Chronicon Hungarico-Polonicum

Chronicon Hungarico-Polonicum
Madžarsko-poljska kronika

Avtor	neznan
Država	Madžarska
Jezik	latinščina
Subjekt	madžarska zgodovina
Žanr	kronika
Datum izida	1234 – 1241

Chronicon Hungarico-Polonicum (slovensko: Madžarsko-poljska kronika) je madžarska kronika iz prve polovice 13. stoletja, napisana med letoma 1234 in 1241. Kronika predstavlja madžarsko zgodovino bistveno drugače kot na primer Gesta Hungarorum (Dejanja Madžarov) ali Gesta Hunnorum et Hungarorum Simona iz Kéze.

Madžarsko-poljska kronika je bila v madžarskem zgodovinopisju do 19. stoletja skoraj neznana, zdaj pa, vsaj na Poljskem in Slovaškem, doživlja preporod.

Značilnosti

Kronika je nastala na dvoru Árpada Kolomana Gališkega (1208–1241), ki je takrat vladal južni Ogrski, in njegove žene Salomeje, hčere krakovskega kneza Leška I. Belega. Koloman je bil leta 1214 kronan za gališkega kralja, a je bil od tam kmalu skupaj s Salomejo izgnan. Razlog za pisanje kronike je bil verjetno poskus legitimizacije političnih ambicij Kolomanovega dvora, zlasti pravice do Hrvaške in Galicije.

Kronika je znana v daljši in krajši različici. Daljša različica kronike je sestavljena iz treh delov. Chronica Hungarorum (Kronika Madžarov), ki opisuje dejanja ogrskega kralja Akvile (Atile), njegove pohode in vojaške zmage do naselitve v slovanski deželi (Sklavoniji). Vita sancti Stephani (Življenje svetega Štefana) temelji na prepisu Hartvikovega Življenja svetega Štefana. Tretji del, Chronica Polonorum (Kronika Poljakov), ki je v krajši različici ni, vsebuje opis posegov poljskega kralja Boleslava II. v ogrske zadeve in ustoličenja njegovega sorodnika Ladislava I. na ogrski prestol. Kronika, tako kot druge kronike, sledi izgubljeni Gesta Hungarorum vetera (Starodavna dejanja Madžarov) iz 11. stoletja. Slovaška izdaja iz leta 2009 vsebuje faksimile kronike iz Kodeksa Zamoyskih, latinsko besedilo in slovaški prevod.

Vsebina

V kroniki so še posebej pomembna naslednja dejstva:

Avtor Madžare enači s Huni. Funkcijo Arpadovcev in Arpadovcev iz drugih kronik nadomešča hunski kralj Atila (Aquila) s svojo družino. Kronika pripoveduje zgodbo o tem, kako je Atila osvojil slovanski deželi Hrvaško in Sklavonijo, ki jim je malo prej vladal nek kralj Kazimir, morda zadnji Mojmirovec, ki so ga ubili njegovi lastni podložniki. Atila je prišel v Panonsko nižino s primarnim ciljem osvojiti Rimsko cesarstvo, a se je zatem po angelskem navdihu osredotočil na Kazimirjeva ozemlja. Po osvojitvi Panonske nižine je Atila osvojenemu ozemlju dal ime Ungaria (Ogrska). Atila je nato državo dokončno pridobil s porokami s Slovankami.

Sklavonija

V večjem delu besedila kronika izmenično uporablja izraza Sklavonija in Ungarija (Ogrska). V 9. poglavju je izraz Sklavonija uporabljen za Nitransko kneževino v kontekstu, ko svetega Emerika, kneza (vojvodo) Nitranske kneževine (vojvodstva), omenja kot "Henricus dux Sclavonie". J. Steinhübel o tem piše: "Kronist je Nitro brez oklevanja imenoval Slovenija, tj. Slovaška. Poznal je tudi meje, ki so to slovansko, natančneje slovaško kneževino ločevale od preostale Ogrske, in jih je zelo natančno opisal". V 3. poglavju se lahko izraz Sklavonija razume izključno kot Slavonija.

Družinsko drevo Arpadovcev

Po Kroniki je družinsko drevo Arpadovcev, v kroniki Akvilov, videti takole: Akvilov sin Koloman je imel hrvaško ženo, Kolomanov sin Bela pa se je poročil z Grkinjo iz Konstantinopla (Bizanca). Iz te zveze se je rodil Jese/Geza, oče prvega ogrskega kralja Štefana. V Madžarsko-poljski kroniki so žene doslej omenjenih Akvilov anonimne, zatem pa Kronika posebno pozornost namenja Gezovi ženi Adelajdi, materi svetega Štefana. Adelajda je prihajala iz Krakova in je bila sestra kneza Meška. Poleg njenega izvora Kronika podrobno opisuje tudi njene lastnosti in spretnosti: bila je kristjanka, znala je pisati in bila teološko izobražena. V celotni zgodbi je imela ključno vlogo, saj je Gezo prepričala, naj sprejme katoliško vero in se odvrne od čaščenja poganskih malikov. Zahvaljujoč Adelajdini prepričevalni sposobnosti je bil Geza krščen in postal prvi kristjan v svoji rodbini.

