Desilo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Desilo
Desilo se nahaja v Bosna in Hercegovina
Desilo
Desilo
Desilo je v južni Hercegovina
LokacijaHutovo Blato blizu Stolca in Čapljine
Regijakanton Hercegovina-Neretva
Koordinati43°01′21″N 17°45′21″E / 43.022444°N 17.75588°E / 43.022444; 17.75588Koordinati: 43°01′21″N 17°45′21″E / 43.022444°N 17.75588°E / 43.022444; 17.75588
Tipnotranje pristanišče
DelNaravni park Hutovo Blato
Zgodovina
ZgradilArdijejci / Narensiji? ali Daorsi?
KultureIliri
Satellite ofDaorsi?
Povezano zArdijejci / Narensiji ali Daorsi
Druge informacije
Datumi izkopov2007, 2008
ArheologiSnjezana Vasilj, tudi Lene Os Johannessen in Ole Christian Aslaksen, Marina Prusac in Adam Lindhagen, Jo-Simon Frøshaug Stokke
Lastništvojavno
Javni dostopyes

Desilo je podvodno arheološko najdišče v južni Bosni in Hercegovini, v bližini reke Neretve (ali Narenta) in hrvaške meje. Najdišče so prvič odkrili v poznem 20. stoletju, zgodovino Desila pa lahko zasledimo že od antičnih časov. Preiskave arheološke ekipe Univerze v Mostarju leta 2007 so odkrile številne potopljene čolne na dnu majhnega jezera v dolini Desilo. Arheologi verjamejo, da so ti čolni ilirske ladje, ki segajo v 1. in 2. stoletje pred našim štetjem. Nadaljnja izkopavanja arheologov z univerze v Oslu v letu 2008 so našla dokaze, da je bil Desilo ilirsko trgovsko mesto. Te arheološke najdbe so pomembne, ker so prvo znano odkritje ilirskih ladij. Poleg tega Desilo, ki je deloval kot trgovsko središče, kaže na mirne interakcije med Iliri in Rimljani.

Karta položaja ljudstev

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Podvodno arheološko najdišče Desilo je bilo prvič odkrito in uradno zabeleženo leta 1972 [1]. Leži 20 kilometrov od obale reke Neretve. V dobi antične Bosne in Hercegovine je bila Neretva dom starih ilirskih plemen Ardijejci in Daorsi (ali Daversi).[2][3] [4] Desilo leži v bližini več prehodov za kopenski promet v smeri proti glavnemu mestu Daorson in rimski koloniji Narona. Danes Desilo leži v Hutovem blatu, naravnem parku ob reki Neretvi [5] Arheološke raziskave v letih 2007 in 2008 so arheologom in zgodovinarjem zagotavljale informacije o Desilovi funkciji in pomenu v antičnih časih.

Arheološka izkopavanja in najdbe[uredi | uredi kodo]

Marca 2007 sta profesorica Snježana Vasilj z univerze v Mostarju in njena arheološka ekipa našli 16 ilirskih čolnov več kot 6 metrov pod vodno gladino v Desilu [5]. To odkritje je prvo te vrste: ilirske ladje so bile zgodovinarjem prej znane le skozi grške in rimske mite. [10] Ladje so bile prekrite z drobci amfor, rimskih vrčev za shranjevanje vina. Iz najdb čolna sta Vasiljeva in njena arheološka ekipa sklenila, da so Rimljani potopili ladje v maščevanju zaradi ilirskega gusarskega napada [6].

