Dharma (budizem)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Del serij o
budizmu

Dharma Wheel.svg
Oris · Portal

Zgodovina
Časovni trak · Koncili
Gavtama Buda
Kasnejši budisti

Dharma ali pojmi

Štiri plemenite resnice
Srednja pot
Tri znamenja obstoja
Pet agregatov
Minljivost · Trpljenje
Ne-jaz · Soodvisen nastanek
Samsara · Praznina
Kozmologija · Karma
Reinkarnacija

Prakse

Trije dragulji
Plemenita osmera pot
Morala · Popolnosti
Meditacija · Zavedanje
Modrost · Sočutje
Pripomočki razsvetljenja
Meništvo · Posvetnost

Nirvana
Štiri stopnje · Arhat
Buda · Bodhisattva

Tradicije · Kanoni
Theravada · Pali
Mahajana · Kitajski
Vadžrajana · Tibetanski

p · p · u · z

Dhamma (धम्म) ali dharma (धर्म) ima v budizmu tri pomene:

  • Kozmični zakon narave.
  • Učenja Bude, ki koristijo razumevanje tega zakona za primeren način človeškega življenja.
  • Pojav in/ali njegove lastnosti.

Etimologija in jezikovne različice[uredi | uredi kodo]

Beseda dharma izvira iz sanskrta in pomeni »to, kar je uveljavljeno (ali) uzakonjeno«, »zakon«, »dolžnost«, »pravica«. Iz nje je bila izpeljana prakritska beseda dhamma.[1]

V Vzhodni Aziji je znak za dharmo 法 — izgovorjeno v mandarinščini, v japonščini in beop v korejščini. Tibetanski prevod tega izraza je čö (ཆོས; fonetsko: tɕǿʔ; Wylie: chos). V ujgurščini, mongolščini in nekaterih drugih srednje azijskih jezikih je je dharma prevedena kot nom, ki izvira iz starogrške besede »νόμος, nómos« (»zakon«).[2]

Dharma v indijskih religijah[uredi | uredi kodo]

V Indiji religijo imenujejo dharma. Ta beseda označuje določeno življenjsko pot ali življenjski slog, zato džainisti prakticirajo džainistično dharmo, hindujci sledijo sanatana dharmi, budisti pa živijo po naukih Budove dharme. Vsak izmed naštetih izrazov namiguje, da oseba živi po naukih določene religiozne oblike s svojevrstnimi pravili in praksami. Besedo »budizem« so v 19. stoletju izumili britanski učenjaki in krščanski misijonarji, ki so poizkušali razumeti indijsko vero. Tako kot sta večji del zgodovine latinščina in grščina krščanska liturgična jezika, sta bila sanskrt in pali glavna jezika za prenos budističnih svetih besedil med širitvijo budizma po azijskih deželah. To kar dandanes na zahodu imenujemo »budizem«, so v azijskih deželah stoletja imenovali Budova dharma. Ker se beseda dharma nanaša na določen življenjski slog, izraz Budova dharma pomeni življenjsko pot Bude (pot disciplinirane vadbe, ki jo je Buda izvajal in se ji zavezal).[3]

Dhamma-vinaja; Budova pot prakse[uredi | uredi kodo]

Gavtama Buda je pot, ki jo je predpisoval svojim učencem, imenoval dhamma-vinaja (dhamma je palijska različica črkovanja sanskrtske besede dharma), ki pomeni pot discipline (vinaja pomeni disciplina). Pot Bud (Gavtama Buda je samega sebe videl kot le enega izmed dolge linije Bud, ki segajo daleč v stari vek.) je pot discipline, ki si jo posameznik sam naprti. Ta samodisciplina vključuje celibat, stroga pravila etičnega obnašanja (śila), gojenje pozornosti in modrost. (Glej tudi trojno urjenje)

V budističnih besedilih se izraz »dharma« pogosto nanaša na Budova učenja in na pripadajoča besedila (npr. vinaja in Sutta pitaka iz Pali kanona), širše pa lahko vključuje tudi kasnejše tradicije interpretacij in tolmačenj, ki so jih razne budistične šole razvile za pomoč pri razlagi in razvijanju Budovih učenj. V kasnejši mahajanski tradiciji se je to odražalo v 84,000 različnih učenj (Kangjur/bka.'gjur), ki jih je Buda poučeval različnim vrstam ljudi glede na njihove potrebe.

Dharma kot sinonim za Budova učenja v tem smislu predstavlja enega izmed treh draguljev budizma v katerih budisti vzamejo zatočišče (to, na kar se posameznik zanaša kot vir trajne sreče). Trije dragulji budizma so Buda, (umska realizacija razsvetljenja), dharma (učenja in metode) in sangha (skupnost predanih praktikantov Budove dharme, ki si nudijo vzajemno podporo, vzpodbudo in duhovno prijateljstvo).

