Celzova knjižnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Celsusova knjižnica)
Skoči na: navigacija, iskanje
Pročelje Celzove knjižnice
Celzova knjižnica ponoči
Marmorni kip Tiberija Julija Celza Polemajana, ki je stala v osrednji niši zgornjega nadstropja knjižnice. Zdaj je v Carigrajskem arheološkem muzeju[1]
Areta (poosebitev kreposti) v Celzovi knjižnici

Celzova knjižnica je starodavna rimska stavba v Efezu v Anatoliji, ki je zdaj del Seldžuka v Turčiji. Zgrajena je bila v čast rimskemu senatorju Tiberiju Juliju Celzu Polemajanu[2][3], ki jo je dokončal njegov sin Gaj Julij Akvila (konzul leta 110) med približno letoma 114 in 117. Knjižnica je bila "ena najveličastnejših stavb v rimskem cesarstvu", v njej je bilo shranjenih 12.000 zvitkov, bila je kot Celzov mavzolej, saj je bil pokopan v kripti pod knjižnico v okrašenem marmornatem sarkofagu. [4] Knjižnica je bila "tretja največja knjižnica v starodavnem svetu" za knjižnico v Aleksandriji in Pergamonu. [5]

Notranjost knjižnice je bila uničena, domnevno v potresu leta 262[6] (čeprav so dokazi, da je požar izbruhnil med vpadom Gotov v istem letu), prav tako pročelje v drugem potresu v 10. ali 11. stoletju. [7] Stoletja je ležala v ruševinah, dokler niso med letoma 1970 in 1978 arhitekti ponovno postavili (anastiloza) fasado. [8]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Celz, v katerega čast je bila zgrajena knjižnica, je bil leta 92 konzul, odgovoren za vse javne zgradbe, in med letoma 105 in 107 rimski prokonzul Efeza, glavnega mesta azijske rimske province. Bil je bogat in priljubljen lokalni državljan. Rojen je bil v bližnjih Sardah in med prvimi, ki je bil grškega rodu, pa je postal rimski konzul[9] v rimskem imperiju. Bil je čaščen kot Grk in Rimljan. [10] Za gradnjo knjižnice je namenil svoje osebno bogastvo. Po naročilu njegovega sina leta 114 je bila gradnja knjižnice končana približno leta 117 v Efezu, na tradicionalno grškem ozemlju. Stavba je pomembna, saj je ena redkih preostalih starodavnih knjižnic, na katere je vplivala rimska knjižnica. Prav tako je razvidno, da so javne knjižnice gradili ne samo v Rimu, temveč v celotnem rimskem imperiju.

Notranjost knjižnice in vse knjige so bile uničene v ognju v uničujočem potresu, ki je prizadel mesto leta 262, ali kot poročajo številni drugi viri, v požaru istega leta med vdorom Gotov. Ohranila se je samo fasada. Okoli leta 400 je bila knjižnica spremenjena v nimfej. Fasada je bila popolnoma porušena v kasnejšem potresu, verjetno v 11. ali 10. stoletju.

