Pojdi na vsebino

Dragoljub Mićunović

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dragoljub Mićunović
Драгољуб Мићуновић
Predsednik Zvezne skupščine Jugoslavije
Na položaju
3. november 2000 – 3. marec 2003
PredhodnikMilomir Minić
NaslednikPoložaj prenehal
Predsednik Skupščine Srbije in Črne gore
Na položaju
3. marec 2003 – 4. marec 2004
PredhodnikNov položaj
NaslednikZoran Šami
Predsednik Demokratske stranke
Na položaju
3. februar 1990 – 25. januar 1994
PredhodnikNov položaj
NaslednikZoran Đinđić
Osebni podatki
Rojstvo(1930-07-14)14. julij 1930
Merdare, Jugoslavija
Smrt26. maj 2026 (2026-05-26) (95 let)
Beograd, Srbija
GrobBeograd
Državljanstvosrbsko
Politična stranka
  • ZKJ (prej)
  • DS (1990–1996, 2004–2026)
  • DC (1996–2004)
Alma materUniverza v Beogradu
Poklicfilozof

Dragoljub Mićunović (srbsko Драгољуб Мићуновић/Dragoljub Mićunović izgovorjava [ˈdrǎɡɔʎub miˈt͜ɕǔːnɔʋit͜ɕ]; *14. julij 1930 Merdare, Kraljevina Jugoslavija, †26. maj 2026 Beograd) je bil srbski politik in filozof. Kot eden od ustanoviteljev Demokratske stranke je bil njen vodja od 1990 do 1994, od 2000 do 2004 pa predsednik Skupščine Srbije in Črne gore. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil povezan s šolo Praxis in profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu. Leta 1990 je soustanovil Demokratsko stranko in bil izvoljen za člana Skupščine Srbije. Poslanec je ostal do leta 2020, ko se je Demokratska stranka vzdržala volitev. Bil je tudi predsedniški kandidat na srbskih predsedniških volitvah leta 2003.

Mladost in šolanje

[uredi | uredi kodo]

Dragoljub Mićunović se je rodil 14. julija 1930 v Merdarah v pokrajini Toplici na jugu Srbije v Kraljevini Jugoslaviji.[1][2] Otroštvo je preživel v Skopju, kjer je njegov oče Mile delal kot javni uslužbenec.[3] Po priključitvi delov Jugoslavije k italijanski marionetni Albanski kraljevini in Osni kraljevini Bolgariji se je zatekel na ozemlje vojaškega poveljstva v nemški marionetni državi Srbiji pod Nedićevo upravo. Po drugi svetovni vojni je nadaljeval s srednjo šolo v Kuršumliji in Prokuplju.[3]

Na Titovem Golem otoku

[uredi | uredi kodo]

Mićunovića so Titove jugoslovanske oblasti kot sedemnajstletnika brez sodbe obsodile na 20 mesecev prisilnega dela in vsakovrstnega zlostavljanja na Golem otoku, a da sam ne ve, zakaj.[4]

Med razkolom na črti Tito-Stalin, junija 1948, se je kot mlad član Komunistične partije srednješolec znašel med osumljenci. Obsodba se je glasila: 20 mesecev na Golem otoku, ki je bil največji zapor in koncentracijsko taborišče za politične zapornike, ki so bili osumljeni, da so podpirali rezolucijo Informbiroja.

»Retko govorim o najtežim stvarima«[5] »Redko govorim o najhujših zadevah«

„Dve godine najlepšeg mladićkog doba su mi oduzete, a da mi nije suđeno, niti znam šta je bila moja greška, osim što sam odbio da uskratim pažnju i pomoć mladoj snaji čiji je muž, moj brat od strica, već bio uhapšen.“
„O tom vremenu uglavnom pričam anegdote, a retko govorim o najtežim stvarima."
„Ali sigurno je da sam počeo krajnje kritički da mislim o komunizmu, kao velikoj formi laži i totalitarne svesti, i da budem protiv svakog nasilja."

