Celsusova knjižnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Fasada Celsusove knjižnice
Celsusova knjižnica ponoči.
Marmorni kip Tiberija Julija Celsusa Polemaeanus, ki je stala v osrednji niši zgornjega nadstropja knjižnice.Sedaj je v Carigrajskem arheološkem muzeju[1]
Arete, (personifikacija vrline) v Celsusovi knjižnici

Celsusova knjižnica je starodavna rimska stavba v Efezu v Anatoliji, ki je zdaj del Selçuka v Turčiji. Zgrajena je bil v čast rimskemu senatorju Tiberiju Juliju Celsusu Polemaeanusu[2][3], ki jo je dokončal Celsusov sin Gaj Julij Aquila (konzul leta 110) med približno letoma 114-117. Knjižnica je bila »ena izmed najbolj impresivnih stavb v rimskem cesarstvu« in je hranila 12.000 zvitkov ter služila kot Celsusov mavzolej, ki je pokopan v kripti pod knjižnico v okrašenem marmornatem sarkofagu. [4] Celsusova knjižnica je bila »tretja največja knjižnica v starodavnem svetu« za knjižnico v Aleksandriji in Pergamonu. [5]

Notranjost knjižnice je bila uničena, domnevno v potresu leta 262[6] (čeprav drugi dokazi kažejo na požar med invazijo Gotov v istem letu) in fasada v drugem potresu v desetem ali enajstem stoletju. [7] Stoletja je ležala v ruševinah, dokler niso med letoma 1970 in 1978 arhitekti ponovno postavili (anastiloza) fasado. [8]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Celsus, v katerega čast je bila zgrajena knjižnica, je bil leta 92 konzul, ki je bil odgovoren za vse javne zgradbe, in med letoma 105-107 rimski prokonzul Efeza, glavnega mesta azijske rimske province. Bil je bogat in priljubljen lokalni državljan. Rojen je bil v bližnjih Sardah in med najstarejšimi moškimi izključno grškega izvora [9], ki je postal konzul v Rimskem imperiju in je v knjižnici čaščen kot Grk in Rimljan. [10] Celsus je plačal za gradnjo knjižnice z lastnim osebnim bogastvom. Po naročilu njegovega sina leta 114 je bila gradnja knjižnice končana približno leta 117, v Efezu, ozemlju, ki je bilo tradicionalno grško. Stavba je pomembna kot ena redkih preostalih primerov starodavnih knjižnic, na katere je vplivala rimska knjižnica. Prav tako je razvidno, da so bile javne knjižnice zgrajene ne samo v Rimu, temveč v celotnem Rimskem imperiju.

Notranjost knjižnice in vseh njenih knjig je bila uničena v ognju v uničujočem potresu, ki je prizadel mesto leta 262 ali kot poročajo številni drugi viri v požaru istega leta med invazijo Gotov. Ohranila se je samo fasada. Okoli leta 400 je bila knjižnica spremenjena v Nimfej. Fasada je bila popolnoma porušena v kasnejšem potresu, verjetno v 11. ali 10. stoletju.

