Charlotte Roche

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Charlotte Roche
Portret
Charlotte Roche na literarnem večeru v Berlinu, leta 2007
Rojstvo18. marec 1978({{padleft:1978|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1][2][3] (41 let)
High Wycombe[d]
DržavljanstvoFlag of Germany.svg Nemčija
Poklicigralka, televizijska voditeljica, pisateljica, pevka
Spletna stran
charlotteroche.de

Charlotte Elisabeth Grace Roche [ɹəʊʃ], britanska moderatorka, producentka, igralka, govorka v radijskih igrah in avtorica, ki živi v Nemčiji, * 18. marec 1978, High Wycombe, Anglija.


Življenje in kariera[uredi | uredi kodo]

Roche, hči inženirja in politično ter umetniško aktivne matere, je prišla iz Londona preko Nizozemske v Nemčijo, ko je bila stara eno leto. Leta 1983, ko je dvojezična Charlotte imela pet let, so se njeni starši ločili. S tem povezane izkušnje je kasneje vpletla v svoje knjige Vlažne cone (Feuchtgebiete) in Razgaljena (Schoßgebete). V osnovno šolo je hodila v Niederkrüchtenu, leta 1989 je šla na St.-Wolfhelm-Gymnasium v sosednji Schwalmtal. Po osmem razredu, pri 14 letih, se je preselila v Mönchengladbach, kjer je hodila na gimnazijo Hugo-Junkers-Gymnasium v okrožju Rheydt. Po enajstem razredu, pri 17 letih, je zapustila šolo.

V gimnazijskem času je Roche pridobila prve odrske izkušnje v gledaliških skupinah. Leta 1993 se je izselila od doma in skupaj s tremi prijateljicami ustanovila glasbeno skupino garage rocka The Dubinskis. Sledil je čas, ko je Roche naredila veliko, da bi izstopala – sama sebe je na primer ranila, da bi lahko naredila slike s svojo krvjo, preizkušala je različne droge in brila se je na balin. Leta 2001 so se v prometni nesreči smrtno ponesrečili njen brat in dva polbrata, njena mati pa je bila hudo poškodovana. Bili so na poti v Anglijo na Charlottino poroko.

Leta 2002 se je rodila Polly Roma, hči Roche in Erica Pfeila, producenta in avtorja Charlottine nekdanje oddaje Fast Forward. Od leta 2007 je Roche poročena z Martinom Keßom, soustanoviteljem televizijske družbe Brainpool.

Moderatorstvo[uredi | uredi kodo]

Leta 1998 je Charlotte Roche postala znana v Nemčiji zaradi svojega dela kot moderatorka glasbene oddaje Fast Forward na televizijski postaji VIVA Zwei. Leta 2000 je prvič govorila v zvočni knjigi The Speed Queen, romanu ameriškega avtorja Stewarta O’Nana, poleg tega je postala moderatorka oddaje Trendspotting. Leta 2001, takrat je bila že glavni obraz postaje VIVA Zwei, so jo prvič nominirali za televizijsko nagrado Grimme-Preis zaradi „njenega kompetentnega in vendar posebnega stila moderacije“. Ekscentrična „Queen of German Pop Television“ („kraljica nemške pop televizije“), kot jo je imenoval moderator Harald Schmidt, je dobila veliko pohval zaradi svojega nekonvencionalnega načina vodenja intervjujev.

Ko so januarja 2002 ukinili program VIVA Zwei, se je oddaja Fast Forward nadaljevala na programu VIVA, proti koncu leta 2004 so jo vendarle dokončno ukinili. Zaradi tega je Roche začela stavkati in zavračala moderatorstvo/vodenje zadnje načrtovane epizode/oddaje. Leta 2002 je za svoje dosežke v okviru oddaje Fast Forward dobila nagrado Bayerischer Fernsehpreis (bavarska televizijska nagrada), dve leti kasneje pa nagrado Grimme-Preis. Isto leto so napovedovali izid njene knjige Brade prostakov (Die Bärte der Proleten), vendar knjiga doslej še ni izšla.

