Edvard Mučenec

Za angleškega kralja v letih 1307–1327 glej Edvard II..

Edvard Mučenec
Edvard v Genealoškem seznamu kraljev Anglije, Britanska knjižnica, MS 14 B 6
Kralj Anglov
Vladanje	8. julij – 18. marec 978
Predhodnik	Edgar
Naslednik	Etelred II.
Rojstvo	ok. 962 neznano
Smrt	18. marec 978 (star okoli 16 let) Grad Corfe, Dorset
Pokop	Wareham, Dorset, kasneje Shaftesbury, Dorset
Rodbina	Hiša Wessex
Oče	Edgar
Mati	Etelfled Eneda (verjetno)
Poklic	vladar

Edvard Mučenec ali Edvered II. je bil angleški kralj od leta 975 do atentata nanj leta 978, * ok. 962, † 18. marec 978.

Edvard je bil sin kralja Edgarja Miroljubnega in uradno njegove prve žene Etelfled. Edvardovi zahtevi po prestolu je odločno nasprotovala skupina, ki jo je vodila njegova mačeha, kraljica Elftrit (Elfrida), ki bi raje videla, da bi prestol zasedel njen sin Etelred. Ker je imela Edvardova zahteva več podpore, vključno s podporo škofa Dunstana, ga je za kralja potrdil witan. Kronala sta ga škof Dunstana in Osvald Worcesterski.

Edvardova vladavina je bila kratka in zaznamovana s frakcijskimi spori. Končala se je z njegovim umorom v gradu Corfe, ki so ga storili služabniki njegove mačehe, kraljice Elftrit. Zaradi brutalnega umora je dobil vzdevek Mučenec, ne nazadnje tudi zato, ker njegovi morilci niso bili kristjani. Edvard je bil zagovornik Cerkve in bil zato hitro kanoniziran. Opatija Shaftesbury, kjer so ga leta 980 ponovno pokopali, je postala romarski kraj. Ob njegovem sarkofagu naj bi se zgodilo veliko čudežev, vključno z ozdravitvijo slepih in gobavcev.

Kot svetnika ga častijo ne le v rimskokatoliški cerkvi, temveč tudi v pravoslavni in anglikanski cerkvi.

Življenje

Edvard Mučenec je običajno opisan kot sin kralja Edgarja in njegove žene Etelfled, čeprav naj bi bila njegova mati Edgarjeva nekdanja ljubica, sveta Vulftrita, kasnejša opatinja Wiltona. Tudi njeno materinstvo ni povsem zanesljivo. Sveta Vulftrita je bila mati Edgarjeve hčerke, svete Edite (Wiltonske), rojene leta 961, zato jo nekateri viri štejejo za Edgarjevo drugo ženo. Najstarejši viri govorijo še o neki neimenovani redovnici iz Wiltona, ki jo je zapeljal Edgar in je rodila Edvarda. Kako koli že, Edvard je na dvoru veljal za sina Edvardove takratne žene Etelfled. Edgarjeva prva žena je kot hčerka Ordamerja, ealdormana iz Vzhodne Anglije, omenjena samo v tem zapisu. Leta 965 se je Edgar poročil z Elftrit, s katero je imel sinova Edmunda, ki je umrl zelo mlad leta 970, in Etelreda. Slednji je bil kot Edvardov polbrat zakoniti dedič prestola. Ker je kralj Edgar 8. julija 975 nenadoma umrl v starosti 32 let in ni določil svojega naslednika, sta se za prestol potegovala dva dediča, oba še najstnika.

Edvardovim zahtevam po prestolu je nasprotovala skupina plemičev, ki so želeli krono prepustiti sedemletnemu Etelredu. V tej skupini so bili Etelredova mati, plemič Elfher in winchestrski škof Etelvold. Edvarda sta podpirala canterburyjski nadškof Dunstan in nadškof Yorka Osvald Worcestrski. Podpirali so ga tudi plemiči, med njimi Elfwine in Byrhtnoth. Edvard je bil predvsem zaradi Dunstanove podpore priznan za kralja s strani witana in nato okronan. K priznanju je verjetno prispevala tudi njegova močna predanost katoliški cerkvi, čeprav je bil star komaj 13 let. Teoderik Paulus ga je prikazal kot "mladeniča velike predanosti in odličnih manir, ki je živel pobožno, dobro in sveto življenje. Ljubil je Boga in Cerkev nadvse. Bil je radodaren do revnih, zatočišče pravičnih, branilec krščanske vere in vzor krepostne milosti".

