Cerkev Marijinega vnebovzetja, Grad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Za druge pomene glej Cerkev Marijinega vnebovzetja.
Cerkev Marijinega vnebovzetja
Cerkev Marijinega vnebovzetja, Grad
Cerkev Marijinega vnebovzetja, Grad
Cerkev Marijinega vnebovzetja se nahaja v Slovenija
Cerkev Marijinega vnebovzetja
Cerkev Marijinega vnebovzetja
46°48′4″N 16°5′35″E / 46.80111°N 16.09306°E / 46.80111; 16.09306Koordinati: 46°48′4″N 16°5′35″E / 46.80111°N 16.09306°E / 46.80111; 16.09306
KrajGrad
DržavaSlovenija
Verska skupnostRimskokatoliška
PatrocinijMarijino vnebovzetje
Zgodovina
Statusžupnijska cerkev
Arhitektura
Funkcionalno stanjeaktivno
ArhitektJože Plečnik (arhitekt; 1955), Anton Bitenc (arhitekt; 1955), Jože Kregar (arhitekt; 1980)
Uprava
ŽupnijaGrad
DekanijaMurska Sobota
ŠkofijaMurska Sobota
Grad - Cerkev Marijinega vnebovzetja
LegaObčina Grad
RKD št.3003 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP29. marec 1991

Cerkev stoji v kraju Grad, v župniji Grad in istoimenski občini.

Središče redovnikov templarjev, ki so se udeleževali križarskih vojn bi naj bilo naselje Grad na Goričkem (nekdanja Gornja Lendava). Leta 1208 je pri Gradu živel grof Nikolaj, kraljevi fevdnik. Leta 1275 se v kraju navaja grad (castrum), ki je obstajal že prej. Že takrat je bila Marijina cerkev in sedež pražupnije, ki je bila dolgo časa v rokah zemljiških gospodov od katerih veroizpovedi je bila odvisna tudi veroizpoved podložnikov. Graška župnija je bila tako v letih 1592-1672, torej 80 let, povsem evangeličanska. Cerkev je bila 9. septembra 1720 leta blagoslovljena.

Graška pražupnija[uredi | uredi kodo]

V letu 1993 so spadali v župnijo Marije Vnebovzete tile kraji: Grad, Motovilci, Vadarci, Kruplivnik, Radovci, Kovačevci, Vidonci, Otovci in deino Dolnji Slaveči. Skupaj torej 8 naselij. V 17. stoletju (leto 1627) pa je štela graška pražupnija 19 krajev, in sicer: Gornjo Lendavo (Grad), Vidonce, Motovilce, Pečarovce, Otovce, Kovačevce, Prosečki Dol Prosečka vas ), Poznanovce, Radovce, Kruplivnik, Gornje Slaveče, Dolnje Slaveče, Bodonce, Vadarce, Beznovce, Zenkovce, Kuzmo, Dolič (Gornji in Dolnji) in Matjaševce.

Cerkvena zgradba[uredi | uredi kodo]

Marijina cerkev je romarska. Podatki o obstoju cerkve in župnije segajo v leto 1208. Cerkev so verjetno poškodovali vojaki Otokarja Češkega v času bitke pod gradom leta 1270. Verjetno je iz tega obdobja sedanja ladja cerkve. Pozneje v 14. ali 15. stoletju so ji prizidali gotski prezbiterij in ga povezali z ladjo. Cerkve, ki so od začetka posvečene Marijinemu Vnebovzetju, so praviloma najstarejše med Marijinimi cerkvami. Da je cerkev pri Gradu stala že v dobi romanskega sloga je dejstvo, da je imela prvotna cerkev zvonik ločen od cerkve. Kot začetek nastanka sedanje cerkve šteje leto 1275. V naslednjih stoletjih so jo dozidavali, prezidavali in obnavljali. Prvotno je imela cerkev raven strop, ki so ga leta 1660 zamenjali z obokanim in ga poslikali. Leta 1690 je cerkev imela lesen stolp. Sedanji zvonik, visok 35 m, je bil dozidan leta 1729. Naslednje večje popravilo cerkve so opravili leta 1781.

