Elisabeth Kübler-Ross

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Dr. Kübler Ross
Elisabeth Kübler-Ross (1926 - 2004).jpg
Rojstvo 8. julij 1926({{padleft:1926|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1][2][3][4]
Zürich[1]
Smrt 24. avgust 2004({{padleft:2004|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1][2][4][5] (78 let)
Scottsdale[d]
Državljanstvo Flag of the United States.svg ZDA
Flag of Switzerland (Pantone).svg Švica
Poklic psihiatrinja, esejistka

Elisabeth Kobler-Ross, ameriška pisateljica in psihiatrinja švicarskega rodu, * 8. julij 1926, Zürich, Švica, † 24. avgust 2004, Scottsdale, Arizona, Združene države Amerike.

Eno njenih najbolj znanih del je model Kubler-Ross, ki predstavlja pet faz žalovanja, ki si sledijo v naslednjem vrstnem redu: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejemanje. Po njej je bil tudi poimenovan Kubler-Ross foundation, katerega je ustanovil njen sin Ken in pomaga ljudem pri sprejemanju smrti.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Elisabeth Kubler-Ross se je rodila kot ena izmed trojčkov (s sestrama Evo in Eriko) staršema Ernstu in Emmi Villiger-Kubler. V šestem razredu je želela postati zdravnica, njen oče je menil, da je to neumna ambicija in jo poskusil prisiliti, da bi delala kot sekretarka v njegovi pisarni (odvetniški). Brezobzirno je Elisabeth pri šestnajstih zapustila domovino in pobegnila v Nemčijo, kjer se je zaposlila kot kuharica, zidarka, krojačica ter asistentka v očesni kliniki. V tem času se je tudi seznanila z delom v bolnicah, kjer je pomagala beguncem.

Po drugi svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Leta 1945 je Elisabeth začela potovati po Evropi z željo, da bi postala zdravnica. V uničeni Evropi je obiskala mnoge države katere je vojna prizadela najmočneje in tam pomagala vzpostaviti klinike za prvo pomoč. Kasneje pa začela skrbeti za begunce in tiste, ki so preživeli koncentracijska taborišča. Po obisku koncentracijskega tabora Majdanek na Poljskem se je odločila, da želi postati psihiatrinja, kjer bi lahko pomagala ljudem se soočiti s smrtjo. Leta 1953 je pričela s študiranjem na medicinski univerzi v Zürichu (končala leta 1957), kjer je tudi spoznala svojega bodočega moža, judovsko-ameriškega nevropatologa Emanuela Rossa. Leta 1958 sta se poročila in preselila v New York.

Življenje v Ameriki (akademski del)[uredi | uredi kodo]

Po preselitvi je postala raziskovalna sodelavka v Manhattanski državni bolnici, kjer jo je šokiral način ravnanja z umirajočimi bolniki, katere so preprosto ignorirali zaradi bojazni pred zasvojenostjo od zdravil za bolečino. Kubler-Ross je začel zanimati postopek umiranja, zato je začela govoriti s pacienti, da bi bolje razumela njihovo bedo. Po dveh letih je dobila dovoljenje za svetovanje in pomoč umirjajočim.

1961 je postala ameriška državljanka in leto kasneje skupaj z možem odšla delati na medicinski center univerze Kolorada v Denverju kot profesorica psihiatrije. Kübler-Ross je nekega dne pripeljala 16-letno dekle, ki je umiralo zaradi levkemije. Študenti, ki se nikoli niso pogovarjali z bolnikom, so bili šokirani, zaradi takega načina predavanja je postala zelo popularna precej hitro.

Leta 1965 se je Kübler-Ross pridružila profesorskemu zboru na medicinski fakulteti Univerze v Chicagu, kjer je služila kot docent za psihiatrijo. Medtem so jo tam nekateri študenti teologije prosili za pomoč pri raziskovalnem projektu smrti. Za pomoč pri projektu je začela intimne razgovore z bolniki z boleznimi pred bolniškimi uslužbenci, študenti medicine in študenti teologije. V začetku je medicinska skupnost zavrnila njene seminarje, vendar so sčasoma postali tako obiskani, da  jih je bilo treba premakniti v veliki avditorij. Sčasoma je njen seminar postal akreditiran tečaj. Danes so tečaji o smrti in umiranju vključeni v učne načrte za medicinske šole.

