Pojdi na vsebino

Charles Le Brun

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Charles Le Brun
Portret
Charles Le Brun, portret, delo Nicolas de Largillière
Rojstvo24. februar 1619({{padleft:1619|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1][2][…]
Pariz[4][5][6]
Smrt12. februar 1690({{padleft:1690|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[7][8][…] (70 let)
Pariz[4][5][6]
Državljanstvo Francija[10]
Poklicslikar, arhitekt, dekorater, oblikovalec, grafik, tiskarski grafik, arhitekturni risar, vizualni umetnik

Charles Le Brun (krščen 24. februarja 1619 – 12. februarja 1690)[11] je bil francoski slikar, fiziognomist, umetnostni teoretik in direktor več umetniških šol svojega časa. Kot dvorni slikar Ludvika XIV., ki ga je razglasil za »največjega francoskega umetnika vseh časov«, je bil prevladujoča osebnost v francoski umetnosti 17. stoletja in pod velikim vplivom Nicolasa Poussina.[12]

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]
Portret Nicolasa Le Bruna, delo Charlesa Le Bruna, ok. 1635, Residenzgalerie, Salzburg
Venera striže Kupidova krila, ok. 1655, Museo de Arte de Ponce, Ponce, Portoriko
Del stropa dvorane ogledal v Versajski palači

Zgodnje življenje in vajeništvo

[uredi | uredi kodo]

V Parizu rojeni Le Brun je pritegnil pozornost kanclerja Séguierja, ki ga je pri enajstih dal v atelje Simona Voueta. Bil je tudi učenec Françoisa Perrierja. Pri petnajstih je prejel naročila od kardinala Richelieuja, pri izvedbi katerih je pokazal sposobnost, ki je bila deležna velikodušnih pohval Nicolasa Poussina, v čigar družbi je Le Brun leta 1642 krenil v Rim.[13]

V Rimu je zaradi kanclerjeve liberalnosti ostal štiri leta in prejemal finančno podporo. Tam je delal pod vodstvom Poussina, pri prilagajanju teorije umetnosti. Medtem ko je bil v Rimu, je Le Brun študiral starorimsko kiparstvo, delal kopije po Rafaelu in absorbiral vpliv lokalnih slikarjev.[14]

Ob vrnitvi v Pariz leta 1646 je Le Brun našel številne mecene, med katerimi je bil najpomembnejši superintendent Fouquet, za katerega je naslikal velik Portret Ane Avstrijske. Le Brun, ki je bil zaposlen v Vaux-le-Vicomte, se je priljubil kardinalu Mazarinu, nato pa na skrivaj naščuval Colberta proti Fouquetu.

Le Brun je bil gonilna sila za ustanovitev Francoske kraljeve akademije za slikarstvo in kiparstvo leta 1648 in je bil izvoljen kot eden od prvotnih dvanajstih starešin, ki so bili zadolženi za njeno vodenje.[15] Na akademiji je ostal prevladujoča osebnost in leta 1655 zasedal položaje kanclerja (od leta 1663 dosmrtni kancler), rektorja od leta 1668 in direktorja od leta 1683. Ko je Colbert leta 1661 prevzel nadzor nad ustanovo, je bil Le Brun tam, da bi mu pomagal pri njegovih prizadevanjih za njeno reorganizacijo s ciljem, da bi si akademiki prizadevali za vzpostavitev teoretične podlage za nacionalno francosko umetnost. Oba sta leta 1666 v Rimu ustanovila tudi Francosko akademijo kot bazo za obetavne mlade umetnike, ki bodo tam nekaj časa živeli in se učili na stroške krone.

Drug projekt, na katerem je delal Le Brun, je bil Hôtel Lambert. Strop v Herkulovi galeriji je poslikal sam. Le Brun je začel delati na projektu leta 1650, kmalu po vrnitvi iz Italije. Okrasitev se je s prekinitvami nadaljevala približno dvanajst let, saj jo je prekinila prenova Vaux le Vicomte.

