Cesarica Sujko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sujko
Portret
Japonska cesarica
Obdobje vladanja 8. december 592 – 7. marec 628
Predhodnik Sušun
Naslednik Džomej
Regent

Princ Šotoku (593–621)
Soga no Umako

Soga no Emiši
Zakonec Cesar Bidacu
Potomci
  • Princesa Udži no Šitsukahi (rojena ok. 570)
  • Princ Takeda
  • Princesa Voharida (rojena ok. 572)
  • Princesa Umori (Karu no Mori)
  • Princ Vohari
  • Princesa Tame
  • Princesa Sakuravi no Jumihari
Hiša Dinastija Jamato
Oče Cesar Kinmej
Mati Soga no Kitašihime
Rojstvo 554[1][2]
Smrt 18. april 628
Asuka, Yamato[d]
Pokop Šinaga no Jamada no misasagi

Cesarica Sujko (推古天皇 Sujko-tenno, 554 – 15. aprila 628) je 33. japonska cesarica[3] v skladu s tradicionalnim dednim nasledstvom.[4] Vladala je med leti 593 in 628.[5]

V japonski zgodovini je bila prva med osmimi ženskami, ki je prevzela vlogo cesarice regentke. Po njej so sledile Kogjoku/Sajmej, Džito, Genmej, Genšo, Koken/Šotoku, Mejšo in Go-Sakuramači.

Tradicionalna zgodba[uredi | uredi kodo]

Pred zasedbo krizantemskega prestola je bilo njeno osebno ime (imina)[6] Mikekašija-hime-no-mikoto [7], tudi Tojomike Kašikija hime no Mikoto.[8]

Imela je mnoga imena, med njimi princesa Nukatabe, (verjetno posmrtno) pa tudi Tojomike Kašikija. Bila je hčerka cesarja Kinmeja. Njena mama je bila hčerka Soga no Inameja, Soga no Kitašihime. Po mami je bila mlajša polsestra cesarja Jomeja.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Cesarica je bila polbratova družica, po smrti njegove prve žene pa je tudi uradno postala cesarska družica. Rodila je sedem otrok.

Po Bidacujevi smrti je njen brat, cesar Jomej, vladal dve leti do bolezenske smrti. Po njegovi smrti je prišlo do ponovnega spora med klanoma Soga in Mononobe. Slednji je podprl princa Anahobeja, prvi pa cesarja Sušuna, ki je leta 587 zasedel prestol. Po nekaj letih je začel cesar zavračati moč Soga no Umaka, vodjo klana Soga, zato ga je dal ta leta 592 iz strahu in previdnosti ubiti. Nastop cesarice Sujko na prestol je prvi od mnogih primerov zamašitve vakuuma moči na japonskem cesarskem prestolu z žensko vladarico, saj bi lahko vakuum privedel do boja za prevlado nad prestolom.

  • 593 : V drugem letu vladavine (崇峻天皇二年) je cesar umrl. Učenjaki so določili, da pripada nasledstvo (senso)[9] cesarici in družici cesarju Bidacu, ki je kot cesarica Sejko zasedla prestol (sokuj).[10]

Njen dejanski naziv je bil verjetno Sumeramikoto ali Amenošita Širošimesu Okimi (治天下大王, "velika kraljica, ki vlada pod nebesi"), saj se naziv tenno pojavi šele v času cesarja Tenmuja in cesarice Džito. Lahko da so jo nazivali z Jamato Okimi (ヤマト大王/大君, "velika kraljica Jamata").

Naslednje leto je bil princ Šotoku imenovan za regenta. Čeprav se zdi, da sta s Soga no Umakom vihtela vso moč, cesarica ni bila povsem nemočna. Že samo njena dolga vladavina nakazuje na pomembne politične veščine.