"Dve leti najlepšega fantovskega obdobja so mi vzeli brez sojenja in da sploh ne vem, kakšna je bila moja napaka, razen, da nisem odrekel pozornosti in pomoči mladi snahi, katere mož, brat mojega strica, je bil že zaprt."
"O tistem času večinoma pripovedujem anekdote, o najhuhših zadevah pa redko govorim."
"Vendar pa sem zagotovo začel izjemno odklonilno razmišljati o komunizmu kot veliki obliki laži in totalitarne zavesti ter biti proti vsakršnemu nasilju."

Preganjan tudi kot akademik

[uredi | uredi kodo]

Po izpustitvi je postal asistent na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu.[3] Diplomiral je leta 1954.[6] Po končanem študiju je delal kot profesor filozofije in psihologije na Učiteljski šoli in gimnaziji v Kruševcu.[7][8]

Od leta 1964 je bil član marksistične humanistične šole Praxis,[6]leta 1975 pa je bil skupaj s sedmimi drugimi kolegi izključen s fakultete,[9]ker je sodeloval v študentskih demonstracijah v Jugoslaviji leta 1968.[6]

Med temi demonstracijami je v imenu študentov, ki so zasedli beograjske fakultete, prebral izjavo, v kateri med drugim zahtevajo enakopravnost vseh študentov in tudi vseh zaposlenih glede na njihove dohodke v skladu z delom, ki ga opravljajo, ter takojšnjo odpravo velikih razlik v plačah in materialnih ugodnostih med posamezniki, kar vse nasprotuje enakosti, ki bi morala vladati v samoupravnem socializmu. Ta stališča so oblikovali študentje v štirih točkah, kot jih je naštel takratni TV-dnevnik:

  1. Razbijanje pojava družbene neenakosti
  2. Hitrejše reševanje vprašanja brezposelnosti
  3. Uničenje birokratskih sil v naši družbi
  4. Izboljšanje materialnega položaja univerze in študentov ter širša demokratizacija samoupravne prakse na univerzi.[10][11]

Tito je imel zvečer pri Dnevniku dvoumen govor, ki si ga je lahko vsakdo razagal v svoj prid. 10. junija so demonstracije prenehale s tem, da so študentje izročili ključe dekanom fakultet. Čez sedem let pa so bili Mićunović in sedem njegovih kolegov vrženi iz službe in so se morali preživljati s predavanji na tujem. Tako je bil on predavatelj v Združenih državah Amerike in Zahodni Nemčiji,[6] pa tudi v Rusiji, Mehiki, na Češkem, Slovaškem in Poljskem.[12]

Politično delovanje

[uredi | uredi kodo]
Dragoljub Mićunović v Skupščini 9. aprila 2009

Mićunović je bil decembra 1989 eden od članov ustanovnega odbora Demokratske stranke, ki je začela ponovno ustanavljati Demokratsko stranko (DS), ki so jo komunisti zatrli 1946. Na ustanovnem zboru stranke 3. februarja 1990 je bil izvoljen za njenega prvega predsednika.[13]

Na prvih večstrankarskih volitvah v Srbiji leta 1990 je bil izvoljen za poslanca v srbskem parlamentu v imenu Demokratske stranke.[3] Kot poslanec na državni ravni je bil v obdobju 1991–1992 izvoljen za delegata v Zboru republik in pokrajin (zgornji dom) Skupščine Jugoslavije.[3] Na zveznih volitvah leta 1992 je bil Mićunović izvoljen za poslanca v Zvezni skupščini kot predstavnik Demokratske stranke. Kot član opozicijske koalicije »Zajedno« je bil leta 1996 ponovno izvoljen za poslanca v Zvezni skupščini v Zboru državljanov (spodnji dom).[3]