Ogrska krona

Ko je Adelajda čakala na rojstvo naslednika, četrtega v rodbini Arpadovcev, šteto od Akvile, se ji je prikazal sveti Štefan, prvi mučenik. Napovedal ji je, da bo rodila sina, ki bo kot prvorojenec podedoval krono in kraljestvo, hkrati pa ji je naročil, naj mu da njegovo ime. Nadaljnji dogodki so se razvili v skladu z omenjenim razodetjem. Sina Geze in Adelajde je krstil sveti Vojteh in mu dal ime Štefan. Štiri leta po Gezovi smrti je Štefan poslal škofa Astrika v Rim k papežu s prošnjo za kraljevo krono. Malo pred tem je enako storil krakovski knez Meško, zgodovinski Boleslav Hrabri, ki je z enako prošnjo k papežu Leonu, zgodovinskemu Silvestru II., poslal škofa Lamperta. Papež se je že odločil, da bo kraljevsko krono poslal v Krakov, potem pa je njegovo odločitev spremenilo razodetje, v katerem mu je angel naročil, naj krono, namenjeno Poljakom, da Štefanu. Papež je ubogal božji navdih in poslal krono na Ogrsko. Tako se je izpolnila obljuba, ki jo je prejel v razodetju svetega Štefana.

Ko je krakovski odposlanec, škof Lampert, izvedel za papeževo odločitev, je padel v globok obup. Pomembno vlogo v argumentih, s katerimi je papež tolažil obupanega Lamperta, je imela prav Adelajda. Papež je poudaril, da je prav ona prepričala Gezo, da sprejme krščansko vero. Nato se je poljski odposlanec srečal z ogrskim in izrazila sta medsebojno razumevanje. Njuno srečanje je bilo napoved kasnejšega srečanja Štefana z Meškom v novozgrajeni estergomski stolnici, ki je bila posvečena sv. Vojtehu, apostolu Poljakov in Madžarov. Na tem srečanju je bilo potrjeno madžarsko-poljsko razumevanje:

"Potem ko je zbral vso svojo vojsko, je Mješko (se pravi Boleslav Hrabri) prišel h kralju (Štefanu) pred Esztergom in se tu na meji Poljske in Ogrske utaboril. Poljske meje so bile določene od brega Donave do mesta Esztergom, se od tam nadaljevale do mesta Jáger, nato do reke Tise, se spustile in zavile ob reki Cepli (Topľa) do gradu Galis (Šariš) in tu oblikovale mejo med Madžari, Rusini in Poljaki. Naslednji dan sta se (Štefan in Mješko/Boleslav) srečala ... in obema narodoma sporočila, da sta bila potrjena mir in prijateljstvo."

Besedilo se razlaga tako, da je Boleslav Hrabri zaradi zavrnitve podelitve krone zasedel ozemlje Nitranske kneževine znotraj opisanih meja.

Kronika se konča z zgodbo o kralju Ladislavu, ki je pridobil pravico do vladanja nad Galicijo.

"Vojvoda Ladislav je ostal v Galiciji, njegov brat Salomon pa je upravljal Sklavonijo. Po posvetovanju s škofi in knezi so se po Božji milosti odpravili v rutensko mesto Galič in sprejeli blaženega kneza Ladislava za ogrskega kralja."

Sklavonija se v tem kontekstu nedvoumno nanaša na Ogrsko.

Viri

• Homza Martin. Uhorsko-poľská kronika: nedocenený prameň k dejinám strednej Európy. Preklad Jana Balegová. 1. vyd. Bratislava: Libri Historiæ; Post Scriptum, 2009. (Libri historiae Slovaciae. Fontes ; zv. 1; zv. 1.) ISBN 978-80-969850-4-3.
• Steinhübel Jan. Nitrianske kniežatstvo: počiatky stredovekého Slovenska: rozprávanie o dejinách nášho územia a okolitých krajín od sťahovania národov do začiatku 12. storočia. 1. vyd. Bratislava: Veda, 2004. ISBN 80-224-0812-3.
• UHORSKO-POĽSKÁ KRONIKA. V: KUZMÍK, Jozef. Slovník starovekých a stredovekých autorov, prameňov a knižných skriptorov so slovenskými vzťahmi. Vyd. 1. Martin: Matica slovenská, 1983. str. 250.