Leta 599 je potres v provinci Jamato (današnja prefektura Jamato) uničil veliko zgradb.[11]

Leta 624 se je uprla zahtevi Soga no Umaka, ki je želel cesarsko ozemlje, znano kot Kazuraki no Agata, kar kaže na njeno neodvisnost. Eden dosežkov njene vladavine je sprejetje budizma leta 594 z ediktom treh cvetočih zakladov. Bila je ena prvih budističnih monarhov; pred nastopom na prestol je sprejela zaprisego nune.

Leta 600 so je odprl odnos s kitajsko dinastijo Sui, leta 603 so sprejeli konfucionistični sistem rangiranja uradnikov, leta 604 pa sedemnajstčlensko ustavo.

Istega leta je sprejela tudi koledar Džikkan Džuniši (heksagenarni cikel).[12]

V času, ko so nasledstvo določale vodje klanov, je cesarica na smrtni postelji samo bežno nakazala nasledstvo. Prvi predlog je bil princ Tamura (cesar Džomej), vnuk cesarja Bidacuja, ki ga je podpirala glavna linija klana Soga (tudi Soga no Emiši), drugi pa princ Jamaširo, sin princa Šotokuja, ki so ga podpirali manj vidni člani klana. Po kratkem boju, v katerem je bil ubit eden glavnih podpornikov princa Jamašira, je bil leta 629 princ Tamura izbran za prestol.

Cesarica Sujko je vladala 35 let. Čeprav je bilo še sedem drugih cesaric, so bili nasledniki navadno izbrani iz moške strani družine. Nekateri konzervativni učenjaki trdijo, da so bile ženske na prestolu samo začasne vladarice, zaradi česar je potrebno tudi v 21. stoletju vzdrževati moško nasledstvo.[13] Cesarica Genmej, ki jo je nasledila hčerka, cesarica Genšo, ostaja edina izjema tem argumentu.

Spominsko šintoistično svetišče in mavzolej v čast cesarice Sujko

Dejanski kraj cesaričinega groba je znan. Tradicionalno jo častijo v spominskem šintoističnem svetišču (misasagi) v Osaki. Cesarska hiša je posvetila to lokacijo kot njegov mavzolej. Uradno se imenuje Šinaga no Jamada no misasagi.[14]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Encyclopædia Britannica
  2. Faceted Application of Subject Terminology
  3. Imperial Household Agency (Kunaichō): 推古天皇 (33)
  4. Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 48.
  5. Brown, Delmer et al. (1979). Gukanshō, pp. 263–264; Varley, H. Paul. (1980). Jinnō Shōtōki, pp. 126–129; Titsingh, Isaac. (1834). Annales des empereurs du Japon, pp. 39–42., str. 39, na Google Books
  6. Brown, pp. 264; prior to Emperor Jomei, the personal names of the emperors (their iminia) were very long and people did not generally use them. The number of characters in each name diminished after Jomei's reign.
  7. Varley, p. 126.
  8. Ashton, William. (2005). Nihongi, p. 95 n.2.
  9. Varley, p. 44; a distinct act of senso is unrecognized prior to Emperor Tenji; and all sovereigns except Jitō, Yōzei, Go-Toba and Fushimi have senso and sokui in the same year until the reign of Emperor Go-Murakami.
  10. Titsingh, p. 39; Brown, pp. 263–264; Varley, pp. 126–127.
  11. Hammer, Joshua. (2006). Yokohama Burning: The Deadly 1923 Earthquake and Fire that Helped Forge the Path to World War II, pp. 62–63.
  12. Nussbaum, Louis-Frédéric. (2005). "Jikkan Jūnishi" in Japan Encyclopedia, p. 420, str. 420, na Google Books; n.b., Louis-Frédéric is pseudonym of Louis-Frédéric Nussbaum, see Deutsche Nationalbibliothek Authority File
  13. "Life in the Cloudy Imperial Fishbowl", Japan Times. 27 March 2007.
  14. Ponsonby-Fane, p. 420.

Sklici[uredi | uredi kodo]