Elza Budau

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Elza Budau
Portret
Rojstvo28. december 1941({{padleft:1941|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:28|2|0}}) (80 let)
Beograd
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklicpesnica, pisateljica, pesmopiska

Elza Budau, slovenska besedilopiska in pisateljica, 28. december 1941, Beograd.

Življenje[uredi | uredi kodo]

V času vojne se je z materjo preselila na Bled, leta 1945 pa so se vsi preselili v Ljubljano, kjer je do leta 1949 obiskovala zasebno glasbeno šolo za harmoniko, od 1950 do 1960 pa nižjo in srednjo glasbeno šolo za klavir in tam zaključila dva razreda srednje glasbene šole. V Ljubljani je prav tako zaključila osnovno šolo in gimnazijo, po maturi pa se vpisala na FAGG v Ljubljani, kjer je do 1964 študirala arhitekturo. Leta 2015 je njeno študentsko delo krasilo razstavo Bauhaus – omreževanje idej in prakse v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu, leta 2018 pa razstavo Toward Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia 1948–1980 v Muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku.

Delo[uredi | uredi kodo]

Prozo, predvsem novele, je začela objavljati že v času gimnazije (1956) v reviji Mlada pota, črtice in potopise pa v Delu. Leta 1958 je njen prvenec, ljubezenski Diagram neke ljubezni, pod psevdonimom Štefka Dolenc bil delno objavljen v reviji Mlada pota, leta 1962 pa pod njenim imenom izšel v knjižni obliki zbirke Pota mladih pri Mladinski knjigi. Erotično tematiko je nadaljevala tudi v romanu Ljubezen v f-molu (1987). Leta 1963 je pričela pisati besedila za popevke in jih do danes napisala več kot tisoč, zato velja za eno največjih slovenskih tekstopiscev. Napisala je besedila za številne pesmi v času razcveta slovenske popevke, nekatere med njimi so tudi: Poletna noč, Brez besed, Samo nasmeh je bolj grenak, Pegasto dekle, Ko ljubezen umre, Na pragu let, Ti si moja ljubezen. Leta 1969 se je zaposlila na RTV Ljubljana v administraciji organizacijske enote glasbene produkcije, od 1977 je bila zadolžena za mednarodno distribucijo posnetkov, kasneje kot producentka za resno glasbo, potem pa novinarka specialistka za posebne naloge v dokumentarno-feljtonski redakciji.

Sodelovanja na glasbenih festivalih kot avtorica besedil[uredi | uredi kodo]

Slovenska popevka[uredi | uredi kodo]

  • 1964: Marjana Deržaj/Beti Jurković - Poletna noč (Mojmir Sepe/Elza Budau/Mojmir Sepe) (1. nagrada občinstva)
  • 1964: Elda Viler/Majda Sepe - S teboj (Mojmir Sepe/Elza Budau/Mojmir Sepe)
  • 1965: Marjana Deržaj - Med teboj in menoj (Jože Privšek/Elza Budau/Jože Privšek)
  • 1965: Irena Kohont - Šel si mimo (Jure Robežnik/Elza Budau/Jure Robežnik) (1. nagrada občinstva)
  • 1965: Majda Sepe - Začarani trikotnik (Mojmir Sepe/Elza Budau/Mojmir Sepe)
  • 1965: Nino Robič - Deževno popoldne (Ati Soss/Elza Budau/Ati Soss)
  • 1965: Beti Jurković - Tvoje majhne laži (Mojmir Sepe/Elza Budau/Mojmir Sepe)
  • 1966: Berta Ambrož - Jokala bom brez solz (Jože Privšek/Elza Budau/Jože Privšek)
  • 1966: Berta Ambrož - Nekega dne (Mojmir Sepe/Elza Budau/Mojmir Sepe)
  • 1966: Marjana Deržaj - Ples oblakov (Jure Robežnik/Elza Budau/Jure Robežnik) (nagrada strokovne žirije za najboljše besedilo, 1. nagrada strokovne žirije)
  • 1966: Berta Ambrož - Poslednja noč ljubezni (Jože Privšek/Elza Budau/Jože Privšek)
  • 1966: Marjana Deržaj - Zaljubljeno drevo (Ati Soss/Elza Budau/Ati Soss)

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Za objave krajših pripovednih besedil Resničnost in sanje (1955/56), Ena in ena sama ljubezen (1956/57), segment iz Diagrama neke ljubezni (1957/58) je prejela tretjo, drugo in prvo nagrado Mladih potov. Leta 2003 je za svoje življenjsko delo prejela Viktorja, leta 2007 Ježkovo nagrado za svoj radijski in glasbeni opus, 2022 pa še državno odlikovanje srebrni red za zasluge RS.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]