Na televizijski postaji ProSieben je Roche medtem od leta 2003 moderirala lastno pogovorno oddajo Charlotte Roche trifft... (Charlotte Roche sreča...), ki so jo ukinili po trinajstih epizodah. Poleg tega je leta 2006 moderirala pri televizijski postaji ARTE štiri oddaje glasbenega magazina Tracks, ki ga je producirala postaja ZDF. Leta 2007 je vodila odprtje mednarodnega filmskega festivala v Berlinu. Poleg tega je bila Roche za kratek čas članica ekipe Pssst..., kviza, ki so ga oddajali/delali/ustvarjali za televizijsko postajo ARD s Haraldom Schmidtom kot moderatorjem. Z medijskim podjetjem Punani Enterprises, ki sta ga ustanovila Roche in Brainpool, je Roche producirala pilotsko oddajo televizijske verzije družabne igre Resnica ali izziv, z različnimi slavnimi osebnostmi in Roche kot gostiteljico. Za oddajo niso našli zainteresirane televizijske postaje, ki bi jo predvajala. Aprila 2007 so se kljub temu posnetki štirih sedemminutnih odlomkov iz oddaj razširili prek YouTuba in sprožili v medijih nemalo odzivov. Leta 2008 je pri televizijski postaji 3sat dobila lastno oddajo z naslovom Charlotte Roche unter... (Charlotte Roche med...), v kateri je spremljala ljudi pri delu na različnih področjih. Od septembra 2009 naprej sta na radiu Bremen skupaj z novinarjem Giovannijem di Lorenzom moderirala pogovorno oddajo 3 nach 9 (3 čez 9). Januarja 2010 sta Roche in programski direktor radia Bremen objavila, da bodo sodelovanje sporazumno prekinili.

Od marca 2012 naprej moderira Roche skupaj z Janom Böhmermannom pogovorno oddajo Roche & Böhmermann pri televizijski postaji ZDFkultur.

Film in glasba[uredi | uredi kodo]

Leta 2002 je Roche nastopila v videospotu pesmi Club der schönen Mütter (Klub lepih mater) glasbene skupine Fehlfarben. Leta 2003 je nastopala v radijski igri romana Twelve (Dvanajst) ameriškega avtorja Nicka McDonella, leta 2004 je pela pesem Träume (Sanje) na albumu Here Comes Love nemškega DJ-a Superpitcher. Isto leto je snemala svoj prvi igrani film Eden (naslov), ki je prišel v kino jeseni 2006. Vse do danes piše Roche v neenakomernih intervalih članke za revijo Spex. Poleg tega je imela stransko vlogo v grozljivki Demonium Andreasa Schnaasa iz leta 2001.

Leta 2005 je Charlotte Roche (skupaj z igralcem Christophom Mario Herbstom in nekaj časa tudi s komikom Heinzom Strunkom) šla na bralno turnejo po Nemčiji, na kateri je prebirala odlomke disertacije urologa Michaela Alschibaja Theimurasa iz leta 1978 z naslovom Poškodbe penisa pri masturbaciji s sesalcem. Istega leta je nastopila kot glasbena gostja na singlu Mauern (Zidovi) v “Walls Remix” nemškega glasbenika Rockoja Schamonija. Leto kasneje je Roche skupaj z glasbenikom Belo B. producirala duet z naslovom 1. 2. 3. …, ki je izšel na albumu Bingo in tudi kot singel. Roche je tudi nastopila v videospotu te pesmi.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Charlotte Roche na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2011

Februarja 2008 je izšel Charlottin roman Vlažne cone (Feuchtgebiete), v katerem provokantno obravnava teme, kot so analno občevanje, intimna higiena, tehnike masturbacije, intimno britje in prostitucija, prvoosebna pripovedovalka pa se tudi ukvarja z ločitvijo svojih staršev. Knjiga, ki je po avtoričinih navedbah 70-odstotno avtobiografska, se zavzema za manj natančno telesno higieno. Knjiga je postala uspešnica in bila prvo delo v nemščini, ki mu je uspelo priti na prvo mesto mednarodnega seznama uspešnic spletne trgovine Amazon. Po podatkih podjetja Media Control, ki raziskuje tržišče, so knjigo prodali v več kot milijon izvodih, poleg tega je bila več kot sedem mesecev na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig. Roman Vlažne cone je bil v Nemčiji najbolj pogosto prodajana knjiga leta 2008. Charlottin drugi roman Razgaljena (Schoßgebete) je izšel 10. avgusta 2011 s prvo izdajo v 500.000 izvodih pri münchenski založbi Piper. Obe knjigi sta izšli tudi kot zvočni knjigi, v katerih bere avtorica sama.

