Pojdi na vsebino

Danica Drašković

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Danica Drašković
Portret
Draškovičeva leta 2010
Domače imeДаница Драшковић/Danica Drašković
RojstvoDanica Bošković
(1945-11-14) 14. november 1945 (80  let)
Kolašin, SR Črna gora, SFR Jugoslavija
Druga imenaDana
Alma materPravna fakulteta v Beogradu
Beograjska univerza
Poklic
  • pravnik
  • politik
  • novinar
Politična stranka
Srpski pokret obnove (Srbsko obnovitveno gibanje)
Zakonec
​
(por. 1973)​

Danica Drašković (srbsko Даница Драшковић/Danica Drašković, *Bošković 14. november 1945 je srbska oziroma črnogorska pravnica, pisateljica in političarka ter žena Vuka Draškovića, ki je ustanovil in bil od začetka (1990) do 2024 predsednik "Srbskega obnovitvenega gibanja" ("Srpski pokret obnove" — SPO) pa tudi srbski minister za zunanje zadeve.

Živjenjepis

[uredi | uredi kodo]

Draškovićeva se je rodila v Kolašinu v Črni gori, višjo izobrazbo pa prejemala na Pravni fakulteti Beograjskega vseučilišča. V politiko se je vključila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot žena Vuka Draškovića in s svojimi časopisnimi stolpci. Od 2009 do 2013 je bila članica upravnega odbora Naftne industrije Srbije (NIS), od 2014 do 2025 pa članica predsedništva tega odbora. Ona in nekdanji zrenjaninski župan Goran Knežević sta bila 20. junija 2025 razrešena s tega položaja; njuno mesto sta zasedla nekdanja ministrica za varstvo okolja Irena Vujović in nekdanji novosadski župan Milan Đurić.[1]

Mladost in izobrazba

[uredi | uredi kodo]

Danica Bošković se je rodila 14. novembra 1945 v Kolašinu v jugoslovanski zvezni republiki Črni gori kot tretji od deveterih otrok med sedmimi sestrami in dvema bratoma v premožni družini.[2][3]Njen oče Radomir je bil trgovec ter sin častnika črnogorske vojske Vasa Boškovića, ki so ga partizani ubili skozi okno družinske hiše v Poljih blizu Mojkovca. Družina Bošković je bila protikomunistična in je podpirala Jugoslovansko vojsko v domovini generala Draža Mihailovića. Po vojni se je družina preselila v Bijelo Polje, kjer imajo še danes hišo. Očetova četniška usmeritev je vpivala na njeno politično usmeritev in tudi na moževo.[3]Ko je maturirala 1963 na gimnaziji v Bijelem Polju, se je istega leta vpisala na Pravno fakulteto Beograjske univerze, kjer je diplomirala junija 1968 v času študentovskih demonstacij.[2]

Služba

[uredi | uredi kodo]

Po diplomi je delala kot finančna inšpektorka v Službi družbenega knjigovodstva in kot mestna sodnica za prekrške v Mestni skupščini Beograda do leta 1974.[2][3][4] Takrat po mnenju komunistov zaradi oprostitve revežev, ki so bili zaradi preprodajanja na "pijaci" zaprti, ni bila več moralnopolitično neoporečna, in so jo z odlokom "vrgli iz službe". To kaže tudi na to, kakšna je bila "neodvisnost sodstva" v Titovi Jugoslaviji.[5]

Z možem Vukom Draškovićem je do leta 1977 živela v Zambiji, ker je bil Vuk dopisnik tiskovne agencije Tanjug. Menda zaradi objave neke novinarske race so ga iz Afrike odpoklicali. Po vrnitvi v Beograd je delala kot odvetnica.[2]

Med razpadanjem Jugoslavije

[uredi | uredi kodo]
Vuk z ženo Danico in šahovskim velemojstrom Korčnojem o Božiču 1984.

