Cefaklor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Cefaklor
Cefaclor.svg
Sistematično (IUPAC) ime
7-[fenilglicilamido]-3-koro-3-cefem-4-karboksilna kislina
Klinični podatki
Nosečnostna
kategorija
  • AU: B1
  • ZDA: B (raziskave na živalih niso dokazale škodljivosti)
Način uporabe peroralno
Legal status
Pravni status
  • samo na recept
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost Absorpcija je dobra, neodvisna od vnosa hrane
Presnova 15 % do 40 %
Razpolovni čas 0,6 do 0.9 ure
Izločanje ledvično
Identifikatorji
Številka CAS 53994-73-3
Oznaka ATC J01DC04 (WHO)
PubChem CID 2609
DrugBank APRD00243
Kemični podatki
Formula C15H14ClN3O4S
Mol. masa 367,808 g/mol

Cefaklor spada med antibiotike iz skupine cefalosporinov druge generacije. Je antibiotik s širokim spektrom delovanja, deluje npr. proti Streptococcus pyogenes, Escherichia coli, Diplococcus pneumoniae, Shigella sp., Klebsiella pneumoniae, Aerobacter aerogenes in Salmonella heidelberg. Uporablja se predvsem za zdravljenje bakterijskih infekcij kot so infekcije ušes, pljuč, kože, grla in urinarnih infekcij.

Pridobivanje[uredi | uredi kodo]

Antibiotik je polsintezni, postopek halogenizacije na 3. mestu je odkril Robert Chauvette, patentirala pa ga je družba Lilly (1). Antibiotik cefaklor pridobijo iz alfa-aminoacil-3-halo cefalosporinov, ki jih preko patentiranih postopkov kemično spremenijo v druge substance. Pogosta sintetična tehnika za pridobivanje različnih antibiotikov je zaščita 4-karboksilata pred zaestrenjem, nato pa preko različnih korakov spreminjajo 3. pozicijo, da dobijo na njej en sam klorov atom(1).

Cefaklor je antibiotik, ki se od sorodnega cefaleksina razlikuje le v 3. poziciji. Tam ima cefaleksin vezano metilno skupino, cefaklor pa klorov atom. Zaradi tega so sklepali, da bi se moglo enostavno uporabiti cefaleksin za pretvorbo v cefaklor. Do leta 1990 se je to dalo preko nekaj korakov, takrat pa so pri podjetju Biopure Corporation iz Cambridga ugotovili, kako bi se dalo to pretvorbo narediti s pomočjo encimov v enem koraku, to tudi storili in postopek patentirali (2). Patent temelji na odkritju encima cefaleksin-kloroperoksidaze, ki je sposoben zamenjati metilno skupino s klorovim ionom, torej pretvoriti en antibiotik v drugega. Encim so izolirali iz seva Rathayibacter biopuresis. (2).

Stabilnost[uredi | uredi kodo]

Cefaklor je bolj stabilen pri nižjih pH-vrednostih kot pri višjih (alkalnih), kar je posledica negativnega naboja klora, ki izboljša stabilnost pri nižjih pH-vrednostih. Prav tako so ugotovili, da je treba ta antibiotik hraniti pri temperaturi okoli 4 °C, saj že 6-urno shranjevanje pri 25 °C povzroči 50% inaktivacijo (3).

Rezistenca[uredi | uredi kodo]

Mehanizem rezistence temelji na odpornosti proti beta-laktamazam, encimom, ki hidrolizirajo molekulo antibiotika. Ugotovili so, da je odporen proti beta-laktimazam tipa III, ni pa odporen proti tipu I in da je v manjšem obsegu odporen proti tipu IV in V.

Viri[uredi | uredi kodo]

1. Chauvette R.R. 1975. Alpha-aminoacyl-3-halo cephalosporins. United States Patent US 3925372
2. Wong et. al... 1999. Enzymatic production of cefaclor from cephalexin. United States Patent US5939299
3. Foglesong M.A. in sod... 1978. Stability and blood level determinations of cefaclor, a new oral cephalosporin antibiotic. Antimicrobial agents and chemotherapy, 13,1: 49-52
4. Korzeniowski M.O. in sod.1977. Comparative Pharmacology of Cefaclor and Cephalexin. Antimicrobial agents and chemotherapy, 12,2: 157-162
5. Neu H.C., Fu P.F. 1978. Cefaclor: In Vitro Spectrum of Activity and Beta-Lactamase. Antimicrobial agents and chemotherapy, 13,4: 584-588