Pojdi na vsebino

Bohaj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Parhe (Balhe) / Bohaj (Pohaj)
渤海 (korejsko) (handža)
발해 (hangul)
Parhe, Balhe
渤海 (kitajsko)
Bóhǎi
698–926
Ozemlje Bohaja leta 830, med vladanjem kralja Sona (Šuana)
Ozemlje Bohaja leta 830, med vladanjem kralja Sona (Šuana)[3][4]
Glavno mestoGorovje Dongmo
(698–742)
Centralna prestolnica
(742–756)
Zgornja prestolnica
(756–785)
Vzhodna prestolnica
(785–793)
Zgornja prestolnica
(793–926)[5]
Skupni jezikiparhejski jeziki
Drugi jezikikogurjojščina (korejščina),
tunguški jeziki,
klasična kitajščina (knjižni)
Religija
budizem,[6][7]
šamanizem,[8]
konfucijanstvo
Vladamonarhija
Kralj 
• 698–719
Go (prvi)
• 719–737
Mu (Vu)
• 737–793
Mun (Ven)
• 818–830
Son (Šuan)
• 907–926
Te Inson (Da Jindžuan, zadnji)
Zgodovina 
• začetek Te Čungsangovih vojaških pohodov
696
• ustanovitev v Tjanmenlingu
698
• preimenovanje v Parhe
713
• padec Sanggjonga
14. januar 926
Prebivalstvo
• 10. stoletje
1,5–4 milijone
Predhodnice		Naslednice
Kogurjo
Moheji
dinastija Ljao
Dongdan
Kurjo
Kasnejši Bohaj
Džurčeni
Danes delZastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska
 Severna Koreja
 Rusija

Bohaj ali Parhe (kitajsko: 渤海, pinjin: Bóhǎi, korejsko: 발해, Parhe, rusko: Бохай, Bohaj, mandžursko: ᡦᡠᡥᠠ‍ᡳ) je bilo večetnično tunguško-mandžursko kraljestvo, ki ga je leta 698 v južni Mandžuriji ustanovil Te Čojong (Da Dzuorong). Sprva je bilo znano kot kraljestvo Džin. Leta 713 je bilo preimenovano v Bohaj/Parhe. V svojem največjem obsegu je obsegalo del današnje severovzhodne Kitajske, severno polovico Korejskega polotoka in del ruskega Daljnega vzhoda.[9]

Ustanovitev Bohaja omenja več poročil. Večina poročil navaja, da ga je leta 698 ustanovil Te Čojong in da so pri ustanovitvi sodelovali Kogurjo in Moheji. Zgodnjo zgodovino Bohaja so zaznamovali napeti odnosi z dinastijo Tang z vojaškimi in politični konflikti. Proti koncu 8. stoletja so odnosi postali prisrčni in prijateljski. Dinastija Tang je Bohaj sčasoma prepoznala kot "uspešno deželo na vzhodu".[10][11][12]

Bohajska kultura je bila opisana kot podobna, izpeljana ali povezana s kulturami Kogurjoja, Mohejev, Kitanov in Tangov, vendar so natančni odnosi do teh kultur nejasni. Kraljestvo je prevzelo nekatere upravne sisteme dinastije Tang, kot so trije glavni državni resorji (centralni sekretariat, odgovoren za pripravo politik, kanclerstvo, odgovorno za pregled politike in svetovanje cesarju, in oddelek za državne zadeve, odgovoren za izvajanje politike) in šest ministrstev. Bohaj je leta 926 osvojila kitanska dinastija Ljao. Precejšen del prebivalcev Bohaja je pobegnil v Kogurjo, nekaj jih je ostalo, nekaj pa jih je bilo deportiranih v dinastijo Ljao. Tisti, ki so ostali, so kot posebna etnična skupina še tri stoletja živeli v dinastijah Ljao in Džin, preden so se asimilirali v druge skupine in pod mongolsko oblastjo izginili.

Zgodovina države, njena etnična sestava, kulturna pripadnost vladajoče dinastije, branje njihovih imen in njene meje so predmet historiografskega spora med Korejo, Kitajsko in Rusijo. Kitajski in korejski zgodovinski viri opisujejo ustanovitelja Bohaja Te Čojonga kot sorodnika Mohejev in Kogurjojev.

Ime

[uredi | uredi kodo]

Bohaj je kot kraljestvo Džin leta 698 ustanovil kralj Ko. Ime kraljestva se je kitajščini pisalo 振 ali 震 in se oboje bralo kot Džin.[13] Domneva se, da ime izhaja iz trigrama I Činga, ki pomeni grom, gibanje ali spremembo in ustreza vzhodu.[14]

Leta 713 je dinastija Tang vladarju dinastije Džin podelila plemiški naziv 'knez komanderije Bohaj (Parhe)'.[15][16] Leta 762 je dinastija Tang Bohaj uradno povzdignila v kraljestvo.[17][18][15]   Ozemlje kraljestva se ni prekrivalo z Bohajsko komanderijo. Po Novi knjigi Tanga se je država že pred kitajsko investituro leta 713 imenovala Bohaj po ljudstvu Mohe.[19][16] Enako je trdil tudi zgodovinar Džin Jufu. Zapisal je, da so Tangi državo do takrat imenovali Mohe in da je naziv Parhe morda le eden od prepisov istega imena.[20] Jezikoslovca Karl Heinrich Menges in Roy Andrew Miller sta predstavila teorijo, da ime Parhe izvira iz domačega imena, sorodnega mandžurskemu izrazu 'butha', ki pomeni lov.[21]

Večina zahodnojezičnih znanstvenikov se je odločila za naziv Bohaj, razen na področju korejskih študij.[22] Po mnenju Pamele Kyle Crossley niti kitajska niti korejska transkripcija ne moreta biti pravilni.[23]

Po Šoku Nihongiju je japonska diplomacija državo imenovala 'država Ko[gu]rjo'.[18][24] Lesene tablice, odkrite v prefekturi Nara, navajajo, da se je njen odposlanec leta 758 imenoval 'odposlanec Korjoja'.[24] Kralj Mun se je imenoval kralj Korjoja, a ne zato, da bi obnovil staro ime, temveč zato, da bi s sklicevanjem na Korjo pridobil naklonjenosti Japonske.[25][26][27]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Izvor

[uredi | uredi kodo]
Budistični reliefni kip iz Bohaja, zdaj v Umetnostnem muzeju Ohara na Japonskem;[28] napis v knjižni kitajščini opisuje izdelavo spomenika leta 834 n. št. in pesem v čast dharmi[29]

Po Stari knjigi Tanga je Te Čojong (Da Dzuorong) po porazu Kogurjoja v vojni z dinastijo Tang odpeljal svoje sorodnike v Čingdžov, sedanji Čaojang, dokler jih ni leta 696 zmotil upor Kitanov.[30] Li Čindžong (Vušang Kan) se je skupaj s svojim svakom Sun Vanrongom uprl hegemoniji dinastije Tang,[31] ubil njenega nasilnega poveljnika in napadel Hebej. Li je kmalu zatem umrl. Nasledil ga je Sun, ki ga je nato porazil Drugi turški kaganat.[32]