Draškovićeva je uradno vstopila v politiko po ustanovitvi Srbskega obnovitvenega gibanja (Srpski pokret obnove SPO) marca 1990.[3][6](str.54) Njen mož je bil predsednik SPO od njegove ustanovitve do 2024, ko je odstopil.[7][8] Čeprav je najbolj znana kot Draškovićeva žena, si je politično podobo ustvarila v zgodnjih devetdesetih letih. Z glasbenico Olivero Katarino je sodelovala na shodu za pravice žensk, na shodu v Novem Sadu pri uničevanju vojvodinske avtonomije ("jogurtna revolucija") in protestirala pred veleposlaništvom Albanije in Romunije. Sodelovala je tudi pri napadih na pripadnike specialnih enot in policistov na Ravni Gori. V preostalem delu devetdesetih let se je udeleževala različnih protivladnih protestov.[3]

Čeprav v SPO ni zasedala pomembnih položajev, je Draškovićeva vplivala na ideologijo in delovanje stranke. Navajajo jo kot glavni razlog za razpad koalicije Zajedno (Skupaj) leta 1997, uspešno izglasovanje nezaupnice beograjskemu županu Zoranu Đinđiću in odločitev SPO, da se pridruži zvezni vladi, ki jo je vodila Socialistična partija Srbije Slobodana Miloševića.[3] Oktobra 1999 je bil njen mož tarča atentata na Ibarski avtocesti; atentat je bil izveden po Miloševićevem ukazu; izvedli pa so ga pripadniki "rdečih baretk" ("crvene beretke") in je med drugimi bil umorjen tudi njen brat Velimir (Vesko).[3][9]

Po demokratičnih spremembah

[uredi | uredi kodo]

SPO je leta 2004 vložil zahtevo za imenovanje Draškovićeve za ravnateljico Inštituta za varnost. V prošnji za to mesto se je Danica zaradi svojega prejšnjega dela kot odvetnica in sodnica opisala kot "strokovnjakinjo na tem področju". Ko se je SPO leta 2004 pridružil vladi Vojislava Koštunica, so nekateri domnevali, da je Vukovo diplomatsko moštvo sestavila njegova žena Danica. V javnosti so ugibali, da bo Draškovićeva leta 2008 imenovana za ravnateljico Telekoma in tudi sama je izjavila, da je "dovolj usposobljena za opravljanje ravnateljske službe", vendar ji je to mesto vedno "ušlo".[3]

Draškovićeva je bila 1. aprila 2009 imenovana za članico upravnega odbora Naftne industrije Srbije (NIS).[3][10] Pojavila so se ugibanja o razlogu za njeno imenovanje.[3] V upravnem odboru je bila do leta 2013, leta 2014 pa je postala članica upravnega odbora ravnateljev NIS-a.[11] Kot članica upravnega odbora NIS-a ima lepo plačo.[12][13] Od takrat je bila večkrat ponovno imenovana, nazadnje leta 2023.[11][13] Zaradi vestnega dela in primernega zaslužka si je finančno zelo opomogla, kar je spodbujalo nevoščljivost "čaršije".[14][15]

Vladna ministrica Zorana Mihajlović je konec leta 2020 neuspešno poskušala vreči Draškovičevo in dva druga člana z njunih položajev. Skupščina NIS-a jih je pozneje ponovno izvolila na dotedanje položaje.[11] Junija 2025 pa sta bila Danica Drašković in nekdanji župan Zrenjanina Goran Knežević razrešena s položaja člana upravnega odbora družbe NIS-a. Njuno mesto sta zasedla nekdanja ministrica za varstvo okolja Irena Vujović in nekdanji župan Novega Sada Milan Đurić.[16]

Publicistka

Pisala je mnenjske članke za svoj časopis Danas in s svojimi "osebnimi stališči" večkrat razburjala javnost.[17][18]

Politična stališča

[uredi | uredi kodo]

"Močna žena"[19]

[uredi | uredi kodo]

