Pojdi na vsebino

Edward Drinker Cope

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Edward Drinker Cope
Portret
Rojstvo28. julij 1840({{padleft:1840|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[1][2][3]
Philadelphia
Smrt12. april 1897({{padleft:1897|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[4][1][…] (56 let)
Philadelphia
Področjapaleontologija, zoologija
Ustanove
IzobrazbaUniverza Pensilvanije
Poznan povojne kosti
Pomembne nagradeBigsbyjeva medalja (1879)
Zakonec
Annie Pim
​
(por. 1865)​
OtrociJulia Biddle Cope
Podpis

Edward Drinker Cope, ameriški zoolog, paleontolog in akademik, * 28. julij 1840, Philadelphia, Pensilvanija, Združene države Amerike, † 12. april 1897, Philadelphia.

Že v zgodnji mladosti je bil strasten naravoslovec in je pri devetnajstih letih objavil svoj prvi znanstveni članek. Akademska kariera ga ni pretirano zanimala, namesto tega je vso energijo usmeril v terensko delo. V 1870. in 1880. letih je izvajal redne raziskovalne odprave na zahod države, pogosto v sodelovanju z Geološkim zavodom. Njegov spor z Othnielom Charlesom Marshem je sprožil obdobje intenzivnega rivalstva pri iskanju fosilov, zdaj znanega kot »vojne kosti«. Cope je konec 1880. let zašel v finančne težave, zaradi česar je bil prisiljen prodati večino svoje zbirke, proti koncu življenja pa je spet plodovito raziskoval.

Čeprav je z raziskavami skoraj bankrotiral, je bistveno prispeval k ameriški paleontologiji. Objavil je približno 1400 člankov o svojih odkritjih, pri čemer pa je bil včasih deležen kritik zaradi površnosti. Odkril, opisal in poimenoval je več kot tisoč vrst vretenčarjev, med njimi več sto vrst rib in na ducate dinozavrov.

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v premožni kvekerski družini kot najstarejši sin Alfreda in Hanne Cope na posestvu Fairfield, ki je zdaj znotraj meja mesta Philadelphia.[5][6] Nekaj let kasneje je njegova mati umrla, tako da ga je vzgajala mačeha Rebecca Biddle.[7] Alfred je želel dati sinu tako kakovostno izobrazbo kot jo je imel on sam, zato sta starša njega in njegovega mlajšega polbrata že zgodaj začela učiti brati in pisati ter hoditi z njima na ekskurzije po Novi Angliji. Že takrat je pokazal zanimanje za živali in nadarjenost za risanje. [8]

Pri devetih je šel Edward v šolo in pri dvanajstih v prestižen kvekerski internat.[9][8] Biografinja ga je na podlagi njegovih pisem očetu označila za »nekoliko razvajenega pamža« in v šoli se ni odlikoval, kar je verjetno botrovalo njegovi pogosto nečitljivi pisavi v kasnejšem obdobju.[10] Leta 1855 se je začel bolj zanimati za biologijo in je pogosto obiskoval Akademijo naravoslovja v Philadelphii.[11] Oče je želel, da bi postal posestnik in udobno živel od prihodkov kmetije, zato ga je vzel iz šole, Edwarda pa to ni zanimalo in je hrepenel po karieri poklicnega naravoslovca.[12]

Med delom na kmetijah se je dalje šolal sam. Leta 1858 se je zaposlil na Akademiji za naravoslovje, kjer je urejal klasifikacijo vzorcev in jih katalogiziral, januarja 1859 pa je objavil prvo serijo rezultatov raziskav. Kljub temu, da je oče nasprotoval njegovi zamisli postati znanstvenik, mu je plačal tutorja francoščine in angleščine.[13] Da bi ga spodbudil postati posestnik mu je kupil kmetijo, Edward pa jo je dal v najem in si s tem dodatno financiral raziskave.[14] Naposled se je oče vdal in Cope je vpisal študij na Univerzi Pensilvanije,[15] kjer ga je učil primerjalno anatomijo znameniti Joseph Leidy.[16] V tem času je katalogiziral herpetološko zbirko Akademije za naravoslovje, kjer je bil po Leidyjevem posredovanju sprejet za člana.[17] V naslednjih letih je objavljal v glavnem na področju herpetologije.[18] Poleg Akademije za naravoslovje je postal tudi član Ameriškega filozofskega društva, kar mu je omogočilo objavljanje.[19]

Potovanja po Evropi

[uredi | uredi kodo]

V letih 1863–1864, v času ameriške državljanske vojne, je potoval po Evropi in obiskoval prirodoslovne ustanove, s čimer se je izognil vpoklicu.[20] Spoznal je nekaj najeminentnejših evropskih prirodoslovcev tega časa, verjetno po zaslugi priporočilnih pisem Leidyja in Spencerja Bairda.[21] V tem obdobju je imel ljubezensko afero z neznano žensko, ki se je končala z razhodom, ki ga je slabo prenesel, pa tudi sicer naj bi trpel za blago depresijo in se je v pismih pogosto pritoževal nad zdolgočasenostjo.[22]

Pozimi 1863, med obiskom berlinske univerze, je spoznal tudi Othniela Charlesa Marsha. Vzpostavila sta sprva prijateljski odnos in tudi v naslednjih letih ostala v pisemskih stikih ter si izmenjevala rokopise, fosile in fotografije.[23] Po vrnitvi v domovino je uničil velik del zapiskov in pisem.[24]

Družina in zgodnja kariera

[uredi | uredi kodo]

