Cerkev svetega Borisa in Gleba
Kaloška cerkev ali Cerkev sv. Borisa in Gleba (belorusko Каложская царква, Царква Св Барыса і Глеба) je najstarejša ohranjena zgradba okolici mesta Grodno v Belorusiji. Je edini ohranjen spomenik starodavne črno-rusinske arhitekture, ki se od ostalih pravoslavnih cerkva odlikuje s plodno uporabo barvnih kamnov modrega, zelenega ali rdečega odtenka, ki jih je mogoče urediti tako, da so na steni oblikovali križe ali druge figure, kot mozaik, ki je hkrati obzidje.
Arhitektura[uredi | uredi kodo]
Cerkev je stavba s tremi apsidami, ladja je podprta s šestimi okroglimi stebri. Zunanjost je artikulirana s štrlečimi pilastri, ki imajo zaobljene vogale, kot tudi sama zgradba. V predprostoru je zborovska empora, do katerega se dostopa preko ozkega stopnišča v zahodni steni. V stenah stranskih apsid so odkrili še dvoje stopnišč; njihov namen ni jasen. Tla so obložena s keramičnimi ploščicami, ki tvorijo dekorativne vzorce. Notranjost je bila obložena z nešteto vgrajenimi vrči, ki običajno v vzhodnih pravoslavnih cerkvah služijo v pomoč ustvarjanju boljše akustike oziroma učinka odmeva, a tu se zdi, da so bili namenjeni predvsem lepotnem učinku. Zaradi tega razmeroma dragega okrasja, so sklepali, da osrednja ladja ni bila nikoli poslikana.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Cerkev je bila zgrajena pred letom 1183 in se je ohranila nedotaknjena, ko jo je v 1840-ih upodobil Michał Kulesza, do leta 1853, ko se je južna stena zrušila zaradi nevarne lege na visokem bregu Nemana. Med obnovitvenimi deli je arhitekturni zgodovinar Vasilij Griaznov v apsidah odkril nekaj drobcev fresk iz 12. stoletja. V Grodnu in Vaŭkavysku so odkrili ostanke štirih drugih cerkva v istem slogu, okrašenih z vrči in barvnimi kamni namesto fresk. Vse segajo v prelom iz 13. stoletja, prav tako ostanki prve kamnite palače na starem gradu Grodno.
Leta 2004 je bila cerkev uvrščena na okvirni seznam Unescove svetovne dediščine.[1]