Draškovićeva je bila za razliko od svojega moža vseskozi izrazita protikomunistka in večkrat nezadržana v nastopanju.[20]Zato so ji očitali, da je šla v nekaterih nastopih predaleč, ker se "ni zmenila, kakšne bodo posledice zanjo ali za njenega moža" zaradi skrajnih stališč, ki jih je izražala v svojih stolpcih in od njih ni hotela odstopiti niti za ped: "Svojih stališč in mnenj ne spreminjam niti pod prisilo!" Ko je njen mož pozival k nenasilnemu odporu proti Miloševiću, je Danica dejala, da si "Miloševičevi niso zaslužili nič drugega kot to, da jih ljudstvo razčetveri s konji". Zavračala je nacionalizem Miloševića in Dobrice Ćosića.[3] Na svoj način — ki se od moževega precej razlikuje — je tako ta "močna Črnogorka" prispevala skupaj z Miro Marković k nepriljubljenosti ženske na srbskem političnem odru.[21]

Na splošno daje videz, da je ne samo "boljša polovica", ampak "močnejši spol". V tem, da je bil velik njen vpliv na moža, ki je velikokrat spreminjal stališča — včasih pa izražaval hkrati nasprotujoča si mnenja — se strinjajo tako somišljeniki in privrženci, še bolj pa nasprotniki. Njegovi soprogi pa očitajo (preveliko) sposobnost pri pridobivanju zemeljskih dobrin, pa tudi negativen vpliv na nekatere Vukove odločitve. Vsekakor pa Vuk meni, da mu je bila žena v neomajno podporo, on pa njen ne vedno.[22]

Draškovićeva je vladnega ministra in predsednika Gibanja socialistov Aleksandra Vulina opisovala kot fašista in "izvršitelja načrtov Miloševičeve žene Mire Marković"; on ji pa ni ostal dolžan, češ da je s svojim nediplomatskim ravnanjem uničila svojega moža in njegovo stranko.[23][24]

Obsodba vojnega hujskaštva

[uredi | uredi kodo]

Močneje od moža je opaziti tudi njeno nestrinjanje s surovim načinom, na kateri je razpadala Jugoslavija; takšno valjenje krivde na zunanje dejavnike ostro zavrača:

“Ne priznajemo da smo agresori
već prodajemo patriotizam”[25]		 "Ne priznavamo, da smo napadalci,
ampak prodajamo domoljubje"

“Ratovali smo dosta. Išli smo u Sloveniju, Hrvatsku, Bosnu, pa najzad na Kosovo. I šta smo uradili? Poraženi svuda, istjerani smo iz Slovenije, Hrvatske, iz Bosne i naravno i sa Kosova. Ostavili smo krvave zločinačke tragove za sobom.

I šta sad? Već dvanaest godina razvlačimo poraze, ne priznajemo da smo krivi, da smo zločinci, agresori, da smo u tuđe zemlje slali vojsku i kriminalce, ubijali, pljačkali, palili, rušili, silovali.
Hoćemo to svijetu prodati kao patriotizam, obranu naroda i teritorija, ali ne ide. Surova istina groblja na tom putu od Knina, Vukovara, Srebrenice, Sarajeva do Kosova, to su tragovi naše sramote koji govore na svim jezicima sveta i jasno opisuju udruženi zločinački poduhvat, baš kako su rekli haški tužitelji.

"Veliko smo se borili. Šli smo v Slovenijo, na Hrvaško, v Bosno in končno na Kosovo. In kaj smo storili? Povsod poraženi, izgnani iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in seveda s Kosova. Za seboj smo pustili krvave zločinske sledi.

In kaj zdaj? Dvanajst let vlečemo poraze, ne priznavamo, da smo krivi, da smo zločinci, agresorji, da smo vojsko in zločince pošiljali v druge države, ubijali, ropali, požigali, rušili, posiljevali.
To želimo prodati svetu kot patriotizem, obrambo ljudi in ozemlja, a ne gre. Kruta resnica o pokopališčih na tej cesti od Knina, Vukovarja, Srebrenice, Sarajeva do Kosova, to so sledi naše sramote, ki govorijo v vseh jezikih sveta in jasno opisujejo skupni zločinski podvig, prav tako kot so rekli haaški tožilci."