Razumevanje narave; dhamma vičaja[uredi | uredi kodo]

Gojenje in doseganje modrosti je del cilja in prakse budizma. Da bi postal moder, mora posameznik razumeti naravo stvari (dharma); del budistične prakse je prav raziskovanje narave (dhamma-vičaja). To pomeni, da se razumevanja vzročnih vezi med različnimi pojavi loti na objektiven in znanstven način. Budo so nekateri imenovali »veliki« ali celo »super znanstvenik«[4] ker njegova učenja o prenehanju trpljenja uporabljajo analizo vzročnih vezi med različnimi faktorji, ki sestavljajo um in telo. Vrhunec te analize je doktrina soodvisnega izvora.

Budovo telo dharme[uredi | uredi kodo]

Lastnosti dharme (zakon, resnica) so enake lastnostim Bude in oblikujejo njegovo »telo resnice« ali dharmakajo: v Samjutta nikaji, v Vakkali sutti, je Buda svojemu učencu Vakkali rekel:

»Yo kho Vakkali dhammaṃ passati so maṃ passati«

O, Vakkali, kdor vidi dhammo, vidi mene [Budo].

Druga omemba dharmakaje izvira iz Agganna sutte, iz zbirke Digha nikaja, in pravi:

»Tathāgatassa h'etam Vasettha adivacanam Dhammakayo iti pi ...«

O, Vasettha! Beseda dhammakaja je resnično ime Tathagate.

Lastnosti Budove dharme[uredi | uredi kodo]

Učenje Bude ima šest vzvišenih lastnosti:

  1. Dobro je razložena (sanskrt: svākkhāto). Budovo učenje ni spekulativna filozofija, temveč razlaga univerzalnega zakona narave, ki temelji na vzročni analizi naravnih pojavov. Zato se učenje poučuje kot znanost[5] in ne kot sektaški verski sistem. Polno razumevanje (razsvetljenje) lahko traja različno dolgo, vendar budisti tradicionalno pravijo, da je potek učenja »odličen na začetku« (sīla – sanskrt: śīla – moralna načela), »odličen na sredini« (samādhi – zbranost) in »odličen na koncu« (paññā - sanskrt: prajñā — modrost).
  2. Mogoče jo je raziskovati (sanskrt: sandiṭṭhiko). Dharmo je mogoče znanstveno raziskovati in ne temelji le na veri. Mogoče jo je preizkusiti v osebni vadbi, tisti, ki sledi njenim naukom, pa bo tudi sam izkusil rezultate s pomočjo lastnih izkušenj.
  3. Brezčasnost (sanskrt: akāliko). Dharma zagotavlja trajne in takojšne rezultate tukaj in zdaj, za katere ni treba čakati na prihodnjo ali naslednjo inkarnacijo. Dharma se skozi čas ne spreminja in ni relativna glede na čas.
  4. Spodbuja preizkušanje (sanskrt: ehipassiko »to, kar lahko prideš in si ogledaš« — iz fraze ehi, paśya »pridi in si oglej!«). Dharma vabi vsa bitja naj so sama preizkusijo in si jo ogledajo na lastne oči.
  5. Vodi v odrešitev (sanskrt: avapraṇayika »voditi nekoga v bližino nečesa«). Če dharma postane del posameznikovega življenja, ga vodi do odrešitve. V »Višuddhimaggi« to imenujejo tudi »upanajanam«.
  6. Realizirajo jo lahko le modreci (sanskrt: pratyātmaṃ veditavyo vijñaiḥ »osebno poznavanje modrecev«). Dharmo lahko popolnoma realizirajo le plemeniti učenci (arije), v katerih je dozorela najvišja modrost.

Budisti verjamejo, da bodo s poznavanjem teh atributov in z vadbo dharme dosegli največji mir in srečo. Zato je izključno od vsakega posameznika odvisno ali bo učenja dharme udejanjil v resnični praksi.

Tukaj Budo pogosto primerjajo z izkušenim in izurjenim zdravnikom, dharma pa je primerno zdravilo. Ne glede na to, kako učinkovit je zdravnik ali kako čudovito je zdravilo, bolnik ne more ozdraveti dokler ne vzame zdravila na pravilen način. Tako je vadba dhamme edini način za doseganje končne odrešitve, ki je nibbāna (sanskrt: nirvāṇa).

Ta učenja segajo od razumevanja karme (pali: kamma – »dejanje«) in razvijanja dobrih umskih vzorcev do doseganje polnega razsvetljenja s pomočjo prepoznavanja narave ume.

