Druga bitka pri Dongoli
| Druga bitka pri Dongoli | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Del osvajanj Rašidunskega kalifata | |||||||
| |||||||
| Udeleženci | |||||||
| Rašidunski kalifat | Makurija | ||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||
| Abdalah ibn Saad[1] | Kalidurut[2] | ||||||
| Moč | |||||||
| 5.000 mož, vključno s konjenico in enim katapultom[1] | znatno število lokostrelcev na mestnem obzidju | ||||||
| Žrtve in izgube | |||||||
| neznano | neznano | ||||||
Druga bitka pri Dongoli ali obleganje Dongole je bil spopad med vojskama zgodnjega arabskega Rašidunskega kalifata in krščanske nubijske kraljevine Makurije leta 652. Bitka je končala muslimansko širitev v Nubijo in vzpostavila zgodovinski mir med muslimanskim in krščanskim svetom v tem delu Afrike in vzajemno trgovanje. Posledično je Makurija prerasla v regionalno silo, ki je v naslednjih 500 letih dominirala Nubiji.
Ozadje
[uredi | uredi kodo]Odnosi med Makurijo in rašidunskim Egiptom so se začeli klavrno s prvo bitko pri Dongoli leta 642. Arabci so se po porazu umaknili iz Nubije in do leta 645 sklenili nekakšen mir.[1] Po besedah arabsko-egiptovskega zgodovinarja al-Makrizija iz 14. stoletja se je Makurija trudila prekršiti premirje.[1] Guverner Egipta Abdalah ibn Saad je zato vdrl v Makurijo, da bi jo umiril.[1] V severni in osrednji Nubiji je takrat vladal kralj Kalidurut.[2]
Arheološka odkritja kažejo, da je bila Dongola v 7. stoletju dobro utrjeno mesto. Imela je obzidje s stolpi, visoko vsaj 6 metrov in široko 4 metre. Zgrajeno je bilo iz zidakov iz blata in obloženo s kamnom. Okrogli vogalni stolpi s premerom 6 metrov so štrleli 8 metrov iz zidu. Na severnem obzidju sta bila še dva stolpa. Stolpi so bili morda dozidani kasneje kot odgovor na obleganje leta 652.[3]
Bitka
[uredi | uredi kodo]
Abdalah je leta 651 s 5.000 možmi napadel makursko prestolnico Dongolo.[1] V vojski je imel tudi težko konjenico in katapult, verjetno tribok,[5] ki ga po al-Makriziju v Makuriji še nikoli niso videli.[3] Med obleganjem[6] je obzidano mesto napadel s težko konjenico in jo izpostavil zloglasnim nubijskim lokostrelcem.[7] Med obleganjem je bila zaradi požara, ki ga je povzročilo obstreljevanje s katapultom, poškodovana mestna stolnica.[1] Ostanke stolnice so arheologi odkrili izven obzidja iz 7. stoletja.[3]
Obleganje se je končalo s srdito bitko,[8] v kateri so imele Abdalahove sile velike žrtve,[7] Kalidurut pa ni popustil.[1] Abdalah je nazadnje prekinil obleganje in z Nubijci sklenil mirovni sporazum (Bakt),[2]po mnenju egiptovskega zgodovinarja Abd al-Hakama iz 9. stoletja zato, "ker jih ni mogel premagati". Šiitski zgodovinar iz 10. stoletja Ahmed al-Kufi, ki ni bil naklonjen Rašidinskemu kalifatu, je bil še bolj kritičen in menil, da "muslimani še nikoli [pred tem] niso doživeli takšnega poraza, kot v Nubiji".[8]
V stoletjih, ki so sledila, so muslimanski zgodovinarji obleganje in poraz v drugi bitki pri Dongoli spremenili v zmago. Al-Makrizi pravi, da je Kalidurut prišel iz mesta in pohlevno prosil za mir.[8] Ta različica dogodkov izvira morda iz združitve dogodkov leta 652 s spopadom med Nubijo in Mameluki v poznem 13. stoletju.[3]
Posledice
[uredi | uredi kodo]Podrobnosti o drugi bitki pri Dongoli so redke. Znano je le to, da so sile kalifata utrpele toliko žrtev, da zavzetje njihovega cilja - mesta Dongola - ni bilo več mogoče.[7] Obe strani sta sklenili mirovni sporazum, znan kot Bakt, ki je veljal šest stoletij.[9] Nekoč sprti strani sta vzpostavili živahne trgovinske odnose. Trgovali sta predvsem s pšenico, ječmenom, vinom, konji in platnom. Egipt je iz Nubije vsako leto dobil 360 sužnjev.
Bakt je bil sporazum brez primere v zgodnji zgodovini islama. Novost v paradigmi muslimansko-nemuslimanskih odnosov je bil tudi status Nubije kot neosvojene dežele.[1] Četudi je bila Nubija krščanska, so njeni vladarji pod enakimi pogoji poslovali z muslimanskimi vladarji do 12. stoletja, ko je moč Nubije začela usihati. Zaradi bitke in bakta je krščanska Nubija cvetela naslednjih 600 let.[1]
Sklici
[uredi | uredi kodo]Viri
[uredi | uredi kodo]- Adams, William (1977). Nubia: corridor to Africa. Princeton: Princeton University Press. str. 824 Pages. ISBN 0-691-09370-9.
- Burns, James McDonald (2007). A History of Sub-Saharan Africa. Cambridge: Cambridge University Press. str. 418. ISBN 978-0-521-86746-7.
- Clark, Desmond J.; Roland Anthony Oliver; J.D. Fage; A.D. Roberts (1975). The Cambridge History of Africa Volume 2 c. 500 B.C. – A.D. 1050. Cambridge: Cambridge University Press. str. 847. ISBN 0-521-21592-7.
- Hrbek, I. (1988). UNESCO General History of Africa, Vol. III: Africa from the Seventh to the Eleventh Century (Abridged izd.). Berkeley: University of California Press. str. 399 Pages. ISBN 0-85255-093-6.
- Jennings, Anne M. (1995). The Nubians of West Aswan: Village Women in the Midst of Change. Boulder: Lynne Rienner Publishers. str. 179 Pages. ISBN 1-55587-592-0.
- Kissling, H.J. (1969). The Muslim World A Historical Survey Part III, The Last Great Muslim Empires. Leiden: Brill. str. 302 Pages. ISBN 90-04-02104-3.
- Purton, Peter Fraser (2009). A History of the Early Medieval Siege, c. 450–1220. Boydell Press.
- Shinnie, P. L. (1954). Medieval Nubia. Sudan Antiquities Service.
- Spaulding, Jay (1995). »Medieval Christian Nubia and the Islamic World: A Reconsideration of the Baqt Treaty«. The International Journal of African Historical Studies. 28 (3): 577–94. doi:10.2307/221175. JSTOR 221175.
- Werner, Roland (2013). Das Christentum in Nubien. Geschichte und Gestalt einer afrikanischen Kirche [Christianity in Nubia. History and shape of an African church] (v nemščini). Lit. ISBN 978-3-643-12196-7.
- Zurawski, Bogdan (2021). »Christian and Islamic Nubia, 543–1820«. Oxford Research Encyclopedia of African History. doi:10.1093/acrefore/9780190277734.013.407. ISBN 978-0-19-027773-4. Pridobljeno 8. maja 2022.