Bredska deklaracija

Bredska deklaracija (agleško Declaration of Breda), objavljena 4. aprila 1660, je bila razglas Karla II. Angleškega, v katerem je obljubil splošno pomilostitev za zločine, storjene med angleško državljansko vojno in medvladjem, vsem, ki bi Karla priznali za zakonitega kralja. Pomiloščeni bi lahko obdržali nepremičnine, kupljene v tistem obdobju. Razglas je najavil tudi versko strpnost, izplačilo zaostalih plač pripadnikom vojske ter ponovno vključitev vojske v državno službo. Za presojanje v premoženjskih sporih in plače vojakov je bil pooblaščen parlament. Prve tri zaveze so bile potrjene z akti parlamenta.</ref>

Ozadje

Deklaracija je bila napisana kot odgovor na tajno sporočilo generala Georgea Moncka, ki je takrat dejansko vladal v Angliji. 1. maja 1660 je bila vsebina deklaracije in spremnih pisem javno objavljena. Naslednji dan je parlament sprejel resolucijo, naj bi "vlada pripadala kralju, lordom in spodnjemu domu", Karel pa je bil povabljen v Anglijo, da bi prejel krono, in bil 8. maja razglašen za kralja. Na Monckov nasvet je spodnji dom zavrnil resolucijo, ki jo je predlagal pravnik Matthew Hale, poslanec Gloucestershirea, da bi se ustanovil odbor, ki bi preučil koncesije, ki jih je ponudil Karel, in se s kraljem pogajal o pogojih, ki jih je njegov oče predlagal v Newportskem sporazumu.

Deklaracija je dobila ime po mestu Breda na Nizozemskem. Tam je bila tudi napisana, saj je Karel od marca 1656 prebival v Španski Nizozemski. Anglija je bila v času pisanja besedila že od leta 1655 v vojni s Španijo. Da bi premagal težave, tako praktične kot v odnosih z javnostmi, ko je kot bodoči angleški kralj nagovarjal svoje podložnike s sovražnega ozemlja, je Monck kralju svetoval, naj se preseli na Nizozemsko in svoja pisma datira, kot da so poslana iz Brede. Karel je zapustil Bruselj in skozi Antwerpen 4. aprila prispel v Bredo. Tam je ostal do 14. maja. Nato je odpotoval v Haag, kjer so ga kot vladajočega angleškega kralja sprejeli generalni državni organi Nizozemske in ga veličastno pogostili. 2. junija je na ladji HMS Royal Charles odplul iz Scheveningena v Anglijo. Bredska deklaracija, ki je bila pravzaprav zbirka več pisem, naslovljenih na Moncka, parlament in mesto London, je bila odposlana takoj, ko je Karel prestopil mejo Nizozemske republike.

Vsebina

Deklaracijo so sestavili Karel in njegovi trije glavni svetovalci, Edward Hyde, James Butler in Nicholas Monck, da bi navedli pogoje, pod katerimi bi Karel upal prevzeti "pravice, ki sta mu jih namenila Bog in narava".

Deklaracija je obljubljala svobodo in splošno pomilostitev vsem starim sovražnikom Karla II. in njegovega očeta, ki bi Karla II. priznali za svojega zakonitega monarha. Izjeme so bile osebe, ki bi jih izvzel parlament. Karel ali vsaj njegov kancler Edward Hyde, kasnejši grof Clarendon, sta pričakovala, da bodo vsi, ki so bili neposredno vpleteni v smrt Karla I., kaznovani. Ko je Karel II. ponovno zasedel prestol, je bila pomiloščena večina tistih, ki so se med državljansko vojno postavili na stran parlamenta. Izvzeti so bili morilci kralja, neskesana republikanca John Lambert in Henry Vane mlajši in še približno dvajset drugih. Vsem je bilo prepovedano prevzeti kakršno koli javno funkcijo ali sedeti v parlamentu.

V deklaraciji je Karel obljubil versko strpnost na območjih, kjer to ne bi motilo miru v kraljestvu, in zakon parlamenta "za podelitev odpustkov". Parlament je zatem ogrožanje miru v kraljestvu razlagal tako, da je vanj vključil tudi opravljanje javnih funkcij s strani neanglikanov. Med letoma 1660 in 1665 je Parlament kavalirjev sprejel štiri zakone, ki so postali znani kot Clarendonov zakonik. Ti zakoni so močno omejili pravice rimokatolikov in nekonformistov, kot so bili puritanci, in jih dejansko izključili iz nacionalne in lokalne politike.

Deklaracija je zavezala kralja k poravnavi zaostalih plač vojakov generala Moncka. Zemljiško gospodo je pomirila z obljubo, da bo o spornih dodelitvah in nakupih posesti v obdobju verskih revolucij odločal parlament. Karel II. je torej z obljubami vsakemu nekaj ustvaril pogoje za ponovni prevzem oblasti.

Izvoda Deklaracije je John Grenville dostavil obema domovoma Konvencijskega parlamenta. Druge izvode z ločenimi spremnimi pismi je dostavil lordu generalu Georgeu Moncku, ki jih je nato posredoval lordu predsedniku državnega sveta in častnikom vojske pod njegovim poveljstvom, admiralom mornarice in lordu županu Londona.

Viri

• Lister, Thomas Henry (1838). Life and administration of Edward, first Earl of Clarendon: with original correspondence, and authentic papers never before published. Longman, Orme, Brown, Green, and Longmans.
• Hostettler, John (2002). The Red Gown: The Life and Works of Sir Matthew Hale. Chichester: Barry Rose Law Publishers. ISBN 1-902681-28-2.
• Hallam, Henry (1859). The constitutional history of England, from the accession of Henry VII. to the death of George II. Harper.
• Hutton, Ronald (2000). The British Republic 1649–1660. 2nd Edition Macmillan. ISBN 978-0-333-91324-6.