Brano Miljuš
| Brano Miljuš | |
|---|---|
| Брано Миљуш | |
| Član Narodne skupščine | |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | 15. januar 1950 Sanski Most, SR BiH, SFR Jugoslavija |
| Politična stranka | ZKJ |
| Otroci | Branko |
| Alma mater | Univerza v Sarajevu Fakulteta za politične vede "Veljko Vlahović" v Sarajevu |
| Poklic | politik |
| Spletna stran | eukallos |
Brano Miljuš (srbsko Бранo Миљуш/Brano Miljuš; * 15. januar 1950 Sanski Most Socialistična republika Bosna in Hercegovina, SFR Jugoslavija je srbski pravnik, politik in pisatelj.
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]Njegov sin je Branko Miljuš, uslužbenec Stranke svobode in pravičnosti (Stranka slobode i pravde).
Izobrazba
[uredi | uredi kodo]Šolanje je začel v rojstnem kraju, kjer je končal gimnazijo.[1]Po tem se je vpisal na Fakulteto za politične vede "Veljko Vlahović" v Sarajevu, kjer je diplomiral in bil pozneje izvoljen za asistenta, nato pa za višjega asistenta na isti fakulteti, v obdobju od 1974 do 1980.[1]
Od 2003 do 2014 je delal kot docent, kasneje pa kot izredni profesor na Panevropski univerzi v Banjaluki, kjer je poučeval mednarodno pravo in pravo Evropske unije. Poleg tega je imel predavanja tudi na beograjskem Singidunumu, kjer je poučeval predmete, povezane z mednarodnim pravom in pravom EU.[1]
Prepir zaradi službenega mesta
[uredi | uredi kodo]Miljuš se je skupaj z Vojislavom Šešljem potegoval za položaj asistenta na sarajevski fakulteti. Iz sprva čisto znanstvenega vprašanja pa je nastal politični spor z vlado takratne SR Bosne in Hercegovine, zlasti z vodilnima osebnostma ZK BiH, Brankom Mikulićem in Hamdijem Pozdercem, ki sta podprla Miljuša, kateremu je Šešelj očital, da je njegova doktorska disertacija deloma prepisana od Edvarda Kardelja. In Miljuš in Šešelj sta se potegovala za isto asistentsko mesto na fakulteti, katero je napzadnje dobil obetavni mladi Miljuš.[2]. Ali je Brano Miljuš v svoji doktorski disertaciji res prepisal 40 strani od Edvarda Kardelja ali pa mu je to "podvalio" Šešelj, in bi potemtakem bila disertacija deloma plagijat, ni do danes razčiščeno. Dejstvo je, da Miljuš še danes izvirno znanstveno deluje in da ni edini, ki ga je ognjeviti Šešelj upravičeno ali neopravičeno obtoževal tudi zato, da bi bil v središču pozornosti, kar je pri tisti aferi res bil[3]
Ko je Šešelj leta 1979 dvignil cel halo zoper Hamdija Pozderca, potem ko naj bi odkril plagiat v doktorski disertaciji Branka Miljuša (kateremu pa je bil mentor Pozderac), se je napad izjalovil. Pozneje je Šešelj sam priznal, da je želel preusmeriti pozornost Centralnega komiteja Zveze komunistov od Nenada Kecmanovića:
| Ja sam krenuo direktno na Pozderca[4] | Krenil sem neposredno na Pozderca |
|---|---|
|
|
Domnevajo, da je ta zamera, kakor tudi Šešljeva nacionalistična usmerjenost in prepirljivost, pa tudi marksistična pristranskost sodišča — ki je bilo pozorno zlasti na besedni prekršek Šešljevega velesrbskega nacionalizma — v seštevku pripeljala do njegove izključitve s fakultete, nadzor s strani Službe državne varnosti in mu povrh "priskrbela" še dolgotrajno osemletno zaporno kazen.[5] Obsojen je bil 9. julija 1984, ker je deloval z, kot je bilo navedeno v sodbi, "anarholiberalnih in nacionalističnih stališč", s čimer je storil "kaznivo dejanje ogrožanja družbenega reda". Na sojenju so uporabili izjave prič o zasebnih pogovorih in neobjavljeno besedilo vprašalnika z naslovom „Шта да се ради?”[6] Vrhovno sodišče SFRJ je kazen polagoma zmanjševalo, tako da je odsedel na koncu skoraj dve leti in prišel na prostost 1986.
Politično delovanje
[uredi | uredi kodo]V svojem zgodnjem političnem delovanju je bil Miljuš povezan z mladinsko organizacijo in Zvezo komunistov ter navezoval stike s pomembnimi osebnostmi tistega časa. Bil je predsednik Socialistične mladine Bosne in Hercegovine (SSOBIH), kasneje pa tajnik mestnega odbora Zveze komunistov v Sarajevu.
