Budžaška horda
Аккирмән Урдасы Budžaška horda | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1620–1807 | |||||||||
 Ozemlje Budžaške horde v 18. stoletju | |||||||||
| Status | vazalna država Osmanskega cesarstva (1620–1807) | ||||||||
| Glavno mesto | Kaušani (romunsko Căușeni) | ||||||||
| Skupni jeziki | krimska tatarščina, nogajščina, turščina | ||||||||
| Religija | islam | ||||||||
| Vlada | dedna monarhija | ||||||||
| kan | |||||||||
| Zgodovina | |||||||||
• ustanovitev | 1620 | ||||||||
• priključitev k Ruskemu imperiju | 1807 | ||||||||
| |||||||||
| Danes del |  Moldova | ||||||||
Budžaška horda, znana tudi kot Akkermanska horda ali Belgorodska horda, poimenovana po mestu Akkerman, danes Belgorod-Dnistrovski, je bila avtonomna entiteta Nogajcev, ki so se naselili na ozemlju Budžaka.
Vodja horde (seraskir) je bil podrejen krimskemu kanu, ki je bil vazal osmanskega sultana. Mali Nogajci so se v to regijo preselili iz kaspijskih step v 60. letih 16. stoletja.[1] Horda je plenila južne ruske pokrajine in donavske kneževine. Konec 18. in v začetku 19. stoletja je Rusko carstvo nekatere nomade preselilo v azovske stepe v Tavridski guberniji.[2] Večina Nogajcev je v letih 1806–1807 pobegnila na ozemlje Osmanskega cesarstva, zlasti v Dobrudžo.[3]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Nogajci so se v Budžaku pojavili po pohodu sultana Bajazida II. proti Kneževini Moldaviji leta 1484, ko je južni del ozemlja med rekama Prut in Dnester leta 1503 postal del Silistrskega sandžaka Osmanskega cesarstva. Drug vir omenja leto 1560 kot leto, ko se je v Budžaku naselilo 30.000 nogajskih Tatarov.[4] Del tega ozemlja je osmanski sultan Sulejman I. podelil krimskemu kanu. Kan je tam naselil svoje podložnike Nogajce, ki so se zaradi lakote in notranjih sporov preselili iz kaspijskih step. Posledica njihovega odhoda je bil razpad Velike nogajske horde.
Razcvet Budžaške horde se je zgodil v 17. stoletju, ko so se tja v znatnem številu preselili tudi nomadski turško govoreči Nogajci, ki so bežali pred invazijo Kalmikov. Zaradi mešanja teh in drugih skupin so nastali Budžaški Tatari, kasneje znani tudi kot Donavski Tatari. V tistem času so Budžaški Tatari predstavljali eno glavnih udarnih sil v vojski krimskega kana. Nenehno so napadali sosednje države, predvsem zaradi plenjenja in zajemanja ujetnikov za prodajo v suženjstvo.[5]
Prvi vodja in ustanovitelj Budžaške horde je bil kan Temir (ali Kantemir, umrl 1637). Zgodovinar V. V. Trepavlov meni, da je horda nastala v 1620. in 1630. letih.[6] Med pravoslavno Moldavsko kneževino in muslimanskimi budžaškimi Nogajci je prihajalo do številnih mejnih konfliktov, čeprav sta bili obe entiteti vazala Osmanskega cesarstva, ki je moralo, kadar koli je bilo to mogoče, spoštovati interese obeh strani.[7]
Dimitrie Cantemir je v svojem Opisu Moldavije (1727)[8] zapisal:
- "...za kmete je še posebej velika nesreča, da živijo poleg Tatarov, ki ne le na skrivaj kradejo vse, kar lahko, ampak včasih celo pod krinko pohoda proti Poljski – in v tem primeru ne morejo mimo Moldavije – odkrito izvajajo ogromne rope, pri čemer odpeljejo vse prebivalce vasi kot ujetnike, ki jih nato prodajo v Carigrad kot Ruse. Čeprav so takšni napadi že dolgo prepovedani z večkratnimi ukazi sultana, kdo se lahko v teh okoliščinah izogne zločinskim dejanjem Tatarov? Vendar pa srečnejša usoda čaka tiste, ki jih usoda pripelje v Carigrad, saj lahko tam kneževi prebivalci vzamejo moldavskega ujetnika brez odkupnine, kjer koli ga najdejo, in ga nato osvobodijo."
Do ukinitve Krimskega kanata je bila Budžaška horda hkrati podrejena Krimskemu kanatu in turškemu Očakovskemu ejaletu. Za vladarja Horde je bil imenovan član hiše Geraj iz Krimskega kanata, imel naziv sultan Budžaške horde in čin seraskerja. Sultanova rezidenca in prestolnica Horde je bilo mesto Kaušani (romunsko Căușeni).[5].