Leta 1660 so ustanovili Gobelins, ki je bila sprva velika šola za izdelavo, ne le tapiserij, ampak vseh razredov pohištva, ki je bilo potrebno v kraljevih palačah. Le Brun je poveljeval industrijskim umetnostim prek Gobelinsa – katerih direktor je bil – in celotnemu umetniškemu svetu prek Akademije – v kateri je zaporedoma opravljal vsa delovna mesta – v vse, kar je bilo proizvedeno v Franciji v času njegovega življenja, vtisnil svoj značaj. Bil je začetnik sloga Ludvika XIV. in je usmerjal nacionalne težnje, ki so trajale stoletja po njegovi smrti. Umetniški opus umetnikov in študentov iz Gobelinsa je močno vplival tudi na umetnost drugod po Evropi.[16]

Uspešna leta

[uredi | uredi kodo]

Narava njegovega izrazitega in pompoznega talenta je bila v skladu z okusom kralja, ki je bil poln občudovanja Le Brunovih slik ob njegovem zmagoslavnem vstopu v Pariz (1660) in njegovih odlikovanj v Château Vaux le Vicomte (1661),[17] mu je naročil, naj izvede vrsto tem iz Aleksandrove zgodovine. Prva med njimi, Aleksander in Darejeva družina, je tako navdušila Ludvika XIV., da je Le Bruna takoj (decembra 1662) povzdignil na Premier Peintre du Roi (Prvi kraljev slikar) z dohodki v višini 12.000 liver, enak znesek, kot ga je letno prejemal v službi pri Fouquetu.[18] Sliki Darejeva družina znana tudi kot Perzijska kraljica pri Aleksandrovih nogah, je Le Brun kasneje nekoliko zmanjšal obseg in jo retuširal, da bi prikril spremembo, verjetno zato, da bi bila slika po velikosti podobna sliki Paola Veroneseja, ki jo je kupil Ludvik XIV.[19]

Od tega datuma je vse, kar se je dogajalo v kraljevih palačah, vodil Le Brun.[20] Načrte je moral odobriti kralj, preden so jih lahko preoblikovali v slike ali kipe. Leta 1663 je postal direktor Académie royale de peinture et de sculpture, kjer je postavil temelje akademizma in postal vsemogočen, neprimerljiv mojster francoske umetnosti 17. stoletja. V tem obdobju je posvetil vrsto del zgodovini Aleksandra Velikega (Bitke Aleksandra Velikega) in ni zamudil priložnosti, da bi močneje povezal Aleksandrovo veličastnost z veličastnostjo velikega Kralja. Medtem ko je delal na Bitkah, je Le Brunov slog postal veliko bolj oseben, ko se je oddaljil od starodavnih mojstrov, ki so vplivali nanj.

Aleksander in Porus, naslikana 1673

Delo na Apolonovi galeriji v Louvru je bilo prekinjeno leta 1677, ko je Le Brun spremljal kralja v Flandrijo (ob vrnitvi iz Lilla je naslikal več kompozicij v Château de Saint-Germain-en-Laye) in končno – ker so ostale nedokončane ob njegovi smrti – zaradi velikega dela v Versajski palači, kjer si je pridržal dvorane vojne in miru (Salons de la Guerreand de la Paix, 1686), veleposlaniško stopnišče in veliko dvorano ogledal (Galerie des Glaces, 1679–1684). Le Brunovo odlikovanje ni samo umetniško delo, je dokončni spomenik vladavine.