Prebivalstvo Jingdžova je med nemiri pobegnilo proti vzhodu proti reki Ljao. Tang je poskušal pomiriti Te Čungsanga, očeta Te Čojonga, in drugega voditelja po imenu Kolsa Bju, tako da jima je podelil naziv vojvoda Džena oziroma vojvoda Huja. Kolsa Bju je ponudbo zavrnil. Kmalu zatem ga je premagala vojska Tanga. Te Čojong s svojimi privrženci je pobegnil in kmalu zatem umrl. Te Čungsangov sin je zapustil dolino reke Ljao in se odpravil na goro Tjanmen v sedanji provinci Džilin. Stara knjiga Tanga navaja, da je Te Čojong tam združil ljudstva Kogurjoja in Moheje in v bitki pri Tjanmenlingu hudo porazil vojsko Tanga. Ker so pot do Teja zaprli Tatabi in Kitani, ki so se podredili Turkom, ga cesarica Vu Dzetjan ni mogla napasti. Te je svoje ljudstvo povedel proti vzhodu na nekdanje območje Kjeruja in ob gori Dongmo zgradil obzidano naselbino.[30] Leta 698 se je Te Čojong razglasil za kralja Džina.[33][34][35][36] Drugi viri ponujajo drugačna poročila o izvoru Bohaja ali se razlikujejo v podrobnostih.

Po mnenju Alexandra Kima niti Tang niti Silla nista priznala Bohaja kot naslednika Kogurjoja. Tang ga je imel za vojvodstvo, medtem so ga Sila imeli za svojega vazala.[37] Južnokorejski zgodovinarji, kot je Kim Eng Gug, menijo, da je Tang imel Bohaj za naslednika Kogurjoja.[38] Sila so med letoma 713 in 721 zgradila severni zid, da bi ohranila aktivno obrambo vzdolž meje.[39]

Tang je leta 762 priznal Bohaj za kraljestvo, medtem ko so ga Sila še naprej imeli za uporniškega vazala. Po Tangovem priznanju statusa Bohaja, so bohajske diplomatske misije na Japonskem začele vladarja Bohaja imenovati 'tisti, ki se je spustil z neba'. Japonski uradniki so bohajske dopise kritizirali, jih revidirali in omejili diplomatske misije iz Bohaja. Kraljevi epitaf in budistični spis potrjujeta, da so vladarja Bohaja naslavljali 'tisti, ki se je spustil z neba'.[37]

Etnična pripadnost

[uredi | uredi kodo]

Etnična pripanost ustanovitelja kraljestva Bohaj je kontroverzna in sporna. Mnogi kitajski, korejski, ruski in japonski zgodovinarji so prepričani, da so prebivalstvo kraljestva tvorili ostanki ljudstev Kogurjoja in mohejskih plemen.[40] Kitajski zgodovinarji menijo, da so večino prebivalstva tvorili Moheji. Njihovo mnenje je sprejeto tudi v Rusiji[40] in na Zahodu.[41] Korejski zgodovinarji in zgodovinska besedila na splošno trdijo, da je bil "vladar Bohaja iz ljudstva Kogurjeja in da so bili njegovi podložniki Malgali (Moheji), ki so se etnično razlikovali od ljudstva Kogurjoja".[42] Korejski zgodovinarji Bohaj (Parhe) običajno štejejo za korejsko državo, kar tako ruski kot kitajski zgodovinarji zavračajo in ponavljajo stališče zgodovinskih korejskih učenjakov, kot je bil Kim Busik, avtor Samguk sagija.[40] Nekateri zgodovinarji menijo, da je spor o etnični pripadnosti kraljestva Bohaj odraz sodobne politike in ne zgodovinskih dokazov.[43][44]

Zgodovinski viri različno opisujejo etnično pripadnosti in poreklo kralja Te Čojonga.[24][45][46] Med uradnimi dinastičnimi zgodovinskimi deli Nova knjiga Tanga omenja Te Čojonga in njegovo državo kot državo Sumo Mohejev, sorodnikov Džurčenov in kasneje Mandžurov, povezano s Kogurjojem.[47][19] To, da je bil Te Čojong Mohej, navaja tudi Stara knjiga Tanga, vendar ga z Kogurjojem povezuje z izrazom gaoli bjedžong. [48][49] Izraz 'bjedžong' dobesedno pomeni 'ločena vrsta'.[48] Južnokorejski in severnokorejski zgodovinarji izraz razlagajo kot 'veja ljudstva Kogurjo', japonski in kitajski raziskovalci pa kot 'drugačen od Kogurjojev'.[50][48] V Stari knjigi Tanga je tudi navedeno, da so bili družbeni običaji Bohajev enaki običajem Kogurjojev in Kitanov[51][24] in da se je po letu 699 razpršeno ljudstvo Kogurjo pridružilo Turkom in Mohejem.[52]

Viri dinastije Tang so prebivalstvo Bohaja delili v dve kategoriji: Kogurjoje in Moheje. Kralja in višji družbeni razred so tvorili Kogurjoji, večino prebivalstva pa Moheji.[53] V diplomatski misiji na Japonskem leta 727 ali 728 je odposlanec Bohaja izjavil, da je "Bohaj ponovno osvojil izgubljeno deželo Kogurjo in podedoval stare tradicije Pujea".[18] Nekateri poznavalci menijo, da je bila ta delitev vzrok za napetosti znotraj kraljestva, ki so prispevale k končnemu propadu Bohaja.[54] Drugi poznavalci menijo, da so se Moheji do neke mere asimilirali v kogurjojsko kulturo. Manjšina korejskih zgodovinarjev meni, da Moheji niso bili ločena etnična skupina, temveč le drug izraz za nižji razred Kogurjojev. Prebivalstvo Bohaja naj bi bilo v celoti sestavljeno iz potomcev Kogurjoja.[55][30][56] Kitajski zgodovinarji trdijo, da so vsaj del prebivalstva tvorili Kitajci Hani, a hkrati soglašajo, da so bili za ustanovitev kraljestva Bohaj zaslužni izključno Kogurjoji in Moheji.[57]

V japonskem besedilu Ruiju kokuši (Zaupna nacionalna zgodovina) iz 9. stoletja piše, da je Bohaj ob ustanovitvi meril 2000 li in bil poln vasi, naseljenih izključno z mohejskimi plemeni.[58][40] Japonska diplomacija je Bohaj prepoznala kot "državo Ko[gu]rjo" in da so bili odposlanci Bohaja odposlanci Kurjoja.[18][24]

V začetku 12. stoletja je voditelj Džurčenov Aguda poslal veleposlanike v Bohaj, da bi pozvali tamkajšnje ljudstvo k uporu proti dinastiji Ljao, pri čemer so se sklicevali na skupni izvor Džurčenov in Bohajev. V pozivu naj bi Džurčeni in Bohaji izvirali iz sedmih plemen Vudžijev (Mulgilov). Po besedah Alexandra Kima naj bi to veljalo le za mojejski del prebivalstva in ne tudi za kogurjojski, ki je bil drugega porekla.[59]