Dharme v budistični fenomenologiji[uredi | uredi kodo]

Včasih se beseda dharma v prečrkovanju palija ali sanskrta pojavlja z veliko ali z malo začetnico; slednja se v tem primeru nanaša na fenomen ali sestavni faktor človeškega obstoja. Ta koncept se je postopoma razširil v klasifikacijo komponent celotnega snovnega in umskega sveta. Budistična abhidharma filozofija zavrača materialen obstoj stalnih entitet, ki so odvisne od spreminjajočih se lastnosti, zato predlaga, da so ti »sestavni faktorji« edina vrsta entitete, ki resnično obstaja. Ta ideja je še posebej pomembna za analizo človeškega izkustva: v nasprotju s predpostavko, da so umska stanja neločljiv del zavedajočega se osebka ali duše, budistični filozofi večinoma predlagajo, da umska stanja obstajajo izključno kot »trenutni elementi zavesti« subjektivne zaznave osebka.

Ena izmed osrednjih doktrin budizma je zanikanje ločenega stalnega »jaza«; to načelo je v grobem orisano v treh znamenjih obstoja: duḥkha (pali: dukkha) - trpljenje, 2. anitja (pali: anicca) - sprememba/minljivost, 3. anātman (pali: anatta) - ne-jaz. V srcu budizma leži spoznanje o neobstoju »jaza« kot ločene individualne entitete.

Kasneje so se budistični filozofi, kot na primer Nagardžuna (sanskrt: Nāgārjuna), spraševali ali dharme (trenutni elementi zavesti) res obstajajo kot ločene entitete (ali obstajajo ločeno od vsega ostalega?). Nagardžuna je zavrgel kakršnokoli samosvojo resničnost dharem in retorično vprašal:

śūnyeṣu sarvadharmeṣu kim anantaṃ kim antavat


kim anantam antavac ca nānantaṃ nāntavac ca kiṃ
kiṃ tad eva kim anyat kiṃ śāśvataṃ kim aśāśvataṃ
aśāśvataṃ śāśvataṃ ca kiṃ vā nobhayam apyataḥ
sarvopalambhopaśamaḥ prapañcopaśamaḥ śivaḥ
na kvacit kasyacit kaścid dharmo buddhena deśitaḥ

Kaj je brezmejno, ko so vse dharme prazne? Kaj ima konec?
Kaj je brezmejno in ima hkrati konec? Kaj ni brezmejno in hkrati nima konca?
Kaj je tisto? Kaj je drugo? Kaj je stalno? Kaj je minljivo?
Kaj je minljivo in stalno? Kaj ni nič od tega?

Blagodejna je pomiritev fenomenske metastaze, pomiritev vsega zaznavanja;
Dharme, ki jo je Buda poučeval komurkoli, kadarkoli in kjerkoli, sploh ni.
Mūlamadhyamakakārikā, nirvāṇaparīkṣā, 25:22-24

Pomeni besede »dharma«[uredi | uredi kodo]

Dharma ima v budističnih besedilih različne pomene, ki vključujejo »pojav« in »narava« ali »značilnost«.

Dharma pomeni tudi »umsko vsebino« in se pojavlja tudi v kombinaciji z besedo čitta, ki pomeni srce/uma. V glavnih sutrah (na primer v Mahasatipatthana sutri) par dharma/čitta zrcalijo s parom kaja (telo)/vedana (čustva, občutki, ki se pojavljajo v telesu, vendar jih izkušamo preko uma).

Dharma pomeni »vir stvari« in »Resnico«.

Dharma se lahko nanaša tudi na učenja Bude — ne v kontekstu besed enega (četudi razsvetljenega) človeka, temveč v smislu ozraza naravnega zakona, ki ga je Buda ponovno odkril in delil s svetom. Človek, ki živi svoje življenje v skladu z razumevanjem tega naravnega zakona, je »dharmična« oseba, kar pogosto prevajajo kot »kreposten«. Buda je učil štiri plemenite resnice, plemenito osmero pot, tri znamenja obstoja in druge napotke za doseganje svobode in odrešitve od trpljenja.[3]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Turner, Ralph. (1939). A Comparative and Etymological Dictionary of the Indo-Aryan Languages
  2. ^ "The Dhamma of Islam: A Conversation with Snjezana Akpinar and Alex Berzin." Inquiring Mind (Berkeley, California), vol. 20, no. 1 (fall 2003).
  3. ^ 3,0 3,1 Keown, D. (2000). Buddhism: A Very Short Introduction.
  4. ^ Naziv, ki ga uporablja S N Goenka
  5. ^ »Čista znanost uma in materije.« S. N. Goenka