Med letoma 1970 in 1978 je kampanjo za obnovo vodil nemški arheolog Volker Michael Strocka. On je analiziral fragmente, ki so jih avstrijski arheologi odkrili med letoma 1903 in 1904. [11] Medtem so nekatere arhitekturne elemente pridobili muzeji na Dunaju in v Carigradu. V procesu anastiloze so te manjkajoče fragmente nadomestiti s kopijami ali manjkajočimi. [8] Obnovljena je bila samo fasada, preostali del stavbe pa ostaja v ruševinah.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Knjižnico je zasnoval rimski arhitekt Vitruoj[12]. Objekt je imel eno dvorano, ki je bila obrnjena proti vzhodnemu soncu, kot je svetoval Vitruvij, da bi izkoristili zgodnjo svetlobo. Knjižnica je bila zgrajena na ploščadi z devetimi stopnicami po celotni širini stavbe, ki so vodile do treh prednjih vhodov. Osrednji vhod je večji od obeh stranskih, vsi pa so okrašeni z okni nad njimi. Stranska vhoda imata štiri pare kompozitnih stebrov, ki so dvignjeni na podstavek. Skupina korintskih stebrov stoji neposredno nad prvim nizom, kar povečuje višino stavbe. Pari stebrov na drugi ravni okvira okna, kot stebri na prvi ravni uokvirjajo vrata in ustvarjajo niše, v katerih so kopije kipov izvirnikov – personifikacije: modrost (Sofija), znanje (Episteme), pamet (Enoja) in moralna vrlina (Arete). [13] Menijo, da je morda obstajal tretji niz stebrov, vendar sta danes samo dva registra. Ta vrsta fasade z vdelanimi okvirji in nišami za kipe je podobna tisti, ki jo najdemo v starodavnih grških gledališčih (stavba za orkestro ali skena) in je tako označena kot "scenografija".

Glavni vhod je tako grobnica, ki vsebuje Celsusov sarkofag in deluje kot nagrobnik[14]. Ni bilo nenavadno, da bi ga pokopali v knjižnici ali celo znotraj mestnih meja, zato je bila to za Celsusa posebna čast.

Druge strani stavbe so arhitekturno nepomembne, saj so knjižnice spremljale druge stavbe. Notranjost, ki ni bila povsem obnovljena, je bila enojna pravokotna soba (dimenzije 17x11 m) z osrednjo apsido obrobljeno z velikim lokom. V apsidi je stal kip Celsusa ali Atene, boginje resnice. [15] Celsusova grobnica je ležala neposredno pod obokano komoro. Poleg ostalih treh strani so bile pravokotne vdolbine, ki so vsebovale omare in police za 12000 zvitkov. Te niše skupaj z dvojnimi stenami za njimi so delovale tako za nadzor vlažnosti kot za zaščito zvitkov pred ekstremno temperaturo[16]. Celsus naj bi zapustil v zapuščini 25.000 denarijev za plačilo knjižnega materiala za branje.

Drugo in tretjo raven je mogoče doseči z nizom stopnic, vgrajenih v stene, da bi dodali podporo zgradbi in imeli podobne niše za zvitke. Strop je bil raven, morda je imel osrednji del kvadratni okulus, ki je dal nekaj svetlobe.

Slog knjižnice, z bogato, uravnoteženo, dobro načrtovano fasado, odraža grški vpliv na rimsko arhitekturo. Gradbeni materiali, opeka, beton in ostanki ruševin pomenijo nove materiale, ki so se začeli uporabljati v rimskem imperiju okoli 2. stoletja

Spominski bankovec[uredi | uredi kodo]

