Pojdi na vsebino

Džami

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Mevlana Džami
Kamal ud-Din Behzad: Džami
mistik, duhovni pesnik, zgodovinar, teoog
Rojstvo7. november 1414[1]
Torbat Džam, Timuridsko cesarstvo (zdaj Iran)
Smrt9. november 1492 (star 78 let)
Herat, Timuridsko cesarstvo (zdaj Afganistan)
Čaščenjesunitski islam
VpliviMohamed, Abdulah Ansari, Rumi, Ibn Arabi
Vplival na
Mohamed Ikbal
Tradition or genre
sufijska poezija
Ilustracija iz Džamijevega Rožnega vrta pobožnih, datirana v leto leto 1553; na sliki sta v eno združeni perzijska poezija in perzijska miniatura, kar je značilno za mnoga dela perzijske književnosti

Nur ad-Dīn Abd al-Rahman Džami (perzijsko نورالدین عبدالرحمن جامی), znan tudi kot Mevlana Nur al-Din Abd al-Rahman ali Abd-Al-Rahman Nur-Al-Din Mohammad Dašti ali preprosto Džami, je bil perzijski sunitski[2] pesnik, znan kot ploden učenjak in pisec mistične sufijske literature, * november 1414, † 9. november 1492.

Pripadal je sufijskemu nakšbandskemu redu.[3] Njegova najbolj znana pesniška dela so Haft Awrang (Sedem prestolov), Tuhfat al-Ahrar, Layla wa Majnun (Lejlin nori ljubimec), Fatihat al-Shabab, Lawa'ih in Al-Durrah al-Fakhirah.

Biografija

[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil v Hardžerdu v Horasanu v perzijski družini.[4][5] Njegov oče Nizam al-Din Ahmed bin Šams al-Din Mohamed je bil prišlek iz Dašta, majhnega mesta v okolici Isfahana.[5] Nekaj let po Džamijevem rojstvu se je njegova družina preselila v Herat, kjer je Džami kasneje na univerzi Nizamija študiral peripatetizem, matematiko, perzijsko književnost, naravoslovje, arabski jezik, logiko, retoriko in islamsko filozofijo.[6] Njegov oče, ki je bil tudi sufi, je postal njegov prvi učitelj in mentor.[7] Med bivanjem v Heratu je imel Džami pomemben položaj na timuridskem dvoru in bil vpleten v politiko, gospodarstvo, filozofijo in versko življenje tistega obdobja.[8] Bil je sunitski musliman.[2]

Ker je bil njegov oče iz Dašta, je Džami privzel psevdonim Dašti, kasneje pa se je zaradi dveh razlogov odločil za psevdonim Džami. Razloge je omenil v pesmi:

مولدم جام و رشحهء قلمم
جرعهء جام شیخ الاسلامی است
لاجرم در جریدهء اشعار
به دومعنی تخلصم جامی است‎

Moj rojstni kraj je Džam in moje pero
je pilo iz (znanja) Šejk-ul-Islama (Ahmeda) Džama.
Zato je v knjigah poezije
moj psevdonim Džami iz teh dveh razlogov.

Džami je bil mentor in prijatelj znanega turškega pesnika Alisherja Navoija, kar dokazujejo njegove pesmi:

او که یک ترک بود و من تاجیک،
هردو داشتیم خویشی نزدیک.‎

Ō ke yak Turk būd o man Tājīk
Hardū dāštēm xwēšī-e nazdīk

Čeprav je bil Turek, jaz pa Tadžik,
sva bila blizu drug drugemu.[9]

Pozneje je odšel v Samarkand, najpomembnejše središče znanstvenih študij v muslimanskem svetu, in tam dokončal študij. Odpravil se je na romanje v Meko, ki je močno okrepilo njegov ugled in še bolj utrdilo njegov pomen v perzijskem svetu.[5]

Mladenič išče nasvet svojega očeta glede ljubezni; Džami: Haft Awrang (Sedem prestolov)

Imel brata Molana Mohameda, ki je bil očitno učen mož in mojster glasbe. Ko je umrl, mu je Džami napisal žalostinko. Imel je tudi štiri sinove, od katerih so trije še pred prvim letom umrli.[10] Preživelemu sinu Zia-ul-din Jusefu je Džami napisal svoj Baharestan.

Ob koncu življenja je živel v Heratu. Napis na njegovem nagrobniku se glasi:

Ko je tvoj obraz skrit pred mano, kot luna, skrita v temni noči, prelivam zvezde solz in vendar moja noč ostaja temna kljub vsem tem sijočim zvezdam.

