Džedefptah

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Džedefptah ali Ptahdžedef[2] (slovensko Vzdržljiv kot Ptah) je bil verjetno faraon iz Četrte egipčanske dinastije s heleniziranim imenom Tamftis, ki je vladal dve do devet let okoli leta 2500 pr. n. št. Njegovo egipčansko ime se je izgubilo. Džedefptah je eden od nejasnih vladarjev Starega kraljestva, ker zanj v primarnih virih ni nobenega dokaza. Njegova zgodovinska osebnost je zato med egiptologi in zgodovinarji še vedno predmet obsežnih razprav.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Ko so zgodovinarji v Manetonovi Egiptiaki (Zgodovina Egipta)[3] odkrili ime faraona Tamftisa, so ga poskušali povezati z njegovimi sodobniki, da bi ustvarili neprekinjeno kronologijo, kar je povzročilo polemike in razprave.

Eduard Meyer je leta 1887 na Tamftisa gledal kot na uzurpatorja, katerega ime ni smelo biti omenjeno v kraljevskih letopisih. Uzurpator ni imel pravice niti do posmrtnega kulta, ker se je na nezakonit način polastil prestola.[4] Peter Janosi je šel še korak dlje in ga ima zaradi pomanjkanja materialnih dokazov za izmišljeno osebo. Janosi zato méni, da ga je treba izbrisati s seznamov egipčanskih vladarjev.[5]

Winfried Seipel in Hermann Alexander Schlögl v nasprotju z njim domnevata, da bi Tamftis lahko bil faraonka Kentkaus I.[6] Njuno teorijo podpira dejstvo, da je bila Kentkaus I. v njenem pogrebnem templju upodobljena z nemesom, kraljevsko brado in aureusom na čelu. Teorija je vprašljiva, ker ni bilo njeno ime nikoli zapisano v kraljevski kartuši ali sereku.[7]

Wolfgang Helck poudarja, da bi Kentkaus I. lahko bila Tamftisova mati, torej bi Tamftis lahko bil sin faraona Šeoseskafa. Za mogočo Tamftisovo ženo je predlagal princeso Bunefer, ki bi lahko bila Šepseskafova hčerka. Bunefer je bila Šepseskafova svečenica.[8][9]

Viri s faraonovim imenom in protislovja[uredi | uredi kodo]

Zgodovinar Sekst Julij Afričan, ki je prevedel Manetona, je Tamftisa opisal kot zadnjega vladarja Četrte dinastije in mu pripisal devet let vladanja. V Evzebijevih in Eratostenovih delih njegovo ime manjka. Evzebij je ob tem omenja, da zato, ker »ni naredil nič omembe vrednega«.[3][10]

Naslednji vir za kronologijo vladarjev Starega kraljestva je Torinski seznam kraljev, sestavljen v obdobju Devetnajste dinastije okoli leta 1300 pr. n. št. Na seznamu je veliko vladarjev, ki so na drugih seznamih kraljev izpuščeni. Torinski seznam je na žalost na več mestih poškodovan, zato so imena vladarjev fragmentirana ali povsem izgubljena. Za Džedefptaha se zato ne more reči, da ga na izvirnem seznamu ni bilo, ker je Manetonova Egiptiaka večinoma skladna s Torinskim seznanom kraljev. V 12. vrstici III. kolone je omenjen faraon Kafra. Za njim je v 13. vrstici praznina. Za faraonom Šepseskafom, omenjenim v 15. vrstici, je naslednja praznina. Če bi bil v 13. vrstici faraon Baka, bi v manjkajoči 16. vrstici lahko bil Džedefptah. Praznina pokriva dve vladarski leti.[11]

Na Sakarskem seznamu kraljev iz Tjunerojeve grobnice (Devetnajsta dinastija) je v Četrti dinastiji naštetih devet faraonov, medtem ko je na Abidoškem seznamu kraljev samo šest imen. Na Sakarskem seznamu sta za Šepseskafom in Userkafom dve kartuši. Obe sta zelo poškodovani in zato nečitljivi. Ena od kartuš bi lahko bila Džedefptahova, druga pa ostaja skrivnost.[12]

Na skalnem napisu iz Srednjega kraljestva v Vadi Hammamatu so kartušna imena faraonov Kufuja, Džedefreja, Baufreja in princa Džedefhorja (ali Hordžedefa). Nenavadno je, da je Džedefhorjevo ime napisano tudi v kartuši, kar kaže, da bi lahko bil zelo malo časa tudi vladar. Če bi bilo to res, bi to dejstvo zaprlo kronološke vrzeli. Sodobni viri niti Džedefhorja niti Baufreja ne omenjajo kot kralja, ampak princa in ju imenujejo »kraljev sin«.[13]

Grobni napisi več visokih uradnikov, princev in svečenikov ne vsebujejo nobenih dokazov o kakršnih koli notranjih političnih konfliktih ali uzurpaciji egipčanskega prestola. Princ Sekemkare poroča o svoji karieri pod faraoni Kefrenom, Menkaurejem, Šepseskafom, Userakfom in celo Sahurejem, ne omenja pa Džedefptaha. Enako kažejo napisi visokega uradnika Nečer-pu-nesuta, ki je uradoval pod faraoni Džedefrejem, Kafrejam. Menkaurejem, Šepseskafom, Userkafom and Sahurejem. V napisih Džedefptah ni omenjen. Džedefptaha ne omenja niti visoki svečenik in uradnik Ptahšepses, ki je služil faraonu Njuserreju iz Pete dinastije in skrbel za mrtvaški kult faraonov Menkaureja in Šepseskafa.[14]

