Dogen Sendži

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Dogen Zenji[uredi | uredi kodo]

Dogen Sendži
Portret
Rojstvo 19. januar 1200
Uji[d]
Smrt 22. september 1253 (53 let)
Kjoto
Državljanstvo Japonska
Poklic bhikkhu, filozof

Dogen Zenji je bil japonski budistični menih, pisatelj, filozof ter pesnik. Znan je tudi po tem, da je ustanovil Zen/Sōtō vejo ali nauk budizma. Znan je pod večimi imeni; Dōgen Kigen (道元希玄), Eihei Dōgen(永平道元), Kōso Jōyō Daishi (高祖承陽大師), in Busshō Dentō Kokushi (仏性伝東国師).

Življenje[uredi | uredi kodo]

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Njegova mladost je v njegovih delih zelo slabo dokumentirana, prav tako pa ni veliko virov, ki bi nam sporočali podatke njegove mladosti, vendar pa se ve, da naj bi se Dogen najverjetneje rodil v bogati družini in da naj bi mu umrla mama, ko je imel sedem let.

Zgodnje urjenje[uredi | uredi kodo]

Kasneje je postal nižji menih na gori Hiei, glavnem kraju Tendaiske šole budizma. Zanimalo naj bi ga le eno vprašanje: zakaj so Bude vseh starosti, ki so bili nedvomno razsvetljeni, iskali razodetje in se učili duhovnih praks?

Potovanje na Kitajsko[uredi | uredi kodo]

Leta 1233 sta se Dogen in Myozen odpravila na nevarno pot čez vzhodno Kitajsko morje na Kitajsko, da bi se učila v jing-de-si v samostanu, kot so to včasih počeli Eisai. Na Kitajskem se je najprej odpravil do vodilnega samostana v provinci Zhejiang. Takrat je večina učiteljev učila z uporabo gong-ansa oz. koana. Čeprav se je Dogen učil koan se mu je ta zdel nezanimiv in začel se je spraševati, zakaj se ne učijo več suter. Tako se je leta 1225 odločil obiskati mojstra Rujinga. Rujing naj bi imel drugačen način učenja Chana, kot mojstri s katerimi se je dogen do takrat sestajal. V kasnejših besedilih je Dogen Rujinga opisoval kot staro Buddho in pa senshi, kar pomeni starodavni učitelj. Pod rujingovim okriljem je Dogen našel svobodo duha in telesa, po tem ko je slišal mojstra izreči shen xin tuo luo oz. pozabi na telo in duha. Ta fraza je imela skozi življenje nanj velik vpliv. Myozen je umrl kmalu po dogenovem prihodu na goro Tiantong.

Vrnitev na Japonsko[uredi | uredi kodo]

Dogen se je na Japonsko vrnil leta 1227 in se odpravil k Kenninom, kjer se je učil pred odhodom na Kitajsko. Ena prvih stvari,ki jih je naredil je bila, da je napisal Fukan Zazengi, kratko besedilo, ki poudari pomembnost sedeče meditacije.

Ko se je z zatiranjem dveh budističnih ved Zena in Jodo Shinshu-ja na Kitajskem položaj Budistov zaostril se je Dogen odpravil v mesto Uji. Kasneje je ta tempel v tem mestu preimenoval v Koshohorin-ji.

Eihei-ji[uredi | uredi kodo]

Leta 1243 se je Dogen premestil v provinco Echizen. Njegovi učenci so tam zgradili šolo in jo poimenovali tempelj Diabutsu. Med gradnjo tega templja je Dogen učil v templju Yoshimine-dera. V tem času je Dogen zapadel v depresijo, ki je bila nekakšna točka spremembe, saj je takrat začel kritizirati Dahuia Zongagga najbolj vplivno osebe song dinastije Chana. Leta 1246 je svoj tempelj preimenoval v Eihei-ji. Preostanek življenja je učil v svojem templju z izjemo leta 1247 ko se je odpravil v Kamakuro, da bi učil Hojo Tokiyorija. Leta 1252, ko se je počutil zelo bolnega je kot vodjo Eihei-jija postavil njegovega vajenca Kouna Ejo.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Umrl je leta 1253, po tem ko se je odpravil iz templja v upih, da bo našel zdravilo za svojo bolezen. Kmalu po tem je umrl.

Pred smrtjo je kot večina budističnih menihov, tudi sam napisal (poslovilno) pesem, v kateri pa se za razliko od nekaterih prejšnjih del predaja v usodo. Ta pesem pa še v drugem pogledu izstopa iz njegovih ostalih del in ostalih budističnih pesmi nasploh, saj je pri njegovi zadnji pesmi posebnost, da je le prepesnil poslovilno pesem svojega učitelja Ju-Chinga . Zadnji verz pa je še posebno zanimiv, saj sam Dogen ne izjasni cilja, kam naj bi odšel po smrti, saj uporabi besedno zvezo rumeni izvir, ki pa se jo lahko interpretira na dva načina, kot stanje nirvane ali pekel.

Štiriinpetdeset let

sem sledil nebeškim naukom;

zdaj pa skočim onstran,

prebijem vse prepreke,

Neverjetno! Da se znebim se vseh okov,

še živ se vržem v rumen izvir.

