Ehinokandin
Ehinokandini so skupina protiglivičnih učinkovin, ki delujejo na celično steno glivice. Specifično in nespecifično zavirajo encimski kompleks 1,3-β-d-glukan-sintazo, ki sodeluje pri tvorbi glukanskih polimerov, poglavitne sestavine v celičnih stenah številnih glivičnih povzročiteljev bolezni.[1] Zaradi slabe biološke uporabnosti so na voljo le oblike za injiciranje, ki se aplicirajo enkrat dnevno.[2]
Doslej so na tržišču tri učinkovine iz skupine ehinokandinov:[3]
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Kaspofungini predstavljajo novo skupino antimikotikov. Prva odobrena učinkovina iz te skupine je bil kaspofungin, utržen pod imenom Cancidas. V ZDA in Evropi je zdravilo prejelo dovoljenje za promet leta 2002.[4] Kaspofunginu je na tržišču sledil mikafungin[5] in nato leta 2006 še anidulafungin.[6]
Kemizem[uredi | uredi kodo]
Ehinokandini so polsintezni lipopeptidi, pridobljeni s kemijsko modifikacijo naravnih glivičnih produktov, npr. kaspofungin je bil razvit z modifikacijo pnevmokandina B0 iz glive Glarea lozoyensis, mikafungin iz heksapeptida FR901370 glive Coleophoma empedra in anidulafungin iz ehinokandina B0 iz A. nidulans. So ciklični heksapeptidi z lipidno stransko verigo, vezano na dušik. Molekulska masa znaša približno 1200. Zgodnje raziskave so pokazale, da sta položaj in konformacija N-vezane acilne stranske verige bistvena za protiglivično aktivnost ehinokandinov. So pa tudi ugotovili, da je omenjena maščobna stranska veriga povzročala hemolitične učinke zgodnjih ehinokandinskih molekul. Z modifikacijami stranske verige so razvili spojine z močno protiglivično učinkovitostjo brez hemolitičnih neželenih učinkov.[7]
Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]
Ehinokandini so od koncentracije odvisni nekompetitivni zaviralci encimov 1,3-β- in 1,6-β-D-glukan-sintaze, encimskega kompleksa, ki je sestavljen iz dveh podenot, ki ju zapisujeta gena FKS1 in FKS2. Glukan-sintaza se udeležuje sinteze 1,3-β-D-glukana, polisaharida iz treh vijačno prepletenih glukoznih polimerov. Točno vezavno mesto ehinokandinov na encimski kompleks še ni znano. Glukan je bistvena ogljikovodikova sestavina glivnih celičnih sten in predstavlja 30–60 % celične stene kandid in saharomicet. Spremembe v celični steni, ki jih povzroči izpostavljenost encimov ehinokandinom, vodijo v osmotsko neobstojnost glivnih celic in lahko celo v celično lizo. Človeške celice ne vsebujejo 1,3-β-D-glukana, zato ehinokandini ne izkazujejo neposrednih toksičnih učinkov nanje.[7]
Večina glivnih celičnih sten vsebuje hitin, α- ali β-vezane glukane in različne manoproteine, vendar se njihove količine in relativna pomembnost med različnimi vrstami razlikujejo. Posledično so ehinokandini selektivno učinkoviti proti glivnim povzročiteljem; zigomicete in kriptokoki na primer v celični steni ne vsebujejo 1,3-β-D-glukana, kar je vzrok slabi učinkovitosti ehinokandinov proti tema dvema vrstama gliv.[5]
Učinkovitost[uredi | uredi kodo]
In vitro in in vivo izkazujejo ehinokandidi naglo fungicidno učinkovitost proti večini vrst kandide (Candida spp) ter fungistatično učinkovitost proti aspergilom (Aspergillus spp). V klinično uporabljenih koncentracijah niso učinkoviti proti zigomicetam, Cryptococcus neoformans in Fusarium spp.[8]
Odpornost[uredi | uredi kodo]
Odpornost proti ehinokandinom je redka, poročali so na primer o odpornosti raznih vrst kandide proti kaspofunginu.[3]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ http://www.medilexicon.com/medicaldictionary.php?t=27674 Arhivirano 2013-05-10 na Wayback Machine., vpogled: 12. 4. 2013.
- ↑ Kauffman C. A., Carver P. L. Update on echinocandin antifungals. Semin Respir Crit Care Med. 2008; 29 (2):211–219.
- ↑ 3,0 3,1 Chen S. C., Slavin M. A., Sorrell T. C. Echinocandin antifungal drugs in fungal infections: a comparison. Drugs. 2011; 71 (1): 11-41.
- ↑ Denning D. W. Echinocandins: a new class of antifungal. Journal of Antimicrobial Chemotherapy 2002. 49: 889–891.
- ↑ 5,0 5,1 Chandrasekar P. H., Sobel J. D. Micafungin: A New Echinocandin. Clinical Infectious Diseases; 42 (8): 1171-1178.
- ↑ »FDA Approves New Treatment for Fungal Infections«. FDA News Release. Food and Drug Administration. 21. februar 2006. Arhivirano iz spletišča dne 10. julija 2009. Pridobljeno 1. avgusta 2009.
- ↑ 7,0 7,1 Eschenauer G., DePestel D. D., Carver P. L. Comparison of echinocandin antifungals. Ther Clin Risk Manag. 2007; 3 (1): 71–97.
- ↑ Denning D. W. Echinocandin antifungal drugs. Lancet 2003. 362 (9390): 1142–1151.