Kor je bil zidan in prostoren, obdajajo ga oporniki in venčni zidec, velika okna pa lepo osvetljujejo notranjščino, prižnica pa je bila kamnita. Baročni glavni oltar je nastal v delavnici radgonskega mojstra Kleina. V njem je starejši lesen kip sedeče Marije z detetom, ki naj bi nastal okoli leta 1510. Kip je ostanek poznogotskega oltarja s krili s štirimi reliefnimi in štirimi poslikanimi upodobitvami prizorov Marijinega življenja in Jezusovega otroštva. Krili hranijo v Narodni galeriji v Budimpešti. Marijin kip je na prestolu, nad njim je nebo s srebrnimi oblački in putom, ki se nagiba k Jezusu. Med stebri oltarja stojita sv. Janez Krstnik in sv. Jožef. V atiki oltarja je figura Boga Očeta, ki ga spremlja zbor putov, na vrhu pa je sv. Duh v soju žarkov. Oltar je marmoriran in ima na stebrih posrebrene reliefe. Pod Marijinim kipom se nahaja pozlačen tabernakelj z dvema angeloma ob strani.

V cerkev vodita portala v južni steni ladje in v zahodni steni zvonika, oba sta kamnoseška izdelka.

Graška cerkev je torej imela stolp posebej, kar je menda izjema v primerjavi z drugimi starimi prekmurskimi cerkvami. To je bilo zaradi tega ker v predromanski dobi stolp ni v organski zvezi s cerkvijo, a razvoj je šel v smeri, da se stolp gradi v povezovanju s cerkvijo.

Stolp je v srednjem veku podoba moči. Tudi graški stolp je bil mogočen, kakor je bila veljavna tudi župnija zaradi svoje starodavnosti, obsežnosti ob mogočnem zemljiškem gospodu, ki je bil od 11. do 18. stoletja centralna osebnost politične in vojaške moči v gornjem Prekmurju.

Na restavriranje opozarja tudi napis na zadnjem delu oltarja, iz leta 1914.

V cerkvi tudi grobnica[uredi | uredi kodo]

V vizitacijskem zapisniku iz leta 1778 piše, da je v svetišču graške cerkve kripta (grobnica), ki pripada rodbini Szechy, saj na sklepniku prezbiterija najdemo grb te rodbine z dvoglavim orlom. Grobnico so odkrili 1980. leta, ko so napeljevali centralno ogrevanje. Tedaj so se namreč pred oltarjem vdrla tla in v odprtini so našli ostanke rajnih.

Leta 1698 je imela cerkev štiri oltarje. Poročilo iz leta 1698 omenja kapelico - božji grob v hribu najužni (zunanji) strani cerkve. V dobo pred reformacijo naj bi postavljali na pokopališčih ob cerkvah posnetek Kristusovega groba iz Jeruzalema. Svojčas so pri Gradu domovali člani viteškega reda in domnevajo, da so oni dali postaviti božji grob. Po letu 1685, ko je izumrla rodbina Szechy, je prišla do graškega veleposestva rodbina Franca Nadasdyja, katerega brat Ladislav je bil škof v Csanadu. V 18. stoletju je Nadasdyjeva rodbina pokazala veliko naklonjenost katolikom in njihovim cerkvam.

Plečnikov načrt[uredi | uredi kodo]

Obok so po Plečnikovem načrtu zgradili na novo. Plečnik je s svojevrstno mojstrovino nadomestil prejšnji obok in ga dvignil do ostrešja. Tlak cerkvene ladje je zvišal. Kor je popolnoma nov. Luči v cerkvenih stenah (narejene so iz domače keramike), čudovito osvetljujejo cerkveni prostor. Stranski oltar je po Plečnikovi zamisli izdelal arhitekt Tone Bitenc. Sliko Svete družine je naslikal akademski slikar Stane Kregar. Plečnik je imel še veliko načrtov. Blagoslavitev cerkve je bila 23. oktobra 1955 leta.

V cerkvi Marije Vnebovzete združujejo v celoto različni arhitekturni slogi. Svojevrstno je oblikovan in izpeljan obok cerkvene ladje, ki je sestavljen iz množice keramičnih ploščic, ki so položene na lesene podpornike. Prenovljen je bil Marijin oltar, za katerega so restavratorji porabili 4.350 zlatih lističev. Obnovili so tudi kipe sv. Jožefa, sv. Janeza Krstnika. Zidni tabernakelj, ki ga zdaj sicer ne uporabljajo več za shrambo Najsvetejšega, je še vedno nekaj posebnega, ker ima vratca iz kovanega železnega pletiva. Graška cerkev je skupaj s prezbiterijem dolga več kot 26 metrov, cerkvena ladja pa je široka skoraj 11 metrov. Ob prezbiteriju je novejša zakristija.