Predsednik stranke je ostal do leta 1994, ko je na to mesto bil izvoljen Zoran Đinđić.[4]Mićunović je odstopil in s skupino uglednih intelektualcev ustanovil „Središče za demokracijo“, nevladno organizacijo (NVO) za razvoj civilne družbe in nevladnega področja, civilno izobraževanje ter pripravo političnih in družbenih sprememb.[3]

Leta 1996 je Mićunović ustanovil novo politično stranko Demokratski center, kjer so ga tudi izvolili za predsednika.[4]

Na zveznih volitvah 24. septembra 2000 je bil Mićunović kot eden od voditeljev koalicije Demokratska opozicija Srbije (DOS) ponovno izvoljen za poslanca v Zboru državljanov Zvezne skupščine.[14] Po prevratni zmagi opozicije 5. oktobra 2000 je bil odstranjen Slobodan Milošević. Mićunović je bil nato 3. novembra 2000 izvoljen za predsednika Državnega zbora Zvezne skupščine.[3] Ko je bila marca 2003 ustanovljena Državna skupnost Srbije in Črne gore, je bil Mićunović 3. marca istega leta izvoljen za predsednika parlamenta Srbije in Črne gore.[13]To službo je opravljal do 3. marca 2004.[13]

Mićunović je bil kandidat na srbskih predsedniških volitvah leta 2003, kjer je osvojil 35,42 % glasov, vendar so bile volitve razveljavljene zaradi nizke udeležbe. Udeležba je bila le 38,8 %, kar je precej manj od praga 50 % upravičencev, ki ga je zahtevala takratna srbska zakonodaja.[6]

Mićunovićeva stranka Demokratični center se je leta 2004 združila z Demokratsko stranko.[4] On je postal tako eden vodilnih kandidatov na listi Demokratske stranke na srbskih parlamentarnih volitvah 21. januarja 2007.[15] Mićunović je ostal poslanec do leta 2020; nazadnje je bil izvoljen na srbskih parlamentarnih volitvah leta 2016.[6]Med svojim mandatom je bil tudi parlamentarni vodja Demokratske stranke.[16]

Leta 2017 je Mićunović podpisal Izjavo o skupnem jeziku Hrvatov, Srbov, Bošnjakov in Črnogorcev.[17]Januarja 2020 je izrazil svoje nasprotovanje, ko Demokratska stranka ni hotela sodelovati na parlamentarnih volitvah leta 2020 z obrazložitvijo, da to nima smisla; ker so ga ignorirali, je izstopil iz stranke.[18]

Njegove knjige

[uredi | uredi kodo]
  1. Nauka i filozofija („Veda in modroslovje“, 1963)
  2. Logika i sociologija („Logika in sociologija“, 1969)
  3. Logika i sociologija: induktivno zaključivanje u sociologiji („Logika in sociologija: induktivno sklepanje v sociologiji“, 1971)
  4. Sociologija, udžbenik za više škole („Sociologija, učbenik za višje šole“, 1972)
  5. Socijalna filozofija („Družbena filozofija“ Ogledi, 1988)
  6. Filozofija minima („Filozofija najmanjšega“, 2001)
  7. Muški zločin i izvinjenje („Moško hudodelstvo in opravičilo“, 2003)
  8. Moja politika („Moja politika“, 2005)
  9. Reči u vremenu: skupštinski govori, 2007 („Besede v času: skupščinski govori“, 2007)
  10. Reforma i restavracija, 2008 („Reforma in restavracija“, 2008)
  11. Logički problemi u istraživanju društva („Logični problemi v družboslovnih raziskavah“, 2008)
  12. Istorija društvenih teorija. Tom 1. („ Zgodovina družbenih teorij. Zv. 1“, 2010)
  13. Istorija društvenih teorija. Tom 2. („ Zgodovina družbenih teorij. Zv. 2“, 2010)
  14. Život u nevremenu. Tom 1. („Življenje v neurju. Zv. 1“, 2013)
  15. Život u nevremenu. Tom 2. („Življenje v neurju. Zv. 2“, 2014)
  16. Život u nevremenu. Tom 3. („Življenje v neurju. Zv. 3“, 2016)[19][20]