Feminizem[uredi | uredi kodo]

Charlotte Roche velja že nekaj let kot predstavnica nove feministične generacije. Maja 2001 je bila na naslovnici revije Emma. Neka stališča klasičnega feminizma sedemdesetih let (kot na primer popolno neodobravanje pornografije) ima Roche za zastarana in zastopa bolj spolno-pozitiven feminizem.

„Mlade feministke se morajo za veliko stvari zahvaliti Alice Schwarzer, na primer za to, da ženski ni več treba vprašati moža, ali smejo iti delat. Vendar pa ji pri veliko novih kampanjah, kot je demoniziranje pornofilmov, ne moremo več slediti. Gospa Schwarzer želi prepovedati sadomazohističen seks. Vendar so ženske popolnoma mazohistične, tega niti ona ne more več spremeniti. Ne ljubi se mi spraševati gospo Schwarzer za dovoljenje, preden začnem z zadevo v postelji.“ - Roche v intervjuju za časopis Spiegel

Stališča o religiji in politiki[uredi | uredi kodo]

Roche zastopa religijsko kritična stališča in se zavzema za delitev cerkve ter države. Za internetno tiskovno agencijo Humanistischer Pressedienst je izrazila svoje strogo neodobravanje cerkve:

„Ne stopim v cerkev, sem tako rigorozna, da se ne odzovem, ko me nekdo povabi na poroko, pogreb, krst ... Ne vstopim v cerkev, ker se me zdi nesmiselno iti noter, če sploh ne verjameš v to.“ - Roche v intervjuju za Humanistischer Pressedienst, 2011