Fasada stavbe je bila upodobljena na hrbtni strani turškega bankovca za 20 milijonov lir v obdobju 2001-2005[17] in bankovca za 20 novih lir 2005-2009. [18]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Hanfmann, George Maxim Anossov (1975). From Croesus to Constantine: the cities of western Asia Minor and their arts in Greek and Roman times. University of Michigan Press. str. 65. ISBN 9780472084203. ...statues (lost except for their bases) were probably of Celsus, consul in A.D. 92, and his son Aquila, consul in A.D. 110. A cuirass statue stood in the central niche of the upper storey. Its identification oscillates between Tiberius Julius Celsus Polemaeanus, who is buried in a sarcophagus under the library, and Tiberius Julius Aquila Polemaeanus, who completed the building for his father 
  2. ^ Swain, Simon (2002). Dio Chrysostom: Politics, Letters, and Philosophy. Oxford University Press. str. 57. ISBN 9780199255214. 
  3. ^ Nicols, John (1978). Vespasian and the partes Flavianae, Issues 28-31. Steiner. str. 109. ISBN 9783515023931. 
  4. ^ "Celsus Library, Ephesos". Pridobljeno dne 2016-10-02. 
  5. ^ Planet, Lonely. "Library of Celsus - Lonely Planet". Lonely Planet. Pridobljeno dne 2016-10-10. 
  6. ^ Clyde E. Fant, Mitchell GReddish, A Guide to Biblical Sites in Greece and Turkey, Oxford: Oxford University Press, 2003, p. 194.
  7. ^ Clive Foss, Ephesus After Antiquity: A Late Antique, Byzantine, and Turkish City, Cambridge: Cambridge University Press, 1979, p. 134.
  8. ^ 8,0 8,1 Hartwig Schmidt, 'Reconstruction of Ancient Buildings', in Marta de la Torre (ed.), The Conservation of Archaeological Sites in the Mediterranean Region (Conference, 6–12 May 1995, Getty Conservation Institute), Los Angeles: The Getty Conservation Institute, 1997, pp. 46-7.
  9. ^ Richard Wallace, Wynne Williams (1998). The three worlds of Paul of Tarsus. Routledge. str. 106. ISBN 9780415135917. 
  10. ^ Werner Eck, Matthäus Heil (2005). Senatores populi Romani: Realität und mediale Präsentation einer Führungsschicht : Kolloquium der Prosopographia Imperii Romani vom 11.-13. Franz Steiner Verlag. str. 267. ISBN 9783515086844. 
  11. ^ F. Hueber, V.M. Strocka, "Die Bibliothek des Celsus. Eine Prachtfassade in Ephesos und das Problem ihrer Wiederaufrichtung", Antike Welt 6 (1975), pp. 3 ss.
  12. ^ "Explore one of the largest libraries of the ancient world". About.com Home. Pridobljeno dne 2016-10-10. 
  13. ^ "Ephesus Library". www.kusadasi.biz. Pridobljeno dne 2016-10-10. 
  14. ^ Makowiecka, Elżbieta (1978). The origin and evolution of architectural form of Roman library. Wydaw-a UW. str. 65. OCLC 5099783. 
  15. ^ Ephesus: An OTTI Travel Company. "Celsus Library: Ephesus Turkey." Ephesus.us. 2009. [1] Retrieved March 7, 2010.
  16. ^ Ephesus.us. "Celsus Library, Ephesus Turkey". www.ephesus.us. Pridobljeno dne 2016-10-10. 
  17. ^ Central Bank of the Republic of Turkey[2]. Banknote Museum: 7. Emission Group - Twenty Million Turkish Lira - I. Series. – Retrieved on 20 April 2009.
  18. ^ Central Bank of the Republic of Turkey[3]. Banknote Museum: 8. Emission Group - Twenty New Turkish Lira - I. Series.
    Announcement on the Withdrawal of E8 New Turkish Lira Banknotes from Circulation [4], 8 May 2007. – Retrieved on 20 April 2009.

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Boethius, Axel; J.B. Ward-Perkins (1970). Etruscan and Roman Architecture: The Pelican History of Art. Harmondsworth: Penguin. p. 397. ISBN 978-0-300-05290-9.
  • Grant, Michael (1995). Art in the Roman Empire. London: Routledge. pp. 48–50. ISBN 978-0-415-12031-9.
  • Robertson, D.S. (1964). Greek and Roman Architecture. London: Cambridge University Press. pp. 289–290. ISBN 978-0-521-09452-8.
  • Scarre, Christopher (1995). The Penguin Historical Atlas of Ancient Rome. London: Penguin. p. 76. ISBN 978-0-14-051329-5.
  • "Greece and Asia Minor". The Cambridge Ancient History - XI. Cambridge University Press. pp. 618–619, 631. ISBN 978-0-521-26335-1.
  • "Library, Rome". The Brill's New Pauly Encyclopedia of the Ancient World, volume 7. Brill Leiden. 2005. p. 502. ISBN 978-90-04-12259-8.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 37°56′20.9″N 27°20′26.7″E / 37.939139°N 27.340750°E / 37.939139; 27.340750