Družina Evnomija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Družina Evnomija je družina asteroidov , ki se nahajajo v osrednjem delu glavnega asteroidnega pasu. Asteroidi te družine spadajo v skupino asteroidov tipa S (asteroidi, ki vsebujejo silicij, po sestavi so podobni kamnitim meteoritom). Približno 5 % vseh asteroidov glavnega asteroidnega pasu pripada tej družini.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Lega in zgradba družine Evnomija.

Največji asteroid te družine je 15 Evnomija, ki je dal družini tudi ime. Ta asteroid je največji asteroid tipa S v Osončju. Ima 300 km v smeri daljše osi, povprečen premer pa približno 250 km. Leži skoraj v težišču družine. Po izračunih ima Evnomija od 70 do 75 % mase starševskega telesa, ki je verjetno imelo premer približno 280 km[1] Verjetno je bilo starševsko telo samo delno diferencirano, ker površina Evnomije in spekter manjših članov družine kažejo podobne značilnosti.[2] [3][4] Druge raziskave kažejo, da je družina nastala že prej zaradi nekaj manjših trkov.[5] Telo, ki je povzročilo trk, je imelo približno 50 km v premeru in hitrost 22.000 km/h.[6]

Ostali člani družine so precej pravilno razporejeni okrog Evnomije. Drugi največji asteroid je 258 Tiha (ime po grški boginji Tihi), ki ima približno 65 km v premeru. Leži na robu področja družine, zato se ga lahko ima za «vsiljivca» (telo, ki ni nastalo iz istega izvora kot ostali člani družine).

Asteroidi v tej družini imajo naslednje lastne elemente tirnice

ap ep ip
min 2,54 a.e. 0,121 11,6°
max 2,72 a.e. 0,180 14,8°

Elementi oskulacijske tirnice pa so:

a e i
min 2,53 a.e. 0,078 11,3°
max 2,72 a.e. 0,218 15,8°

Analiza, ki jo je opravil Italijan Vincenzo Zappalà v letu 1995, je pokazala, da družina vsebuje 439 teles v osrednjem delu. Poznejše raziskave (leto 2005[7]) so pokazale, da je v označenem pravokotniku na sliki zgoraj 4649 asteroidov. To je približno 5 % vseh asteroidov iz glavnega asteroidnega pasu.

Družina je verjetno po astronomskih merilih nastala pred kratkim.[6] [8]

Vesoljska sonda Cassini-Huygens je leta 2000 letela mimo asteroida 2685 Masurski (majhen član družine Evnomija). Zaradi razdalje približno 1 milijona km do asteroida na posnetkih niso opazili na površini nobenih obrisov.

Člani družine Evnomija ležijo v območju orbitalnih resonanc med 3 : 1 in 8 : 3 z Jupitrom.

Vsiljivci[uredi | uredi kodo]

Družina vsebuje tudi večje število asteroidov, ki nimajo istega izvora. Nastali so v okviru druge družine in so pozneje prešli na območje nove družine. Njihov spekter pogosto kaže na starševsko telo, ki pa lahko ima strukturo drugačno kot ostali člani družine. V družini Evnomija so našli nekaj takšnih asteroidov, ki niso asteroidi tipa S. To so: 85 Io, 141 Lumen, 546 Herodij, 657 Gunlöd, 1094 Sibirija in 1275 Kimbrija.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. P. Tanga; A. Cellino; P. Michel; V. Zappalà; P. Paolicchi; A. Dell'Oro (1999). »On the Size Distribution of Asteroid Families: The Role of Geometry«. Icarus. 141: 65. doi:10.1006/icar.1999.6148.
  2. K. L. Reed; M. J. Gaffey; L. A. Lebofsky (1997). »Shape and Albedo Variations of Asteroid 15 Eunomia«. Icarus. 125: 446. doi:10.1006/icar.1996.5627.
  3. D. Lazzaro; T. Mothé-Diniz; J. M. Carvano; C. A. Angeli; A. S. Betzler; in sod. (1999). »The Eunomia Family: A Visible Spectroscopic Survey«. Icarus. 142: 445. doi:10.1006/icar.1999.6213.
  4. A. Nathues; S. Mottola; M. Kaasalainen; G. Neukum (2005). »Spectral study of the Eunomia asteroid family; I. Eunomia«. Icarus. 175: 452. doi:10.1016/j.icarus.2004.12.013.
  5. P. Michel; W. Benz; D. C. Richardson (2004). »Catastrophic disruption of pre-shattered parent bodies«. Icarus. 168: 420. doi:10.1016/j.icarus.2003.12.011.
  6. 6,0 6,1 P. Michel; W. Benz; P. Tanga; D. C. Richardson (2001). »Collisional and Gravitational Reaccumulation: Forming Asteroid Families and Satellites«. Science. 294: 1696. doi:10.1126/science.1065189. PMID 11721050.
  7. »Proper elements for 96944 numbered minor planets«. AstDys site. Pridobljeno 9. maja 2006.
  8. P. Michel; P. Tanga; W. Benz; D. C. Richardson (2002). »Formation of Asteroid Families by Catastrophic Disruption: Simulations with Fragmentation and Gravitational Reaccumulation«. Icarus. 160: 10. doi:10.1006/icar.2002.6948.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]