Leta 1669 se je Ludvik XIV. odločil popolnoma prenoviti Versailles, ki je bil takrat majhna palača, in jo spremeniti v razkošno bivališče, kjer se bo srečeval s svojimi podaniki in tujimi diplomati. Le Brun je bil zadolžen za njegovo dekoracijo do najmanjših podrobnosti ureditve in predstavitve. Poleg klasičnih slik so stene palače krasile tudi upodobitve Ludvikove vladavine. Celotna stavba in njeni okraski so bili namenjeni obiskovalce navdušiti s sijajem, bogastvom in okusom kralja. Escalier des Ambassadeurs je bilo glavno stopnišče na vhodu v Versailles od njegovega dokončanja leta 1679 do njegovega uničenja leta 1752. Kralj je bil tako zadovoljen z njegovim videzom, da ga je menda imenoval »stopnišče gospoda Le Bruna«, ko ga je pokazal veleposlaniku iz Španije leta 1679.[21]

Pozna leta

[uredi | uredi kodo]

Ob Colbertovi smrti François-Michel le Tellier, markiz de Louvois, ki je nasledil mesto nadzornika na oddelku za javna dela, ni pokazal naklonjenosti Le Brunu, ki je bil Colbertov favorit in kljub kraljevi stalni podpori je Le Brun občutil grenko spremembo svojega položaja. To je prispevalo k bolezni, ki se je 22. februarja 1690 končala z njegovo smrtjo v Gobelinsu (njegovem zasebnem dvorcu v Parizu).[20]

Le Brunova dela in zapuščina

[uredi | uredi kodo]
Kancler Séguier in njegov apartma, ok. 1670, muzej Louvre

Le Brun je delal predvsem za kralja Ludvika XIV., za katerega je izdelal velike oltarne in bojne slike. Njegove najpomembnejše slike so v Versajski palači. Poleg njegovega velikanskega dela v Versajski palači in Louvru je število njegovih del za verske korporacije in zasebne mecene ogromno. Le Brun je bil tudi odličen portretist in odličen risar, vendar ni bil navdušen nad portretom ali krajinskim slikanjem ki ju je čutil zgolj kot vajo za razvijanje tehnične sposobnosti. Pomembna je bila znanstvena kompozicija, katere končni cilj je bil hraniti duha. Temeljna osnova, na kateri je direktor Akademije zasnoval svojo umetnost, je bila nedvomno ta, da njegove slike govorijo skozi vrsto simbolov, kostumov in gest, ki so mu omogočile, da je za svojo kompozicijo izbral pripovedne elemente, ki so njegovim delom dali posebno globino. Za Le Bruna je slika predstavljala zgodbo, ki jo je človek lahko prebral. Skoraj vse njegove kompozicije so reproducirali slavni grafiki

Charles le Brun, The Expressions
Charles le Brun, Izrazi

V posthumno objavljeni razpravi Méthode pour apprendre à dessiner les passions (1698) je spodbujal izražanje čustev v slikarstvu. Na Le Brunov pogled na čustva, ki so bila takrat znana kot »strasti«, je močno vplivalo delo Renéja Descartesa.[22] Verjeli so, da obrazna mimika, ki jo je Le Brun orisal kot predlogo za naslednje umetnike, razkriva stanje duše.[23] Imel je velik vpliv na teorijo umetnosti v naslednjih dveh stoletjih.[24]

Veliko njegovih risb je v Louvru in kraljevi zbirki Monaka. Bil je tudi učitelj slikarja Ludovica Dorignyja.

Baročni strop v Chambre des Muses v graščini Vaux-le-Vicomte zunaj Pariza je »okrasila delavnica Charlesa Le Bruna«.[25] Veliko skic in načrtov Charlesa Le Bruna so umetniki, ki so delali pod njim, pozneje preoblikovali v slike ali kipe. Sedanji lastniki, družina de Vogüé, so leta 2017 zaključili obnovo. Restavrirani strop je bil javnosti razkrit marca istega leta.[26]

Žrtvovanje Poliksene, 1647, Metropolitanski muzej umetnosti

23. januarja 2013 sta umetniška svetovalca za hotel Ritz Paris, Wanda Tymowska in Joseph Friedman, oznanila odkritje Žrtvovanja Poliksene, zgodnjega Le Brunovega dela. Slika iz leta 1647 je krasila apartma Coco Chanel v znameniti pariški palači in je bila več kot stoletje neopažena.[27][28]

