Butara

	Cvetnonedeljska butarica; Izdelovanje cvetnonedeljskih butar
	Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije
	Živa mojstrovina
Lega	celotna Slovenija;
Uprava	koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, Slovenski etnografski muzej
RKD št.	2-00029
Vpis v register	11. oktober 2013

Butara je snop kratko nasekanih vejic za kurjavo, pogosto iz bukovega lesa. Isti izraz se uporablja tudi za več skupaj povezanih istovrstnih predmetov. (Butara je lahko tudi naziv za okorno ali nerodno žensko).

Cvetnonedeljska butarica[uredi | uredi kodo]

Izraz butarica predstavlja tudi snop tradicionalnega zelenja, cvetja ali obarvanih lesnih oblancev ter je del slovenske krščanske velikonočne simbolike.

Butarice ali drugo zelenje, povečini pa oljčne vejice v katoliških cerkvah blagoslavljajo na cvetno nedeljo. Evangelijski dogodek Jezusovega prihoda v Jeruzalem verniki podoživljajo tako, da pripravijo oljčne in palmine veje ali drugo zelenje. Ta navada sega v 9. stoletje, poznana je tudi na nekaterih področjih srednje Evrope (Nemčija, Češka, Avstrija) ter po vsej Sloveniji. Za Cvetnonedeljske butarice obstajajo različna imena glede na posamezna slovenska področja in kraje: na Dolenjskem se imenujejo pušelj ali žegen, v Beli krajini drenek, v Prekmurju in na Štajerskem snop, presmec ali pegelj, na gorenjskem beganica, v Kranjski Gori prakelj, na Primorskem veja in vivnik, v Zgornji Savinjski dolini potice, v okolici Ljubljane pa butarica ali tudi samo butara. Značilnost za Ljubljanske butarice je da so izdelane iz pobarvanih lesnih oblancev.

Etnologija in tradicija[uredi | uredi kodo]

V Sloveniji ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ljudje ne bi nosili k blagoslovu vejic, šopov in snopov spomladanskega zelenja. Ljudje zelenje za blagoslovljene butare na podeželju in v manjših mestih povečini še danes pripravljajo doma. Način izdelave in izbire vrst rastlinja se prenaša iz roda v rod, ta tradicija je ponekod še vedno močno zakoreninjena.

Zaradi kulturne in geografske pestrosti ter zgodovine se cvetnonedeljske butare izpričujejo v svoji raznolikosti in bogastvu. Glede na relativno majhen slovenski prostor in na dejstvo, da ponekod že leta izdelujejo največje butare na svetu, smo v Evropi s tem običajem resnično nekaj posebnega.

Prvotno cvetnonedeljska butara ni bila le sveženj šibja in pomladanskega zelenja in cvetja, ampak so včasih na »butare« obešali tudi razno pecivo. To potrjujejo tudi imena, ki so se ohranila do današnjih dni: presnec (Mežiška dolina, Podjuna), žegen, pegelj, beganca, drenek, cvetni prajtel. Povsod med Slovenci je cvetni snop ali butara sestavljena zlasti iz različnega rastlinja (bršljan, resa, pušpan, mačice, srobot, brinje z jagodami, dren, oljčne vejice…), marsikje pa nanje obešajo še jabolka, pomaranče, mandarine in pisane ter prepletene papirnate trakove. Pri ljubljanskih butarah so osnovno gradivo večbarvno pobarvani oblanci, v gorenjsko beganco povijejo mladike kolikor mogoče različnih dreves, da je blagoslovljeno vse sadno drevje.

Oljčne vejice in preprosti šopki ali majhne butare meščanov pa se težko primerjajo z butarami na kmetih, ki so bile vedno zajetne, visoke in težke, da jih je moralo ponekod do cerkve nositi tudi več fantov. Kmetje so potrebovali velike butare zato, ker so jih po blagoslovu doma razdrli in »žegnan les« razdelili na nešteto krajev po posestvu, kjer naj bi jim varoval imetje in pridelek. Butare pa niso bile velike samo zato, ker so njihov »žegen« uporabili za blagoslov polj, temveč tudi zato, da so se z njimi postavljali ali celo tekmovali. Z njihovo velikostjo in okrasom so se postavljali pred sosedi, fantje med sabo in pred dekleti, ena vas je tekmovala z drugo vasjo ipd.