Nauki[uredi | uredi kodo]

Zazen in meditacija[uredi | uredi kodo]

Zenji je bil velik zagovornik zazena, gre za vrso budistične meditacije, pri kateri osebek sedi na mestu v zaželeno tihi sobi. Takrat pa se mora osredotočiti na to, da ne misli nič. Sam Zenji pravi, da se mora med zenzen meditacijo človek zavedati le okolice in nič drugega, gre za stanje ne-mišljenja. Sam je zato to prakso meditacije poimenoval vaja brež mišljenja. Cilj zanzena je za Zenjija samo razsvetlitev, to rasvetlitev pa naj bi intergrirali v vsakdanje življenje. Zazen meditacija ni postopna meditacija, nima nobenih umesnih faz, vendar pa pri njej gre zavedanje obstoja Bude, to stanje pa po Zenjijevih navkih lahko doseze osebek samo v nemislečem, ko je njegov um prost in se zaveda samo okolice okoli sebe. Ko je v tem stanju, pa lahko tudi osebek spozna resnico.

Busshō[uredi | uredi kodo]

Zenji v svojih navkih povdarja, da je resničnost živega zgrajena po Budini volji, to pa trdi tudi za rastline, saj za razliko od tedanjih japonskih budistov, ki so trdili, da so samo živali ter človek bitja Budine volje, saj imajo rastline in živali skupno lastnost nevečnosti.

Bitje-Čas[uredi | uredi kodo]

Percepcija Zenjijeve ideje časa življenja je ena od ključnih komponent metafizike v Shōbōgenzōju. Po njegovi razlagi Uji-ja lahko sklepamo, da je sam sam čas živ in da je vse živo čas. Uji pomeni vse spremembe in stvari, ki se zgodijo v toku – času življenja. Ko teče čas, pravi Dogen, da teče čas tudi času samemu, kot da bi se mu krajšal čas življenja. Nato pa sam Dogen to naveže se na vse stvari vsakdanjega življenja in pravi, da vse stvari obstajajo v sebi. Vendar pa Dogen trdi, da časa ne smemo preučevati samo iz stališča minevanja, saj bi pri tem zgrešili ključno nalogo časa, povezovanje. Kot zatrjuje Dogen, je vsako bitje povezano s časom, saj se od njega na nobeno ne more ločiti, torej sam Dogen sklepa, da so vsa bitja sveta med seboj povezana preko časa.

Popolna izpolnitev[uredi | uredi kodo]

Dogen Zenji je zagovarjal nauk dveh vrst jezikov, ki jih človek uporablja za komunikacijo in izraz svojih misli in namenov s svetom.

Monji (文字)[uredi | uredi kodo]

Jezik, ki nastaja sproti, se oblikuje s posameznikovimi izkustvi in tudi sam proizvaja izkušnje posamezniku in družbi, na nek način se oblikuje kot odraz na na trditev drugega govorca, nastaja spontano in neprevidljivo.

Dōtoku (道得)[uredi | uredi kodo]

Jezik, ki ima predstavitveno vlogo, lahko bi rekli, da je vsebina tega jezika ves nabor znanja, ki ga ima govorec še pred začetkom konverzacije. Vrline/krepkosti

Zanimiv je tudi Zenjijev pogled na vrline človeka, saj sam pravi da so vrline neka stvar, ki jo lahko človek umsko trenira, vendar pa se bo izrazila prav tako tudi na zunanjosti, zunaj naših misli. Vendar pa je pri tem pomembno, da se meditajoči med meditacijo zaveda vseh stopenj meditacije in jih zna uporabiti in razumeti. Kot sam Dogen navaja, mora meditajoči sprejeti stvari take kot so, da lahko potem združi vidca in videnje v eno dejanje. Sam Dogen pa trdi, da je urjenje samega Budinega telesa težje (Budino telo ali šindžicunintai), od urjenja samega Budinega uma. Kot navaja mora vsak, ki išče Pot (naprimer do Nirvane - stanja, kjer ni trpljenja ali poželenja, kot neko stanje nevtralnosti), med tem misliti tudi na šindžicunintai.

Dela[uredi | uredi kodo]

Za razliko od večine budističnih menihov, je Dogen Zenji svoja dela tudi originalno pisal v Japonščini, saj kot ugotavljajo, je Dogen Zenji menil, da lahko zaradi svojega maternega jezika japonščine, bolje izrazi svoje mišljenje in občitke v japonščini sami.

Shōbōgenzō[uredi | uredi kodo]

Velja za Zenjijevo mojstrovino, zbrano iz 95 zvezkov. V njih obravnava veliko tem, kot so naprimer: vera, enakopravnost spolov, filozofija, filozofija jezika, tok časa in obstoj sam. Ostala dela

Med ostala dela lahko stejemo: Shinji Shōbōgenzō, Hōkojōki, Eihei Kōroku, Shōbōgenzō Zuimonki, Fukan-zazengi , Bendōwa, Eihei shoso gakudō-yōjinshū, Tenzo kyōkun, Shushō-gi, Bendōhō

Viri[uredi | uredi kodo]

Dōgen. internet. 30. 11. 2017. Dostopno na naslovu: https://en.wikipedia.org/wiki/D%C5%8Dgen.

Hoffmann, Y. 1998. Japanese Death Poems: Written by Zen Monks and Haiku Poets on the Verge of Death. Tokyo: Tuttle.

Tanahashi, K. in‎ Levitt, P. 2013. The Essential Dogen: Writings of the Great Zen Master. Združene države Amerike: Shambhala Publications.

Dogen in Amalietti, P. 2009. Oko in zakladnica prave postave šobogenco / Dogen: prevod Peter Amalietti. Ljubljana: Amalietti & Amalietti. (Zbirka Kratka zgodovina zena. Biseri budistične književnosti).

Zen budizem. internet. 30. 1. 2018. Dostopno na naslovu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Zen_budizem.

Heine. S. Poetry. internet. 30. 1. 2018. Dostopno na naslovu: https://terebess.hu/zen/dogen/Poetry.doc.

The Dōgen Institute. internet. 30. 1. 2018. Dostopno na naslovu: https://dogeninstitute.wordpress.com/.