Cesar Čuaj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cesar Čuaj
Portret
Japonski cesar
Obdobje vladanja192–200 (tradicionalno štetje)
PredhodnikCesar Sejmu
Naslednikregentka cesarica Džingu (201-269) Cesar Odžin
ZakonecOkinagatarašihime (Džingu)

Onakacuhime

Otohime
PotomciCesar Odžin

Prince Kagosaka
Prince Ošikuma

Prince Homujavake
OčeJamato Takeru
Rojstvo149
Smrt200

Cesar Čuaj (仲哀天皇 "Čuaj-tenno"), znan tudi kot Tarašinakacuhiko no Sumeramikoto je 14. japonski cesar[1] v skladu s tradicionalnim nasledstvom.[2] Za leta njegovega vladanja štejemo 192-200.[3] Bil je prvi cesar, ki ni bil otrok prejšnjega cesarja (Sejmuja), ampak njegov nečak.[4]

Legenda[uredi | uredi kodo]

Čuaj je po mnenju zgodovinarjev "legendarni cesar", ki bi lahko bil resničen, a podatkov o njegovem življenju ni dovolj.[5] Vladavina cesarja Kinmeja[6] je prva, za katere sodobno zgodovinopisje lahko določi preverljivih datume.[7] Konvencionalno sprejeti datumi in imena so nastali kot tradicionalni v času 50. vladarja dinastije Jamato, cesarja Kanmuja[8]

Ni dokazov, ki bi kazali, da je bil naslov tennō uporabljan v času, ko je vladali Čuaj. Vsekakor je mogoče, da je bil zgolj lokalni poglavar in da so mu ime dodali kasneje.[9]

Po Kodžikiju in Nihon Šokiju je bil oče cesarja Odžina, za katerega po arheoloških dokazih sklepajo, da je obstajal, a so podrobnosti o njegovem življenju manj preverljive. Cesar naj bi vladal iz dveh prestolnicah v današnjem Šimonosekiju in mestu Fukuoki, v bližini regije Cukuši. Zanimivo je, da je edini cesar s prestolnico na tem območju, razen še v enem bežnem obdobju na stotine let kasneje, potem pa nikoli več.[10] Čuajeva mater je bila Futadži no Iri Hime no Mikoto, hčerka cesarja Kajka in teta Čuajevega očeta. Poročen je bil s cesarico Džingu. Čuajev oče je bil Jamato Takeru, sin Jamato cesarja Kajka, a je resnišnost njegove zgodbe težko potrditi.

Po teh istih legende naj bi njegovo ženo nenadoma obsedli neznani bogovi in mu obljubili bogate dežele preko morja. Čuaj je nato pogledal na morje, a ni videl ničesar in se odrekel verjetju v zgodbe bogov. To je bogove ujezilo in prekleli so ga, da bo umrl in nikoli prejel obljubljene dežele. Legenda pravi, da je kmalu umrl, njegova žena pa si je v treh letih prisvojila deželo za morjem, ki naj bi bila del današnje Koreje, potem pa prišla nazaj rodit njegovega sina. V tem času so bili najbližji deli Koreje konfederaciji Byeonhan in Gaya, pa tudi otok Cušima.

Po neki različici zgodbe naj bi minila tri leta od sinovega spočetja do rojstva, kar podpira teorije, da so cesarjevo življenje in dogodki v njem bolj miti kot resničnost; vsebuje pa tudi druge pomanjkljivosti.[11] Kljub temu ni smiselno trditi, da ni v zgodbi nobene resnice, saj bi lahko bil kdo drug oče kronskega princa, kak neznan japonski domišljavec pa bi si lahko prisvojil otok Cušima in od tam sprožil piratske odprave za plenjenje brona od državic Byeonhan in Gaya, ki bi trajale 3 leta.

Mesto Čuajevega groba ni znano. Tradicionalno ga častijo v spominskem misasagiju v Nari, kjer ima cesarsko posvečen mavzolej z imenom Ega no Naganu no niši no misasagi.[12]

Družice in otroci[uredi | uredi kodo]

Cesarica: Okinagatarašihime (気長足姫) Cesarica Džingu, hčerka Okinaga no sukune no Miko (息長宿禰王)

  • Princ Homutavake (誉田別命) Cesar Odžin

Onakacuhime (大中姫命), hčerka Hikohitooe no Mikoto (彦人大兄)

  • Princ Kagosaka (麛坂皇子)
  • Princ Ošikuma (忍熊皇子)

Otohime (弟媛), hčerka Osakanuši(大酒主)

  • Princ Homujavake (誉屋別皇子)

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Imperial Household Agency (Kunaichō): 仲哀天皇 (14); retrieved 2013-8-25.
  2. Titsingh, Isaac. (1834). Annales des empereurs du japon, p. 15., str. 15, na Google Books; Brown, Delmer M. (1979). Gukanshō, pp. 254–255; Varley, Paul. (1980). Jinnō Shōtōki, pp. 100–101;
  3. Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 34.
  4. Packard, Jerrold M., Sons of Heaven: A Portrait of the Japanese Monarchy, p. 45.
  5. Kelly, Charles F. "Kofun Culture", Japanese Archaeology. 27 April 2009.
  6. Titsingh, pp. 34–36; Brown, pp. 261–262; Varley, pp. 123–124.
  7. Hoye, Timothy. (1999). Japanese Politics: Fixed and Floating Worlds, p. 78; excerpt, "According to legend, the first Japanese emperor was Jinmu. Along with the next 13 emperors, Jinmu is not considered an actual, historical figure. Historically verifiable Emperors of Japan date from the early sixth century with Kinmei.
  8. Aston, William. (1896). Nihongi, pp. 109.
  9. Brinkley, Frank. (1915). A History of the Japanese People from the Earliest Times to the end of the Meiji Era, p. 21, str. 21, na Google Books; excerpt, "Posthumous names for the earthly Mikados were invented in the reign of Emperor Kanmu (782–805), i.e., after the date of the compilation of the Records and the Chronicles.
  10. [1]
  11. Aston, William George. (1998). Nihongi, Vol. 1, pp. 217–223.
  12. Ponsonby-Fane, p. 419.