Drăculești
| Drăculești | |
|---|---|
| Knežja rodbina | |
 | |
| Starševska družina | Basarabi |
| Država |  Vlaška |
| Etimologija | Dracul ("Zmaj") |
| Ustanovljeno | 1390 |
| Ustanovitelj | Vlad Zmaj |
| Zadnji vladar | Aleksander Kokon ali Mihnea III. Radu |
| Nazivi | Knez Vlaške, Knez Moldavije |
| Priznanja | Red zmaja |
| Tradicije | Romunsko pravoslavje |
| Razpad | Ne pred 1632, najpozneje v 18. stoletju |
| Mlajše veje | Movilești |
Drăculești ([drəkuˈleʃtʲ]) so bili ena od dveh velikih nasprotnih vej vlaških knezov rodbine Basarabov, katerih druga so bili Dănești.[1] Veji sta bili od poznega 14. do zgodnjega 16. stoletja v stalnem tekmovanju za prestol. Potomci Drăculeștov so si eventualno podredili državo vse do združitve vladavine Transilvanije in Moldavije z Mihaelom Hrabrim leta 1600.
Ko se je grožnja Dăneștov polegla, so si Drăculești našli nove sovražnike v družini mogočnih Craioveștov, bojarjev iz Oltenije, ki so prav tako trdili, da izvirajo iz Basarabov.
Etimologija
[uredi | uredi kodo]Veja Drăculeștov se je začela z Vladom II. Zmajem, sinom enega najpomembnejših vladarjev dinastije Basarabov, Mircee Starejšega. Ime Drăculești je patronimik po vzdevku Dracul, ki po prevladujočem mnenju zgodovinarjev izhaja iz leta 1431, ko je bil Vlad II. član viteškega reda zmaja (Societas draconistarum), katerega je leta 1408 ustanovil cesar Sigismund Luksemburški.[2][3][4] Drugo prepričanje trdi, da so Vladu II. vzdevek "Dracul" (ki je tedaj hkrati pomenil tudi "Hudič") nadeli Romuni, ki so podobe na insignijah Zmajevega reda povezovali z demonom.[5] Cilj reda je bila obramba ogrske kraljeve rodbine s Sigismundom na čelu, kot tudi Katoliške Cerkve.[6] Red je pomenil močno sodelovanje med srednjeevropskimi in vzhodnoevropskimi kristjani v borbi zoper muslimanske Turke in Tatare (Zlata horda in Krimski kanat).[7] Sin Vlada II. je postal znan kot Vlad Drakula (Drăculea) v pomenu 'sin Zmaja', t.j. sin Drakula.[8]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Rodbina Basarabov se je leta 1386 razdelila na dve veji. Knez Dan I. Vlaški je umrl v boju proti bolgarskemu carju Ivanu Šišmanu, njegov dedič pa je bil premlad za vladanje, zato je oblast prešla na Danovega mlajšega brata Mirceo I. Starejšega. Mircea je vladal 32 let (1386–1418) in okrepil politično-vojaške temelje vlaške kneževine, vendar je po njegovi smrti vmešavanje v zadeve Ogrskega kraljestva in Osmanskega cesarstva, dveh sil, ki sta se potegovali za nadzor nad Podonavjem, zanetilo spor med potomci Dana I., Dănești, in potomci Mircee, Drăculești.[N 1]
Po hitrem izginotju Mircejevega neposrednega dediča, Mihaela I. Vlaškega (do 1420), sta se njegova naslednika Radu II. Praznoglavi (do 1427) in Aleksander I. Aldea († 1436) povezala s sultanom, da bi pridobila podporo proti Danu II. Hrabremu (do 1432), katerega so ga podpirali Madžari. Z vladavino kneza Vlada II. Drakula (1436–1447), po katerem je dinastija dobila ime, se je politika sprave z Osmani nadaljevala, vendar sta se Drakulova legitimna dediča, Mircea II., križar pri Varni leta 1444, in Vlad III. Drakula - Natikalec (ki je navdihnil Brama Stokerja za fiktivnega grofa Drakulo), proti kateremu je sultan Mehmed II. osebno vodil kazensko ekspedicijo leta 1462, že začela oddaljevati od pro-osmanske, protiogrske politike, ki je zaznamovala prve poteze dinastije Drăculeștov.
Vladavina Raduja III. Čednega, Drakulovega drugega sina, je dinastijo vrnila k jasno pro-osmanskim stališčem (na oblast ga je postavil Mehmed II. med pohodom proti Vladu III., Radu pa je bil po mnenju nekaterih učenjakov celo sultanov ljubimec),[9][10] medtem ko so se Dănești sami začeli zatekati k podpori Visoke porte, da bi se dokončno uveljavili kot avtokrati Vlaške z Basarabom III. Starejšim III. in Basarabom IV. Natikalčkom.
