Cesar Nintoku

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cesar Nintoku
Portret
Japonski cesar
Obdobje vladanja 313–399 (tradicionalno štetje)
Predhodnik Cesar Odžin
Naslednik Cesar Riču
Zakonec
  • Cesarica Iva no hime
  • Jatanohimemiko
  • Himuka no Kaminagahime
  • Udži no Vakiiracume
  • Kurohime
Potomci
  • Cesar Riču
  • Princ Suminoe no Nakacu
  • Cesar Hanzej
  • Cesar Ingjo
  • Princ Ookusaka
  • Princesa Kusaka no hatabihime no Himemiko
  • Oče Cesar Odžin
    Mati Nakacuhime no Mikoto
    Rojstvo 290
    Smrt 399

    Cesar Nintoku (仁徳天皇 Nintoku-tenno) bil 16. japonski cesar[1] v skladu s tradicionalnim nasledstvom.[2]

    Njegovem vladanju ne moremo pripisati točnih datumov, a naj bi po konvencijah vladal med leti 313 in 399.[3]

    Legenda[uredi | uredi kodo]

    Nintoku je po mnenju zgodovinarjev "legendarni cesar" iz 5. stoletja.[4] Vladavina 29. cesarja Kinmeja je prva[5] ,ki ji pripisujejo točne in preverljive datume.[6] Konvencionalno sprejeti datumi izhajajo iz časa cesarja Kanmuja, 50. cesarja dinastije Jamato.[7]

    Po Nihon Šokiju je bil četrti sin cesarja Odžina, njegova mati je Nakacuhime no Mikoto, pravnukinja cesarja Kejka. Bil je oče cesarjev Ričuja, Hanzeja in Ingjota.

    Njegov dejanski naziv je bil verjetno Sumeramikoto ali Amenošita Širošimesu Okimi (治天下大王, "veliki kralj, ki vlada pod nebom"), saj se naziv tenno pojavi šele v času cesarja Tenmuja in cesarice Džito. Lahko da so ga nazivali z (ヤマト大王/大君 Jamato Okimi, "veliki kralja Jamata).

    Dogodki v Nintokujevem življenju[uredi | uredi kodo]

    Čeprav Nihon Šoki trdi, da je vladal med leti 313 in 399, sodobne raziskave to zavračajo kot netočno.[8]

    Dosežki njegove vladavine po Nihon Šokiju so:

    • Zgradil naj bi kanal, imenovan Naniva no Horie, ki naj bi preprečeval poplave na ravnici Kavači. Bil naj bi eden prvih velikih inženirskih podvigov
    • Izgradnja nasipa Jonoko (Ikuno-ku, Osaka-ši).[9]

    Družice in otroci[uredi | uredi kodo]

    Cesarica (prva): Princesa Iva (磐之媛命), pesnica in hčerka Kacuragi no Socuhika (葛城襲津彦)

    • Princ Ooe ne Izahovake (大兄去来穂別尊) cesar Riču
    • Princ Suminoe no Nakacu (住吉仲皇子)
    • Princ Mizuhavake (瑞歯別尊) cesar Hanzej
    • Princ Oasacuma vakugo no Sukune (雄朝津間稚子宿禰尊) cesar Ingjo

    Cesarica (druga): Jatanohimemiko (八田皇女), hčerka cesarja Odžina

    Himuka no Kaminagahime (日向髪長媛), hčerka Morokata no Kimi Ušimoroja (諸県君牛諸井)

    • Princ Ookusaka (大草香皇子)
    • Princesa Kusaka no hatabihime no Himemiko (草香幡梭姫皇女)

    Udži no Vakiiracume (宇遅之若郎女), hčerka cesarja Odžina

    Kurohime (黒日売), hčerka Kibi no Amabe no Ataja (吉備海部直)

    Nintokujeva grobnica[uredi | uredi kodo]

    Kofun Dajsen, grobnica cesarja Nintokuja, Osaka

    Kofun Dajsen (največja grobnica na Japonskem) v Sakaju, Osaka, naj bi bilo njegovo zadnje počivališče. Lokacija ni nujno točna.

    Tumulus Nintoku-rjo je eden od 50 tumulusov, znanih kot "Mozu Kofungan", posejanih okoli mesta, po površini pa je največja grobnica na svetu. Zgrajen je bil v sredini 5. stoletja. 2.000 mož ga je gradilo kar 16 let. Z dolžino 486 metrov (in višino 35 metrov) je dvakrat daljši od baze Keopsove piramide v Gizi.

    [10] 

    Cesarski grob družice Iva no hime no Mikoto je v Saki-čoju v Nari.[11] Obe grobnici sta otoka v značilni obliki ključavnice, obdane z jarkom polnim vode. Cesarske grobnice in mavzoleji so kulturni spomeniki, a zanje skrbi cesarska družinska agencija. Zanje pravi, da so več kot zgodovinski artefakti. Bili naj bi sveti kraji, zavetišča duhov prednikov.

    Nintokuja se tradicionalno časti v spominskem svetišču (misasagiju) v Osaki, kjer ima tudi posvečen mavzolej z imenom Mozu no Mimihara no naka no misasagi.[12]

    Opombe[uredi | uredi kodo]

    1. Imperial Household Agency (Kunaichō): 仁徳天皇 (16); retrieved 2013-8-28.
    2. Titsingh, Isaac. (1834). Annales des empereurs du japon, pp. 22–24; Brown, Delmer M. (1979). Gukanshō, pp. 256–257; Varley, H. Paul. (1980). Jinnō Shōtōki, pp. 110–111.
    3. Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 36.
    4. Kelly, Charles F. "Kofun Culture", Japanese Archaeology. 27 April 2009.
    5. Titsingh, pp. 34–36; Brown, pp. 261–262; Varley, pp. 123–124.
    6. Hoye, Timothy. (1999). Japanese Politics: Fixed and Floating Worlds, p. 78; excerpt, "According to legend, the first Japanese emperor was Jinmu. Along with the next 13 emperors, Jinmu is not considered an actual, historical figure. Historically verifiable Emperors of Japan date from the early sixth century with Kinmei.
    7. Aston, William. (1896). Nihongi, pp. 109.
    8. Parry, Richard Lloyd. "Japan guards the emperors' secrets; Ban on digs in ancient imperial tombs frustrates archaeologists", The Independent (London). 12 November 1995.
    9. Aston, William. (1998). Nihongi, Vol. 1, pp. 254–271.
    10. Merueñas, Mark. "Where emperors sleep: Japan's keyhole-shaped burial mounds". GMA News Online (angleščina). Pridobljeno dne 2017-09-20. 
    11. Iwa-no hime no Mikoto's misasagi -- map (upper right) Arhivirano 2012-02-07 na Wayback Machine.
    12. Ponsonby-Fane, p. 419.

    Sklici[uredi | uredi kodo]

    Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]