Zadnjih dvajset let[uredi | uredi kodo]

Temeljito so obnovili notranjost in zunanjost cerkve. Tako so 1988. leta z zvonika odstranili ves prejšnji omet, nato so goli zid oprali z močnim curkom vode, pozneje pa so ga na novo ometali z malto in končno prebelili z gašenim apnom. Z njim so prebelili tudi zunaje dele cerkve. Del strehe so prekrili s staro opeko, drugi del ostrešja pa je dobil novo opečno kritino. Novi so žlebovi, odtočne cevi, strešne in zidne obrobe. Na zvoniku so postavili križ z novim jabolkom. V cerkvi je tudi nov daritveni oltar, obrnjem proti ljudstvu. Domiselno so rešili problem centralnega ogrevanja; ima ga ne le za cerkev, ampak tudi za župnišče. Nova je električna napeljava in seveda tudi luči, od katerih so nekatere halogenske.

Graška cerkev je romarska. Ljudje se prihajajo priporočit zlasti vsako leto 15. avgusta, ko je veliko farno proščenje.

Župniki in kaplani[uredi | uredi kodo]

Župniki[uredi | uredi kodo]

  • Štefan Maritš (?-1754)
  • Mihael Čenar (1754-1740) – * Dolnja Pulja (županija Šopron), o. 1730; Sveti Martin (Gradiščanska), 29. avgust, 1799. Bil je dekan Őrséga in kanonik.
  • Janoš Lutar (1740-1777?) – * ?; † Grad, 31. december, 1777?
  • Franc Sukitš (1775-1796) – * Martinje, o. 1744; † Gornji Petrovci, 18. marec, 1813.
  • Štefan Ficko (1806-1820) – * Vidonci, 5. junij, 1780; † Sombotel, 30. januar, 1823.
  • Jožef Cipot (1826-1835) – * Noršinci, 11. oktober, 1789; † Grad, 15. januar, 1835.
  • Jakob Sabar (1835-1859)
  • Vendel Ratkovič (najprej kapelan 1857-1858, potem župnik 1859-1861)
  • Jožef Šiftar (1861-1887) – * Petanjci, 28. februar, 1826; † Grad, 24. januar, 1887.
  • Štefan Žemlič kapelan (1864), potem duhovnik (1887-1891)
  • Štefan Kocjan kapelan (1891), zatem župnik (1892) – * Sudišinci (Sodišinci), 29. oktober, 1866; † Števanovci, 3. januar, 1925.
  • Rudolf Bednarik kapelan (1894-1897), potem župnik (1898-?) – * Dobra Voda (Slovaška), 30. avgust, 1867.

Kaplani[uredi | uredi kodo]