Ker je Radu III. izginil brez moških dedičev, se je rodovnik skrčil na dediče Vlada III. in dediče Vlada IV. Meniha, še enega sina Vlada II.[11]
Od vladavine Vlada Meniha (1481–1495) in predvsem njegovega sina Raduja Velikega (1495–1508) je bilo uradno stališče dinastije odkrito pro-osmansko. Boj za oblast med legitimnimi in nezakonskimi dediči Raduja Velikega je močno oslabil politične in vojaške zmogljivosti Vlaške v korist Turkov. Potomca Vlada III., njegov sin Mihnea I. Zlobni[12] in njegov vnuk Mircea III. Drakul, so nadaljevali protiturško politiko Natikalca in nenehno iskali podporo v Moldaviji in Transilvaniji. Medtem je vladavina Neagoeja Basaraba (1512–1521) zaznamovala vstop rodbine Craioveștov v boj za vlaški prestol.[13]
Prihod sultana Sulejmana Veličastnega (1520–1566) na turški prestol je drastično spremenil razmerje moči v Podonavju. Potem ko so v bitki pri Mohaču (1526) dokončno premagali Ogre, so Turki postavili Drăculește v položaj, da končajo dinastični spor znotraj Basarabovske rodbine: 29. avgusta 1530 je Vlad VII. Utopljeni, ki ga je podpiral Sulejman, v bitki pri Viișoari premagal sile Mojzesa Vlaškega, ubil svojega sorodnika in s tem uničil rodbino Dăneștov. Po drugi strani pa se je Sulejman kmalu izkazal za premočnega in vsiljivega soseda za donavske vojvode, kar dokazuje tudi življenje Drăculeșta Mircee V. Pastirja (do 1559), ki je bil na oblast kot lutka postavljen po neposredni volji Osmanov.
Hkrati so se Habsburžani, gospodarji tistega, kar je po zaslugi sporazuma iz Velikega Varadina (1551) ostalo od Ogrske, postavili kot možni protiturški zavezniki Drăculeștov, odločenih, da si prisvojijo prestol kakšnega sorodnika, predvsem po zgledu Raduja VIII. Ilije Hajduka, ki se je dve leti (1552–1553) boril za oblast s svojim stricem Mirceo Pastirjem.
Potem ko je Visoka porta izgubila naklonjenost Mihnee II. Poturčenega (1591), neposrednega potomca Vlada Natikalca, ki se je spreobrnil v muslimansko vero, da bi si ponovno pridobil podporo Turkov, se je sultan Murat III. odločil rešiti spor med posameznimi Drăculești glede suverenosti nad Vlaško, tako da je leta 1593 za vojvodo priznal Mihaela Hrabrega (do 1601), potomca Raduja IV. Velikega. Mihael pa se je povezal s cesarjem Rudolfom II. Habsburškim in se boril v dolgi vojni (1593–1604), ki je želela preoblikovati ravnovesje moči med krščanskim Zahodom in Visoko porto. Leta 1600 je Mihael zaradi spletk in svojih vojaških veščin pod svojim žezlom ponovno združil krone Vlaške, Transilvanije in Moldavije, treh kneževin, ki so se kasneje združile v današnjo Romunijo. Ker je postal preveč močan, je bil leta 1601 po ukazu Habsburžanov umorjen.[14]
Medtem ko se je za vlaški prestol borila moldavska dinastija Movileștov in so bile donavske kneževine vpletene v vojno moldavskih magnatov (1593–1617), je sinu Mihnee II. Poturčenega, Raduju IX. Mihnei, uspelo oživiti sanje Mihaela Hrabrega, saj je izmenično vladal Vlaški (1611–1616 in 1620–1623) in Moldaviji (1616–1619 in 1623–1626). Vendar je bil to minljiv dosežek, saj je Radu IX. svojo moč vedno dolgoval neposrednemu vmešavanju Visoke porte. Drăculești se v bistvu niso mogli več vzpostavljati kot neodvisni vladarji Vlaške brez vojaške podpore ene od vzhodnoevropskih sil, t.j. Habsburžanov, Poljakov ali Turkov.
Dedič Raduja Mihnee, Aleksander V. Kokon, je leta 1623 od očeta podedoval Kneževino Vlaško in jo imel v lasti do leta 1627; s podporo Turkov je bil v letih 1629–1630 knez Moldavije in je leta 1632 umrl v Carigradu. V letih 1658–1659 je vlaški prestol s turško podporo zasedel, Mihnea III.,[15] čigar izvor ni povsem jasen, vendar je sam trdil, da je sin Raduja Mihnee in brat Aleksandra Kokona. Zadnji potrjeni predstavnik dinastije Drăculeștov je tako Aleksander Kokon.
