Cesar Riču

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cesar Riču
Japonski cesar
Obdobje vladanja400–405 (tradicionalno štetje)
PredhodnikCesar Nintoku
NaslednikCesar Hanzej
Zakonec
  • Cesarica Kurohime
  • Cesarica Kusaka no Hatabi no Himemiko
  • Futohime no Iracume
  • Takacuru no Iracume
Potomci
  • Princ Ivasaka no Itinohe no Ošiha
  • Princ Mima
  • Princesa Aomi no Himemiko
  • Princesa Nakaši no Himemiko
OčeCesar Nintoku
Mati
Princesa Ivanohime
Rojstvo336
Smrt405

Cesar Riču (履中天皇 Riču-tenno) je 17. japonski cesar[1] po tradicionalnem nasledstvu.[2]

Njegovemu vladanju ne moremo pripisati datumov, a je po konvencijah to med letoma 400 in 405.[3]

Legenda[uredi | uredi kodo]

Cesarsko posvečeni mavzolej cesarju Ričuju

Richū je po mnenju zgodovinarjev "legendarni cesar" iz 5. stoletja.[4] Vladavina 29. cesarja Kinmeja je prva[5], ki ji pripisujejo točne in preverljive datume.[6] Konvencionalno sprejeti datumi izhajajo iz časa cesarja Kanmuja, 50. cesarja dinastije Jamato.[7]

Po Nihon Šokiju in Kodžikiju je najstarejši sin cesarja Nintokuja in Ivanohime.

Njegov dejanski naziv je bil verjetno Sumeramikoto ali Amenošita Širošimesu Okimi (治天下大王, "veliki kralj, ki vlada pod nebom"), saj se naziv tenno pojavi šele v času cesarja Tenmuja in cesarice Džito. Lahko da so ga nazivali z (ヤマト大王/大君 Jamato Okimi, "veliki kralja Jamata").

Nekateri strokovnjaki ga imajo za kralja Sana iz Knjige dinastije Song. Kralj San naj bi vsaj dvakrat poslal sla dinastiji Liu Song v letih 421 in 425.[8]

Cesarja tradicionalno povezujejo s kamiišizu misanzaj v Sakaju.

Zaradi požiga plače Naniva je prebežal v svetišče Isonokami.[9] V šestem letu vladavine je podlegel bolezni. Njegova grobnica je v provinci Kavači, na sredini današnje prefekture Osaka. Nasledil ga je brat, cesar Hanzej. Nihče od njegovih otrok ni postal cesar. To je uspelo vnukoma cesarju Kenzu in cesarju Ninkenu.

Kraj njegovega groba ni znan. Cesarja častijo v tradicionalnem spominskem svetišču (misasagi) v Sakaju, Osaka. Ima cesarsko posvečen mavzolej z imenom Mozu no mimihara no minami no misasagi.[10] To je kofun Kami Išizu Misanzaj.

Družice in otroci[uredi | uredi kodo]

Cesarica (prva): Kurohime (黒媛), hčerka Kacuragi no Ašita no Sukune (葛城葦田宿禰)

  • Princ Ivasaka no Itinohe no Ošita (磐坂市辺押磐皇子), oče Cesar Kenzō in Cesar Ninken
  • Princ Mima (御馬皇子)
  • Princesa Aomi no Himemiko (青海皇女)

Cesarica (druga): Kusaka no Hatabi no Himemiko (草香幡梭皇女), hčerka cesarja Odžina

  • Princesa Nakaši no Himemiko (中磯皇女), žena Ookusaka

Futohime no Iracume (太姫郎姫), hči Funašiwakeja (鯽魚磯別王)

Takacuru no Iracume (高鶴郎姫), sestra Futohime

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Imperial Household Agency (Kunaichō): 履中天皇 (17); retrieved 2013-8-28.
  2. Titsingh, Isaac. (1834). Annales des empereurs du japon, pp. 24–25; Brown, Delmer M. (1979). Gukanshō, p. 257; Varley, H. Paul. (1980). Jinnō Shōtōki, p. 111.
  3. Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 38.
  4. Kelly, Charles F. "Kofun Culture", Japanese Archaeology. 27 April 2009.
  5. Titsingh, pp. 34–36; Brown, pp. 261–262; Varley, pp. 123–124.
  6. Hoye, Timothy. (1999). Japanese Politics: Fixed and Floating Worlds, p. 78; excerpt, "According to legend, the first Japanese emperor was Jinmu. Along with the next 13 emperors, Jinmu is not considered an actual, historical figure. Historically verifiable Emperors of Japan date from the early sixth century with Kinmei.
  7. Aston, William. (1896). Nihongi, pp. 109.
  8. Aston, William. (1998). Nihongi, Vol. 1, pp. 301–311.
  9. Nihon Shoki, Chapter 12
  10. Ponsonby-Fane, p. 419.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]