Zasebno življenje

[uredi | uredi kodo]

Več hkratnih poklicev

[uredi | uredi kodo]

Kličejo jo tudi Dana.[9][23] Po poklicu je sicer pravnica, vendar tudi političarka, časnikarka in pisateljica — seveda še zdaleč ne tako plodna in slavna kot njen mož, ki ga smatrajo mnogi za največjega živečega srbskega pisatelja.[2][26]

Med letoma 1990 in 2014 je prejemala invalidsko pokojnino.[11] Bila je lastnica založbe „Srpska reč“ (»Srbska beseda«), prek katere je pisala časopisne stolpce in izdala svoje tri knjige.[3] „Srpsko reč“ in njeno kavarno „Zmaj“ je leta 2024 kupil Predrag Ranković »Peconi«, poslovnež, tesno povezan z vladajočo Srbsko napredno stranko.[27]

Družina

[uredi | uredi kodo]

Med študijem na Univerzi v Beogradu je spoznala Vuka Draškovića, s katerim je hodila do študentskih demonstracij leta 1968. Do ločitve je prišlo zaradi Draškovićeve popolne podpore govoru Josipa Broza.[2][3] Ona je bila namreč mnenja, da je oblast obljubljala, ne pa izpolnjevala.

1968 je namreč tudi Vuk Drašković sodeloval v protivladnih Študentskih demonstracijah, ki so se iz ZDA in Fancije bliskovito razširile po vsej Evropi.[28] Potem ko je Broz obljubil reforme, je Drašković ljudi spodbudil k plesu kozarskega kola na Pravni fakulteti.[28][29] Drašković je bil sicer navdušen član Zveze socialistične mladine in je nato vstopil v Zvezo komunistov.[30]

Takratni Titov govor je bil dvoumen: 90 % vstajnikov naj bi bilo v redu, a le 10 % „zapeljanih“. Mnogi študenti so zategadelj njegov govor razumeli kot neposredno podporo, nekateri pa so celo praznovali zmago. Filozof, politik – med drugim poznejši predsednik Državnega zbora in udeleženec demonstracij Dragoljub Mićunović (1930-2026) pravi, da so nameravali študentje zaradi neizpolnjenih zahtev proteste nadaljevati tudi po poletju, vendar zaradi posredovanja Varšavskega pakta pri dušitvi Praške pomladi na Češkoslovaškem to ni bilo mogoče in bi zaradi strahu pred možno intervencijo Sovjetske zveze — kjer so se bili protesti tudi razširili — v tistem času to pomenilo preveliko tveganje. Glede samih demonstracij pa on pravi:

Studentske demonstracije[31] Študentovske demonstracije

„Nije tačno da su svi studenti zaigrali kozaračko kolo, to se dogodilo samo na Pravnom fakultetu gde je bio profesor (Miroslav) Pečujlić, koji je drhtao od straha kako su dozvolili da se dese demonstracije i neki studenti, među njima i Vuk Drašković”

»Ni res, da so vsi študenti igrali kozarsko kolo, to se je zgodilo le na Pravni fakulteti, kjer je bil profesor Miroslav Pečujlić, ki je trepetal od strahu, češ kako je bilo mogoče, da je prišlo do demonstracij; med njimi (=demonstranti) je bil tudi Vuk Drašković«.

Zgodovinar Dragomir Bondžić poudarja, da so bile glavne zahteve študentov kmalu pozabljene, medtem ko se je le malo spremenilo v smislu »študentskega standarda in udeležbe pri upravljanju univerze«. Že junija je bila razpuščena podružnica Zveze komunistov na Oddelku za sociologijo in filozofijo, ker so »od tam prihajali najaktivnejši protestniki«. S Filozofske fakultete so zategadelj 1975 izključili osem profesorjev[32], med njimi tudi Mičunovića: »Za sedem let so mi vzeli potni list, nisem mogel v tujino, 15 let nisem mogel poučevati na univerzi«.[33]