Posmrtno je Le Brunov ugled trpel v letih okoli francoske revolucije in njenih posledic zaradi njegove tesne povezanosti z Ludvikom XIV. Do konca 19. stoletja so bile akademske vrednote, ki jih je poosebljal, iz mode in šele leta 1963, ko je bila v Versaillesu organizirana velika Le Brunova razstava, je bilo njegovo delo ponovno ovrednoteno.[29] Zdaj velja za enega najboljših in najbolj vsestranskih francoskih umetnikov svojega časa.[30]

Tapis de Savonnerie, pod Ludvikom XIV., po Charlesu Le Brunu, narejeno za Grande Galerie v Louvru
Tri levjim podobne glave, 1671, pero in tuš na kvadratnem papirju.

Delni zbornik del

[uredi | uredi kodo]

Dekoracije:

  • Okrasitev stropa Galerie d'Apollon v palači Louvre.
  • Okrasitev graščine Vaux-le-Vicomte: Kraljeva soba, Le Temps enlevant au Ciel la Vérité.
  • Kupola Pavillon de l'Aurore v château de Sceaux.
  • Stenske poslikave stropa Galerije ogledal, Versajska palača.
  • Romulova apoteoza, cikel osem slik za strop sobe v Hôtel d'Aumont, Pariz.

Platna:

  • Speči Jezus, muzej Louvre.
  • Kancler Séguier in njegov apartma, Louvre.
  • Slike Zgodbe o Aleksandru, Louvre.
  • Ludvik XIV podarja svoje žezlo in čelado Jezusu Kristusu, Musée des beaux-arts de Lyon.
  • Cikel štirih slik: zrak, zemlja, ogenj in voda, Musée des Beaux-Arts et d'Archéologie de Châlons-en-Champagne.

Publikacije:

  • Méthode pour apprendre à dessiner les passions (1698), posmrtna objava.[25]