Samguk sagi, ki ga je v 12. stoletju napisal Kim Busik, Bohaja ne šteje za korejsko državo. Besedilo vsebuje odlomek pisma velikega učitelja dinastije Tang, ki opisuje ostanke Kogurjoja, iz katerih je nastala država Bohaj (Parhe).[40][24] Samguk jusa, zbirka korejske zgodovine in legend iz 13. stoletja, opisuje Te Čojonga kot voditelja ljudstva Sumo Mohe. V drugem poročilu ga omenja kot nekdanjega generala Kogurjoja, pri čemer se sklicuje na zdaj izgubljen zapis iz Sile. [60] Kim meni, da je to malo verjetno, saj je Kogurjeo padel leta 668, Te Čojong pa je umrl leta 719, mladi moški pa niso mogli prejeti čina generala.[61] Tongmunson (Izbor prefinjene korejske književnosti) iz 15. stoletja, vsebuje odlomek iz pisma, ki ga je Čue Čivan poslal uradniku dinastije Tang, v katerem je zapisano, da je "cesar Gaodzong iz dinastije Tang v preteklosti uničil Kogurjo, ki se zdaj imenuje Bohaj".[24]

Ruski znanstveniki trdijo, da etnične sestave Bohaja ni mogoče natančno določiti, ker ni materialnih dokazov, ki bi potrdili ali kitajske ali korejske trditve. Nekateri ruski znanstveniki trdijo, da je Bohaj del mandžurske zgodovine, medtem ko drugi menijo, da Bohaj ni bil ne korejska država ne kitajska provinca in da ni neposredne povezave med Bohajem in sodobno Kitajsko ali Korejo.[43] E.V. Šakunov meni, da je prebivalstvo Bohaja vsebovalo tudi elemente iz Srednje Azije, kot so Sogdijci in Toharci. V Bohaj so po uničenju Ujgurskega kaganata leta 840 pobegnili številni Ujguri, ki se niso prilagodili tamkajšnji kulturi in so povzročali družbene nemire.[62]

Vojna z dinastijo Tang

[uredi | uredi kodo]

Te Čojong je umrl leta 719. Nasledil ga je sin Mu Vang (vladal 719–737). Ob prihodu na prestol je od dinastije Tang prejel darila in naziv 'kralj province Kjeru'. Svojo neodvisnost od Tanga je pokazal tako, da je očetu po smrti podelil tempeljsko ime Govang – visoki kralj Go. Sam je svoje vladarsko ime privzel leta 720.[63]

Leta 721 je Tang prosil Bohaj za vojaško podporo proti Kitanom. Prošnja je bila zavrnjena.[64] Da bi omejil vpliv Bohaja, je Tang leta 722 za prefekta Bodžova (sedanji Habarovsk) imenoval poglavarja Hejšujskih Mohejev. Leta 725 je protektorat Andong predlagal namestitev vojske v svoji regiji. V odgovor so uradniki dinastije Tang tam vzpostavili upravo, ki so jo sestavljali voditelji manjših plemen, vodil pa jo je generalni guverner Jovdžova. Mu Vang je bil prepričan, da Hejšujski Moheji in Tang načrtujejo napad nanj in da je potreben preventivni protinapad. Svojemu bratu Te Munjeju je ukazal, naj napade Hejšujske Moheje. Te Munje, ki je bil od začetka mirnih odnosov leta 705 talec v prestolnici Tanga, se je zavedal posledic napada na dinastijo Tang in zato okleval z izvršitvijo ukaza. Mu Vangu je dvakrat svetoval, naj načrt za napad opusti.[65][39]

Mu Vang se na to ni oziral in je bratovo zadržanost izkoristil kot izgovor, da ga je odstavil s položaja poveljnika. Te Munje je pobegnil v dinastijo Tang. Leta 732 je na dvor Tanga prispel odposlanec Bohaja z zahtevo, da Te Munjeja usmrtijo. Tangi so Te Munjeja na skrivaj poslali v Srednjo Azijo, Mu Vanga pa lažno obvestili, da je bil njegov brat izgnan v Južno Kitajsko. Ko se izvedela resnica, je Mu Vangova vojska z morja napadla Dengdžov na severni obali polotoka Šandong in ubila njegovega prefekta.[66][67] Dengzhou je bil središče pomorskih trgovskih poti v vzhodni Aziji in kraj, kjer sta se zadrževala tako odposlanca dinastije Sila kot Bohaja, ko sta prihajala plačat davek cesarju Tanga. Napad Bohaja na Dengdžov ni bil zgolj geopolitično maščevanje proti dinastiji Tang, temveč tudi želja po uveljavitvi novozgrajenega bohajskega ladjevja in preprečevanju Hejšujskih Mohejev, da bi vzpostavila trgovinske odnose s dinastijo Tang, kar bi oslabilo prevlado Bohaja na severnih trgovskih poteh. Uspešen napad Bohaja na Dengdžov dokazuje tudi presenetljivo pomorsko moč komaj trideset let stare države. Kraljestvo je imelo vojaške ladje, ki so lahko prečkale morje, in trgovske ladje, ki so lahko trgovale s prekmorskimi pristanišči.[66][68]

V odgovor na napade Bohaja je Tang ukazal Kim Čungsinu, nečaku Sondogvana iz Sile in dvorjanu na dvoru Tanga, naj se vrne v Silo in organizira napad na Bohaj. Čungsin se je opravičil in prosil, da ostane na Kitajskem kot cesarjev telesni stražar. Tang je v Silo namesto njega poslal Kim Sarana, nizko rangiranega diplomata iz Sile. Na dvor so poklicali tudi Te Munjeja, da bi v Jovdžovu rekrutiral vojake. Medtem je Bohaj ponovno udaril, opustošil mesto Matou severozahodno od sodobnega Šanhajskega prelaza in ubil 10.000 vojakov Tanga. Bohajska vojska je ropala in napadala vzdolž reke Ljao in obale polotoka Ljaodong. Leta 733 se ji je poskušala upreti združena vojska Tanga in Sile, a jo je ujelo snežno neurje, ki je blokiralo vse ceste in ubilo polovico od 100.000 vojakov. Invazija je bila zato prekinjena.[69]

Te Munje je še naprej poskušal ubiti svojega brata. V Luojang je poslal agenta, ki je sredi belega dne napadel Mu Vanga. Kralj mu je nepoškodovan ušel.[70]

Sprava s dinastijo Tang

[uredi | uredi kodo]

Leta 734 je kraljestvo Sila neuspešno napadlo Bohaj. V prizadevanju, da bi omejila ambicije Bohaja, je dinastija Tang leta 735 ugodila prošnji Sile za namestitev vojakov v regijo Pegang.[70]

Strateška slika se je začela obračati proti Bohaju v letih 734–735, ko so sile Tanga premagale kitanskega poglavarja Ketujuja in njegove turške zaveznike. Poleg tega se je Tangu predalo 5.000 konjenikov Tatabov. S porazo Kitanov in Turkov ter podreditvijo Tatabov je izginil varovalni pas, ki se je izoblikoval med Bohajem in Tangom. Ko je Mu Vang začutil strateško spremembo v razvoju dogodkov, se je odločil za spravo s Tangom. Leta 737 so bili tangovski mornarji in civilisti, pridržani v Bohaju, vrnjeni v domovino. Leta 738 je odposlanec iz Bohaja zahteval tangovske obredne kode in dinastične zgodovine, kar je bila simbolična gesta za mir. Mu Vang je kmalu zatem umrl.