Njuna zveza se je obnovila leta 1973 ob ponovnih demonstracijah; poročila sta se 10. junija 1973 in Danica Bošković je prevzela priimek Vuka Draškovića.[34]

Njun zakon je ostal brez otrok.[35] Otrok nimata ne zato, ker jih ne bi želela, ampak "ker jih Bog ni dal"; oba sicer izhajata iz številnih družin: Danica iz družinne z deveterimi otroki, Vuk pa iz družine s šesterimi otroki; tolaži ju dejstvo, da nista edina in da so podobno usodo trpeli tudi nekateri drugi slavni pisatelji kot npr. Ivo Andrić ali Miroslav Krleža.[36]

Danicin brat Veselin Bošković je bil ubit med poskusom atentata na Vuka na Ibarski magistrali skupaj s tremi njegovimi somišljeniki; Vuk je takratni napad preživel brez poškodb.[2][9]

Nezgode

[uredi | uredi kodo]

Med prenosom posmrtnih ostankov Nikolaja Velimirovića leta 1991 po beograjskih ulicah je po burnem prepiru v "sveti jezi" razbila steklenico ob glavo sogovornika, ker je veličal pokojnika, ki je bil sicer res usmerjen protikomunistično ter veliko pretrpel tako od nacistov kot od komunistov, vendar je kljub temu ostal Hitlerjev oboževalec, ki je enačil nacionalsocializem in svetosavstvo, bil duhovni oče storilcev Sarajevskega atentata, podpiral dogodke 27. marca 1941, ki so pripeljali k razbijanje Stare Jugoslavije, hujskal med konkordatno krizo ter razglašal nepomirljivi antisemitizem — kar se naj ne bi strinjalo s tradicionalno podobo krščanskega svetnika miru in sprave.[37][3]