Ob Edvardovem prihodu na prestol je kraljestvo opustošila lakota, samostani pa so bili deležni nasilnih napadov mercijskih plemičev. Te napade je vodil Elfhere, ki si je lastil zemljišča, ki jih je kralj Edgar podelil menihom. Mnogi samostani so bili uničeni in menihi so bili prisiljeni zbežati. Kralj je skupaj z nadškofom Dunstanom branil pravice Cerkve in samostanov. Edvardovi pogosti spopadi z ealdormani se v veliki meri pripisujejo njegovi neizkušenosti. Zabeleženo je, da si je med tri leta in pol dolgo vladavino pridobil naklonjenost svojega ljudstva predvsem s svojo iskreno naravo. Po drugi strani naj bi Edvard s svojim nediplomatskim vedenjem užalil številne vplivne osebnosti. Znan je bil po izbruhih jeze, celo do svojih najbližjih zaupnikov.

Smrt

Po izročilu se je Edvardova kratka vladavina končala, ko je obiskal svojega polbrata in mačeho. 18. marca 978 je kralj lovil s psi in konjeniki blizu Warehama v Dorsetu. Med lovom se je odločil obiskati svojega mlajšega brata Etelreda, ki je bival pri njegovi materi Elftrit na gradu Corfe blizu Warehama. Kralj je na grad prispel sam, brez spremstva. V spodnjem preddverju mu je Elftrit ponudila skodelico medovine, med pitjem pa je Edvarda zabodel eden od Elftritinih služabnikov. Kralju je uspelo odjahati, a je kmalu padel s konja. Noga se mu je zataknila v streme in konj ga je odvlekel do potoka pod gradom, kjer je obležal. Legenda pravi, da se je nad njegovim telesom dvigoval steber svetlobe.

Etelred je bil v času umora star komaj deset let, zato ga ni mogoče šteti za udeleženca zločina. Kronist Henrik iz Huntingtona poroča, da je Elftrita sama zabodla mladega kralja:vedel zabodenje: "... Edvarda je zahrbtno umorila njegova lastna družina ... Poroča se, da ga je njegova mačeha, torej mati kralja Etelreda, zabodla z bodalom, ko mu je ponudila skodelico napitka".

Legenda in kanonizacija

Edvardovo truplo so naglo pokopali v Warehamu brez kraljevih časti. Kraljica naj bi truplo skrila v koči, v kateri je živela od rojstva slepa starka, ki jo je kraljica iz sočutja podpirala. Ponoči naj bi snop svetlobe osvetlil celotno kočo. Prestrašena je ženska molila k Bogu za usmiljenje in si s tem povrnila vid. Nato je odkrila kraljevo truplo. Na mestu v bližini gradu Corfe, kjer je stala koča, je bila kasneje zgrajena cerkev sv. Edvarda. Ob zori je kraljica izvedela za čudež in ukazala odstraniti truplo. Kralja so tokrat pokopali v močvirnem območju blizu Warehama.

Leto dni po umoru so nad skritim grobom videli ognjeni steber, ki je osvetljeval celotno območje. Domačini so nato truplo izkopali, na grobišču pa se je kmalu zatem pojavil izvir zdravilne vode.

Truplo so pred veliko množico opazovalcev 13. februarja 980 prinesli v cerkev Blažene Device Marije v Warehamu in tam pokopali. Ko so se po kraljevem pokopu dogajali še drugi čudeži, zlasti med slepimi, so posmrtne ostanke prenesli v opatijo Shaftesbury. Ko so truplo izkopali, ni kazalo znakov razpadanja. Prenos sta nadzorovala Dunstan in grof Elfhere iz Mercije, ki je bil v času Edvardovega življenja njegov odločen nasprotnik. 13. februarja 981 se je oblikovala dolga procesija, ki je hodila sedem dni, preden je prispela v Shaftesbury, kjer so truplo izročili redovnicam. Tam so Edvarda pokopali z vsemi kraljevimi častmi na severnem koncu oltarja. Med procesijo naj bi se zgodil še en čudež, ko sta si v bližini kraljevega trupla takoj opomogla dva pohabljena moža.