Mićunović je avtor okrog petnajstih knjig in več kot 150 člankov.[6][21]

Smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]

Smrt

[uredi | uredi kodo]

Mićunović je umrl v Beogradu 26. maja 2026 v starosti 95 let.[22][23]

[uredi | uredi kodo]

On o drugih

[uredi | uredi kodo]

„Ja sam svašta prošao, ali ostala je jedna stvar koja me čini nespokojnim, to što država i društvo nemaju dovoljno snage da se ozbiljno odnose prema svojoj prošlosti, a u to spada i kontinuitet nasilja koji se sprovodi kroz određene vojno policijske institucije.“[24]
"Preživel sem že marsikaj, a ena stvar me vznemirja: to, da država in družba nimata dovolj moči, da bi zavzeli resen odnos do svoje preteklosti, vključno z nadaljevanjem nasilja, ki se izvaja prek določenih vojaško-policijskih ustanov."

Drugi o njem

[uredi | uredi kodo]

Prvi predsednik obnovljene Demokratske stranke (DS) Dragoljub Mićunović, koji je umro u 96. godini, bio je jedan od najistaknutijih savremenih srpskih političara i filozofa koji je zbog dugogodišnje opozicione borbe i rada na razvoju parlamentarizma u javnosti slovio kao „patrijarh demokratije“ u Srbiji i pobornik dijaloga između političkih neistomišljenika.[25]
Prvi predsednik obnovljene Demokratske stranke (DS), Dragoljub Mićunović, ki je umrl v starosti 96 let, je bil eden najvidnejših sodobnih srbskih politikov in filozofov, ki je zaradi svojega dolgoletnega opozicijskega boja in dela na razvoju parlamentarizma v javnosti slovel kot "patriarh demokracije" v Srbiji in zagovornik dialoga med političnimi neistomišljeniki.

Gotovo čitav vek Dragoljub Mićunović svedočio je političkim usponima i sunovratima svih starih i novih država na Balkanu. Filozof, profesor, prijatelj i profesor Zorana Đinđića, a mnogo ranije šezdesetosmaš i otporaš Josipu Brozu Titu, Mićunović je bio živa enciklopedija borbe za demokratiju u Jugoslaviji, a kasnije i u Srbiji. On je čovek koji je poznavao svakoga, video svačiji uspeh, ali i pad.[26]
Skoraj celo stoletje je bil Dragoljub Mićunović priča političnim vzponom in padcem vseh starih in novih držav na Balkanu. Filozof, akademik, prijatelj in profesor Zorana Đinđića, veliko prej pa oseminšestdesetnik in upornik zoper Josipa Broza Tita, je bil Mićunović živa enciklopedija boja za demokracijo v Jugoslaviji, a pozneje tudi v Srbiji. On je človek, ki je poznal vsakogar, videl uspeh slehernika, toda tudi propad.

Mićunović je bio jedan od najznačajnijih intelektualaca i političkih aktera u savremenoj srpskoj istoriji, dugogodišnji poslanik, bivši predsednik Skupštine Srbije i Crne gore, kao i jedan od obnovitelja rada Demokratske stranke.[27]
Mićunović je bil eden najpomembnejših izobražencev in političnih dejavnikov v sodobni srbski zgodovini, dolgoletni poslanec, nekdanji predsednik Skupščine Srbije in Črne gore, kakor tudi eden od obnoviteljev dela Demokratske stranke.

