Bosanski pašaluk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bosanski pašaluk
Eyalet-i Bosna

1580–1867
 

Bosanski pašaluk leta 1683
Glavno mesto Bosna-Saray (sedaj Sarajevo)
(1520–1553)
Banja Luka
(1553–1639)
Bosna-Saray (sedaj Sarajevo)
(1639–1699)
Travnik
(1699–1832)
Jeziki hrvaščina, srbščina, turščina
Vlada Turško cesarstvo
Zgodovina
 -  ustanovitev 1580
 -  ukinitev 1867
Prebivalstvo
 -  1787[1] (ocena) 340.000 
 -  1856[2] (ocena) 600.000 
     Gostota 8,6 /km²
Danes del Zastava Bosne in Hercegovine Bosna in Hercegovina
Zastava Hrvaške Hrvaška
Zastava Srbije Srbija
Zastava Črne gore Črna gora

Bosanski pašaluk (turško Eyalet-i Bosna,[1] bosansko Bosanski pašaluk) ali Bosna Beylerbeylik (turško Bosna Beylerbeyliği, bosansko Bosanski beglerbegluk) je bil pašaluk (ali po turško beylerbeylik) Osmanskega cesarstva, ki je večinoma pokrivalo ozemlje sedanje države Bosne in Hercegovine. Pred Veliko turško vojno, je zajemala večji del Slavonije, Like, in Dalmacije v sedanji Hrvaški. V 19. stoletju je zajemal 52.530 km2.[3]

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Po turški usmrtitvi bosanskega kralja Štefana Tomaševića leta 1463 je bil pod turško oblastjo osrednji del Kraljevine Bosne preoblikovan v upravno enoto Bosanski sandžak. Kneževina Hercegovina je bila dodana leta 1483. Bosanski pašaluk okoli leta 1600.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ustanovitev[uredi | uredi kodo]

Bosanski pašaluk je bil ustanovljen leta 1580 in prvi guverner ali "paša" je bil Gazi Ferhad-paša Sokolović kot beglerbeg.[4] Bosanski ejalet (ali Pašaluk) so sestavljali Bosanski sandžak (centralna pokrajina), Hercegovski sandžak, Sandžak Vučitrn, Prizrenski sandžak, Kliški sandžak, Krški sandžak, in Pakraški sandžak.[4]

Bosanski ejalet leta 1609


Zaton[uredi | uredi kodo]

Po koncu Velike turške vojne, ki se je končala s porazom Otomanov leta 1699 je prišlo do znatnega zmanjšanja območja ejaleta, saj so Otomani izgubili vse slavonske sandžake ("Požeški sandžak" in "Pakraški sandžak"), Liški sandžak in velik del Dalmatinske obale, ki je spadala pod Kliški sandžak in Hercegovski sandžak. Nato je ejalet izgubil tri sandžake in zmanjšanje enega (Bihaškega sandžaka): po Mirovni pogodbi iz Sremskih Karlovcev se je pašaluk zmanjšal na le štiri sandžake (trije med njimi so bili tudi zmanjšani) in dvanajst kapitanij. Pred Mirovno pogodbo iz Požarevca, je bilo ustanovljenih novih 28 vojaških kapitanij, več kot polovica od njih ob meji. Tovrstna intenzivna vojaška uprava je bila odgovor na podobno na Avstrijski vojaški meji. Leta 1703 so sedež paše prenesli iz Sarajeva v Travnik, ker je bilo Sarajevo požgano v vojni, kjer je bil vse do 1850, ko je bil ponovno prenesen v Sarajevo.[5]

Bosanska vstaja[uredi | uredi kodo]

Husein Gradaščević je bil imenovan za guvernerja bosanskega ejaleta leta 1831 in se uprl Turkom z namenom doseči neodvisnost Bosne.
Glavni članek: Bosanska vstaja.

V začetku 19. stoletja je bila Bosna ena od najbolj zaostalih pokrajin Otomanskega imperija in ena od najbolj avtonomnih. [6] Leta 1831 je bosanski kapudan Husein Gradaščević, po dogovoru z bosanskimi aristrokrati v Tuzli, februarja zasedel Travnik in od turških oblasti zahteval avtonomijo in vojaške reforme v Bosni.[1] Veliki vezir je uspel izkoristiti rivalstvo med begi in kapudani tako da je pridobil na svojo stran hercegovske vojaške enote pod vodstvom Ali-paše Rizvanbegovića.[1] Upor je bil zadušen, nakar je bil leta 1833 ustanovljen novi Hercegovski pašaluk na teritoriju južnega dela Bosanskega pašaluka, ki je bil podeljen Ali-paši Rizvanbegoviću kot nagrada za prispevek pri zadušitvi vstaje.[1] Ta nova entiteta pa je trajala le par let, saj je bila po Rizvanbegovićevi smrti zopet pripojena Bosanskemu pašaluku.

