Branko Babič

Branko Babič
Vzdevek	»Vlado«
Rojstvo	18. oktober 1912({{padleft:1912|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:18|2|0}}) Dolina
Smrt	5. januar 1995({{padleft:1995|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:5|2|0}}) (82 let) Ljubljana
Pripadnost	SFRJ
Rod/služba	Jugoslovanska ljudska armada
Čin	Podpolkovnik
Enota	30. divizija 9. korpus
Oboroženi konflikti	Druga svetovna vojna
Priznanja	Red zaslug za ljudstvo Red bratstva in enotnosti

Branko Babič (partizansko ime Vlado), slovenski politični delavec, tigrovec, komunist, protistalinist, partizan, pisatelj in novinar, * 18. oktober 1912, Dolina pri Trstu, † 5. januar 1995, Ljubljana.

Rodil se je v družini gostilničarja Ivana Babiča. Obiskoval je trgovsko šolo v Kopru, se povezal z organizacijo TIGR in zaradi fašističnega pritiska leta 1930 emigriral v Ljubljano, kjer je dokončal dveletno trgovsko šolo. Leta 1935 je bil sprejet v KPS ter postal 1937 v Mariboru sekretar Mestnega komiteja KPS. Od leta 1940 je bil sekretar Mestnega komiteja KP Hrvaške v Banjaluki, po odhodu v partizane pa 1941 organizacijski sekretar oblastnega komiteja KP Hrvaške in politični komisar Oblastnega štaba Bosanske krajine, nato sekretar Okrožnega komiteja KP Hrvaške za Kozaro. Novembra 1942 se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil med drugim namestnik političnega komisarja 3. operativne cone in od 22. marca 1944 do 22. marca 1945 namestnik političnega komisarja 9. korpusa.

Po vojni se je vrnil v Trst, je deloval kot partijski funkcionar (sekretar KP Julijske krajine oz. od 1947 STO, ki je 1946 na tem položaju nasledil Borisa Kraigherja) in bil glavni borec za priključitev Svobodnega tržaškega ozemlja k Jugoslaviji. Postal je eden najbolj priljubljenih tržaških politikov, v času kominforma pa legendarni nosilec boja proti italijanskim in tržaškim stalinistom, saj je v STO predstavljal in izvajal politiko KPJ (in/oz. KPS). Njegovi pripadniki so po njem dobili vzdevek Babičanci, ker so zagovarjali Titovo pot (pa tudi Titoisti), ob angloameriški podpori in pod vplivom KPI pa so v Trstu prevladali tako imenovani Vidalijevci, ki so se imenovali po Vittoriu Vidaliju, zagovorniku Stalinove politike v povezavi s KPI. Pred njihovimi napadi se je po podpisu Londonskega memoranduma moral z družino umakniti v Ljubljano. Tu je bil izvoljen za poslanca v slovenski republiški skupščini, od leta 1960 do 1969 pa je bil predsednik Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije. Nazadnje je bil član Sveta federacije.

Deloval je tudi v novinarstvu in publicistiki. Napisal je spomine Ljudje in boji na Kozari (1980), Primorska ni klonila (1982) ter več razprav polemik in recenzij v periodičnem tisku.

Prejel je več odlikovanj; med drugim je nosilec Partizanske spomenice 1941.

Odlikovanja

• red zaslug za ljudstvo z zlatim vencem
• red bratstva in enotnosti z zlatim vencem

Viri in opombe

• Enciklopedija Slovenije; knjiga 1, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987
• Vojna enciklopedija, 2. izd., 1978, Zvezek 1, str. 423.
• Ivančič, Miloš, Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, stran 323, založba Sophia, Ljubljana 2013

Glej tudi

• seznam nosilcev partizanske spomenice 1941