Roche je članica društva attac in se angažira za ukinitev jedrskih elektrarn v Nemčiji. Roche se zavzema za strogo avtorsko pravo in ga obravnava kot zgodovinski dosežek.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • 2008: Vlažne cone (Feuchtgebiete); roman.
  • 2011: Razgaljena (Schoßgebete); roman.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Oliver Link und Thomas Rabsch: Die Neue in der Klasse. Stern, 22. November 2003, abgerufen am 27. Juni 2012.
  2. ↑ Charlotte Roche: We just want the right to be different. Das Lexikon der TV-Moderatoren, 20. April 2004, abgerufen am 27. Juni 2012.
  3. ↑ Antje Hildebrandt: Der Kindergeburtstag ist vorbei! Die Welt, 20. Januar 2006, abgerufen am 27. Juni 2012.
  4. ↑ Wenn die Eltern schon coole Musik hören, was machen dann die Kinder? (Version vom 3. April 2009 im Internet Archive)
  5. ↑ phi: Roche träumt von Frauenpuffs und Swingerclubs. 20min.ch, 10. April 2008, abgerufen am 28. Juni 2012.
  6. ↑ Zur Person: Rebellin, Königin und Mutter. (Nicht mehr online verfügbar.) kurier.at, ehemals im Original, abgerufen am 28. Juni 2012. (Seite nicht mehr abrufbar; Suche im Webarchiv)
  7. ↑ Was guckst Du? – Wie multikulturell ist unser Fernsehalltag. (Nicht mehr online verfügbar.) JFC Medienzentrum Köln, ehemals im Original, abgerufen am 28. Juni 2012 (S. 12). (Seite nicht mehr abrufbar; Suche im Webarchiv)
  8. ↑ Grimme-Preis: Vita Charlotte Grace Roche. Grimme-Institut, abgerufen am 28. Juni 2012.
  9. ↑ a b Bulante: Quickie mit dem Staubsauger. NEON, 2. Mai 2005, abgerufen am 28. Juni 2012.
  10. ↑ Christopher Wurmdobler: Ich mache Opa-Interviews. falter.at, 15. Oktober 2003, abgerufen am 28. Juni 2012.
  11. ↑ Stefan Niggemeier: Charlotte Roche: Schneller Rücklauf. FAZ, 20. November 2004, abgerufen am 28. Juni 2012.
  12. ↑ Charlotte Roche "wahnsinnig frustriert". Süddeutsche Zeitung, 4. Dezember 2004, abgerufen am 28. Juni 2012.
  13. ↑ Grimme-Preis: Preisträger 2004. Grimme-Institut, abgerufen am 28. Juni 2012.
  14. ↑ Sophie Albers: Charlotte Roche geht mit Willemsen pinkeln. Netzeitung, 29. April 2007, abgerufen am 28. Juni 2012.
  15. ↑ Harald Staun: Die hohe Kunst des Kindergeburtstags. FAZ, 29. April 2007, abgerufen am 28. Juni 2012.
  16. ↑ Alexander Krei: 3sat: Verjüngung durch Roche und Bauerfeind. Quotenmeter, 25. Januar 2008, abgerufen am 28. Juni 2012.
  17. ↑ sal: Charlotte Roche moderiert "3 nach 9". Stern, 18. Juni 2009, abgerufen am 28. Juni 2012.
  18. ↑ Charlotte Roche wird neue Moderatorin bei "3 nach 9". Radio Bremen, 18. Juni 2009, abgerufen am 28. Juni 2012.
  19. ↑ miha: Charlotte Roche verlässt Talkshow „3nach 9“. FAZ, 18. Januar 2010, abgerufen am 28. Juni 2012.
  20. ↑ Marita Ingenhoven: Charlotte Roche und Bela B. nackt im Swingerclub. Rheinische Post, 19. Juli 2006, abgerufen am 28. Juni 2012.
  21. ↑ Jenni Zylka: Schleimporno gegen Hygienezwang. taz, 28. Februar 2008, abgerufen am 28. Juni 2012.
  22. ↑ Moritz von Uslar und Claudia Voigt: "Ich bin gar nicht so frech". SPON, 25. Februar 2008, abgerufen am 28. Juni 2012.
  23. ↑ Carsten Schrader: Der ungezähmte Körper. umagazine.de, abgerufen am 28. Juni 2012.
  24. ↑ Laid bare: Fiction in German makes it to pole position. The Economist, 3. April 2008, abgerufen am 28. Juni 2012.
  25. ↑ Ag.: Bestseller des Jahres: Fazit "Feuchtgebiete". Die Presse, 29. Dezember 2008, abgerufen am 28. Juni 2012.
  26. ↑ Carsten Heidböhmer: Mit kalkuliertem Skandal zum Megaseller? Stern, 7. August 2011, abgerufen am 28. Juni 2012.
  27. ↑ Gegendarstellung. Der Tagesspiegel, 15. November 2004, abgerufen am 28. Juni 2012.
  28. ↑ Clarissa: "Bild" schockiert über "Bild"-Methoden. BILDblog, 24. Oktober 2006, abgerufen am 28. Juni 2012.
  29. ↑ Charlotte Roche bei Harald Schmidt. 8. Februar 2006, abgerufen am 28. Juni 2012 (Video).
  30. ↑ Klaus Raab: Lesung mit Charlotte Roche: Bild ruiniert Menschen“. taz, 27. Oktober 2007, abgerufen am 28. Juni 2012.
  31. ↑ C. Weingärtner: „Was treibt Sie zu Schamlos-Charlotte?“ Bild, 21. April 2008, abgerufen am 28. Juni 2012.
  32. ↑ So ekelt Charlotte Roche ihr Konto voll. Bild, 17. September 2008, abgerufen am 28. Juni 2012.
  33. ↑ Hobbes: Runterputzfimmel. BILDblog, 17. Juni 2008, abgerufen am 28. Juni 2012.
  34. ↑ Clarissa: Griff ins Persönlichkeitsrechtsverletzungsarchiv. BILDblog, 20. Juni 2008, abgerufen am 28. Juni 2012.
  35. ↑ EMMA, das Heft 3/2001. Emma, Mai/Juni 2001, abgerufen am 28. Juni 2012.
  36. ↑ Ich bin gar nicht so frech. SPON, 25. Februar 2008, abgerufen am 28. Juni 2012 (2. Teil: "Mein Mann backt wie eine Weltmeisterin").
  37. ↑ P.M.: Ich betrete keine Kirche. Humanistischer Pressedienst, 26. August 2011, abgerufen am 28. Juni 2012.
  38. ↑ Wir sind die Urheber! Abgerufen am 28. Juni 2012 (Unterschriftenliste).
  39. ↑ Chartquellen: Deutschland - Österreich - Schweiz
  40. ↑ Siehe auch en:1. 2. 3. … (engl.)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  1. Discogs — 2000.
  2. filmportal.de — 2005.
  3. Munzinger-Archiv — 1913.