Pojdi na vsebino

Cvetlične vojne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cvetlične vojne
Del Xochiyáoyotl

Cvetlične vojne
Datum1454 - 1519 (65 let)
Prizorišče
Mezoamerika
Izid Cholula in Atlixco sta priključena Azteškemu imperiju. Tlaxcala in Huejotzingo izgubita trgovske poti.
Udeleženci
Azteški Imperij Tlaxcala
Huejotzingo
Cholula
Atlixco
Ostala mesta
Tlaxcalteški bojevniki se v cvetlični vojni borijo proti bojevnikom iz Texcoca, Cuauhtepeca in Ocelotepeca.

Cvetlične vojne ali Xochiyaoyotl (iz nahuatla xōchi- 'cvet', yao- 'vojna') so bile obredne vojne, ki so jih izvajali Azteki.[1][2] Pogosto so potekale v obdobjih hude suše. Organizirane so bile med Azteškim imperijem (Azteško Trojno zvezo) in izbranimi sovražnimi mestnimi državami. Vojske so se srečale ob dogovorjenem času in kraju ter se borile izključno z orožjem za bližnji boj.[3] Vsaka stran je zajela ujetnike, ki so bili nato žrtvovani.[1] Najpogosteje so v cvetličnih vojnah sodelovale mestne države Tlaxcala, Huejotzingo in Cholula.[2] Ob prihodu Špancev leta 1519 se je Tlaxcala po začetnih spopadih povezala s Cortésom, kar je pomembno prispevalo k padcu Azteškega imperija leta 1521.[4]

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Najizčrpnejši zgodnji opis nastanka cvetličnih vojn se pripisuje texcoškemu plemiču Fernandu de Alvi Ixtlilxochitlu.[5] V svoji kroniki navaja, da sta huda suša in slaba letina med letoma 1450 in 1454 povzročili lakoto ter številne smrti na osrednji Mehiški planoti.[5] Ixtlilxóchitl pripoveduje, da so se cvetlične vojne začele kot odgovor na lakoto. Duhovniki v Tenochtitlanu naj bi razglasili, da so bogovi jezni in da za svojo pomiritev zahtevajo redna ter množična človeška darovanja. Tako so se Tenochtitlan (prestolnica Azteškega imperija), Texcoco, Tlaxcala, Cholula in Huejotzingo dogovorile za obredne spopade z namenom pridobitve človeških žrtev.[5] Vendar pa se učenjaki, kot je Frederic Hicks, ne strinjajo z uporabo Ixlilxochitlovih spisov kot izvorne zgodbe o cvetličnih vojnah: Ixtlilxochitl namreč nikoli ne uporabi izraza "cvetlične vojne" in ostaja edini znani vir za to razlago njihovega nastanka.[6]

Značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Cvetlične vojne so se v več pomembnih vidikih razlikovale od običajnih azteških vojn. Medtem ko so bile slednje usmerjene v politične, verske in družbeno-ekonomske cilje, so cvetlične vojne predstavljale posebno obliko vojskovanja, ki so jo Azteki prakticirali poleg običajnega vojskovanja. Rivalni vojski sta se srečali ob vnaprej določenem kraju in času.[7] Lokacije boja so postale sveta mesta, ki so jih Azteki imenovali cuauhtlalli ali yaotlalli.[8] Bojevniki so začetek spopada naznanili s sežigom velike grmade papirja in kadila med obema vojskama.[8]

Razlikovale so se tudi v bojnih taktikah. Običajni spopadi so temeljili na uporabi atlatla (metalca kopja), kamnov in drugega orožja za boj na daljavo, ki je omogočalo postopno slabitev nasprotnika. V cvetličnih vojnah je bila v ospredju uporaba orožij za bližnji boj, kot je macuahuitl (lesen azteški meč, obložen z rezili iz obsidijana), kar je zahtevalo spretnost in neposredno bližino sovražnika.[9][10] Tak način bojevanja je poudarjal individualno bojno spretnost Aztekov, enega ključnih vidikov cvetličnih vojn.[9]

V cvetličnih vojnah je sodelovalo manj bojevnikov kot v običajnih azteških vojnah, hkrati pa je bil delež plemstva med njimi precej večji, kar je Aztekom omogočilo sodelovati v tovrstnih vojnah skozi vse leto.[11]