Med letoma 1970 in 1978 je obnovo vodil nemški arheolog Volker Michael Strocka. Analiziral je ostanke, ki so jih avstrijski arheologi odkrili med letoma 1903 in 1904. [11] Medtem so nekatere arhitekturne elemente dobili muzeji na Dunaju in v Carigradu. Pri anastilozi so te manjkajoče fragmente nadomestiti s kopijami ali manjkajočimi deli. [8] Obnovljena je bila samo fasada, preostali del stavbe pa je ostal v ruševinah.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Knjižnico je zasnoval rimski arhitekt Vitruvij[12]. Objekt je imel eno dvorano, ki je bila obrnjena proti vzhodnemu soncu, kot je svetoval Vitruvij, da bi izkoristili zgodnjo svetlobo. Knjižnica je bila zgrajena na ploščadi z devetimi stopnicami po celotni širini stavbe, ki so vodile do treh prednjih vhodov. Osrednji vhod je večji od obeh stranskih, vsi pa so okrašeni z okni nad njimi. Stranska vhoda imata štiri pare kompozitnih stebrov, ki so dvignjeni na podstavek. Skupina korintskih stebrov stoji neposredno nad prvim nizom, kar povečuje višino stavbe. Pari stebrov na drugi ravni okvirja okna kot stebri na prvi ravni uokvirjajo vrata in ustvarjajo niše, v katerih so kopije kipov izvirnikov – poosebitve: modrost (Zofija), znanje (Epistema), pamet (Enoja) in moralna krepost (Areta). [13] Menijo, da je morda obstajal tretji niz stebrov, vendar sta danes samo dva. Ta vrsta fasade z vdelanimi okvirji in nišami za kipe je podobna tisti, ki jo najdemo v starodavnih grških gledališčih (stavba za orkestro ali skena) in je označena kot "scenografija".

Glavni vhod je grobnica s Celzovim sarkofagom in deluje kot nagrobnik[14]. Ni bilo nenavadno, da bi ga pokopali v knjižnici ali celo znotraj mestnih meja, to je bila za Celza posebna čast.

Druge strani stavbe so arhitekturno nepomembne, saj so bile ob knjižnici druge stavbe. Notranjost, ki ni bila povsem obnovljena, je bila enojna pravokotna soba (velikosti 17 x 11 m) z osrednjo apsido, obrobljeno z velikim lokom. V apsidi je stal kip Celza ali Atene, boginje resnice. [15] Celzova grobnica je bila neposredno pod obokano komoro. Poleg preostalih treh strani so bile pravokotne vdolbine z omarami in policami z 12.000 zvitki. Niše so skupaj z dvojnimi stenami za njimi nadzirale vlažnost in ščitile zvitke pred skrajno temperaturo[16]. Celzova zapuščina naj bi bila 25.000 denarijev za plačilo knjig za branje.

Drugo in tretjo raven je mogoče doseči po stopnicah, vgrajenih v stene, ki naj bi podpirale zgradbo in imeli podobne niše za zvitke. Strop je bil raven, morda je imel osrednji del kvadratni okulus, ki je dal nekaj svetlobe.

Slog knjižnice z bogato, uravnoteženo, dobro načrtovano fasado kaže grški vpliv na rimsko arhitekturo. Gradbeni material (opeka, beton in ostanki ruševin) so ponovno začeli uporabljati v rimskem imperiju okoli 2. stoletja.

Spominski bankovec[uredi | uredi kodo]