Patrick F. O'Mara v GM 158 ugotavlja, da »v nobeni kraljevski grobnici in spomeniku na pokopališčih v Gizi in Sakari ni omenjen noben vladar iz Četrte dinastije, razen že znanih. Nobeno ime faraonovih vnukov, ki so pogosto imeli imena svojih prednikov, ne vsebuje nobene komponente, ki bi kazala na Džedefptaha«.[15]

Pomanjkanje primarnih dokazov samo po sebi ne dokazuje, da je bil Džedefptah lažni ali izmišljeni vladar, ker bi lahko bil kratkoživ faraon iz Četrte dinastije. Ker noben primarni vir ne govori o dinastičnih težavah v pozni Četrti dinastiji, vse kaže, da je bil izmišljen.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Alan H. Gardiner: The royal canon of Turin. Griffith Institute, Oxford (UK) 1997, str. 16, table II, ISBN 0-900416-48-3.
  2. William C. Hayes: The Scepter of Egypt, Band 1, str. 66; Jürgen von Beckerath: Handbuch der ägyptischen Königsnamen, str. 53–54, 180.
  3. 3,0 3,1 William Gillian Waddell: Manetho, The Loeb classical library 350, str. 47–49.
  4. Eduard Meyer, Johannes Dümichen: Geschichte des alten Aegyptens, str. 114.
  5. Peter Janosi: Die Gräberwelt der Pyramidenzeit, str. 151.
  6. Wilfried Seipel: Untersuchungen zu den ägyptischen Königinnen der Frühzeit und des Alten Reiches, str. 189–190.
  7. Hermann Alexander Schlögl: Das Alte Ägypten, str. 99–100.
  8. Wolfgang Helck: Geschichte des Alten Ägypten, str. 57, 61.
  9. Jánosi, Peter: G 4712 - Ein Datierungsproblem, Göttinger Miszellen 133 (1993), str. 56, 60–62.
  10. Alan B. Lloyd: Herodotus, II, str. 77ff.
  11. Kim Ryholt, Adam Bülow-Jacobsen: Inclusion of Fictitious Kings, The political situation in Egypt during the second Intermediate Period, str. 17.
  12. Jürgen von Beckerath: Chronologie des pharaonischen Ägypten, str. 24, 216.
  13. Peter Jánosi: Giza in der 4. Dynastie, str. 64-65.
  14. I.E.S. Edwards: The Cambridge ancient history, Band 3, str. 176.
  15. Patrick F. O'Mara: Manetho and the Turin Canon: A Comparison of Regnal Years, GM 158, 1997, str .51.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Jürgen von Beckerath: Handbuch der ägyptischen Königsnamen, von Zabern, Mainz 1999, ISBN 3-422-00832-2.
  • Jürgen von Beckerath: Chronologie des pharaonischen Ägypten, von Zabern, Mainz 1997, ISBN 3-8053-2310-7.
  • Iowerth Eiddon Stephen Edwards: The Cambridge ancient history, Band 3, Cambridge University Press, Cambridge 2000, ISBN 978-0-521-07791-0.
  • William C. Hayes: The Scepter of Egypt, Band 1: From the Earliest Times to the End of the Middle Kingdom, Yale University Press, New York 1990 (Neuauflage), ISBN 978-0-300-09159-5.
  • Wolfgang Helck: Geschichte des Alten Ägypten, BRILL, Leiden 1981, ISBN 90-04-06497-4.
  • Peter Jánosi: Giza in der 4. Dynastie. Die Baugeschichte und Belegung einer Nekropole des Alten Reiches, Band I: Die Mastabas der Kernfriedhöfe und die Felsgräber, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Dunaj 2005, ISBN 3-7001-3244-1.
  • Alan B. Lloyd: Herodotus, book II: commentary 99-182, BRILL, Leiden 1988, ISBN 978-90-04-04179-0.
  • Eduard Meyer, Johannes Duemichen: Geschichte des alten Aegyptens, Band 1 von: Allgemeine Geschichte in Einzeldarstellungen,Grote, Hamburg 1887
  • Kim Ryholt, Adam Bülow-Jacobsen: The political situation in Egypt during the second Intermediate Period, Museum Tusculanum Press, 1997, ISBN 978-87-7289-421-8.
  • Wilfried Seipel: Untersuchungen zu den ägyptischen Königinnen der Frühzeit und des Alten Reiches, University of California, 1980
  • Ian Shaw: The Oxford history of ancient Egypt, Oxford University Press, Oxford (UK) 2002, ISBN 978-0-19-280293-4.
  • William Gillian Waddell: Manetho - The Loeb classical library; 350 -, Harvard University Press, Cambridge (Mass.) 2004 (Reprint), ISBN 0-674-99385-3.