Dinastija Čing

Za prvo dinastijo v zgodovini Kitajske glej članek: dinastija Čin.

Veliki Čing 大清
1644–1912
Zastava (1890–1912)
Himna: Gong Džin'ou (1911)
Ozemlje Čing Kitajske leta 1820
Status	Imperij
Glavno mesto	Šengdžing (1636–1644) Peking (1644–1912) 39°54′N, 116°23′E
Skupni jeziki	kitajščina manču
Vlada	monarhija
cesar
• 1626–1643	Huang Taidži
• 1908–1912	cesar Šuantong
premier
• 1911	Jikuang
• 1911–1912	Juan Šikai
Zgodovina
• preimenovanje v Veliki Čing	1636
• osvojen Peking	1644
• zmaga nad Ming dinastijo	1662
• začetek: revolucija Xinhai	10. oktober 1911
• abdikacija zadnjega cesarja	12. februar 1912
Prebivalstvo
• 1740	140.000.000
• 1776	268.238.000
• 1790	301.000.000
• 1812	361.000.000
• 1820	383.100.000
Valuta	juan
+
Predhodnice Naslednice dinastija Šun dinastija Ming zgodovina republike Kitajske

Dinastija Čing
Starševska hiša	—
Država	Kitajska
Ustanovljeno	1644
Ustanovitelj	Nurhaci
Trenutni vodja	princ Héngdžèn
Zadnji vladar	Šuāntǒng (Pǔjí)
Nazivi	cesar
Posestva	Kitajska
Odstavitev	1912: razpad monarhije

Dinastija Čing (v tuji literaturi večinoma Qing), znana tudi kot dinastija Mandžu, je bila zadnja vladajoča dinastija Kitajske. Vladala je med letoma 1644 in 1912 (s kratkim, neuspelim prevratom leta 1917). Pred njo je vladala dinastija Ming, sledila pa je Kitajska republika.

Dinastijo je osnoval klan Mandžu (Aisin Gioro) v severovzhodnem delu Kitajske, ki je poznan tudi po imenu Mandžurija. Izvirno je bila ustanovljena kot pozna dinastija Jin (Amaga Aisin Gurun) () leta 1616, leta 1636 pa je spremenila ime v Čing (Qing) (kar pomeni čist ali jasen, prozoren). Leta 1644 je Peking zasedla koalicija uporniških sil, ki jih je vodil Li Zičeng, nižji uradnik dinastije Ming - organiziral je kmečki upor. Zadnji cesar dinastije Ming, Čongdžen, je ob padcu mesta naredil samomor in s tem naznačil uradni konec dinastije. Nato so se Mandžurci povezali z generalom (Vu Sangui) dinastije Ming, prevzeli oblast v Pekingu in uničili Li-jevo kratko dinastijo Šun.

Med svojo vladavino se je dinastija Čing močno povezala s kitajsko kulturo. Svoj vrhunec je dosegla v 18. stoletju, ko sta se povečala tako teritorij kot število prebivalstva. Odtlej je vojaška moč cesarstva sčasoma pešala in je bila soočena z masovnimi upori, porazi v vojnah, sredi 19. stoletja pa je dinastija začela izgubljati vladarske vajeti. Strmoglavila je med revolucijo Šinhai, ko je kraljica Dovager Longju abdicirala v imenu zadnjega cesarja, Pujija, 12. februarja leta 1912.