Odnosi z Japonsko

[uredi | uredi kodo]

Japonski zapisi kažejo, da sta bila Bohaj in Japonska v zelo prijateljskih odnosih. Ko je kralj Mu Vang leta 727 poslal prvo odposlansko delegacijo Bohaja na Japonsko, je misijo sestavljalo 24 mož. Med njimi sta bila tudi visoka general Ko Inui in Ko Čedok. Delegacija je v znak dobre volje in želje po spodbujanju prijateljskih odnosov na Japonsko odnesla 300 soboljevih kožuhov.[71]

Mu Vangov sin in naslednik Mun (Da Činmao, vladal 737–793), je nadaljeval politiko sprave s dinastijo Tang. V tistem času so težave s Tibetanskim cesarstvom na zahodu prisilile dinastijo Tang, da je umaknila vse vojaške sile iz Koreje in zavzela obrambno držo. Mun je geopolitično ravnovesje dodatno utrdil s pošiljanjem delegcij na japonski dvor, kot je storil njegov oče leta 728. Bohaj je vzdrževal diplomatske in trgovinske stike z Japonsko do konca svojega obstoja. Na Japonsko je poslal 34 delegacij, Japonska pa v obratni smeri trinajst.[72]

Bohaj je skupaj z Japonsko načrtoval skupni napad na Silo. Kralj Sile Songdok je Japonsko dvakrat užalil. Leta 753 je arogantno ravnal z japonskimi veleposlaniki, leta 758 pa se z njimi ni hotel srečati. Leta 758 je Japonska prosila Bohaj, naj skupaj napadeta Silo. Načrte za napad so v 750. in 760. letih večkrat usklajevali veleposlaniki obeh držav. Sila je za načrte verjetno vedelo in se na napad pripravilo tako, da je ob meji zgradila šest gradov. Obmejno območje je večkrat menjalo lastnika, vendar izgube v uradni zgodovini Sile niso opisane. Omenjeni so samo datumi, ko je bila vojska poslana na sever. Japonska je pripravila svoje ladjevje za napad na Silo z juga, vendar je ni napadla.[73]

Leta 755 je izbruhnil An Lušanov upor, zaradi katerega je dinastija Tang izgubila nadzor nad severovzhodom države. Proti koncu upora leta 763 so vojskovodje, znani kot džjedušiji, obvladovali celoten severovzhodni del cesarstva Tang. Leta 762 je cesar Dajdzong iz dinastije Tang uradno priznal Bohaj kot državo in Muna za njenega kralja.[74] Bohaj je kljub priznanju sam imenoval 'nebeškega sina' (cesarja) in kralja. Njegova soproga se je naslavljala s cesarica.[75][76] Leta 771 je Mun na Japonsko poslal dopis, v katerem se je razglasil za 'vnuka nebes'.[77] Zapis iz leta 834 pravi, da je imel Bohaj tako kralje kot velike kralje. Opis Munove hčerke, princese Čongjo (Dženšjao), navaja, da je bil njen oče 'veliki kralj'.[37]

Notranji razvoj

[uredi | uredi kodo]

Med Mujevo vladavino je bila vzpostavljena trgovska pot s Silo, imenovana Sillado. Trgovska pot se je začela v vzhodni prestolnici v središču province Jongvon, potekala vzdolž obale mimo današnje province Hamgjong in skozi južno prestolnico Bohaja. Od osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v Severni Koreji izkopanih veliko arheoloških najdišč, povezanih z Bohajem in Sillado. Med njimi sta trdnjava v Bukčongu in samostan v Omeriju v mestu Sinpo.

Mu je večkrat preselil glavno mesto Bohaja. Okoli leta 756 je blizu jezera Čingpo na jugu današnje province Hejlongčjang ustanovil tudi stalno prestolnico Šangdžing,[78] s čimer je stabiliziral in okrepil centralno oblast nad različnimi etničnimi plemeni. Odobril je tudi ustanovitev Čudžagama, nacionalne akademije, ki se je zgledovala po nacionalni akademiji dinastije Tang.

Spori z mohejskimi plemeni in Sillo

[uredi | uredi kodo]

Dvostranski odnosi med dinastijo Tang in Bohajem so se razvili v prijateljske odnose. Med letoma 766 in 779 je spoštovanje cesarju Dajdzongu izkazalo kar 25 delegacij Bohaja. Do konca Mujeve vladavine leta 793 so princi iz bohajske kraljeve družine po lastni volji služili kot stražarji na dvoru cesarja Dedzonga iz dinastije Tang. Mir s dinastijo Tang je Bohaju omogočil nadaljnjo širitev ozemlja.

Po Mujevi smrti je Bohaj doživel nasledstveno krizo. Posledično je izgubil del ozemlja in doživel upor sosednjih mohejskih plemen. Med vladavino kralja Sona (Šuan, vladal 818–830) in Te Ičina (Da Jidžen, vladal 830–857) je Bohaj doživljal vdore mohejskih plemen.[79] Son je nato napadel Moheje in podjarmil Jueške Moheje in druga plemena ob Amurju in priključil njihova ozemlja.[80] Leta 886 so Hejšujski Moheji poskušali vzpostaviti mirne odnose z Bohajem.[81]

V letih 818–820 je Son napadel tudi Silo na južni meji svojega kraljestva.[78] Leta 826 je Sila mobilizirala več deset tisoč mož, da bi utrdila mejo z Bohajem.[82] Sredi 9. stoletja je Bohaj dokončal svoj upravni sistem, sestavljen iz petih prestolnic, 15 prefektur in 62 okrožij.[79]

Propad

[uredi | uredi kodo]

Leta 907 se je Bohaj sprl s kitansko dinastijo Ljao zaradi odločitve Kitanov s področja sedanjega Čifenga in Tongljaa v Notranji Mongoliji,[83] da prestopijo na stran dinastije Ljao.[84] Spor je bil dolgotrajen in zapleten. Leta 911 je Sila sklenila zavezništvo z Bohajem proti Kitanom.[82] Leta 924 je Bohaj napadel Kitane, naslednje leto pa se je Sila povezala s Kitani in jim pomagala v vojni proti Bohaju. Vojaki Sile so bili za to nagrajeni.[85] Leta 926 so Kitani oblegali prestolnico Bohaja Šangdžing in jo osvojili.[78]