Po shodu SPO poleti 1993 so zakonca Danico in Vuka Drašković oblasti preteple in zaprle ter sta bila v zaporu 38 dni.[3]Senat beograjskega okrožnega sodišča je leta 2002 določil, da mora srbska vlada Draškovićevima plačati 1.250.000 dinarjev odškodnine zaradi poškodb, ki sta jih takrat pretrpela.[3] V letih 2013, 2019 in 2021 je bila Danica udeležena v prometnih nesrečah.[38][39][40]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Redakcija (20. junij 2025). »Smenjena Danica Drašković: Nije više u Odboru direktora NIS-a« (v srbščini). vesti-online. Pridobljeno 27. maja 2026.
  2. 1 2 3 4 5 6 7 Dimitrijević, Nevena (13. januar 2023). »Ko su najuticajnije Crnogorke u Srbiji« [Who are the most influential Montenegrin women in Serbia?]. NOVA portal (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  3. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Skrozza, Tamara (15. april 2009). »Visoke štikle i kratak fitilj« [High heels and a short wick]. Vreme (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  4. ↑ zadovoljna.rs. »Ko su najuticajnije CRNOGORKE U SRBIJI« (v srbščini). Beograd: ibalkan.net. Pridobljeno 15. maja 2026.
  5. ↑ twiter (21. september 2019). »DANICA DRAŠKOVIĆ JE PRVI SUDIJA U JUGOSLAVIJI KOJI JE SMENJEN 1974. GODINE Sve se odigralo munjevito, ovo je razlog« (v srbščini). espreso.rs. Pridobljeno 30. maja 2026.
  6. ↑ Thomas, Robert (1998). Serbia under Milošević: Politics in the 1990s (1 izd.). London: C. Hurst & Co. ISBN 9781850653677. OCLC 1280730017.
  7. ↑ Kojić, Nikola (14. marec 2023). »Najdugovečniji partijski lider u ex-Yu živi u Beogradu i vodi stranku 33 godine« [The longest-serving party leader in ex-Yu lives in Belgrade and has led the party for 33 years]. N1 (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  8. ↑ Trivić, Branka (26. september 2012). »Autoritarni lideri uništili partije u Srbiji« [Authoritarian leaders that destroyed parties in Serbia]. Radio Free Europe (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  9. 1 2 3 »Bol za mrtvim mlađim bratom nikad ne prestaje: Dana Drašković sa šest sestara i danas oplakuje svog voljenog Veska« [The pain for her dead younger brother never ends: Dana Drašković with her six sisters still mourns her beloved Vesko today]. Telegraf (v srbščini). 3. oktober 2018. Pridobljeno 22. septembra 2023.
  10. ↑ »Danica Drašković u UO NIS« [Danica Drašković in the UO of NIS]. Politika (v srbščini). 21. april 2009. Pridobljeno 22. septembra 2023.
  11. 1 2 3 4 »Danica Drašković i desetu godinu zaredom u Odboru direktora NIS« [Danica Drašković for the tenth year in a row in the Board of Directors of NIS]. N1 (v srbščini). 3. julij 2023. Pridobljeno 22. septembra 2023.
  12. ↑ Luković, D. (7. december 2017). »Spisak Želja Danice Drašković Mesečno prima 771.000 dinara, a dobre poslove nalazi i za drugarice, rođake, saradnike...« [Danica Drašković's wishlist, she earns 771,000 dinars a month, and she also finds good jobs for friends, relatives, associates...]. Blic (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  13. 1 2 Popović, Aleksandra (2. julij 2021). »Sagovornici Danasa: Draškovići se odavno "prodali" režim« [Danas interlocutors: The Draškovićs "sold out" to the regime a long time ago]. Danas (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  14. ↑ »Neuništiva: Danica Drašković ponovo u odboru direktora NIS! Za 14 godina inkasirala više od milion evra!« [Indestructible: Danica Drašković is again on the board of directors of NIS! In 14 years, she collected more than one million euros!]. Kurir (v srbščini). 22. september 2023. Pridobljeno 22. septembra 2023.
  15. ↑ Latković, Nataša (30. julij 2022). »Upoznajte milionere iz vlasti, najveći nije iz SNS« [Meet the millionaires from the government, the biggest one is not from SNS]. NOVA portal (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  16. ↑ Redakcija (20. junij 2025). »Smenjena Danica Drašković: Nije više u Odboru direktora NIS-a / Danica Drašković's replacement: She is no longer on the Board of Directors of NIS« (v srbščini). vesti-online. Pridobljeno 27. maja 2026.[mrtva povezava]
  17. ↑ Drašković, Danica (20. julij 2023). »Legija je srce Srbije: Lični stav Danice Drašković« [Legija is the heart of Serbia]. Danas (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  18. ↑ Drašković, Danica (15. september 2020). »Veličanje državnog terorizma Udbe« [The glorification of the UDBA's state terrorism]. Danas (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  19. ↑ "Vrlo ženo - kdo jo najde..." hvali pridno in močno ženo sveto pismo (Prg 31,10s)