Obstajajo različni datumi glede njegove smrti, vendar večina dosledno navaja, da je umrl novembra 1492. Njegov pogreb je vodil heratski knez, udeležilo pa se ga je veliko število ljudi, kar dokazuje njegov globok vpliv.[10]

Nauki in sufizem

[uredi | uredi kodo]

Džami je leta 1453 prevzel vlogo sufijskega šejka in predstavil številne interpretacije sufijske poti. Poudaril je razliko med dvema vrstama sufijev – "preroškim" in "mističnim" duhom.[11] Bil je znan po svoji izjemni pobožnosti in misticizmu.[12][13][12][14] Na poti do sufizma je ostal zvest sunit in razvil predstavitve zemeljske ljubezni ter njeno uporabo za vzbujanje duhovne strasti iskalca Boga. Za sufizem se je začel zanimati že v zgodnji mladosti, ko ga je blagoslovil duhovni vodja sufijskega reda nakšbandov, Hodža Mohamed, ki je takrat potoval skozi mesto.[15][16] Po tem se mu je v sanjah prikazalo, da je prosil za vodstvo Sadudina Kašgarija, s katerim se je še bolj povezal, ko se je poročil z njegovo vnukinjo.[15] Znan je bil tudi po svoji želji, da bi se ločil od sveta, da bi se približal Bogu, zaradi česar je pogosto pozabil na družbene norme.[15]

Behzad (1488): Jusuf i Zulejha (Jusufa preganja Potifarjeva žena)

Džami je bil vključen v Ibn Arabijevo šolo in jo na več načinov obogatil. Verjel je, da obstajajo trije cilji: skozi neskončnost in tišino doseči "trajen stik z Bogom", biti nezavesten svojega zemeljskega stanja in biti v nenehnem stanju duhovnega vodstva.[17] Pisal je o svojem občutku, da je Bog povsod in neločljivo povezan z vsem. Opredelil je tudi ključne izraze, povezane s sufizmom, vključno s pomenom svetosti, svetnika, razliko med sufijem in aspirantom, različnimi stopnjami tevhida (monoteizma), karizmatičnimi prizadevanji svetnikov itd. Džamijeva metodologija pogosto ni sledila Ibn Arabijevi šoli. Na Džamija so na številne načine vplivali različni prejšnji in sodobni sufiji. Njihove poglede je združil s svojimi in jih še razvil, s čimer je ustvaril povsem nov koncept. Po njegovem mnenju je bilo osnovno izhodišče za duhovno potovanje ljubezen do preroka Mohameda.[17][18] Džami je imel več generacij sledilcev, kar veliko pove o njegovem znanju in vplivu. Analiza Džamijevega dela kaže, da je njegov največji prispevek verjetno analiza in razprava o Božjem usmiljenju do človeka, ki je na novo opredelila način interpretacije prejšnjih besedil.

Dela

[uredi | uredi kodo]
Ilustracija iz Beharistana iz leta 1595 z dvema vrsticama besedila

Džami je napisal sedemintrideset knjig in pisem, od katerih so nekatera prevedena. Njegovo ustvarjalno delo sega od proze do poezije ter od vsakdanjih do verskih tem. Pisal je tudi dela o zgodovini in znanosti in pogosto komentiral dela prejšnjih in sodobnih teologov, filozofov in sufijev.[12] Njegovo poezijo so navdihnile Hafezove gazele, njegov slavni čudoviti Haft awrang (Sedem prestolov) pa je po njegovem lastnem priznanju nastal pod vplivom Nizamijevih del. Haft avrang, znan tudi kot dolga mesnevija (epska pripovedna oblika), je zbirka sedmih spevov. Vsak spev obravnava drugačno zgodbo. Salomon in Absal, na primer, govori o prinčevi fizični privlačnosti do njegove dojilje.[19] V svojih zgodbah pogosto uporablja alegorično simboliko, da bi priklical ključne faze sufijske poti, kot je kesanje, in orisal filozofska, verska ali etična vprašanja. Vsak od alegoričnih simbolov ima pomen, ki poudarja znanje in intelekt, ter zlasti Boga. Ta zgodba odraža Džamijevo idejo o sufijskem kralju kot idealnem srednjeveškem vladarju, ki se je pokesal in sledil sufijski poti, da bi spoznal svoj položaj "pravega" božjega namestnika in se mu približal.[10]