Nasprotno so lahko večje osvajalne pohode izvajali le od pozne jeseni do zgodnje pomladi, saj so azteški državljani v preostalem delu leta opravljali poljedeljska dela.[11]

Posebnost cvetličnih vojn je bila tudi v tem, da sta si nasproti stali približno enako veliki vojski. To je bilo povezano z željo Aztekov, da bi pokazali svojo vojaško spretnost. Ker so se lahko manjših vojn udeleževali pogosteje kot drugi, so jim te bitke služile kot vaja za pripravo bojevnikov na resnejše vojne.[12]

Cvetlične vojne so bile na splošno manj smrtonosne od običajnih vojn, vendar so lahko dolgotrajni spopadi sčasoma postajali vse bolj krvavi.[13] V dolgotrajni vojni med Azteki in Chalci je bilo na začetku zelo malo smrtnih žrtev. Čez čas so med ujetimi začeli pobijati tudi navadne državljane, medtem ko so ujete plemiče pogosto izpuščali; vsi ujetniki tako niso bili vedno žrtvovani. Vendar pa so z nadaljnjim potekom vojne skupaj z navadnimi ljudmi začeli ubijati tudi plemiče. To je povečalo stroške cvetlične vojne tako za Azteke kot za Chalce.[14][15]

Azteki so menili, da je smrt v cvetlični vojni plemenitejša od smrti v običajnem spopadu. To je razvidno iz poimenovanja za smrt v cvetlični vojni, xochimiquiztli, ki se prevaja kot "cvetlična smrt, blažena smrt, srečna smrt".[16] Verjeli so tudi, da bodo njihovi bojevniki po smrti poneseni v nebo, kjer jih bo pričakal Huitzilopochtli, vrhovni bog sonca, ognja in vojne.[17]

Interpretacije

[uredi | uredi kodo]

Azteško vojskovanje je bilo tesno povezano z razumevanjem mitologije. Po mnenju zgodovinarke Caroline Dodds Pennock z Univerze v Sheffieldu so Azteki sledili ukazom svojega boga vojne Huitzilopochtlija. Ta naj bi prebivalcem Tenochtitlana zapovedal, da je njihova pot do obljubljene dežele, kjer naj bi si ustvarili dom, pogojena z vojno, zaradi česar je njihov pogled na lastno družbo in širši svet temeljil na vojskovanju.[18]

Ta vidik njihove družbe je bil tako pomemben, da je večina azteških pesmi uporabljala cvetlične metafore. Bojevnike se je pogosto primerjalo z različnimi vrstami ptic, s čimer so vojake in posredno tudi cvetlične vojne povzdigovali na izjemno visoko simbolno raven, kar je utrdilo njihov pomen v azteški kulturi.[19]

Ker je imela religija v azteški družbi osrednjo vlogo in je celo oblikovala politično ureditev, je razumljivo, da so cvetlične vojne v veliki meri služile tudi pomirjanju bogov, zlasti Huitzilopochtlija, ki je bil poleg boga vojne tudi zaščitnik države.[18]

V okviru tega prepričanja so Azteki verjeli, da morajo za ohranjanje kozmičnega ravnovesja bogovom darovati kri, podobno kot naj bi bogovi sami darovali svojo kri za nastanek človeštva. Zato so v teh spopadih zajemali številne ujetnike, ki so bili nato žrtvovani v imenu bogov. Tovrstne prakse niso bile omejene le na Azteke, temveč so bile znane tudi v drugih mestnih državah Mehiške doline, kjer je bilo žrtvovanje razumljeno kot častna oblika smrti.[18]

Zgodovinarji menijo, da so cvetlične vojne potekale z več nameni, med katerimi sta bila urjenje azteških bojevnikov in pridobivanje ujetnikov za žrtvovanje bogovom. Ko je španski stotnik Andrés de Tapia vprašal Moctezumo II., zakaj mogočno Azteško cesarstvo še ni dokončno osvojilo bližnje Tlaxcale, je vladar odgovoril, da stalna vojna zagotavlja priročen vir žrtev za darovanje in nenehno vojaško urjenje njegovih čet.[20]

Nekateri raziskovalci, kot je Frederic Hicks, dvomijo, da je bil glavni namen cvetličnih vojn zgolj pridobivanje žrtev.