Kitani so na ozemlju Čongana ustanovili avtonomno kraljestvo Dongdan, kitansko Dan gur, kar pomeni Vzhodno kraljestvo Dan. Kraljestvu je vladal prestolonaslednik Ljaa Jelu Bej.[86] Kraljeva družina Bohaja je kot imenovani predstavniki Ljaa še naprej upravljala del svojega ozemlja.[87] Njena neodvisnost se je končala leta 929, ko je novi vladar Ljaa odredil preselitev bohajskega prebivalstva.[86] Preostali del Bohaja je bil leta 936 priključen Ljau.[17] Ime Bohaj je bilo uradno ukinjeno leta 982.[88] Velik del plemstva in elit, ki so zasedale ključne položaje v državi, med njimi prestolonaslednika Te Kvangjona, je absorbiral Kurjeo.[89] Del aristokracije je bil prisilno preseljen na Liaodong. Vzhodni del Bohaja je ponovno zavzelo bohajsko plemstvo in ustanovilo Kasnejši Bohaj, kasneje preimenovan v Čongan (Dingan). Ljao je leta 975 napadel Čongan, vendar ga ni uspel osvojiti. Leta 985–986 so Kitani ponovno napadli Čongan, tokrat uspešno.[90][91][92] Zadnji ostanki bohajskega odpora v nekdanjem Čonganu so bili zatrti leta 999.[93][94]

Nekaj zgodovinarjev meni, da je zadnji udarec preživelim upornikom zadal izbruh vulkana Pektu v letih 930–940. Domneva temelji na zapisih o množičnem preseljevanju prebivalstva Bohaja na polotok Liaodong v Kitanskem cesarstvu in na Korejski polotok.[95][96] V zadnjem času je ta teorija v Koreji izgubila svojo priljubljenost. Ruski zgodovinarji je nimajo za verjeten razlog za propad Bohaja. Zdi se, da je bil najpomembnejši vzrok propada vojaški poraz z veliko močnejšimi Kitani.[97]

Stara knjiga Tanga navaja, da je bohajsko kraljestvo prvotno imelo približno 100.000 gospodinjstev in nekaj deset tisoč vojakov. To pomeni, da je imelo približno 500.000 prebivalcev.[98][99] Po Zgodovini dinastije Ljao je imelo ob padcu "na stotine tisoč" vojakov. Zgodovinarji ocenjujejo, da je imelo kraljestvo v zadnjih letih od 1,5 do 4 milijone prebivalcev.[84][100][99]

Kasnejša zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Korjo

[uredi | uredi kodo]

Po propadu Bohaja je velik del kraljeve družine in aristokracije pobegnil v Korjo, vključno s prestolonaslednikom Te Kvangjonom.[101][102] Korjo jim je podelil zemljo, prestolonaslednik pa je dobil priimek Vang, priimek dinastije Korjo. V kraljevo gospodinjstvo ga je vključil Vang Gon, ki je bil kronan za Tea Korjojskega. Korejci verjamejo, da je Korjo s tem združil dva naslednika Kogurjoja.[103] Nekateri drugi člani bohajske kraljeve družine so privzeli priimek Te.[104] Po Korjosa čoljo, obširni zgodovini dinastije Korjo, je prestolonaslednika na begu spremljalo več deset tisoč gospodinjstev.[105] Statistični podatki Korjoja kažejo, da se je tja v različnih obdobjih preselilo več kot 100.000 prebivalcev Bohaja.[106] Teo Korjojski se je čutil močno družinsko povezan z Bohajem. Imenoval ga je "sorodna dežela" in "primožena dežela"[107] in zaščitil begunce iz Bohaja.[108] Vse to je bilo v ostrem nasprotju s politiko Sille, ki je bila v sovražnem odnosu z Bohajem,[109] Teo pa je bil zelo sovražno razpoložen do Kitanov, ki so uničili Bohaj. Dinastija Ljao je leta 942 v Korjo poslala 30 odposlancev in Tea obdarila s 50 kamelami. Teo je odposlance izgnal na otok in kamele pod mostom Manbu izstradal do smrti. Incident je znan kot incident na mostu Manbu.[110][111] Dzidži tongdžjan omenja, da je Teo cesarju Gaodzuju iz Kasnejšega Čina predlagal, da skupaj napadeta Kitane v povračilo za uničenje Bohaja.[107] Poleg tega je v svojih Desetih zapovedih svojim potomcem izjavil, da so Kitani "divje zveri" in da se jih je treba varovati.[110][112] Kitanska osvojitev Bohaja je povzročila dolgotrajno sovraštvo Korjoja do Kitanskega cesarstva.[113]

Množični eksodus prebivalcev iz Bohaja se je po mnenju korejskih zgodovinarjev nadaljeval vsaj do začetka 12. stoletja med vladavino kralja Ječonga.[114]:32–33 Zaradi nenehnega množičnega pritoka beguncev iz Bohaja naj bi begunci postali prevladujoča entiteta v Korjoju.[115][116]

Po zapisih iz Korjoja so begunci iz Bohaja prihajali v skupinah od nekaj sto do nekaj tisoč ljudi. Njihovo število ni moglo biti večje od 100.000, medtem ko je na ozemljih pod nadzorom dinastije Ljao ostalo nekaj milijonov ljudi. Za begunce ni jasno ali so ostali v Korjoju ali se vrnili v Bohaj ali se preselili drugam, na primer na Kitajsko ali Japonsko.[84] Po mnenju zgodovinarja Kima se je med 10. in 11. stoletjem v Korjo priselilo 30.000 družin iz Bohaja, se pravi več kot 100.000 ljudi. 94.000 lokalnih družin (470.000 prebivalcev) je dinastija Ljao deportirala na druga svoja ozemlja, tako da je na ozemlju nekdanjega Bohaja ostalo le okoli 20.000 družin, kar je bistveno manj od tistih, ki so se odselili v Korjo.[117][118] Korejski zgodovinarji na splošno ocenjujejo, da je iz Bohaja v Korjo zbežalo od 100.000 do 200.000 ljudi.[119][120] Profesor zgodovine Park Čongki je ocenil, da je iz Bohaja v Korjo zbežalo 120.600 ljudi in so v Korjoju predstavljali približno 6,3 % od približno 2 milijonov prebivalcev zgodnjega Korjoja.[121]

Veliko beguncev iz Bohaja je zaradi politike Korjoja do Bohaja v Korjo odšlo že sredi 9. stoletja. V prvih nekaj desetletjih po padcu Bohaja so bili begunci iz Bohaja v Korjoju dobrodošli, hkrati pa se zdi, da je za elito služba v kitanski upravi ponujala več ugodnosti kot služba v korjojski in se niso odselili. Korjojski letopisi omenjajo le šest imen visokih uradnikov bohajskega porekla.