Po poročanju turških avtorjev je jeseni 1758 Budžaška horda izvedla uničujoč napad na Kneževino Moldavijo.[7] Istega leta so se budžaški Nogajci odpravili na pohod tudi proti sosednji Jedinski hordi. Skupno število Nogajcev v Budžaku je takrat doseglo 50.000 ljudi.[3] Pomanjkanje pašnikov za nomadsko živinorejo se je že kazalo v nastajanju in rasti stalnih naselij.[7] Tatari-Nogajci so leta 1781 napadli Kišinjev.[9] Med rusko-turško vojno 1787–1791 so se nekateri budžaški Nogajci preselili čez Donavo, nekateri v Očakov, a so jih Turki po koncu vojne skupaj z delom prišlekov iz Jedinske horde[3] vrnili v Budžak. Posledično je po grobih ocenah leta 1794 v Budžaku živelo približno 40.000 Nogajcev.
V rusko-turški vojni 1806–1812 se je Budžaška horda večinoma postavila na stran Osmanskega cesarstva. Večina budžaških Nogajcev je pod pritiskom ruskih čet leta 1807 pobegnila iz Budžaka in se skupaj z umikajočo se mejo Osmanskega cesarstva pomikala proti jugu, dokler se ni preselila čez Donavo[3][5] v Dobrudžo, kjer je turška oblast trajala do leta 1878. Zapuščeni Budžak je bil z Bukareškim mirovnim sporazumom iz leta 1812 priključen k Rusiji. Zadnji ostanki Budžaške horde, približno 3900 ljudi, je ruska vlada naselila v porečje Moločne v Azovska regij, od koder so leta 1812 odšli v Turčijo.[5]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Трепавлов 2016, str. 443.
- ↑ Очаковская орда. Энциклопедический словарь Брокгауза и Ефрона: в 86 т. (82 т. и 4 доп.). СПб., 1890—1907
- 1 2 3 4 »«Татары как-то совсем исчезли…» (Последние месяцы истории Буджакской Орды)«. Cyberleninka. Arhivirano iz spletišča dne 22. novembra 2015. Pridobljeno 22. novembra 2015.
- ↑ Буджак. Военная энциклопедия: [в 18 т.]. под ред. В.Ф. Новицкого … [и др.]. СПб., [М.]: Тип. т-ва И.Д. Сытина, 1911—1915.
- 1 2 3 4 »Василий Каширин: Вступление русских войск в Бессарабию и ликвидация Буджакской татарской орды в начале русско-турецкой войны 1806-1812 гг. — ИА REGNUM«. ИА REGNUM. Arhivirano iz spletišča dne 12. marca 2017. Pridobljeno 13. marca 2016.
- ↑ Трепавлов 2016, str. 444—445.
- 1 2 3 Гизер С. Н. Турецкий источник по истории буджакских ногайцев. Південна Україна.|ссылка = . Arhivirano 12. februarja 2020
- ↑ Кантемир Д. писание Молдавии. Кишинёв, 1973
- ↑ »Утраченные церкви Кишинёва«. allfun.md. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. novembra 2015. Pridobljeno 26. novembra 2015.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Бачинский А. Д., Добролюбский А. О. Буджакская орда в XVI—XVII вв. (историко-археологический очерк). Социально-экономическая и политическая история Молдавии периода феодализма. Кишинев: Штиинца, 1988. str. 82—94.
- Кочекаев Б.-А. Б. Ногайско-русские отношения в XV—XVIII вв. Алма-Ата: Наука, 1988. str. 272.
- Паламарчук С.В. Тюрки Буджака в эпоху позднего Средневековья. Степи Европы в эпоху средневековья. Донецк: ДонНУ, 2000. str. 360—367.
- Трепавлов В. В. Между Сырдарьей и Дунаем. История Ногайской Орды. 2-е изд. Казань: ИД «Казанская недвижимость», 2016. str. 422—446 (Bibliotheca tatarica).
- Шабашов А. В. Центральноазиатские древности Буджака (к вопросу о соотношении родоплеменного состава ногайцев Буджакской Орды и государства кочевых узбеков). Лукоморье: археология, этнология, история Северо-Западного Причерноморья. Одесса, 2007. Вып. 1. str. 114—131.
- Бачинська О. Османські фортеці Буджака на межі XVІІІ—ХІХ ст.: залоги й їхній склад. Одеса: Астропринт, 2013. str. 168.
- Гізер С. М. Ногайські племена на південному заході України (кінець XV — XVII ст.). Одеса: ПНПУ ім. К. Д. Ушинського, 2001. str. 124.