Zadnji legitimni potomec rodbine naj bi bil fiktivni Trașcă Drăculescu, vlaški bojar, prebivalec Oltenije, ki naj bi umrl v 18. stoletju.[16][17]
Družinsko drevo
[uredi | uredi kodo]Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Piccolomini 1984, st. 229. "Ai nostri giorni esistono due fazioni presso i Valacchi: i Dan e i Dracula. Questi ultimi, essendo più deboli e vedendosi continuamente perseguitati in tutti i modi dai Dan, chiesero soccorso ai Turchi e con il loro aiuto militare schiacciarono i Dan e li annientarono quasi del tutto. I Dan si avvalsero dell'aiuto di Giovanni Hunyadi che al tempo regnava sugli Ungheresi; costui, però, non restituì loro i beni ma tenne per sé la gloria e la ricchezza. E, dopo aver strappato le terre dei Dan al dominio dei Turchi, le occupò e le serbò per sé e per i suoi successori come possesso perpetuo."
- ↑ Izvor Mihnee III. Vlaškega ni povsem jasen in morebiti Mihnea ni bil član Drăculeştov, zato se praviloma šteje za zadnjega Aleksander.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Giurescu 1976, str. 112.
- ↑ Cazacu 2017, str. XIV.
- ↑ Treptow 2000, str. 8.
- ↑ Jefferson 2012, str. 143.
- ↑ Grumeza 2010, str. 2.
- ↑ Fine 1994, str. 465.
- ↑ Lupașc 2008.
- ↑ Treptow 2000, str. 10.
- ↑ Calcondila 1958
- ↑ Cazacu 2006, st. 163
- ↑ Giurescu e Giurescu 1976, st. 119-201
- ↑ Giurescu e Giurescu 1976, st. 201-207
- ↑ Giurescu e Giurescu 1976, st. 226-232
- ↑ Iorga, Nicolae (1968). Editura Militară (ur.). Istoria lui Mihai Viteazul (v romunščini). Bukarešta. OCLC 1243864.
- ↑ Xenopol 1896, st. 54-56
- ↑ Alexandru Osvald, Teodoreanu (26. december 2019). »'Cumplitul Trașcă Drăculescul' (in Romanian)« (PDF). dspace.bcu-iasi.ro. Pridobljeno 13. julija 2022.
- ↑ fiktivni lik romunskega pisatelja, kolumnista in pravnika Păstorela Teodoreanuja
Viri
[uredi | uredi kodo]- Cazacu, Matei (2017). Dracula. Brill. ISBN 9789004349216.
- Giurescu, Constantin (1976). Istoria românilor. Zv. II. București: Editura științifică și enciclopedică.
- Grumeza, Ion (2010). The Roots of Balkanization: Eastern Europe C.E. 500-1500. University Press of America. ISBN 9780761851349.
- Jefferson, John (2012). The Holy Wars of King Wladislas and Sultan Murad; The Ottoman-Christian Conflict from 1438-1444. Brill. ISBN 9789004219045.
- Lupașc, Vasile (2008). Răstignit între cruci [Crucified between crosses] (v Romanian). Zv. I. Cetatea de scaun Publishing house.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava) - Treptow, Kurt W. (2000). Vlad III Dracula: The Life and Times of the Historical Dracula. The Center of Romanian Studies. ISBN 9789739839228.
- Calcondila, Laonico (1958). Αποδείξεις Ιστοριών. Historiarum demonstrationes (v stara grščina). Bukarešta.
{{navedi knjigo}}: Sklic ima neznan prazen parameter:|1=(pomoč) - Papež Pij II. (po 1464). Commentarii rerum memorabilium quae temporibus suis contigerunt (v lat).
{{navedi knjigo}}: Preveri datumske vrednosti v:|year=(pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter:|1=(pomoč)Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava) v BAV, Reg. lat. 1995, ed. - Enea Silvio Piccolomini, Papež Pij II. (1984). Adelphi (ur.). Commentarii. Adelphi Classici. Milano.
{{navedi knjigo}}: Sklic ima neznan prazen parameter:|1=(pomoč) - Ducas (po 1462). Storia (v stara grščina).
{{navedi knjigo}}: Preveri datumske vrednosti v:|year=(pomoč) in BNF MS. Gr. 1310, ed. - Ducas (2008). Historia ovvero Historia turco-bizantina 1341-1462 (v lat). Rimini. ISBN 88-8474-164-5.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Marek, Miroslav. »Genealogija Drăculeștov«. Genealogy.EU.