  • Franc Muraj (1730) – * Bűrica (Verica-Ritkarovci), o. 1699; † Sveti Jurij, 20. september, 1778.
  • Mikloš Küzmič (1763) – kapelanoval v gradu.
  • Šimon Čergič (1791-1796)
  • Janoš Vretšitš (1804-1806) – * Martijanci (Martjanci), 20. december, 1773; † Turnišče, 13. junij, 1817.
  • Mihael Mies (1811-1812) – * Métnek, 15. december, 1785; † Martijanci, 21. september, 1816.
  • Matjaš Borovnjak (1812-1813) – * Mladetinci (Mlajtinci), 6. november, 1785; † Črenšovci, 16. marec, 1859.
  • Jožef Košič (1814)
  • Jožef Maritš (1815-1818) – *Krog, 28. februar, 1792; † Tišina, 28. september, 1851.
  • Štefan Solar dvorni kapelan (1819-1822) – * Sebeborci, 27. oktober, 1789; † Nagyrákos (Őrség), 7. november, 1828.
  • Simon Biricz (1838-1839) – * Borisfalva (županija Šopron), 3. oktober, 1812; † Csém, 15. oktober, 1907.
  • Pavel Kristaloci (1839) – * Kljucarevac (Gradiščanska), 17. december, 1837; † Dolnji Senik, 6. marec, 1856.
  • Georg Scahffer (1839-1841) – * Gornji Četar (Gradiščanska), 24. april, 1811; † Bocksdorf, 18. marec, 1874.
  • Marko Kovatšitš (1841-1846) – * Harasztifalu, 15. april, 1815; † Pásztorháza, 26. februar, 1880.
  • Štefan Veren (1846-1855) – * Murska Sobota, 28. oktober, 1818; † Pertoča, 6. marec, 1891.
  • Jožef Borovnjak (1854)
  • Štefan Ščavničar (1855-1856) – * Rakičan, 10. avgust, 1828; † Števanovci, 15. januar, 1894.
  • Alojz Matjašič (Matjašec) (1859-1861) – * ? 24. marec, 1833; † Pertoča, 15. marec, 1866.
  • Karlo Mentšik (1864-1865) – * Beltinci, 26. december, 1839; † Dolenci, 26. maj, 191].
  • Baltazar Vugrinčič (1865-1869) – * Sveti Juraj na Bregu (Međimurje), 21. december, 1842; † Črenšovci, 1. maj, 1917.
  • Ivan Kaus (1870-1872)
  • Jožef Borovnjak (1872-1876) – * Martijanci (Martjanci), 2. april, 1846; † Grad, 29. november, 1876.
  • Jožef Šapy (1877-1882) – * Murska Sobota, 19. september, 1850; † Velika Narda, pri Sombotelu, 4. september, 1918.
  • Peter Kolar (1882-1885)
  • Ivan Perša (1885-1887)
  • Aleksander Mazalin (1887-1888) – * Magyarnádalja, 1. februar, 1862; † Kančevci, 2. oktober, 1907.
  • Janoš Bagari (1888-1890) – * Csesztreg, v Őrségu, 1. maj, 1862; † Pertoča, 28. november, 1929.
  • Vincenc pl. Keresztury (1890-1891) – * Bakovci, 18. januar, 1864; Od leta 1909 župnikoval v Cankovi.
  • Alajos Kalocsai (1892-1898) – resnično ime je Alojz Kous, * Murska Sobota, 13. september, 1864; † Incéd, 18. november, 1924.
  • Karlo Zrinji (Zrinski) (1893-1894) – * Murska Sobota, 26. september, 1867; † Beltinci, 21. februar, 1914.
  • Endre (Andrej) Divjak (1898-1904) – * Murska Sobota, 28. novembe], 1872; † Gorica, 28. maj, 1904.
  • Alojz Kühar (1904-1908) – * Svetahovci (Satahovci), 3. julij, 1873; † Gornji Petrovci, 25. december, 1927.
  • József Osztovics (1908-1909) – * Širokani (Gradiščanska), 23. julij, 1870. Župnikoval je v Ölbőju in bil je dekan Sárvára.
  • Josip Čačič (1911) – * Harasztifalu pri Kermendinu, 7. maj, 1883; † Črenšovci, 9. marec, 1933.
  • Karlo Ficko (1912-1916) – * Boreča, 23. junij, 1886; Župnikoval v Markovcih od leta 1919.
  • Franc Hauko (1916-1917, 1927) – * Frankovci (Rankovci), 7. februar, 1890; Od septembra, leta 1931 župnikoval v Bogojini.
  • Andrej Berden (1919-1923) – * Bogojina, 28. november, 1887; Župnikoval je v Martijancih.
  • Štefan Lejko (1922-1923) – * Murska Sobota, 28. november, 1890; Od 1. avgusta leta 1930 deloval v Dobrovniku.
  • Štefan Varga (1923-1924) – * Strehovci, 26. september, 1897; Od leta 1929 pastiroval v Pertoči.
  • Jožef Tivadar (1930-1931) – * Turnišče, 8. januar, 1894; Od leta 1931 je župnik na Dolnjem Seniku.

Duhovniki iz župnije[uredi | uredi kodo]

  • Janoš Hül, * Kruplivnik, o. 1739; † Sveti Jurij, 5. avgust, 1809.
  • Franc Bernjak, dekan Slovenske okrogline
  • János Szerényi resnično ime je Janoš Cvörnjek, * Grad, 9. marec, 1815; † Števanovci, 31. marec, 1869.
  • Štefan Selmar
  • Jožef Sakovič
  • Rudolf Somer * Grad, 5. september, 1894; † Pannonhalam(?)
  • Matjaš Čontala, * Motovilci, 13. februar, 1895; † Celje, 31. avgust, 1972.
  • Franc Gyergyinszky, * Grad, 6. december, 1895; Kapelanoval od leta 1928 v Becsehelyu (Zalska županija).
  • Vilmoš Kerec, * Vidonci, 15. april, 1911; † Reka, 12. maj, 1958.
  • Anton Zelko, * Kruplivnik, 7. avgust, 1911; † Seget, Dalmacija, 19. maj, 1942.
  • Vili Gumilar, * Vidonci, 11. maj, 1927.
  • Rudolf Ficko, * Vidonci, 17. april, 1943.
  • Jožef Gomboc, * Motovilci, 24. marec, 1944.
  • Viljem Kovač, * Grad, 1. maj, 1953.

Franc Cipot (1755-1824) tišinski župnik v Gradu je bil posvečen, tudi György Fodor duhovnik Őriszentpétra v Őrségu, Juri Küzmič dekan Őrséga in Janoš Henitš graški prešbiter, kasnije župnik v Nádasdu 13. septembra, leta 1778.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 3003". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Sobočan Štefan: Moja župnija (COBISS)

Drugi sakralni objekti župnije Grad[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Cerkev Marijinega vnebovzetja, Grad


Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Cerkev_Marijinega_vnebovzetja,_Grad&oldid=5451506«