Tlaxcalanski zgodovinar Muñoz Camargo je zapisal, da so Azteki pogosto oblegali mesta Tlaxcale in prekinjali trgovske poti, kar ni značilno za cvetlične vojne. Zato nekateri zagovorniki Hicksove razlage menijo, da so Azteki Tlaxcalo dejansko želeli osvojiti, vendar jim to iz neznanih razlogov ni uspelo.[21]

Kljub dvomom številnih raziskovalcev Hicks meni, da je Moctezumova razlaga cvetličnih vojn pristna in ne le opravičilo za neuspeh, saj sta imela žrtvovanje in vojaška sposobnost v azteški družbi izjemno veliko vlogo.[21]

Nekateri strokovnjaki poudarjajo širši pomen cvetličnih vojn. Zgodovinar Ross Hassig navaja, da so bile te vojne učinkovit način nadaljevanja konfliktov, ki jih ni bilo mogoče hitro zaključiti, saj bi bila njihova takojšnja razrešitev predraga. Z enakim številom vojakov na obeh straneh so Azteki dosegli, da je nasprotnik z manjšo skupno vojsko utrpel sorazmerno večje izgube, kar ga je postopoma izčrpavalo. Hkrati so lahko z omejenimi silami zadrževali eno grožnjo, medtem ko so glavnino vojske usmerjali drugam.[22]

Hassig dodaja, da so cvetlične vojne služile tudi kot izraz vojaške premoči azteških čet. Ob enakem številu vojakov so bili nasprotniki prisiljeni v odprt spopad, kjer so posamezni bojevniki lažje pokazali svoje sposobnosti, hkrati pa je tak način bojevanja Aztekom omogočal stalno demonstracijo moči in politični pritisk na druga mesta. Po njegovem mnenju je bila propaganda morda celo najpomembnejši učinek cvetličnih vojn, saj so te lahko vplivale na zavezništva in ravnotežje moči v regiji, pri čemer je lahko dovolj prepričljiv prikaz premoči spodbudil zaveznike azteških nasprotnikov, da so prestopili na stran Aztekov.[22]

Nekateri avtorji, kot na primer mehiški arheolog Román Piña Chan, pa nasprotno trdijo, da je bil edini namen cvetličnih vojn žrtvovanje ujetnikov, predvsem za pomiritev bogov v času hudih lakot.[23]

Drugi raziskovalci si azteški kanibalizem (žrtvovanja ujetnikov in uživanje delov njihovih teles) razlagajo v okviru teorije, ki pravi, da gre za prilagoditveni odziv na pomanjkanje beljakovin in demografski pritisk. V tej interpretaciji naj bi uživanje mesa žrtvovanih ujetnikov predstavljalo pomemben prehranski dodatek, zlasti v obdobjih pomanjkanja hrane. To materialistično razlago je sprva predlagal Michael Harner, kasneje pa jo je kljub kontroverznosti razširil Marvin Harris.[24][25]