Galerija

[uredi | uredi kodo]
  • Konjeniški portret Ludvika XIV., olje na platnu, Musée des Beaux-Arts, Tournai.
    Konjeniški portret Ludvika XIV., olje na platnu, Musée des Beaux-Arts, Tournai.
  • Vstop Aleksandra v Babilon, ok. 1664, olje na platnu, Louvre.
    Vstop Aleksandra v Babilon, ok. 1664, olje na platnu, Louvre.
  • Portret Ludvika XIV., 1661.
    Portret Ludvika XIV., 1661.
  • Perzijske kraljice ob Aleksandrovih nogah, imenovane tudi Darejev šotor.
    Perzijske kraljice ob Aleksandrovih nogah, imenovane tudi Darejev šotor.
  • Portret slikarja Louisa Testelina, ok. 1650, olje na platnu, Louvre.
    Portret slikarja Louisa Testelina, ok. 1650, olje na platnu, Louvre.
  • Dedal in Ikar, c. 1645
    Dedal in Ikar, c. 1645
  • Snemanje s križa, pozna 1640-ta
    Snemanje s križa, pozna 1640-ta
  • Padec uporniških angelov, po 1680, olje na platnu, Musée des Beaux-Arts, Dijon.
    Padec uporniških angelov, po 1680, olje na platnu, Musée des Beaux-Arts, Dijon.
  • Konjeniški portret Ludvika XIV., 1668, olje na platnu, Musée de la Chartreuse, Douai.
    Konjeniški portret Ludvika XIV., 1668, olje na platnu, Musée de la Chartreuse, Douai.
  • Apoteoza Ludvika XIV., 1677, olje na platnu, Magyar Szépművészeti Múzeum, Budimpešta.
    Apoteoza Ludvika XIV., 1677, olje na platnu, Magyar Szépművészeti Múzeum, Budimpešta.
  • Apolonov vodnjak v Versajski palači, 1668–1671. Le Brun je oblikoval osrednji del, ki prikazuje Apolona, ki se dviga iz morja v vozu s štirimi konji.
    Apolonov vodnjak v Versajski palači, 1668–1671. Le Brun je oblikoval osrednji del, ki prikazuje Apolona, ki se dviga iz morja v vozu s štirimi konji.
  • La Colère iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
    La Colère iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
  • Jok iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
    Jok iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
  • Teror ali strah iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
    Teror ali strah iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
  • Iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
    Iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
  • Sovraštvo ali ljuboszmlje iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
    Sovraštvo ali ljuboszmlje iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
  • Preprosta telesna bolečina iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
    Preprosta telesna bolečina iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
  • Žalost iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
    Žalost iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
  • Čaščenje in navdušenje (1760) iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
    Čaščenje in navdušenje (1760) iz Méthode pour apprendre à dessiner les passions
  • Dissertation sur un traité de C.
    Dissertation sur un traité de C.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. ↑ Charles Le Brun
  3. ↑ Charles Le Brun — OUP, 2006. — ISBN 978-0-19-977378-7
  4. ↑ 4,0 4,1 Record #118779141 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. ↑ 5,0 5,1 Union List of Artist Names
  6. ↑ 6,0 6,1 RKDartists
  7. ↑ BeWeb
  8. ↑ The Fine Art Archive
  9. ↑ Encyclopædia Britannica
  10. ↑ seznam umetnikov švedskega narodnega muzeja — 2016.
  11. ↑ Gady 2014, str. 510.
  12. ↑ Honour & Fleming 2009, str. 604.
  13. ↑ Chisholm 1911, str. 351.
  14. ↑ Constans, Claire (2003, January 01). "Le Brun, Charles". Grove Art Online.
  15. ↑ Mémoires pour servir à l'histoire de l'Académie royale de Peinture et de Sculpture depuis 1648 jusqu'en 1664, Ed. Anatole de Montaiglon, Paris 1853, vol. I, p. 36.
  16. ↑ Constans, Claire (2003). »Le Brun, Charles | Grove Art«. www.oxfordartonline.com (v angleščini). doi:10.1093/gao/9781884446054.article.t049857. ISBN 978-1-884446-05-4. Pridobljeno 25. aprila 2019.
  17. ↑ Constans, Claire. "Le Brun, Charles" Grove Art Online. January 01, 2003. Oxford University Press.
  18. ↑ Chisholm 1911, str. ;351–352.
  19. ↑ Powers, Jeremy N. and Jeanne Morgan Zarucchi (Summer 2012). »Le Brun's 'The Tent of Darius', Before and After«. French Studies Bulletin. 33.2 (123) (123): 21–25. doi:10.1093/frebul/kts007.
  20. ↑ 20,0 20,1 Chisholm 1911, str. 352.
  21. ↑ Constans, Claire (1996). »Charles Le Brun«. Grove Art Online. doi:10.1093/gao/9781884446054.article.T049857. ISBN 978-1-884446-05-4.
  22. ↑ Le Brun, Charles (1980). A Method to Learn to Design the Passions. Los Angeles: William Andrews Clark Memorial Library.
  23. ↑ Mérot, Alain (1995). French Painting in the Seventeenth Century. New Haven: Yale University Press. str. 267. ISBN 0300065507.
  24. ↑ Barasch, Moshe (1998). Modern Theories of Art 2: From Impressionism to Kandinsky. NYU Press. pp. 94–95. ISBN 0814739482.
  25. ↑ »THE RENAISSANCE OF THE SALON DES MUSES«. Vaux-le-Vicomte. Pridobljeno 10. septembra 2016.
  26. ↑ »Before Versailles, There Was Vaux-le-Vicomte«. Sotheby's. Pridobljeno 25. decembra 2018.
  27. ↑ artmediaagency.com 2013.
  28. ↑ ANSAMed.it 2013.
  29. ↑ Constans, Claire (2003, January 01). "Le Brun, Charles". Grove Art Online.
  30. ↑ Constans, Claire (1996). »Charles Le Brun«. Grove Art Online. doi:10.1093/gao/9781884446054.article.T049857. ISBN 978-1-884446-05-4.

Reference

[uredi | uredi kodo]

Pripisano

[uredi | uredi kodo]

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Charles Le Brun.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Charles_Le_Brun&oldid=6394426«