Evropska snežna voluharica

Evropska snežna voluharica
	;
Ohranitveno stanje taksona
	; potencialno ogrožen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali);
Deblo:	Chordata (strunarji);
Razred:	Mammalia (sesalci);
Red:	Rodentia (glodavci);
Naddružina:	Muroidea;
Družina:	Cricetidae (hrčki);
Poddružina:	Arvicolinae (voluharice);
Pleme:	Arvicolini;
Rod:	Chionomys (snežna voluharica);
Vrsta:	C. nivalis;
Znanstveno ime
	Chionomys nivalis; (Martins, 1842)
Sinonimi
	Microtus nivalis Lataste, 1884; Arvicola nivalis Martins, 1842; Hypudaeus alpinus Wagner, 1843; Hypudaeus nivicola Schinz, 1845; Hypudaeus petrophilus Wagner, 1853; Arvicola lebrunii Crespon, 1844; Arvicola leucurus Gerbe, 1852; Microtus ulpius Miller, 1908; Microtus pontius Miller, 1908; Microtus hermonis Miller, 1908; Microtus (Chionomys) radnensis Ehik, 1942;

Evrópska snéžna volúharica (znanstveno ime Chionomys nivalis) je razširjena v južni in srednji Evropi in manj v Aziji. V Sloveniji jo najdemo v Alpah, v dinarskem svetu in kraških območjih primorskega sveta. Obema območjema so skupne globoke apnenčaste skalne razpoke s hladnim zrakom. Ta ekološka posebnost je za snežno voluharico bolj odločilna kot nadmorska višina, saj je bila odkrita celo v najnižjih predelih Kraškega roba.

To je srednje velika voluharica z dolgo in fino dlako. Hrbet je sivo rjav, trebuh pa srebrno siv. Rep, ki je približno enak polovici trupa z glavo, je svetel in nejasno dvobarven. Tačke so svetle. Med vsemi voluharicami ima najdaljše brke.

Živi v skalnih razpokah v visokogorskem svetu. Najdemo pa jo tudi nižje, v bližini jamskega okolja (globoke skalne razpoke). Večinoma se izogiba gozda. Najbolj je aktivna ponoči. Dobro pleza po skalah. Hrani se z zelenimi deli rastlin in plodovi.

Razmnoževanje[uredi | uredi kodo]

Samica povrže mladiče od junija do avgusta, v nižjih legah pa tudi decembra. Imajo od 2-5 mladičev. Plenijo jih ujede, sove in podlasice.

Podvrste[uredi | uredi kodo]

Populacije snežne voluharice s posameznih gorskih območij so med seboj izolirane in se morfološko razlikujejo. Za snežne voluharice iz celotne Slovenije je značilen temen hrbet. Populacija iz Snežnika je v povprečju večja od tiste iz Julijskih Alp.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Amori, G. 1996. Chionomys nivalis. 2006 IUCN Red List of Threatened Species. Pridobljeno 11.1.2008.
Kryštufek B. (1991). Sesalci Slovenije.
»Species factsheet - Chionomys nivalis«. European Environment Agency. 2007.
Peter Trontelj (2005). Vretenčarji Slovenije, gradivo za vaje iz zoologije strunarjev. Študentska založba, Ljubljana. COBISS 222199296. ISBN 961-242-029-7.