Za Harrisa je obstoj kanibalizma v Mezoameriki povezan z materialnimi razmerami. Trdi, da je denimo v Evropi delovna vrednost ujetega sovražnika sčasoma presegla njegovo prehransko vrednost, zaradi česar so se prakse žrtvovanja, ki so bile prvotno povezane s kanibalizmom, v teh krajih razvile v sistem suženjstva. Nasprotno pa v Mezoameriki do razvoja suženjstva ni prišlo. Harris utemeljuje, da je človeško meso zaradi pomanjkanja velikih živali, primernih za udomačitev, še naprej ostalo najbolj dostopen vir hrane.[25]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Hassig, Ross (1988). Aztec Warfare: Imperial Expansion and Political Control. Norman: University of Oklahoma Press. str. 10. ISBN 0-8061-2773-2.
  2. 1 2 Isaac, Barry L. (1983). »The Aztec 'Flowery War': A Geopolitical Explanation«. Journal of Anthropological Research. 39 (4): 415–432. doi:10.1086/jar.39.4.3629865. JSTOR 3629865.
  3. ↑ Van Tuerenhout, Dirk R. (2005). The Aztecs: New Perspectives. Santa Barbara: ABC-CLIO. str. 172. ISBN 978-1-57607-921-8.
  4. ↑ Diaz Del Castillo, Bernal; Burke, Janet; Homphrey, Ted (2012). The True History of The Conquest of New Spain. Hackett Publishing Company, Inc. str. 356. ISBN 978-1603848183.
  5. 1 2 3 Isaac, Barry L. (1983). "The Aztec 'Flowery War': A Geopolitical Explanation". Journal of Anthropological Research. 39 (4): 415–432. doi:10.1086/jar.39.4.3629865. JSTOR 3629865.
  6. ↑ Hicks, Frederic (1979). »'Flowery War' in Aztec History«. American Ethnologist. 6 (1): 89. doi:10.1525/ae.1979.6.1.02a00060. JSTOR 643386.
  7. ↑ Van Tuerenhout, Dirk R. (2005). The Aztecs: New Perspectives. Santa Barbara: ABC-CLIO. str. 172. ISBN 978-1-57607-921-8.
  8. 1 2 Hassig, Ross (1988). Aztec Warfare: Imperial Expansion and Political Control. Norman: University of Oklahoma Press. str. 10. ISBN 0-8061-2773-2.
  9. 1 2 Hassig, Ross (1988). Aztec Warfare: Imperial Expansion and Political Control. str. 130. ISBN 0-8061-2773-2.
  10. ↑ Hassig, Ross (1988). Aztec Warfare: Imperial Expansion and Political Control. str. 97. ISBN 0-8061-2773-2.
  11. 1 2 Hassig, Ross (1988). Aztec Warfare: Imperial Expansion and Political Control. str. 54. ISBN 0-8061-2773-2.
  12. ↑ Hassig, Ross (1988). Aztec Warfare: Imperial Expansion and Political Control. str. 254–255. ISBN 0-8061-2773-2.
  13. ↑ Hassig, Ross (1988). Aztec Warfare: Imperial Expansion and Political Control. str. 254–255. ISBN 0-8061-2773-2.
  14. ↑ Hassig, Ross (1988). Aztec Warfare: Imperial Expansion and Political Control. str. 130. ISBN 0-8061-2773-2.
  15. ↑ Hassig, Ross (1988). Aztec Warfare: Imperial Expansion and Political Control. str. 139. ISBN 0-8061-2773-2.
  16. ↑ Aguilar-Moreno, Manuel (2006). Handbook to Life in the Aztec World. New York: Facts on File. str. 148. ISBN 0-8160-5673-0.
  17. ↑ Aguilar-Moreno, Manuel (2006). Handbook to Life in the Aztec World. str. 46. ISBN 0-8160-5673-0.
  18. 1 2 3 Pennock, Caroline (2023). »A warlike culture? Religion and war in the Aztec world«. History and Anthropology. 34: 99–122. doi:10.1080/02757206.2022.2060215.
  19. ↑ Szoblik, Katarzyna (2020). »TRACES OF AZTEC CULTURAL MEMORY IN SIXTEENTH-CENTURY SONGS AND CHRONICLES: The Case of Tlacahuepan«. The Americas. 77 (4): 513–537. doi:10.1017/tam.2020.35.
  20. ↑ Hicks, Frederic (1979). »'Flowery War' in Aztec History«. American Ethnologist. 6 (1): 88. doi:10.1525/ae.1979.6.1.02a00060.
  21. 1 2 Hicks, Frederic (1979). »'Flowery War' in Aztec History«. American Ethnologist. 6 (1): 89–90. doi:10.1525/ae.1979.6.1.02a00060.
  22. 1 2 Hassig, Ross (1988). Aztec Warfare: Imperial Expansion and Political Control. str. 254. ISBN 0-8061-2773-2.
  23. ↑ Piña Chán, Román (1972). Historia, arqueología y arte prehispánico. Fondo de Cultura Económica. ISBN 968-16-2376-2.
  24. ↑ Sobre la controversia Harner-Harris vs. Sahlings (v angleščini)
  25. 1 2 Resumen de la explicación de M. Harris, arhivirana spletna stran (v španščini)

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Cvetlične_vojne&oldid=6700105«