Bosanski pašaluk je bila prva otomanska pokrajina, ki je postala Vilajet po turški upravni reformi leta 1865, in od leta 1867 preoblikovan v Bosanski Vilajet.[7]

Uprava[uredi | uredi kodo]

Upravna razdelitev[uredi | uredi kodo]

Upravna razdelitev Bosanskega ejaleta pred letom 1699 je bila naslednja:[8]
  1. Bosanski sandžak (Paşa Sancaığı, Sarajevo)
  2. Hercegovski sandžak (Hersek Sancağı, Mostar)
  3. Zvorniški sandžak (İzvornik Sancağı, Zvornik)
  4. Krško-Liški sandžak (Kırka Sancağı, Krka-Lika)
  5. Kliški sandžak (Kilis Sancağı, Klis, po drugi pol. 16. stoletja Livno[9])
  6. Pakraško-Cerniški sandžak (Zaçesne Ocaklılığı, Cernik)
  7. Bihaški sandžak (Bihke Sancağı, Bihać)
V začetku 19. stoletja je Bosno sestavljalo sedem sandžakov:[6]
  1. Sarajevski sandžak
  2. Zvorniški sandžak
  3. Travniški sandžak
  4. Bihaški sandžak
  5. Novopazarski sandžak
  6. Banjaluški sandžak
  7. Hercegovski sandžak

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Encyclopedia of the Ottoman Empire, str. 91, na Google Books By Gábor Ágoston, Bruce Alan Masters
  2. Lippincott's Pronouncing Gazetteer: A Complete Pronouncing Gazetteer Or ... 1856. str. 1968. 
  3. The Popular encyclopedia: or, conversations lexicon, Volume 6, str. 698, na Google Books
  4. 4,0 4,1 Istorisko društvo Bosne i Hercegovine (1952). Godišnjak 4. ... za guvernerja Bosanskega ejaleta je bil imenovan Ferhad-paša Sokolović (1580 — 1588), ki je bil do takrat bosanski sandžak-beg (1574 — 1580). Poleg bosanskega sandžaka je pod oblast bosanskega beglerbega spadalo še devet sandžakov, ki so dotlej bili v sestavi rumelijskega ali Budim-skega ејаleta. Poleg bosanskega sandžaka, ki je sedaj postal center bosanskega pašaluka; temu ejaletu so takoj priključili naslednje sandžake: hercegovskega, vučitrnskega, prizrenskega, кliškega, krškega in pakraškega, ki so bili do takrat izdvojeni iz rumelijskega ejaleta, in zvorniški in požeški, ki so bili izločeni iz budimskega ejaleta. Tako je bosanski beglerluk, ejalet ali pašaluk na začetku svojega obstoja sestavljalo deset sandžakov. 
  5. Teritorijalni predlogi za poravnavo v vojni v Bosni in Hercegovini, str. 15, na Google Books By Mladen Klemenčić
  6. 6,0 6,1 Religijozna delitev in netoleranca v Bosni in Hercegovini, str. 84, na Google Books By Mitja Velikonja
  7. Almanach de Gotha: annuaire généalogique, diplomatique et statistique. J. Perthes. 1867. str. 827–829. Pridobljeno dne 2013-06-01. 
  8. Orhan Kılıç, XVII. Yüzyılın İlk Yarısında Osmanlı Devleti'nin Eyalet ve Sancak Teşkilatlanması, Osmanlı, Cilt 6: Teşkilât, Yeni Türkiye Yayınları, Ankara, 1999, ISBN 975-6782-09-9, p. 91.
  9. umjetnosti, Jugoslavenska akademija znanosti i (1962). Starine. str. 347. Od druge polovice 16. stoletja je Klis izgubljal na pomenu v primerjavi z Livnom. Od takrat je začel kliški sandžak-beg bivati v Livnem. Sama grajska posadka v Klisu pa je še vedno bila močna in štela do 400 vojakov. 

Viri[uredi | uredi kodo]