudi nekužne bolezni, in sicer avtoimunske bolezni, sistemske bolezni, žilne bolezni ali rak.[8] V okoli 30−40 % primerov bolezni ostane vzrok nepojasnjen.[11]

Virusi

[uredi | uredi kodo]
Glavna članka: Virusni encefalitis in Herpetični encefalitis.

Pogost vzrok infekcijskega encefalitisa so virusne okužbe.[11] Virusni encefalitis se lahko izrazi kot neposredna posledica akutne okužbe ali kot ena od posledic latentne okužbe. V večini primerov virusnega encefalitisa povzročitelj ni dokončno prepoznan, v primeru pojasnjenih virusnih povzročiteljev pa je najpogostejša okužba z virusom herpesa simpleksa.[12] Drugi virusni povzročitelji encefalitisa so še virus stekline, poliovirus in virus ošpic.[13] V Sloveniji je pogost povzročitelj tudi virus klopnega meningoencefalitisa.[8]

Drugi možni virusni povzročitelji encefalitisa so flavivirusi (virus encefalitisa Saint Louis, virus Zahodnega Nila), bunjavirusi (virus La Crosse), arenavirusi (virus limfocitnega horiomeningitisa), reovirusi (virus koloradske klopne vročice) in henipavirusi.[14][15] Med redke povzročitelje encefalitisa spada tudi virus Powassan.[16] Razmeroma pogost povzročitelj encefalitisa v vzhodni Aziji je bil v preteklosti virus japonskega encefalitisa, vendar je sedaj zaradi cepljenja v upadu.[17]

Bakterije

[uredi | uredi kodo]

Tako kot pri meningitisu je lahko tudi pri encefalitisu vzrok bakterijska okužba.[18] Encefalitis je lahko tudi zaplet bakterijske okužbe, ki primarno sicer ne prizadene osrednjega živčevja; takšen primer je sekundarni encefalitis pri sifilisu, ki ga povzroča Treponema pallidum.[19] Drugi pogosti bakterijski povzročitelji encefalitisa so Lysteria spp., Streptococcus spp., Borrelia burgdorferi in Mycobacterium tuberculosis.[20]

Drugi infekcijski povzročitelji

[uredi | uredi kodo]

Zlasti pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom lahko encefalitis povzročijo tudi okužbe z nekaterimi glivami, zajedavci in praživalmi. Med povzročitelji glivnih encefalitisov sta najpogostejša Cryptococcus spp. in Aspergillus spp.[20] Primera zajedavskih bolezni, ki lahko povzročita encefalitis, sta toksoplazmoza in malarija.

Redki, vendar pogosto smrtni obliki encefalitisa sta primarni amebni meningoencefalitis in granulomatozni amebni encefalitis, ki ju povzroča okužba s prostoživečimi amebami.[21]

Avtoimunski encefalitis

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Avtoimunski encefalitis.

Avtoimunski encefalitisi predstavljajo pomemben delež neinfekcijskih encefalitisov. Znanje o njih se je povečalo šele v 21. stoletju.[22] Kažejo se z znaki, kot so katatonija, psihoza, nenormalni gibi in avtonomna disregulacija. Primera avtoimunskih encefalitisov sta encefalitis anti-NMDAR (encefalitis s protitelesi proti receptorju za N-metil-D-aspartat) in Rasmussenov encefalitis.[23]

Encefalitis anti-NMDAR je najpogostejša oblika avtoimunskega encefalitisa. Prvič so ga opisali leta 2005.[22] Pri okoli 60 % bolnic v starosti 18–45 let ga spremlja teratom jajčnikov.[24]

Ena od oblik avtoimunskega encefalitisa je tudi akutni diseminirani encefalitis, ki je oblika demielinizirajoče bolezni in se pojavlja predvsem pri otrocih.[25]

Diagnoza

[uredi | uredi kodo]
Lumbalna punkcija pri novorojenčku

Diagnoza temelji na simptomih.[2] Za diagnozo encefalitisa je potrebna prisotnost zmanjšane ali spremenjene zavesti, letargije ali spremenjene osebnosti v trajanju vsaj 24 ur, pri čemer ni drugega vzroka, ki bi pojasnil bolnikovo stanje.[26] Pri postavitvi diagnoze so lahko v pomoč različni testi:[27][28]