Ti intervjuji, pa tudi drugi, so postali osnova knjižice o smrti in umiranju Kübler-Rossa , kjer je identificirala in opisala pet psiholoških stopenj (poznane kot stopnje žalovanja). Knjiga je postala priljubljena zunaj medicinske skupnosti in je pomagala odpreti razprave o smrti v kulturi, ki je bila navadno nelagodna s temo.

Kübler-Ross faze žalovanja

Kübler-Ross je zapustila akademsko sfero v sredini sedemdesetih, potem ko je Univerza v Chicagu začela dvomiti o veljavnosti njenega dela kot resnične medicinske raziskave. Šla je v zasebno prakso in vztrajala pri pisanju, nadeljevala je tudi z govori o smrti in tranzicijah v nasljednje življenje. Začela je intervju z bolniki, ki so imeli bližnje izkušnje smrtjo, in te razprave so jo pripeljale do preiskave življenja po smrti. Ker je Kübler-Ross začela prosto govoriti o izkušnjah in duhovnih vodnikih zunaj telesa, je medicinska skupnost izgubila zanimanje v njeno delu in njeno verodostojnost. Kljub temu so jo leta 1999 v reviji Time poimenovali za enega izmed 100 največjih mislecev vsega časa.

Življenje v ameriki (osebni projetki)[uredi | uredi kodo]

V zgodnjih šestdesetih je po dveh splavih rodila sina (kasneje tudi hčer Barbaro), ki ji je predstavljal motivacijo za raziskovanje smrti otrok. Leta 1977 sta z možem odkupila 40 hektarjev zemlje v Escondidu, Kalifornija. Kjer je ustanovila Shanti Nilaya ali dom miru. Tam je začela s predavanji o smrti in pomagala umirujočim ter njihovil družinam. To je povzročilo napetost v njenem zakonu in 1979 sta se ločila. V istem času so jo tudi pregnali iz univerze, zato je vso svojo moč vložila v dom miru, ki pa je bil tarča kritik sploh iz verskih organizacij, zaradi seksualnih odnosov z duhovi.

Leta 1985 je poskušala odpreti dom za otroke, okužene s HIV v Virginiji; vendar je skoraj vsaka odrasla oseba na tem območju podpisala peticijo s katero so dom zaprli, saj so se bali morebitne okužbe. 1994 je center požgal v požaru, ki je bil sumljiv na požig iz strani njenih nasprotnikov v raziskavi AIDSa. Takrat je pogorela skoraj vsa njena lastnina in ostalo ji je le tisto kar je imela pri sebi doma, kjer je tudi nadaljevala svoje projetke.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Leta 1995 je doživela vreso kapi, ki so paralizirale levo polovico obraza, v tem času se je zaprl tudi dom miru. Do konca življenja je bila nato v invalidskem vozičku in od leta 2002 do 2004 v bolnici, kjer je dočakala smrt pri starosti 78.

Dela[uredi | uredi kodo]

Kübler-Ross model[uredi | uredi kodo]

Stopnje žalosti in žalovanja so univerzalne in jih doživljajo vsi ljudje vendar ne enakovredno. Žalovanje se pojavlja kot odgovor na lastno terminalno bolezen posameznika, izgubo tesnega razmerja ali smrt vrednotenega bitja, človeka ali živali. Obstaja pet stopenj žalosti, ki jih je najprej predlagala Elisabeth Kübler-Ross v svoji knjigi o smrti in umiranju leta 1969 .

Poznamo 5 faz žalovanja: 1. zavrnitev in izolacija; 2. jeza; 3. pogajanje; 4. Depresija; 5. Sprejemanje.

Ljudje teh faz ne doživljajo enakovredno, vse je odvisno od posameznika, okolice ter od posameznikovega dojemanje situacije. zgoraj naštete faze so napisane v vrstnem redu v katerem se pojavijo največkrat, vendar pa je popolnoma normalno in sprejemljivo, če so doživete v drugačnem vrstnem redu ali pa celo katere ni

1. Zavrnitev in izolacija

Prvi odziv na spoznavanje terminske bolezni, izgube ali smrti cenjenega ljubljenega je zanikati resničnost situacije. To je normalna reakcija, da racionaliziramo vsa velika čustva. Zavrnitev je skupni obrambni mehanizem, ki brani neposreden šok zaradi izgube, ki nas ovira z našimi čustvi. Blokiramo racionalno razmišljanje ter poskušamo ignorirati dejstva. Začenjamo verjeti, da je življenje brez pomena, in nič ni več vredno. Za večino ljudi, ki trpijo zaradi žalosti, je ta stopnja začasen odziv, ki nas prenaša skozi prvi val bolečine.