Po vrnitvi mu je družina uredila položaj predavatelja na kvekerski visoki šoli Kolidž Haverford, ki so jo finančno podpirali.[25] Razmišljati je začel o poroki s kvekerko Annie Pim, pri čemer pa ga je bolj kot romantično zanimala kot gospodinja. Oče je odobraval zvezo in par se je poročil julija 1865.[25][26] Naslednje leto se jima je rodila edinka, Julia Biddle Cope.[27] V domovini je začel spet intenzivno raziskovati in je že leta 1864 objavil opise več vrst rib, kita ter tudi prvi paleontološki članek, opis fosila izumrle dvoživke Amphibamus grandiceps.[18]

V naslednjih letih je šel na več raziskovalnih odprav na zahod celine in ugotovil, da ga poučevanje sicer veseli, a da ga odvrača od raziskovanja.[27][28] Odstopil je kot predavatelj na Haverfordu in se z družino preselil v Haddonfield, tudi zato, da bi bil bližje najdiščem na zahodu New Yerseyju. Oče je v tem obdobju popustil in si ga ni več prizadeval usmeriti v kmetovanje.[29] Z nahajališč laporja pri Haddonfieldu, ki jih je redno obiskoval, je opisal več fosilov, med njimi vrsto elazmozavra. Na eni od teh odprav se mu je pridružil tudi Marsh.[30] 1870. leta so bila zlata leta Copeove kariere z najpomembnejšimi odkritji in vrsto publikacij, tako je samo v obdobju 1879 do 1880 objavil 76 člankov.[31] Jeseni 1871 je odšel še bolj zahodno, proti fosilnim poljem Kansasa. Tam je zaradi zahtevnih puščavskih pogojev in preobremenjenosti z delom, ki si ga je nalagal, leta 1872 klecnil od izčrpanosti.[32] Kljub temu je vzdrževal tempo raziskovanja poleti in popisovanja svojih najdb pozimi do leta 1879.[33] Vendar je v naglici storil mnogo napak pri interpretaciji, zato so bila številna njegova znanstvena imena kasneje razveljavljena. Marsh je po drugi strani objavljal mnogo manj, a bolj jedrnato in v prestižnejših revijah, zato je njegov ugled rasel hitreje.[34]

Leta 1874 je kot član Wheelerjeve odprave, ene od velikih geoloških odprav ameriške vlade proti zahodu, potoval skozi Novo Mehiko, kjer je odkril pečine s formacijami, obsegajočimi na milijone let.[35] Območja Leidy in Marsh še nista poznala, položaj, čeprav neplačan, pa mu je omogočal tudi preskrbo iz vojaških zalog in objavljanje odkritij brez stroškov.[36]

Konec naslednjega leta mu je umrl oče.[18] Kljub bogati zapuščini je to za Copea predstavljalo udarec, saj je izgubil glavnega podpornika in zaupnika. Leto je posvetil popisovanju odkritij iz preteklih terenskih sezon, njegova najpomembnejša objava tega časa je bila knjiga The Vertebrata of the Cretaceous Formations of the West.[37] Novo premoženje mu je omogočilo najetje ekip iskalcev fosilov, hkrati se je preusmeril na kopenske plazilce.[38] Kupil je par hiš v Philadelphii in se v eno preselil z družino, drugo pa je uredil kot muzej za hrambo svoje rastoče zbirke fosilov.[33] Avgusta 1878 je znova obiskal Evropo, kjer so ga toplo sprejeli.[39]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Encyclopædia Britannica
  2. ↑ Brockhaus Enzyklopädie — F.A. Brockhaus, 1796.
  3. ↑ Brozović D., Ladan T. Hrvatska enciklopedija — LZMK, 1999. — 9272 p.
  4. ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  5. ↑ Davidson 1997, str. 7.
  6. ↑ Colbert 1984, str. 70.
  7. ↑ Scharf & Westcott 1884, str. 2216.
  8. 1 2 Davidson 1997, str. 9.
  9. ↑ Osborn 1978, str. 40.
  10. ↑ Davidson 1997, str. 11–12.
  11. ↑ Davidson 1997, str. 15.
  12. ↑ Osborn 1978, str. 100.
  13. ↑ Davidson 1997, str. 17.
  14. ↑ Lanham 1973, str. 64.
  15. ↑ Davidson 1997, str. 20.
  16. ↑ Osborn 1978, str. 80.
  17. ↑ Davidson 1997, str. 21.
  18. 1 2 3 Gill, Theodore (oktober 1987). »Edward Drinker Cope, Naturalist-A Chapter in the History of Science«. The American Naturalist. 31 (370): 831–886. doi:10.1086/276725.
  19. ↑ Davidson 1997, str. 22.
  20. ↑ Davidson 1997, str. 26–27.
  21. ↑ Davidson 1997, str. 29.
  22. ↑ Davidson 1997, str. 29–30.
  23. ↑ Jaffe 2000, str. 11.
  24. ↑ Lanham 1973, str. 67.
  25. 1 2 Jaffe 2000, str. 48.
  26. ↑ Osborn 1978, str. 142.
  27. 1 2 Osborn 1978, str. 143.
  28. ↑ Davidson 1997, str. 31.
  29. ↑ Osborn 1978, str. 144–145.
  30. ↑ Osborn 1978, str. 157–158.
  31. ↑ Davidson 1997, str. 43.
  32. ↑ Jaffe 2000, str. 583.
  33. 1 2 Osborn 1978, str. 168.
  34. ↑ Osborn 1978, str. 216.
  35. ↑ Osborn 1978, str. 200.
  36. ↑ Jaffe 2000, str. 63.
  37. ↑ Osborn 1978, str. 217.
  38. ↑ Osborn 1978, str. 218.
  39. ↑ Osborn 1978, str. 243.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Edward_Drinker_Cope&oldid=6734468«