Med letoma 1029 in 1030 je kitansko upravo pretresal upor Bohajcev, potem ko jim je vlada poskušala zvišati davke. Vodja upora je bil general Ljaa Da Janlin iz 7. generacije potomcev ustanovitelja Bohaja. Uporniki so aretirali in ubili kitanske uradnike ter razglasili novo dinastijo Šing Ljao. Da Janlin je poslal v Korjo veleposlanika s prošnjo za vojaško podporo. Korjo mu je poslal nekaj čet, ki so jih Kitani prestregli in pregnali. Nekaj korjojskih častnikov si je prizadevalo nadaljevati vojno z Lajom, diplomatski zbor in plemstvo pa sta pozvala kralja k previdnosti. Kralj Korjoja se je odločil opustiti vojaške dejavnosti proti Ljau. Bohajci so kjub temu v Korjo še naprej pošiljali delegacije s prošnjo za pomoč. Zadnja misija, ki jo je vodil Li Kvan Rok, je prispela po uničenju države. Na delegacijo nekateri viri gledajo kot na delegacijo, nekateri pa jo prištevajo med begunce. Kim meni, da so Bohajci pod Ljaom v 11. stoletju začeli na Korjo gledati kot na sovražno državo, v kateri Bohajci nimajo podpore.[122]

Dinastija Ljao

[uredi | uredi kodo]

Bohaj je igral ključno vlogo v politiki, književnosti in družbi severne Kitajske pod dinastijama Ljao in Džin. Po razpadu Bohaja po vojni s Kitani se je naziv Bohaj v 14. stoletju v dinastijah Ljao in Džin in v Mongolskem cesarstvu uporabljal za poimenovanje dela bohajskega prebivalstva.[123] Vzhodna prestolnica Ljaa (Dongdžing, današnji Ljaojang v provinci Lianoning) je služila kot središče oblasti na ozemlju nekdanjega Bohaja. Na začetku 10. stoletja je imelo mesto več kot 40.000 prebivalcev, večinoma Bohajcev. Te Inson (Da Jindžuan), zadnji kralj Bohaja, in drugi člani nekdanje kraljeve družine so po padcu Bohaja še vedno imeli precejšnjo oblast v Dongdanu in vzhodni prestolnici. Del elite Bohaja se je kmalu integriral v aristokracijo Ljaa in pogosto dramatično spremenil svojo osebno identiteto.[84]

Nedatiran popis prebivalstva v dinastiji Ljao navaja, da je bilo v Liaojangu približno 100.000 bohajskih gospodinjstev, kar bi pomenilo približno pol milijona ljudi.[124][125] Po ukinitvi delno neodvisnega Dongdana leta 929, je njegov vladar Jelu Bej leta 930 pobegnil in Bohaj se je začelo vključevati v dinastijo Ljao. Velik del uprave je bil razpuščen. Ljao je začel na ozemlje Bohaja naseljevati Hane in Kitane, zlasti vojake, da bi ga koloniziral. Regija se je obravnavala kot davkoplačevalska država. Njen letni davek je znašal 1000 konj in 150.000 bal blaga. Monopolnih davkov na sol in vino ni bilo, davki na trgovino pa so bili minimalni. V 1020. letih je južna uprava poskušala razširiti svoj davčni sistem na Bohaje iz propadlega kraljestva Dongdan, ki so takrat plačevali znižane davke. Bohaji so bili prisiljeni graditi ladje za prevoz žita v južno prestolnico. Potovanje na jug je bilo nevarno. Veliko ladij se je izgubilo, kar je povzročalo zamere.[126]

Poleti 1029 se je v vzhodni prestolnici uprl Da Janlin, daljni potomec Bohajske dinastije. Aretiral je ministra Šjao Šjaošjana in njegovo ženo, ubil davčne komisarje in glavnega vojaškega poveljnika ter razglasil svojo dinastijo Šing Ljao. Za pomoč je prosil Korjo, ki je proti Ljau poslal svojo vojsko, vendar se je napad končal s porazom. Da Janlin je ponovno prosil za pomoč, vendar mu Korjo ni hotel pomagati, ker so kralju Korjoja tako svetovali njegovi svetovalci. V Korjo so bile poslane štiri delegacije, od keterih se četrta ni vrnila v Šing Ljao. Da Janlin ni imel podpore niti med svojimi podložniki. Pridružila se mu je samo peščica Džurčenov. Veliko upornikov je verjetno spoznalo šibkost nove dinastije in pred njenim propadom pobegnilo v Korjo.[127] Leto kasneje je eden od častnikov Da Janlina izdal in odprl vrata vzhodne prestolnice Kitanom. Njegova kratkotrajna dinastija se je končala. Staro bohajsko plemstvo se je preselilo v bližino Vrhovne prestolnice, drugi pa so pobegnili v Korjo.[126]

Leta 1114 so potomci Bohajcev izkoristili vojno med Džurčenimi in Kitani in so se pod vodstvom Gu Juja uprli. Njegova vojska je štela 30.000 mož. Bohaji so premagali dve kitanski vojski in bili nato uničeni.[128] Leta 1116 je v Vzhodni prestolnici prišlo do novega upora, ko se je bohajski častnik Gao Jongčang razglasil za cesarja dinastije Juan in zaprosil za pomoč dinastijo Džin. Vojski Ljaa, poslani na zatiranje upora, so poveljevali potomci Bohajske dinastije.[129] Vojska Džina, ki je prišla na pomoč Juanu, je zlahka odbila napad Ljaa. Zatem se je obrnila proti upornikom in ubila Gao Jongčanga.[130]

Razlika med upori Bohajcev in Džurčenov proti dinastiji Ljao ni bila vedno jasna. V epitafu iz leta 1117, posvečenem častniku, ki je bil leta 1114 ubit v boju proti Džurčenom, so bili Bohajci in Džurčeni uvrščeni v isto kategorijo.[131]

Dinastija Džin

[uredi | uredi kodo]

Kitani so sčasoma podlegli Džurčenom, potomcem Mohejev, ki so ustanovili dinastijo Džin. Džurčenski zapisi so poudarjali skupni izvor Bohajcev in Džurčenov iz sedmih plemen Vudžijev. Četrti, peti in sedmi cesar Džina so bili sinovi cesaric bohajskega porekla.[132] Popis prebivalstva severne Kitajske, ki so ga izvedli Mongoli v 13. stoletju, je razlikoval Bohajce iz nekdanjega kitanskega cesarstva od drugih etničnih skupin, kot so bili Korjoji, Kitani in Džurčeni.[133]

Opazovalec iz dinastije Song je ugotovil, da med vladavino Ljaa v njegovi vladi ni bilo nobenega Bohajca, kar kaže, da so bili v podrejenem položaju in zato prvi, ki so prebežali k dinastiji Džin.[134] Poziv Džina prebežnikom iz Bohaja je imel znaten uspeh. Prebegli Jang Pu je postal svetovalec Agude in mu pomagal ustanoviti cesarski dvor. Gao Činji je postal svetovalec Vanjana Dzongana, generala Džurčenov in tesnega Agudovega prijatelja. Leta 1125 so bili med protokolarnimi uradniki dinastije Džin Kitani, Džurčeni in Bohajci. Vsi so govorili kitajsko.[135][37] Da Gao (1086–1153), potomec bohajske kraljeve družine, je služil v vojski Džina kot poveljnik osmih bataljonov Bohajcev v vojni proti dinastiji Song. Drug bohajski general je bil Guo Jaoši (aktiven 1116–1132), ki se je pred tem boril v vojskah Ljao, Džina in Songa.[136] Bohajci so imeli ključno vlogo kot podporniki Šidzonga iz Džina pri vzpostavljanju njegove oblasti.[137]

Bohajske družine so se lahko povzpele visoko v hierarhiji dinastije Džin. Njihovi potomci so uspešno opravljali cesarske izpite, bili uradniki in literati in pooblaščenci za razsodnike kulture in okusa.[138] Družina Vang Tingjuna je prejela literarna priznanja, njegova najstarejša hči pa je postala daoistična svečenica in pesnica na cesarskem dvoru. Mešani zakoni med bohajskimi in džinskimi elitami so bili pogosti.