Ekftrit se je pokesala svojega zločina in ustanovila samostana Wherwell in Ambresbury. Sama je vstopila v samostan Wherwell in končala življenje v pokori.

Leta 1001 so poročali, da se je svetnikov grob redno dvigal in lebdel nad tlemi. Kralj Etelred je nato škofom ukazal, naj grobnico premaknejo na primernejšo lokacijo. Ko so jo odprli, se je iz grobnice širila čudovita dišava, tako da so vsi prisotni "... mislili, da stojijo v raju". 20. junija 1001 so škofje odstranili svetnikove posmrtne ostanke iz grobnice in jih skupaj z drugimi svetimi relikvijami položili v relikviarij.

Edvard je bil uradno kanoniziran leta 1008. Kralj Etelred je odredil, da se po vsej deželi praznujejo trije svetnikovi prazniki: 18. marec, 13. februar in 20. junij. Opatija Shaftesbury je bila ponovno posvečena Devici Mariji in svetemu Edvardu. Shaftesbury se je preimenoval v Edwardstowe. Sprememba je bila kasneje med reformacijo razveljavljena. Skozi stoletja so na grobnici svetega Edvarda večkrat poročali o čudežih, zlasti med gobavci in slepimi. Svetega Edvarda prosijo za priprošnjo pri boleznih žlez.

Obdobje po reformaciji

Med vladavino Henrika VIII. v 16. stoletju so bili samostani razpuščeni in številna sveta mesta uničena. Edvardovi posmrtni ostanki so bili skriti in so ubežali oskrunjenju. Ponovno so jih odkrili med arheološkim izkopavanjem leta 1931. Leta 1970 je bilo dokazano, da je pokojnik umrl na enak način kot Edvard.

Najditelja Wilson-Claridge in njegov brat sta se sprla, ker je prvi želel kraljeve posmrtne ostanke predati Ruski pravoslavni cerkvi, drugi pa jih je nameraval ponovno pokopati v opatiji Shaftesbury. Posmrtni ostanki so zato več desetletij ostali v bančnem trezorju v Wokingu v Surreyju, dokler se ni odločilo, katera od obeh cerkva jih bo prejela. Na koncu je relikvije prejela pravoslavna cerkev in jih pokopala v cerkvi na pokopališču Brookwood v Wokingu. Cerkev so preimenovali v pravoslavno cerkev sv. Edvarda Mučenca in tam ustanovili meniški red Bratovščine sv. Edvarda.

God svetega Edvarda se praznuje 18. marca na obletnico njegove smrti.

Viri

• Nicholas Higham: The Death of Anglo-Saxon England. Sutton Books, Stroud 1997, ISBN 0-7509-2469-1, str. 7–8.
• Elizabeth Longford: Oxford Book of Royal Anecdotes. Oxford University Press, Oxford 1991, ISBN 0-19-282851-7, str. 29–30.
• Sean Miller: Edward the Martyr. V: Michael Lapidge (ur.): Blackwell Encyclopedia of Anglo-Saxon England. Blackwell, Oxford 1999, ISBN 0-631-22492-0.
• Nigel Ramsay: St Dunstan. His Life, Times, and Cult. Boydell Press, Woodbridge/Suffolk 1992, ISBN 0-85115-301-1.
• George O. Sayles: The Medieval Foundations of England. Methuen, London 1977, ISBN 0-416-68990-6 (ponatis London 1948).
• Pauline Stafford: Ælfthryth. V: Michael Lapidge (ur.): Blackwell Encyclopedia of Anglo-Saxon England. Blackwell, Oxford 1999, ISBN 0-631-22492-0.
• Pauline Stafford: Unification and Conquest. A Political and Social History of England in the Tenth and Eleventh Centuries. Edward Arnold, London 1989, ISBN 0-7131-6532-4, str. 58.
• Frank Stenton: Anglo-Saxon England. Oxford University Press, Oxford 1971, ISBN 0-19-280139-2, str. 372.

Edvard Mučenec Rodbina Wessex Rojen: ok. 962 Umrl: 18. marec 978
Vladarski nazivi
Predhodnik:  Edgar	Kralj Anglije 975–978	Naslednik:  Etelred