Profesor Mićunović nije bio samo intelektualni autoritet; bio je čovek neiscrpne energije, tople reči i nepokolebljive vere u bolju budućnost. U vremenima kriza i društvenih lomova, učio nas je da su dijalog i tolerancija jedini ispravan put, a da odbrana ljudskog dostojanstva i slobode nema alternativu. Njegova posebna strast i posvećenost bili su usmereni ka mladima. Životni san profesora Mićunovića bio je da vidi Srbiju kao ravnopravan deo evropske porodice naroda.[28]
Profesor Mićunović ni bil le intelektualna avtoriteta; bil je človek neizčrpne energije, toplih besed in neomajne vere v boljšo prihodnost. V časih kriz in družbenih prelomov nas je učil, da sta dialog in strpnost edina pravilna pot ter da obramba človekovega dostojanstva in svobode nima izbire. Njegova posebna strast in predanost je bila usmerjena v mlade. Vseživljenjske sanje profesorja Mićunovića so bile videti Srbijo kot enakopravnega člana evropske družine narodov.

Odlikovanja

[uredi | uredi kodo]

Prejel je več nagrad; poleg odlikovanja z Redom častne legije,[16]je bil Mićunović dobitnik prve nagrade za strpnost, ki so jo podelili Ministrstvo za človekove pravice, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) ter televizijska in radijska postaja B92.[3] Dobil je tudi nagrado in priznanje kot „Najevropejec“.[31]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Uredništvo (26. maj 2026). »Poslednji pozdrav našem osnivaču, predsedniku i prijatelju – prof. dr Dragoljubu Mićunoviću (1930-2026)« (v srbščini). FCD. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2026. Pridobljeno 9. julija 2026.
  2. ↑ »Dragoljub Mićunović: Demokrata«. Danas (v srbščini). 16. julij 2020. Arhivirano iz spletišča dne 17. julija 2020. Pridobljeno 21. oktobra 2021.
  3. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 »Dragoljub Mićunović«. ds.org.rs. Demokratska Stranka Srbija. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. junija 2022. Pridobljeno 8. julija 2026.
  4. 1 2 3 4 Mikuš, Marek (2018). Frontiers of Civil Society: Government and Hegemony in Serbia. Berghahn Books. str. 30. ISBN 978-1-78533-891-5.
  5. ↑ Nemanja Mitrović & Slobodan Maričić (26. maj 2026). »Odlazak Dragoljuba Mićunovića: Profesor, filozof i doajen srpske politike« (v srbščini). BBC News na srpskom. Pridobljeno 8. julija 2026.
  6. 1 2 3 4 5 6 7 »Odlazak Dragoljuba Mićunovića: Profesor, filozof i doajen srpske politike«. BBC News na srpskom (v srbščini). 26. maj 2026. Pridobljeno 26. maja 2026.
  7. ↑ Uredništvo (26. maj 2026). »Poslednji pozdrav našem osnivaču, predsedniku i prijatelju – prof. dr Dragoljubu Mićunoviću (1930-2026)« (v srbščini). FCD. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2026. Pridobljeno 9. julija 2026.
  8. ↑ Dina Đurović (26. maj 2026). »Filozof, profesor i političar - Ko je bio Dragoljub Mićanović« (v srbščini). republika.rs. Pridobljeno 8. julija 2026.
  9. ↑ Secor, Laura (14. junij 2018). »Testaments Betrayed«. Jacobin magazine.
  10. ↑ Dragoslav Simić (6. junij 1968). »Dragoljub Mićunović, govor studentima« (v srbščini). Audio i foto arhiv. Pridobljeno 8. julija 2026.
  11. ↑ Dragoslav Simić (10. junij 1968). »Dragoljub Mićunović, Žurnal« (v srbščini). Pridobljeno 8. julija 2026.