Arheologa Marina Prusac in Adam Lindhagen z univerze v Oslu se nista povsem strinjala z razlago arheološke ekipe profesorice Vasiljeve. Dejali so, da je Desilova bližina rimske kolonije Narona in njegova lega na najbolj notranji točki zaliva malo verjetno, da bi se lahko pojavile gusarske dejavnosti. Namesto tega so mislili, da lokacija Desila nakazuje, da je mesto delovalo kot trgovsko središče. Jeseni leta 2008 sta arheološka skupina Prusac in Lindhagen izvedla tretjo znano podvodno raziskavo najdišča Desilo. Arheologi so iz najdb dodatnih potopljenih ladij in kosov amfor iz 1. stoletja pred našim štetjem, ostankov pristanišča in ruševin ilirskega naselja sklenili, da je bil Desilo trgovsko mesto in pomembno mesto stika med starodavni Iliri in Rimljani.[7][8]

Potopljeni čolni[uredi | uredi kodo]

Med potopljenimi ladjami so Vasiljeva in njena ekipa poleg prej omenjenih fragmentov amfor našli tudi železne rimske sulice in konjska kopita. Po njihovem mnenju te najdbe kažejo na to, da so ladje potopili Rimljani po napadu ilirskih gusarjev.

Arheološka ekipa Prusac in Lindhagen je na Desilu našla večje število čolnov, kot je bilo prej zabeleženih. Poročali so o več kot 30 potopljenih ladjah. Rimljani so te majhne čolne imenovali lembi, saj so bili znani po okretnosti. Po Lindhagenovem datiranju amfor se je zgodil časovni razmik, v katerem so potopljeni čolni.

Amfore[uredi | uredi kodo]

Med čolni na jezerskem dnu so arheologi našli stotine kosov amfor in več kot 700 pokrovov amfor. Amfore so vrste Lamboglia 2. Lindhagen, specialist za amfore, je dejal, da te najdbe kažejo, da je bil uvoz iz rimske kolonije Narona precej obsežnejši, kot se je sprva mislilo. Lindhagen je analiziral lončenino, da bi ugotovil izvor amfor in ugotovil, da so bile narejene ob dalmatinski obali, kjer se je vino izvažalo v celotno rimsko cesarstvo.

Arheologi še vedno niso prepričani, zakaj so vse amfore razbite. Prusac in Lindhagen sta dejala, da ne verjameta, da bi Rimljani potopili na stotine amfor, ki vsebujejo njihovo vino in domnevata, da bi bile amfore morda odvržene po izpraznitvi. Opozarjata tudi, da najdbe živalskih kosti, konjskih zob, ilirske lončenine in orožja, kot so sekire in konice kopja v morju, lahko kažejo, da so Iliri izvajali obredne daritve morju. Čeprav je bila ta praksa v železni dobi pogosta v Skandinaviji, o tem iz Ilirskega območja ali okoliškega vzhodnega Jadrana še nikoli ni bilo slišati.

Ostanki pristanišča[uredi | uredi kodo]

Lindhagen in Prusac sta odkrila ostanke pristanišča, pokopanega v strugi reke. Poligonalna stena dolžine 20 metrov in širine 60 centimetrov je bila videti trdno zgrajena. Stena je imela po svoji širini vrsto priveznih lukenj. Druga stena, najdena pod blatom v rečni strugi, ni bila tako dobro zgrajena. Arheologi so menili, da je pristanišče delovalo kot trgovsko mesto, stabilna stena pa verjetno delovala kot pomol, drugi zid pa kot jez. Med ostanki pristanišča so našli tudi veliko kosov keramike, zaradi katere so rekli, da gre za glavno trgovsko postojanko.

Ruševine naselja[uredi | uredi kodo]

Prusac in Lindhagen sta našla ilirsko naselje približno sto metrov od pristanišča. Arheologi Jo-Simon Frøshaug Stokke, Lene Os Johannessen in Ole Christian Aslaksen so odkrili tudi teraso v brežini doline, za katero pravijo, da nakazujejo naselitev vsaj nekaj sto let, preden se je med Iliri in Rimljani zgodila kakršna koli trgovina. V bližini naselja so bili najdeni tudi deli sider, sulice in fibule ter kovinske zaponke za pritrditev oblačil, pa tudi grobove, ki so pred drugimi najdbami.