V dinastiji Džin so za preproste Bohajce še vedno veljale omejitve. Leta 1136 je na primer džurčenski uradnik Vanjan Puluhu preklical pomilostitev moškega, za katerega je bilo ugotovljeno, da je Bohajec. Politika omejevanja in slabljenja Bohajcev se je sčasoma še stopnjevala. Leta 1140 so bile z odlokom ukinjene garnizije Kitajcev Hanov in Bohajcev, garnizije Tatabov in Kitanov pa ne. Skupine Bohajcev, ki so bile nekoč preseljene na območja blizu Vrhovne ali Osrednje prestolnice Ljaa, so preselili na ozemlje vzhodno od gorovja Tajhang. Selitve so bile zaključene leta 1141. Leta 1149 je bila načrtovano še eno preseljevanje nekam južno od Džongduja, ki jo je dvorni svetovalec Gao Šoušing s posredovanjem pri cesarju preprečil.[132] V Liaodongu se je znatno povečalo število vojakov. Tja je bilo premeščenih kar trideset menganov Džurčenov s po tisoč vojaki ter njihove družine in spremstvo. Selitev Džurčenov, zlasti njihovih aristokratov, na jug, je morda prispevala k upadu deleža prebivalcev, ki so se identificirali kot Bohajci.[139]

Leta 1177 je bil z odlokom odpravljen star bohajski običaj poroke z lažno ugrabitvijo. Bohajci so imeli v dinastiji Džin manj omejitev kot v dinastiji Ljao, vendar so hkrati uživali manjšo pozornost kot posebna entiteta. Njihov vpliv v Liaodongu se je postopoma manjšal, ker so začele prevladovati druge entitete.[140]

Ko so se potomci Bohajcev trdno vključili v aparat džurčenske države, so se mnogi bohajski uradniki prostovoljno odločili, da se bodo identificirali kot Kitajci. Ko je bil leta 1135 za odposlanca v Korjo izbral Nansali, je svoje ime spremenil v kitajsko Vang Dženg. To so počeli tudi drugi. Praksa prikazovanje izmišljenih rodoslovij ni bila nič novega, saj je bile razširjena že v času dinastije Song.[141]

Mongolsko cesarstvo

[uredi | uredi kodo]

Izraz Bohaj/Parhe je pod vladavino Mongolskega cesarstva postal opazno manj razširjen. Za potomci Bohajcev iz propadle dinastije Džin so izginile vse sledi in noben epitaf iz mongolskega obdobja ni omenil, da gre za Bohajca.[142] Bohaj se je kot toponim uporabljal še v začetku 14. stoletja, do konca 14. stoletja pa je popolnoma izginil iz zgodovinskih virov.[143] Proti koncu mongolske vladavine je učenjak Tao Dzongji Bohajce uvrstil ob bok Kitanov in Džurčenov, kar ni presenetljivo, saj je bila večina njih v času mongolske osvojitve literatov, uradnikov ali pripadnikov birokracije Džina. Mnogo Bohajcev je privzelo kitajska imena, podobno kot Džurčeni, verjetno zaradi lažje vključitve v kategorijo Hanrenov (severni Kitajci), namesto v nižjo, četrto kategorijo Nanrenov (južni Kitajci).[144] Izraz Bohaj je omenjen izključno v Tajhejskem zakoniku dinastije Džin[142] v odlomkih, ki prepovedujejo poroko z ugrabitvijo in poroko med žalovanjem.[145]

Nekateri Bohajci so namesto kitajske sprejeli mongolsko ali tatarsko kulturo. Jov Šinge (umrl 1227) se je štel za Bohajca. Ko se je dinastija Džin zaradi mongolskih vpadov sesuvala, se je Jov Šinge v utrdbi v bližini Gaodžuja (današnji Čifeng) dolgo upiral napadom Mongolov, dokler ni trdnjave napadel Mukali. Po Jov Šingejevi predaji ga je Mukali pohvalil Džingiskanu, ki mu je podelil mongolsko ime Halabadu. Kasneje se je kot Halabadu leta 1227 boril na mongolski strani pri Tajjuanu.

Bohajci po propadu svoje državi niso izginili kar čez noč. Po besedah Tojame Gunžija so "ostali živi in zdravi še tristo let po uničenju države".[146]

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Prebivalstvo Bohaja je bilo sestavljeno iz prebivalcev nekdanjega Kogurjoa in tunguških Mohejev. Na šestdesetih lokacijah, prepoznanih kot bohajske, so odkrili bivališča s pečmi in keramičnimi strešniki in keramično posodo. Železna kmetijska orodja kažejo, da so ukvarjali tudi z naprednim kmetijstvom. Po najdbah sodeč je bil velik del prebivalstva tudi izven prestolnic stalno naseljen.[147] Po mnenju Jang Džuna je imel Bohaj raznoliko etnično sestavo, vključno z manjšinami, kot so Kitani in Evenki.[100] Bohaj je bil tudi večkulturno cesarstvo, v katerem so se združile kitajska, korejska in tunguška kultura.[148] Arheološke najdbe kažejo, da je kultura Bohaja vsebovala elemente kultur Mohejev, Kogurjojev, turških plemen in kitajske dinastije Tang.

Bohajci so od Kogurjojev prevzeli in nadaljevali številne kogurjojske iznajdbe, na primer talno ogrevanje ondol v bohajskih kraljevih palačah, kamnite grobnice in kamnite krste, ki jih je uporabljal kogurjojski vladajoči razred.[149] 26 od 85 odposlancev, ki jih je Bohaj poslal na Japonsko, je imelo tipičen kogurjojski priimek Ko (Go), ki je v Koreji še vedno pogost, in kaže na znaten delež Kogurojev v bohajski družbi.[150]

Značilne grobnice v prestolnicah in širše se pripisujejo vplivom kultur Mohejev in Tangov. Zgodnje bohajske grobnice izven prestolnic so bile jame, kar ki jih kitajski in japonski znanstveniki razlagajo kot znak kulture Mohejev. Drugi znanstveniki zemeljske jame razlagajo preprosto kot prevladujoč običaj med preprestim bohajskim prebivalstvom. Zgodnja japonska izkopavanja grobnic v bohajski prestolnici in kasnejše kitajske raziskave so prakso skupnega pokopavanja družinskih članov in ponovnega pokopavanja opredelile kot podobno praksi Sumojskih Mohejev. V pozni zgodovini Bohaja so se pojavile enoprostorne opečne grobnice. Kitajski znastveniki opečne grobnice in upodobitve bohajskih elit na poslikavah pripisujejo vplivu dinastije Tang.[151]