Pročelje stavbe je bilo upodobljeno na hrbtni strani turškega bankovca za 20 milijonov lir v obdobju 2001–2005[17] in bankovca za 20 novih lir 2005–2009. [18]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Hanfmann, George Maxim Anossov (1975). From Croesus to Constantine: the cities of western Asia Minor and their arts in Greek and Roman times. University of Michigan Press. str. 65. ISBN 9780472084203. ...statues (lost except for their bases) were probably of Celsus, consul in A.D. 92, and his son Aquila, consul in A.D. 110. A cuirass statue stood in the central niche of the upper storey. Its identification oscillates between Tiberius Julius Celsus Polemaeanus, who is buried in a sarcophagus under the library, and Tiberius Julius Aquila Polemaeanus, who completed the building for his father 
  2. ^ Swain, Simon (2002). Dio Chrysostom: Politics, Letters, and Philosophy. Oxford University Press. str. 57. ISBN 9780199255214. 
  3. ^ Nicols, John (1978). Vespasian and the partes Flavianae, Issues 28-31. Steiner. str. 109. ISBN 9783515023931. 
  4. ^ "Celsus Library, Ephesos". Pridobljeno dne 2016-10-02. 
  5. ^ Planet, Lonely. "Library of Celsus - Lonely Planet". Lonely Planet. Pridobljeno dne 2016-10-10. 
  6. ^ Clyde E. Fant, Mitchell GReddish, A Guide to Biblical Sites in Greece and Turkey, Oxford: Oxford University Press, 2003, p. 194.
  7. ^ Clive Foss, Ephesus After Antiquity: A Late Antique, Byzantine, and Turkish City, Cambridge: Cambridge University Press, 1979, p. 134.
  8. ^ 8,0 8,1 Hartwig Schmidt, 'Reconstruction of Ancient Buildings', in Marta de la Torre (ed.), The Conservation of Archaeological Sites in the Mediterranean Region (Conference, 6–12 May 1995, Getty Conservation Institute), Los Angeles: The Getty Conservation Institute, 1997, pp. 46-7.
  9. ^ Richard Wallace, Wynne Williams (1998). The three worlds of Paul of Tarsus. Routledge. str. 106. ISBN 9780415135917. 
  10. ^ Werner Eck, Matthäus Heil (2005). Senatores populi Romani: Realität und mediale Präsentation einer Führungsschicht : Kolloquium der Prosopographia Imperii Romani vom 11.-13. Franz Steiner Verlag. str. 267. ISBN 9783515086844. 
  11. ^ F. Hueber, V.M. Strocka, "Die Bibliothek des Celsus. Eine Prachtfassade in Ephesos und das Problem ihrer Wiederaufrichtung", Antike Welt 6 (1975), pp. 3 ss.
  12. ^ "Explore one of the largest libraries of the ancient world". About.com Home. Pridobljeno dne 2016-10-10. 
  13. ^ "Ephesus Library". www.kusadasi.biz. Pridobljeno dne 2016-10-10. 
  14. ^ Makowiecka, Elżbieta (1978). The origin and evolution of architectural form of Roman library. Wydaw-a UW. str. 65. OCLC 5099783. 
  15. ^ Ephesus: An OTTI Travel Company. "Celsus Library: Ephesus Turkey." Ephesus.us. 2009. [1] Retrieved March 7, 2010.
  16. ^ Ephesus.us. "Celsus Library, Ephesus Turkey". www.ephesus.us. Pridobljeno dne 2016-10-10. 
  17. ^ Central Bank of the Republic of Turkey[2]. Banknote Museum: 7. Emission Group - Twenty Million Turkish Lira - I. Series. – Retrieved on 20 April 2009.
  18. ^ Central Bank of the Republic of Turkey[3]. Banknote Museum: 8. Emission Group - Twenty New Turkish Lira - I. Series.
    Announcement on the Withdrawal of E8 New Turkish Lira Banknotes from Circulation [4], 8 May 2007. – Retrieved on 20 April 2009.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Boethius, Axel; J.B. Ward-Perkins (1970). Etruscan and Roman Architecture: The Pelican History of Art. Harmondsworth: Penguin. p. 397. ISBN 978-0-300-05290-9.
  • Grant, Michael (1995). Art in the Roman Empire. London: Routledge. pp. 48–50. ISBN 978-0-415-12031-9.
  • Robertson, D.S. (1964). Greek and Roman Architecture. London: Cambridge University Press. pp. 289–290. ISBN 978-0-521-09452-8.
  • Scarre, Christopher (1995). The Penguin Historical Atlas of Ancient Rome. London: Penguin. p. 76. ISBN 978-0-14-051329-5.
  • "Greece and Asia Minor". The Cambridge Ancient History - XI. Cambridge University Press. pp. 618–619, 631. ISBN 978-0-521-26335-1.
  • "Library, Rome". The Brill's New Pauly Encyclopedia of the Ancient World, volume 7. Brill Leiden. 2005. p. 502. ISBN 978-90-04-12259-8.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 37°56′20.9″N 27°20′26.7″E / 37.939139°N 27.340750°E / 37.939139; 27.340750