Pomembne arheološke najdbe[uredi | uredi kodo]

Karta pragodovinskih lokacij in kultur, tudi Ilirov v BiH in Balkanu.

Lindhagen je dejal, da je odkritje v Desilu najpomembnejša najdba vseh časov z ilirskih območij in da bo na najdišču najti še veliko več.[9][10]

Najdbe, ki nakazujejo, da je bil Desilo trgovsko središče med Iliri in Rimljani, razkrivajo mirne povezave med obema skupinama. Pred tem odkritjem so se opisi Ilirov osredotočali na njihovo bojevito vedenje in zapletene odnose z Rimljani in Grki. [17] Prusac je dejal, da razkrivanje mirnih odnosov med Iliri in Rimljani dokazuje, da so Iliri sčasoma zrasli v svojih kulturnih stikih z drugimi narodi.

Prusac je še dejal, da je njihovo odkritje pomembno za razumevanje kulturnih identitet na Balkanu v starih časih. Arheološke raziskave Ilirov so bile politično uporabljene kot kulturnozgodovinsko lepilo različnih skupin v nekdanji Jugoslaviji, saj se je nevtralni izraz 'ilirski' uporabljal za vse tamkajšnje etnične skupine, vendar dokazi Prusaca in Lindhagena o mirnih odnosih dokazujejo, da so obstajale razlike med ilirskimi narodi.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Snjezan, Vasilj. "Regional Seminar on Underwater Heritage" (PDF). International Centre for Underwater Archaeology in Zadar. Pridobljeno dne 5 March 2019.
  2. Neven Kazazovic, Tajne Neretve
  3. Wilkes, J. J. The Illyrians, 1992,ISBN 0-631-19807-5,From back matter,"... "`Surveys of ships on coins of the Daors tribe'"
  4. Wilkes, J. J. The Illyrians, 1992,ISBN 0-631-19807-5,page 216,"... to the Romans, `once the ravagers of Italy' and now reduced to a mere 20 decuriae, and the Daorsi or Daversi, ..."
  5. 5,0 5,1 "Unique Archaeological Discovery In Balkan: World's First Illyrian Trading Post Found". ScienceDaily. Pridobljeno dne 6 March 2019.
  6. Snjezana, Vasilj. "Archaeological Complex of Desilo-Hutovo Blato, Bosnia and Herzegovina". Pridobljeno dne 5 March 2019.
  7. "Archived copy". Arhivirano iz h08_4/artikler/illyrer_english prvotnega spletišča Preveri |url= vrednost (pomoč) dne 2009-03-04. Pridobljeno dne 2009-03-17.CS1 vzdrževanje: arhivirana kopija kot naslov (link)
  8. "Bosnian archaeologists discover fabled ships". Pridobljeno dne 2009-03-17.
  9. "The world's first Illyrian trading post found". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2009-03-04. Pridobljeno dne 2009-03-17.
  10. "Unique Archaeological Discovery In Balkan: World's First Illyrian Trading Post Found". Pridobljeno dne 2009-03-17.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • V. ATANACKOVIĆ, - Arheološko nalazište na području Hutova blata, Hercegovina – časopis za kulturno i istorijsko nasljeđe, Mostar, 1981.
  • N. CAMBI, - Amfore kasnorepublikanskog doba i njihova produkcija u Dalmaciji. Posebna izdanja Akademije nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine 95, knjiga 27, Sarajevo, 1991
  • Snježana Vasilj – Igor Miholjek: Izvještaj o II fazi podvodnih arheoloških radova na lokalitetu Desilo u Bajevcima – Hutovo blato, arhiva HRZ-a, Zagreb, 2008
  • Vesna Zmaić, Igor Miholjek - Podvodno arheološko istraživanje lokaliteta Desilo – Hutovo blato, Odjel za podvodnu arheologiju Zagreb

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]