Zdravljenje

[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje je podporno in odvisno od vzroka; pri infekcijskem encefalitisu je odvisno od povzročitelja.[8] V poštev lahko pridejo naslednje oblike zdravil in zdravljenj: [29]

Pomembna sta tudi ustrezna prehrana bolnika ter uravnavanje tekočin in elektrolitov.[8]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 »Meningitis and Encephalitis Information Page«. NINDS. Arhivirano iz spletišča dne 29. oktobra 2017. Pridobljeno 29. oktobra 2017.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 2,8 »Meningitis and Encephalitis Fact Sheet«. National Institute of Neurological Disorders and Stroke. Arhivirano iz spletišča dne 29. oktobra 2017. Pridobljeno 29. oktobra 2017.
  3. ↑ 3,0 3,1 Vos T, Allen C, Arora M, Barber RM, Bhutta ZA, Brown A, Carter A, Casey DC, Charlson FJ, Chen AZ, Coggeshall M, in sod. (GBD 2015 Disease and Injury Incidence and Prevalence Collaborators) (Oktober 2016). »Global, regional, and national incidence, prevalence, and years lived with disability for 310 diseases and injuries, 1990-2015: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2015«. Lancet. 388 (10053): 1545–1602. doi:10.1016/S0140-6736(16)31678-6. PMC 5055577. PMID 27733282.
  4. ↑ 4,0 4,1 Wang H, Naghavi M, Allen C, Barber RM, Bhutta ZA, Carter A, Casey DC, Charlson FJ, Chen AZ, Coates MM, Coggeshall M, in sod. (GBD 2015 Mortality and Causes of Death Collaborators) (Oktober 2016). »Global, regional, and national life expectancy, all-cause mortality, and cause-specific mortality for 249 causes of death, 1980-2015: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2015«. Lancet. 388 (10053): 1459–1544. doi:10.1016/S0140-6736(16)31012-1. PMC 5388903. PMID 27733281.
  5. ↑ 5,0 5,1 »Encephalitis«. NHS Choices (v angleščini). 2016. Arhivirano iz spletišča dne 22. septembra 2017. Pridobljeno 29. oktobra 2017.
  6. ↑ https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5513685/encefalitis?page=1&query=Encefalitis&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 14. 12. 2024.
  7. ↑ Ellul M, Solomon T (Marec 2018). »Acute encephalitis - diagnosis and management«. Clinical Medicine. 18 (2): 155–159. doi:10.7861/clinmedicine.18-2-155. PMC 6303463. PMID 29626021.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 8,6 Arnež, M. (2016). »Encefalitis in mielitis«. Slovenska pediatrija; 23. str. 176–196.
  9. ↑ »Symptoms of encephalitis«. NHS. Arhivirano iz spletišča dne 5. januarja 2015. Pridobljeno 5. januarja 2015.
  10. ↑ Shmaefsky B, Babcock H (1. januar 2010). Meningitis. Infobase Publishing. ISBN 978-1-4381-3216-7. Arhivirano iz spletišča dne 30. oktobra 2015.
  11. ↑ 11,0 11,1 »Encephalitis«. www.hopkinsmedicine.org (v angleščini). 8. avgust 2021. Pridobljeno 9. januarja 2024.
  12. ↑ Roos KL, Tyler KL (2015). »Meningitis, Encephalitis, Brain Abscess, and Empyema«. Harrison's Principles of Internal Medicine (19 izd.). New York, NY: McGraw-Hill Education. ISBN 978-0-07-180215-4. Arhivirano iz spletišča dne 17. novembra 2017. Pridobljeno 7. novembra 2017.
  13. ↑ Fisher DL, Defres S, Solomon T (Marec 2015). »Measles-induced encephalitis«. QJM. 108 (3): 177–182. doi:10.1093/qjmed/hcu113. PMID 24865261.
  14. ↑ Kennedy, P. G. E. (Marec 2004). »Viral encephalitis: causes, differential diagnosis, and management«. Journal of Neurology, Neurosurgery, and Psychiatry. 75 Suppl 1 (Suppl 1): i10–15. doi:10.1136/jnnp.2003.034280. PMC 1765650. PMID 14978145.