  12. ↑ Uredništvo (26. maj 2026). »Poslednji pozdrav našem osnivaču, predsedniku i prijatelju – prof. dr Dragoljubu Mićunoviću (1930-2026)« (v srbščini). FCD. Pridobljeno 9. julija 2026.[mrtva povezava]
  13. 1 2 3 Ninoslav Kopač (2012). Svjedok histerije. Zagreb: Serb Democratic Forum. str. 34. ISBN 978-953-57313-2-0.
  14. ↑ Beta (26. maj 2026). »Biografija Dragoljuba Mićunovića - odlazak patrijarha srpske demokratije« (v srbščini). Beograd: Dnevni list Danas. Pridobljeno 8. julija 2026.
  15. ↑ »Mićunović prvi na poslaničkoj listi DS - Društvo - Dnevni list Danas« (v srbščini). 10. februar 2007. Pridobljeno 26. maja 2026.
  16. 1 2 »Dragoljub Mićunović (1930-2026): Čovek koji je obeležio politički vek Srbije - Vreme«. Vreme (v srbščini). 26. maj 2026. Pridobljeno 26. maja 2026.
  17. ↑ Signatories of the Declaration on the Common Language, official website, retrieved on 16 August 2018.
  18. ↑ »Mićunović: Bojkot izbora je besmislen«. B92.net (v srbščini). Pridobljeno 21. oktobra 2021.
  19. ↑ Uredništvo. »Dragoljub Mićunović« (v srbščini). Beograd: ifdt.bg.ac.rs. Pridobljeno 8. julija 2026.
  20. ↑ Uredništvo (26. maj 2026). »Poslednji pozdrav našem osnivaču, predsedniku i prijatelju – prof. dr Dragoljubu Mićunoviću (1930-2026)« (v srbščini). FCD. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2026. Pridobljeno 9. julija 2026.
  21. ↑ Uredništvo (26. maj 2026). »Poslednji pozdrav našem osnivaču, predsedniku i prijatelju – prof. dr Dragoljubu Mićunoviću (1930-2026)« (v srbščini). FCD. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2026. Pridobljeno 9. julija 2026.
  22. ↑ »Преминуо Драгољуб Мићуновић«. RTS (v srbščini). Pridobljeno 26. maja 2026.
  23. ↑ »Preminuo Dragoljub Mićunović«. Danas (v srbščini). 26. maj 2026. Pridobljeno 26. maja 2026.
  24. ↑ Nemanja Mitrović & Slobodan Maričić (26. maj 2026). »Odlazak Dragoljuba Mićunovića: Profesor, filozof i doajen srpske politike« (v srbščini). BBC News na srpskom. Pridobljeno 8. julija 2026.
  25. ↑ Beta (26. maj 2026). »Biografija Dragoljuba Mićunovića - odlazak patrijarha srpske demokratije« (v srbščini). Beograd: Dnevni list Danas. Pridobljeno 8. julija 2026.
  26. ↑ Marija L. Janković (26. maj 2026). »In memoriam. Dragoljub Mićunović (1930-2026): Čovek koji je obeležio politički vek Srbije« (v srbščini). Beograd: vreme.com. Pridobljeno 8. julija 2026.
  27. ↑ Dina Đurović (26. maj 2026). »Filozof, profesor i političar - Ko je bio Dragoljub Mićanović« (v srbščini). republika.rs. Pridobljeno 8. julija 2026.
  28. ↑ Beta (26. maj 2026). »Biografija Dragoljuba Mićunovića - odlazak patrijarha srpske demokratije« (v srbščini). Beograd: Dnevni list Danas. Pridobljeno 8. julija 2026.
  29. ↑ „Micunovic Prof. Dragoljub”. Presidenza della Repubblica (на језику: италијански). 27. 12. 2007. Архивирано из оригинала 4. 12. 2024. г..
  30. ↑ „Мићуновић примио орден Легије части”. Блиц. Фонет. 7. 2. 2013. Архивирано из оригинала 11. 3. 2025. г..
  31. ↑ Uredništvo (26. maj 2026). »Poslednji pozdrav našem osnivaču, predsedniku i prijatelju – prof. dr Dragoljubu Mićunoviću (1930-2026)« (v srbščini). FCD. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2026. Pridobljeno 9. julija 2026.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)
(angleško)
(nemško)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Dragoljub_Mićunović&oldid=6731632«