Brazdasti kit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Brazdasti kit
Finhval (1).jpg
Brazdasti kit, ki je prišel na površje v vodah Grenlandije
Velikost v primerjavi s povprečnim človekom
Velikost v primerjavi s povprečnim človekom
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Cetacea (kiti)
Družina: Balaenopteridae (brazdasti kiti)
Rod: Balaenoptera
Vrsta: B. physalus
Znanstveno ime
Balaenoptera physalus
(Linnaeus, 1758)
območje razširjenosti
območje razširjenosti
Podvrste
  • B. p. physalus
  • B. p. quoyi
Sinonimi

Brazdasti kit (znanstveno ime Balaenoptera physalus) je vrsta kita iz družine brazdastih kitov, razširjena po vseh svetovnih oceanih. V dolžino zraste okrog 25 metrov in doseže približno 75 ton telesne mase, s čemer je za bližnjim sorodnikom, sinjim kitom, druga največja žival na Zemlji. Prepoznaven je po vitkem telesu elegantnih linij, modrikasto sive barve s svetlejšo trebušno stranjo, zaradi česar je dobil vzdevek »morski hrt« (angleško Greyhound of the sea).[2]

Opis[uredi | uredi kodo]

Par brazdastih kitov na površini, vidna je hrbtna plavut značilne oblike

Brazdasti kit je zelo podoben sinjemu, s katerim se občasno tudi križa. Ima bolj koničasto glavo (gledano od zgoraj), z grebenom vzdolž zgornje čeljustnice, ki se zaključi pri nosni odprtini. Njena obarvanost je nesimetrična: spodnja čeljustnica je na levi strani temna, na desni pa skoraj bela, kar je prepoznavna značilnost brazdastega kita. Tudi prsni plavuti sta ozki in zašiljeni. Hrbtna plavut je podobna srpu, razmeroma visoka in izrašča bolj proti bazi repa kot pri sinjemu kitu, repna plavut pa je široka, približno trikotne oblike z gladkim zadnjim robom in opazno zarezo v sredini. Na vsaki strani gobca je 260–480 plošč z vosmi, s katerimi filtrirajo hrano iz vode.[2]

Največji preučen osebek je meril 25,9 m v dolžino,[3] obstajajo pa poročila o 27 m dolgih primerkih, ki bi po oceni tehtali do 120 ton. Brazdasti kiti na južni polobli zrastejo večji od tistih na severni in samice do desetino večje od samcev.[2]

Prehranjujejo se v glavnem s krilom, pa tudi z manjšimi ribami in lignji v jatah, ki jih lovijo s sunkovitim požiranjem.[2]

Razširjenost in ogroženost[uredi | uredi kodo]

Okostje samice Leonore v Prirodoslovnem muzeju Slovenije

Opaziti jih je možno v vseh svetovnih oceanih, le v tropska morja redko zaidejo. Njihova razširjenost, migracijske poti in populacijska struktura so slabo poznane in verjetno kompleksne. Pogosteje kot ostali vosati kiti se zbirajo v manjše skupine, v bogatih lovnih območjih severnega Atlantika pa jih je možno opazovati tudi v večjih jatah skupaj z nekaterimi drugimi kiti.[2] Vsakih nekaj let zaide kak osebek tudi v slovenske vode na skrajnem severu Jadranskega morja.[4] Leta 2003 so v Piranskem zalivu odkrili poginulo mlado samico, iz katere so pridobili okostje, zdaj razstavljeno v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Primerek, ljubkovalno poimenovan Leonora, je največji eksponat muzeja.[5]

Vrsto je, tako kot ostale vosate kite, močno prizadela uvedba mehaniziranega kitolova v drugi polovici 19. stoletja. Ko je v prvi polovici 20. stoletja zmanjkalo sinjih kitov, so kitolovci začeli intenzivno loviti brazdaste in jih odlovili okrog tričetrt milijona. Po prepovedi komercialnega kitolova v 1960. letih se številčnost spet povečuje, zdaj naj bi jih bilo več kot 100.000, a še vedno bistveno manj kot v začetku 20. stoletja.[1][2][6]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Cooke, J.G. (2018). "Balaenoptera physalus (worldwide)". Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2018: e.T2478A50349982. Pridobljeno dne 2020-11-06.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Jefferson, Thomas A.; Webber, Marc A.; Pitman, Robert L. (2015). Marine Mammals of the World (2. izd.). Academic Press. str. 54–58. ISBN 978-0-12-409542-7.
  3. Mackintosh, N.A. (1943). "The southern stocks of whalebone whales". Discovery Reports. 22 (3889): 199–300. Bibcode:1944Natur.153..569F. doi:10.1038/153569a0.
  4. "V Tržaški zaliv sta priplavala morska velikana". MMC RTV-SLO. 2020-11-05. Pridobljeno dne 2020-11-06.
  5. Bojc, Saša (2013-05-26). "Noč v Prirodoslovnem muzeju Slovenije". Delo. Pridobljeno dne 2020-11-06.
  6. Recovery plan for the fin whale (Balaenoptera physalus). Silver Spring, MD: National Marine Fisheries Service. 2010. https://repository.library.noaa.gov/view/noaa/4952. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]