Cerkev sv. Bernardina, Portorož

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cerkev sv. Bernardina
Cerkev sv. Bernardina Sienskega
Portoroz Slowenien - panoramio.jpg
Cerkev sv. Bernardina is located in Slovenija
Cerkev sv. Bernardina
Cerkev sv. Bernardina
45°30′54″N 13°34′19″E / 45.51500°N 13.57194°E / 45.51500; 13.57194Koordinati: 45°30′54″N 13°34′19″E / 45.51500°N 13.57194°E / 45.51500; 13.57194
KrajPortorož
DržavaZastava Slovenije Slovenija
Verska skupnostRimskokatoliška
PatrocinijBernardin Sienski
Zgodovina
Statusnekdanja samostanska cerkev
ZgradilJanez Kapistran
Arhitektura
Funkcionalno stanjeneaktivna
Vrsta arhitekturegotika, barok (zvonik)
Konec gradnje1450
Zaprta1806
Lastnosti
Materialikamen
Cerkev sv. Bernardina v Bernardinu
LegaObčina Piran
RKD št.7259 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP10. december 1983

Cerkev sv. Bernardina Sienskega v Portorožu je nekdanja samostanska cerkev, danes del hotelskega kompleksa Bernardin.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Na Bernardinu sta se ohranila cerkveni zvonik in prezbiterij nekdanjega frančiškanskega samostana (ne gre ga zamenjevati s starejšim benediktinskim samostanom sv. Lovrenca, ki je stal na Vesni, na mestu sedanjega hotela Metropol). Samostan in cerkev je leta 1452 dal zgraditi sv. Janez Kapistran (1386-1456), duhovnik frančiškanskega reda, ki je bil mirovni posrednik, potujoči pridigar, redovni prenovitelj in spovednik. Njegovi učitelj je bil sv. Bernardin Sienski. Čeprav je bil šele diakon, je precej hitro začel pridigati in tako postal eden izmed največjih ljudskih govornikov vseh časov. Observanti so prišli v Istro v sredini 15. stoletja. Leta 1450 je Janez Kapistran, tedaj generalni vikar observantov, med svojo potjo prek Istre na željo Pirančanov privolil v izgradnjo postojanke njegovega reda izven piranskega obzidja. Izbira mesta se ujema s severnoitalijanskimi srednjeveškimi observantskimi samostani, ki so bili vsi grajeni na nekoliko izolirani, a strateško pomembni legi. Samostan je bil dokončan in naseljen leta 1452. V cerkvi je bila tudi kapela Milostne Matere božje, ki so jo posvetili okoli 1490. Samostan je bil ukinjen 1806. Avstrijska vojska je poslopja spremenila v trdnjavo za obrambo zaliva (1830), sledilo je propadanje ohranjenih stavb. Dragocena slikarska umetnostna dela so se izgubila ali pa so bila prenesena drugam. Koprski škof Paolo Naldini je v svojem Cerkvenem krajopisu o cerkvi zapisal le, da je velika in svetla in da jo krasijo marmorni oltarji ter dragocene slike, o srednje velikem samostanskem poslopju pa, da se dviga v dormitorije, je obdano z delavnicami in se razteza med vrtove in v nadstropja (Naldini 1700, 303–304).

Ohranjena arhitektura[uredi | uredi kodo]

Do danes so se ohranili temelji cerkvene ladje, križnorebrasto obokani gotski prezbiterij s šilasto zaključenim slavolokom in mlajši baročni zvonik ob njegovi severni steni, ki so od 1976 na ploščadi hotelskega kompleksa. Kljub skromni stavbni zapuščini lahko cerkev uvrstimo med značilne beneško orientirane arhitekture, beneškega tipa je tudi zvonik. Enoladijski tloris z nekoliko ožjim križnorebrasto obokanim kvadratnim prezbiterijem v osnovi ustreza severnoitalijanskim observantskim cerkvam. Na začetku 20. stoletja so bili fragmentarno ohranjeni še zidovi ladje in zahodna fasada z vhodnim portalom. Ta je bil pravokoten in je imel timpanon s šilastim lokom. Kako je bil profiliran okvir portala, na podlagi slike ni mogoče določiti, vendar gre po zasnovi za eno tipičnih oblik beneških portalov. Levo od vhoda v cerkev je nekdaj stal pravokoten prostor, katerega fasada je imela dva pilastra, okrašena z grbi. Morda je bila tu omenjena Marijina kapela. V prezbiteriju je ohranjene nekaj kvalitetne stavbne plastike: štiri obočne konzole, kapitela in bazi obeh slavoločnih polstebrov ter sklepnik. Odlikuje jo mehka modelacija, ki do izraza prihaja zlasti ob sorodno ornamentiranih (ob)slavoločnih polkapitelih in konzolah. Slavoločna polkapitela krasita široka gladka vogalna lista s trakastimi robovi, ki se proti vrhu nekoliko zožata in iztekata v upognjene resasto razprostrte liste, ki se z robovi prilegajo gladki površini. Na južnem polkapitelu je med vogalnima listoma izklesana rozeta, na ladijski strani pa človeška glavica, na severnem polkapitelu pa je med vogalnima listoma izklesana zoomorfna podoba, ki spominja na levjo glavo. Bazi obeh polstebrov, ki sta imeli atiški profil in vogalne liste, sta le fragmentarno ohranjeni.


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7259". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Naldini Paolo, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]