  20. ↑ Panović, Zoran (2. april 2009). »Ličnost Danas: Danica Drašković« [Danas personality: Danica Drašković]. Danas (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  21. ↑ Vuković, Ana (9. oktober 2009). »Mira Marković i Danica Drašković kompromitovale žensko liderstvo« [Mira Marković and Danica Drašković compromised female leadership]. Danas (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.
  22. ↑ »Povodom 25 godina haosa koji u Srbiji izaziva bračni par Vuk i Danica Drašković« (v srbščini). magazin-tabloid.com. Pridobljeno 15. maja 2026.
  23. 1 2 »Dana Drašković: Mirin komesar Vulin« [Dana Drašković: Mira's commissioner Vulin]. 021.rs (v srbščini). 30. oktober 2014. Pridobljeno 22. septembra 2023.
  24. ↑ »Pljušte uvrede, Dana: Vulin je fašista Vulin: Uništila si Vuka i SPO!« [Insults rain down, Dana: Vulin is a fascist Vulin: You destroyed Vuk and SPO!]. Kurir (v srbščini). 22. september 2023. Pridobljeno 22. septembra 2023.
  25. ↑ S.V. (9. avgust 2020). »VUK DRAŠKOVIĆ NE MOŽE UŠUTKATI SUPRUGU! 'Palili smo, rušili i silovali. Ostavili smo krvavi trag od Vukovara do Kosova'« (v hrvaščini). Zagreb: dnevno.hr. Pridobljeno 15. maja 2026.
  26. ↑ »ŠOKANTAN INTERVJU VUKA DRAŠKOVIĆA: 'Srpski svet je kopija originala Adolfa Hitlera'« (v bosanščini). Sarajevo: Slobodna Bosna. 19. februar 2024. Pridobljeno 22. maja 2026.
  27. ↑ »Peconijev Invej uz Srpsku reč preuzeo i čuveni kafić Danice Drašković« [Along with Srpska reč, Peconijev's Inway also took over the famous coffee shop of Danica Drašković]. Forbes (v srbščini). 1. junij 2024. Pridobljeno 27. septembra 2024.
  28. 1 2 Erlanger, Steven (23. avgust 1999). »Serbs' Other Political Couple: Vuk and Danica Draskovic«. The New York Times.
  29. ↑ Alcoy, Philippe (6. julij 2018). »Yugoslav Students in the 1968 Wave of Revolt: An Interview with Dragomir Olujić«. VersoBooks.
  30. ↑ Roszkowski, Wojciech; Kofman, Jan (2016). Biographical Dictionary of Central and Eastern Europe in the Twentieth Century. Routledge. str. 1995–1998. ISBN 978-1-31747-593-4.
  31. ↑ Dragan Tovarišić (18. april 2025). »Studentske demonstracije 1968. godine u svetu i Srbiji: Revolucija u duhu i otpor starom poretku« (v srbščini). Beograd: 3okoonline.com. Pridobljeno 4. novembra 2025.
  32. ↑ Secor, Laura (14. junij 2018). »Testaments Betrayed«. Jacobin magazine.
  33. ↑ Dragan Tovarišić (18. april 2025). »Studentske demonstracije 1968. godine u svetu i Srbiji: Revolucija u duhu i otpor starom poretku« (v srbščini). Beograd: 3okoonline.com. Pridobljeno 4. novembra 2025.
  34. ↑ »Svadba bez gostiju, mladenci u farmerkama: Kako je izgledalo venčanje Vuka i Danice Drašković« [A wedding without guests, newlyweds in jeans: What was the wedding of Vuk and Danica Drašković like]. B92 (v srbščini). 14. november 2022. Pridobljeno 22. septembra 2023.
  35. ↑ Erlanger, Steven (23. avgust 1999). »Serbs' Other Political Couple: Vuk and Danica Draskovic«. The New York Times.
  36. ↑ »ŠOKANTAN INTERVJU VUKA DRAŠKOVIĆA: 'Srpski svet je kopija originala Adolfa Hitlera'« (v bosanščini). Sarajevo: Slobodna Bosna. 19. februar 2024. Pridobljeno 22. maja 2026.
  37. ↑ Dušan Komarčević (24. maj 2023). »Beogradska litija na čelu sa kontroverznim vladikom Nikolajem« (v srbohrvaščini). Radio Slobodna Evropa. Pridobljeno 31. maja 2026.
  38. ↑ »Danica Drašković imala saobraćajku!« [Danica Drašković had a traffic accident!]. Kurir (v srbščini). 22. september 2023. Pridobljeno 22. septembra 2023.
  39. ↑ »Danica Drašković imala udes u centru Beograda: Slupala novu "mečku"!« [Danica Drašković had an accident in the centre of Belgrade: She wrecked her new car!]. Kurir (v srbščini). 22. september 2023. Pridobljeno 22. septembra 2023.
  40. ↑ Radonjić, Marko (24. september 2021). »Danica Drašković izazvala saobraćajku na Banovom brdu, udarila četiri vozila« [Danica Drašković caused a traffic accident on Banovo brdo, hitting four vehicles]. NOVA portal (v srbščini). Pridobljeno 22. septembra 2023.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Spleti

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)
(hrvaško)
(bosansko)
(angleško)

Videi

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Danica_Drašković&oldid=6720251«