Brano Miljuš je bil zadnji nosilec Titove štafete, ki so jo po smrti Josipa Broza leta 1980 spustili na njegov mrtvaški oder, torej pred Dnevom mladosti, ki so ga s predajo štafete Titu v Beogradu slavili 25. maja, za njegov rojstni dan. Odločitev, da bo Miljuš, takratni predsednik Mladine Bosne in Hercegovine, zadolžen za ta simbolični trenutek na dan pogreba, je bila sprejeta zato, ker je bila štafeta v času Titove smrti (4. maja 1980) v Bosni in Hercegovini in je bila njena pot praktično ustavljena[7]. Malce nenavadno odločitev o predaji štafete mrtvemu Titovemu truplu je sprejelo predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije, o čemer ga je obvestil takratni član predsedstva Nikola Stojanović[7].
Med letoma 1980 in 1989 je delal na Ministrstvu za zunanje zadeve Jugoslavije, kjer je opravljal pomembne službe, vključno s položajem namestnika ministra. V tem obdobju je bil aktiven tudi v političnem življenju Jugoslavije, saj je bil tudi poslanec Zvezne skupščine Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ).
To obdobje je bilo čas velikih političnih in družbenih sprememb, tako na svetovni ravni kot znotraj Jugoslavije, ki se je v svojih zadnjih letih soočala z vse večjimi izzivi. Medsebojna trenja, nerešena mednacionalna vprašanja ter velesrbski nacionalizem so tako pripeljali do Razpada Jugoslavije skozi bratomorno državljansko vojno. Formalno pa se je ta razpad začel 25. junija 1991 z odlokoma Slovenije in Hrvaške o samostojnosti in neodvisnosti od Beograda.[8]
Priznanje
[uredi | uredi kodo]Leta 2006 sta ga Ministrstvo za zunanje zadeve Kraljevine Danske in Agencija za izboljšanje javne uprave priznala kot mednarodnega strokovnjaka ICMPD (Mednarodni center za migracije in politične študije)[1]. To prestižno priznanje je bilo podeljeno za njegov prispevek na področju mednarodnih odnosov, migracij in razvoja javne uprave.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 4 »Prof.dr Brano Miljuš«. Evropski univerzitet "Kallos" Tuzla (v ameriški angleščini). 22. julij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2024. Pridobljeno 19. decembra 2024.
- ↑ Vasić, Miloš (23. maj 1994). »Vojislav Seselj, SRS Leader and Memeber of the Federal Parliament«. Vreme. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2015. Pridobljeno 9. aprila 2013.
- ↑ Uredništvo (4. maj 2016). »radikal u očima BIA: Napadao je, pretio, palio i želeo rat! Kako je Šešelj od budale postao poznata faca? Espreso vam donosi presek saznanja o lideru radikala, koje je prikupilo Peto odeljenje Centra Resora državne bezbednosti za grad Beograd, od 18. oktobra 2000. godine« (v srbščini). Beograd: espreso.co.rs. Pridobljeno 20. junija 2026.
- ↑ ETNONACIONALIZAM ZA POČETNIKE (11-dio) Arhivirano 6. marec 2016 na Wayback Machine.orbus.ba, pridobljeno 7. februar 2015
- ↑ Jović 2009, str. 231.
- ↑ Vprašalnik „Шта да се ради?/Šta da se radi?” tj. "Kaj storiti?" je vključeval anketo z vprašanji in odgovori.
- 1 2 »ISPOVEST Brano Miljuš - čovek koji je poslednji spustio štafetu mladosti na Titov odar | Život«. Direktno (v srbščini). Pridobljeno 19. decembra 2024.
- ↑ Tanjug (25. junij 2024). »Raspad Jugoslavije počeo 25. juna 1991. godine« (v srbščini). Novi Sad: JMU Radio-televizija Vojvodine. Pridobljeno 30. junija 2026.
Nadaljnje branje
[uredi | uredi kodo]- (srbsko)
- Dobrosusjedski odnosi. Beograd, 2011.
- Istraživanje političkog tržišta. Beograd, 2012.
- Udžbenici, skripte, nastavni tekstovi
- Savremeni problemi međunarodnog prava. IMPP, Beograd, 2013.
- Evropska unija — najuspješnija integracionistička politika Evrope. IMPP, 2015.
- Prioriteti spoljnopolitičke strategije RS, originalan naučni rad. NUBL godišnjak fakulteta, Banjaluka 2012.
- Modaliteti za prevazilaženje jaza između međunarodnih mehanizama zaštite ljudskih prava i akcije na nacionalnom planu. Fakultet pravnih nauka, Banjaluka, 2012.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- (bosansko)
- (srbsko)