  15. ↑ Broder CC, Geisbert TW, Xu K, Nikolov DB, Wang LF, Middleton D, Pallister J, Bossart KN (2012). »Immunization strategies against henipaviruses«. Henipavirus. Current Topics in Microbiology and Immunology. Zv. 359. str. 197–223. doi:10.1007/82_2012_213. ISBN 978-3-642-29818-9. PMC 4465348. PMID 22481140.
  16. ↑ »Symptoms & Treatment | Powassan | CDC«. www.cdc.gov (v ameriški angleščini). 4. december 2018. Arhivirano iz spletišča dne 26. junija 2019. Pridobljeno 26. junija 2019.
  17. ↑ Krajnc, Nik, Brecl Jakob, Gregor, Šega, Saša (2019). Avtoimunski encefalitis. Medicinski razgledi, letnik 58, številka 4, str. 443-456.
  18. ↑ Ashar BH, Miller RG, Sisson SD (1. januar 2012). Johns Hopkins Internal Medicine Board Review: Certification and Recertification. Elsevier Health Sciences. ISBN 978-1-4557-0692-1. Arhivirano iz spletišča dne 29. novembra 2015.
  19. ↑ Hama K, Ishiguchi H, Tuji T, Miwa H, Kondo T (1. januar 2008). »Neurosyphilis with mesiotemporal magnetic resonance imaging abnormalities«. Internal Medicine. 47 (20): 1813–1817. doi:10.2169/internalmedicine.47.0983. PMID 18854635.
  20. ↑ 20,0 20,1 Krajnc, Nik, Brecl Jakob, Gregor, Šega, Saša (2019). Avtoimunski encefalitis. Medicinski razgledi, letnik 58, številka 4, str. 443-456.
  21. ↑ »Free Living Amebic Infections«. 24. junij 2024.
  22. ↑ 22,0 22,1 Rojc, Bojan. »Avtoimuni encefalitisi, povzročeni s protitelesi proti membranskim in sinaptičnim antigenom«. Zdrav Vestn. 2017; 86. str. 75–85.
  23. ↑ Armangue T, Petit-Pedrol M, Dalmau J (november 2012). »Autoimmune encephalitis in children«. Journal of Child Neurology. 27 (11): 1460–1469. doi:10.1177/0883073812448838. PMC 3705178. PMID 22935553.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  24. ↑ Dalmau J, Graus F (Marec 2018). »Antibody-Mediated Encephalitis«. The New England Journal of Medicine. 378 (9): 840–851. doi:10.1056/NEJMra1708712. hdl:2445/147222. PMID 29490181. S2CID 3623281.
  25. ↑ Encephalitis na eMedicine
  26. ↑ Venkatesan A, Tunkel AR, Bloch KC, Lauring AS, Sejvar J, Bitnun A, Stahl JP, Mailles A, Drebot M, Rupprecht CE, Yoder J, Cope JR, Wilson MR, Whitley RJ, Sullivan J, Granerod J, Jones C, Eastwood K, Ward KN, Durrheim DN, Solbrig MV, Guo-Dong L, Glaser CA (Oktober 2013). »Case definitions, diagnostic algorithms, and priorities in encephalitis: consensus statement of the international encephalitis consortium«. Clinical Infectious Diseases. 57 (8): 1114–1128. doi:10.1093/cid/cit458. PMC 3783060. PMID 23861361.
  27. ↑ »Encephalitis: Diagnosis«. NHS Choices. Arhivirano iz spletišča dne 16. julija 2015. Pridobljeno 5. avgusta 2015.
  28. ↑ Kneen R, Michael BD, Menson E, Mehta B, Easton A, Hemingway C, Klapper PE, Vincent A, Lim M, Carrol E, Solomon T (Maj 2012). »Management of suspected viral encephalitis in children - Association of British Neurologists and British Paediatric Allergy, Immunology and Infection Group national guidelines«. The Journal of Infection. 64 (5): 449–477. doi:10.1016/j.jinf.2011.11.013. PMID 22120594.
  29. ↑ MedlinePlus Encyclopedia Encephalitis

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Scholia vsebuje topic profil za Encefalitis.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Encefalitis&oldid=6344703«