Džami je znan tudi po treh zbirkah liričnih pesmi, ki segajo od njegove mladosti do skoraj konca življenja, in se imenujejo Fatihat al-shabab (Začetek mladosti), Wasitat al-ikd (Osrednji biser na ogrlici) in Hatimat al-hajat (Zaključek življenja).[10] Skozi Džamijevo delo izstopajo kot glavna tema sklicevanja na sufizem in sufije. Ena njegovih najglobljih idej so bile mistične in filozofske razlage narave božanske milosti, ki so izhajale iz njegovih komentarjev k drugim delom.[12]

Ilustracije

[uredi | uredi kodo]

Džami je znan tudi po tem, da je njegova poezija vplivala na perzijsko slikarstvo, ki je perzijsko zgodovino prikazovalo z ilustracijami v rokopisih. Večina njegovih del je ilustriranih z izjemnimi miniaturami, kar v literaturi do njegovega časa ni bilo običajno. Globoko poezijo, ki jo je Džami ustvaril, običajno spremljajo in bogatijo podobe, ki odražajo kompleksnost Džamijevega dela in perzijske kulture.

Vpliv Džamijevih del

[uredi | uredi kodo]

Džami je služil na timuridskem dvoru v Heratu kot prevajalec in komunikator.[12] Njegova poezija je odražala perzijsko kulturo in bila priljubljena po vsem islamskem vzhodu, Srednji Aziji in Indijski podcelini. Džamijeva poezija se je ukvarjala s priljubljenimi temami, kar je sprožilo zanimanje tako sufijev kot nesufijev za njegovo delo.[11] Džami ni bil znan le po svoji poeziji, temveč tudi po teoloških delih in komentarjih o kulturi. Njegova dela so uporabljali v številnih šolah od Samarkanda do Istanbula in Hajrabada, v Perziji pa tudi v Mogulskem cesarstvu.[12] Več stoletij je bil stoletja znan po svoji poeziji in velikem znanju.[12]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Jami: Ali Asghar Hikmat, Urdu Translation Arif Naushahi, str. 124
  2. 1 2 Hamid Dabashi (20. november 2012), The World of Persian Literary Humanism, Harvard University Press, str. 150, ISBN 9780674070615
  3. ↑ Dabashi 2012, str. 150.
  4. ↑ Brill 2014, str. ix.
  5. 1 2 3 Losensky, Paul (23. junij 2008). »JĀMI«. Encyclopædia Iranica.
  6. ↑ Rizvi 2006, str. 64.
  7. ↑ Rizvi 2006, str. 63.
  8. ↑ Rizvi 2006, str. ?.
  9. ↑ Abdullaev K.N. From Xinjiang to Khorasan. Dushanbe. 2009, str. 70
  10. 1 2 3 4 Huart, Cl.; Masse, H. »Djami, Mawlana Nur al-Din 'Abd ah-Rahman«. Encyclopaedia of Islam.
  11. 1 2 Schimmel, AnnMarie (1975). Mystical Dimensions of islam. Capital Hill: The University of North Carolina Press.
  12. 1 2 3 4 5 6 7 Rizvi, Sajjad. The Existential Breath of al-rahman and the Munificent Grace of al-rahim: The Tafsir Surat al-Fatiha of Jami and the School of Ibn Arabi. Journal of Qur'anic Studies.
  13. ↑ Williams, John (1961). Islam. New York: George Braziller.
  14. ↑ Rahman, Fazlur (1966). Islam. Holt, Rinehart, and Winston.
  15. 1 2 3 Algar, Hamid (2008). »Jami and Sufism«. Encyclopaedia Iranica.
  16. ↑ Kia, Chad (Junij 2008). »Jami and Sufism«. Encyclopaedia Iranica.
  17. 1 2 Algar, Hamid (23. junij 2008). »Jami and Sufism«. Encyclopaedia Iranica.
  18. ↑ »VOLUME X_3_4«. Wahiduddin.net. 18. oktober 2005. Pridobljeno 5. avgusta 2014.
  19. ↑ Lingwood, Chad (Marec 2011). »Jami's Salaman va Absal: Political Statements and Mystical Advice Addressed to the Aq Qoyunlu Court of Sultan Ya'qub (d. 896/1490)«. Iranian Studies. 44 (2): 175–191. doi:10.1080/00210862.2011.541687.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Džami&oldid=6648165«