2. Bes

Ker se začnejo obraščati učinki zatiranja in izolacije, se realnost in njena bolečina ponovno pojavita. Nismo pripravljeni. Intenzivno čustvo se odvrne od našega ranljivega jedra, preusmeri in izrazi kot jezo. Jeza je morda namenjena nežnim objektom, popolnim tujcem, prijateljem ali družini.Jeza je lahko usmerjena na našega ljubljenega ali umrlega ljubljenega. počutimo se krivega, ker smo jezni, zato nas bolj razjezi. V tem obdubju so lahko ljudje precej neverni za druge okoli sebe.

3. Pogajanje

To je poskus, da se pogajamo. Skrivoma se poskušamo dogovoriti z bogom ali višjo silo, da bi prestavili neizogibno in spremljajočo bolečino. To je šibka obrambna, ki nas ščiti pred bolečo resničnostjo. Je način izogibanja realnosti in taktika zavlačevanj, ki se lahko zavleče. Krivdo marsikdaj ljudje začnejo prelagati nase in se počutijo neizmerno krive, od tod izhajajo vprašanja kot »kaj bi bilo, če bi to storil/a drugače«.

4. Depresija

Obstajata dve vrsti depresije, ki sta povezani z žalovanjem. Prvi je reakcija na praktične posledice v zvezi z izgubo. Ta vrsta depresije prevladuje nad žalostjo in obžalovanjem . Skrbimo za stroške in pokop. Skrbimo, da smo v naši žalosti porabili manj časa z drugimi, ki so odvisni od nas. Ta faza se lahko olajša z enostavnim pojasnjenjem in zanesljivostjo. Ljudje potrebujejo le nekaj koristnega sodelovanja in nekaj prijaznih besed.Druga vrsta depresije je bolj subtilna in v nekem smislu morda bolj zasebna. To je naša tiha priprava, da se ločimo in ponudimo pozdravljenemu ljubljenemu.

5. Sprejemanje

Doseganje te stopnje žalovanja je v resnici redkost katere marsikdo ne doseže, je tudi edina faza, ki ima stalno pozicijo in to zadnjo. V tej fazi ljudje pridejo do spoznaja, da je preteklost nesprejemljiva in nimajo vpliva na dogajanje. Sčasoma ljudji sprejmejo trenutno stanje takšno kot je. Da pridejo do tega spoznanja lahko traja več let in velikokrat ta faza ni nikoli dosežena, ker pripelje do podaljšane faze depresije, posledica katere so viskoa nagnjenja k samomorilnem vedenju.

Literarna dela[uredi | uredi kodo]

1969: On death and dying

1972: Life Lessons: Two Experts on Death and Dying Teach Us About the Mysteries of Life and Living

1974: Questions and Answers on Death and Dying: A Companion Volume to On Death and Dying

1975: Life After Life: The Investigation of a Phenomenon - Survival of Bodily Death

1975: Death: The Final Stage of Growth

1976: The Human Encounter With DeathReincarnation: The Phoenix Fire Mystery-1977

1978: To Live Until We Say Good Bye

1979: Carta para un niño con cancer

1982: Living with Death and Dying

1982: Remember the Secret

1983: The Tunnel and the Light: Essential Insights on Living and Dying

1983: On Children and Death: A Touching and Inspired about How Children and Their Parents Can and Do..

1986: AIDS: The Ultimate Challenge

1987: Working It Through

1991: On life and death

1991: Erfülltes Leben - würdiges Sterben

1991: Morning Has Been All Night Coming: A Journey of Self-Discovery

1992: The Grieving Child

1994: The wheel of life:a memoir of living and dying

1994: Healing at the End of This Century

1995: Death Is Of Vital Importance: On Life, Death, And Life After Death

1995: The Meaning of Suffering

1995: Say Yes to It

1995: Healing in Our Time

1996: The Cocoon & the Butterfly

2000: Children Who Have Lived Before: Reincarnation Today

2005: Is There Life After Death?

2005: On Grief and Grieving: Finding the Meaning of Grief Through the Five Stages of Loss

2011: Death and Life - With Commentary from the Hereafter by Elisabeth KüBler-Ross

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Record #118567500 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. http://www.nndb.com/lists/503/000063314/
  4. 4,0 4,1 Find a Grave — 1995.
  5. American National Biography — 1999.