Arhitekturnih značilnosti ni mogoče pripisati samo Bohajcem, saj niso zanesljiv pokazatelj identitete. Arhitekturni slogi so lahko omejeni glede na okolje, tehnike in razpoložljive materiale. Nekatere strukture, kot so jame, so bile morda praktična rešitev za zaščito pred mrazom in vetrom in ne značilnost etnične pripadnosti prebivalcev.[152]

Zapis o potovanju Hong Haoja (1088–1155) na ozemlje Džina opisuje Bohajce predvsem kot bojevito ljudstvo, ki ne upošteva konfucijanskih norm. Ženske so opisane kot "divje ljubosumne"[153] in moškim niso dopuščaje nezvestobe. Moški so bili opisani kot "zelo zvijačni in neprekosljivi v boju". Zanje je obstajal rek "trije Bohaci za enega tigra". Nekateri Bohajci so prakticirali budizem.[153] Po kulturi očitno niso odstopali od drugih do te mere, da bi se ne mogli asimilirati v sosednje družbe. V Bohaju so bili razširjeni priimki v kitajskem slogu in noben poseben kulturni označevalec jim ni preprečeval integracije v kitajsko pismeno družbo. V tem procesu ni dokazov o kakršnih koli trenjih. Drugi kulturni označevalci, kot so borilne tradicije, so morda olajšali sprejetje mongolskega, tatarskega in džurčenskega izročila.[154]

Družba

[uredi | uredi kodo]

Po mnenju korejskih in drugih zgodovinarjev so Moheji tvorili delavski razred, ki je služil vladajočemu razredu Kogurjojev.[155][10] Nekateri zgodovinarji menijo, da so prav etnični konflikti med vladajočimi Kogurjoji in podložnimi Moheji oslabili državo.[155] Drugi zgodovinarji imajo drugačna mnenja. Han Ciučol se je strinjal, da so bili Moheji večinsko prebivalstvo Bohaja, ni pa se strinjal, da so bile med njimi kakršne koli družbene razlike.[156]

Ruski zgodovinar Polutov meni, da potomci Kogurjojev niso imeli politične prevlade in da je bil vladajoči sistem odprt za vse ljudi enako.[157] Vladajoča struktura naj bi temeljila na vojaško-duhovniški upravljavski strukturi mohejskih plemen, ki so delno prevzela elemente kitajskega sistema. V 8. stoletju je Bohaj postal bolj centraliziran. Oblast se je utrdila okoli kralja in kraljeve družine.[158]

Razredni sistem bohajske družbe je kontroverzen. Nekatere študije kažejo, da je obstajal stratificiran in tog razredni sistem, podoben tistim v sorodnih korejskih kraljestvih in severni Kitajski pred vladavino dinastije Čin. Elite so običajno pripadale velikim aristokratskim družinam s prepoznavnimi priimki. Preprosti ljudje sploh niso imeli priimkov, družbena mobilnost navzgor pa je bila praktično nemogoča, saj sta bila razred in status uzakonjena s sistemom kast.[159] Druge študije so pokazale, da je obstajal klanovski sistem brez jasne delitve razredov, položaj vodje klana pa je bil odvisen od moči klana. Vodja klana je lahko postal vsak član klana, če je imel dovolj avtoritete. Obstajali so tudi versko privilegirani šamanski klani. Klanovski boji so bili deloma posledica naraščajočega vpliva dinastije Tang in različnih odnosov do pokitajčevanja. Glavnina bohajske družbe je bila osebno svobodna in sestavljena iz klanov.[160]

Do propada države je način življenja v Bohaju postal podoben načinu življenja severnih Kitajcev. Dinastija Ljao je prebivalstvo Bohaja v pravnem in davčnem kontekstu uvrstila med Hane, tako kot tiste, katerih predniki so segali v cesarstvo Tang. Nekatere skupine Mohejev niso sprejele tega načina življenja in so bile izključene iz ljaovske oznake Bohajci. Namesto tega so ostali Moheji in so v prihodnosti postali pomemben element Džurčenov.[84]

Vlada

[uredi | uredi kodo]
Province Bohaja z njihovimi kitajskimi in korejskimi imeni

Bohaj je v organizaciji svojega osrednjega političnega sistema sprejel kitajske institucije. Sistem treh uradov in šestih ministrstev, ki se je v celoti razvil v dinastiji Tang, je kasneje postal standardni model za organizacijo mnogih vzhodnoazijskih držav, tudi Bohaja. Bohaj je svoje ozemlje razdelil na petnajst provinc (bu), ki so bile nadalje razdeljene na 62 prefektur (džu).[161]

Država je med vladavino kralja Muna sistem treh uradov in šestih nekoliko reformirala[17][162] in tako imena kot operativne funkcije prilagodila lokalnim razmeram. Šest ministrstev je bilo z uporabo konfucijanskih vrlin preimenovanih v Čung (zvestoba), In (dobrohotnost), Ui (pravičnost), Je (spodobnost), Dži (modrost) in Sin (zaupanja vreden). Poleg tega sta bila ustanovljena urada levega in desnega glavnega ministra, da bi se razdelila in uravnotežila moč ministrov. Za spodbujanje konfucijanskega učenja in gojenje talentov je Bohaj ustanovil Čudžagam, ki se je zgledoval po Guozidžjenu v dinastiji Tang. Čudžagam je bil osrednja institucija za klasično konfucijansko izobraževanje in usposabljanje birokratov.[163]

Kralj
Čundžongde
(중정대, 中正臺)		Mundžoguan (문적원, 文籍院)Čudžagam (주자감, 冑子監)
Sandžjosang (선조성, 宣詔省)Cangdengsang (정당성, 政堂省)Čungdesang (중대성, 中臺省)
Čuasadžong (좌사정, 左司政)Usadžong (우사정, 右司政)
Čungbu (충부, 忠部)Inbu (인부, 仁部)Uibu (의부, 義部)Čibu (지부, 智部)Jebu (예부, 禮部)Sin-bu (신부, 信部)


Bohajski aristokrati in plemstvo so redno potovali v Čangan, prestolnico dinastije Tang. Med njimi so bili veleposlaniki in študenti, mnogi od njih pa so tam opravili cesarske izpite.[159] Leta 833 so bili med potniki zabeleženi trije študenti, leta 924 pa kraljev nečak.[164] Četudi je bil Bohaj vazal dinastije Tang, je hodil po svoji neodvisni poti, ne le v notranji politiki, temveč tudi v zunanjih odnosih. V tujino, tudi na Japonsko, je neodvisno od Tanga pošiljal svoje delegacije. Zapis iz leta 834 na budističnem kipu potrjuje, da ja Bohaj na svoje vladarje gledal kot na kralje in velike kralje. Epitafi članov bohajske kraljeve dinastije imenujejo vladarja veliki kralj ali cesar.[37]

Bohaj je svojemu obsežnemu ozemlju vladal s prek petih prestolnic (gjeong), petnajstih provinc (bu) in dvainšestdesetih prefektur (ju). Za guverjerje provinc in prefektur je imenoval svoje ljudi, medtem ko so manjša naselja in vasi upravljali lokalni voditelji.[161][165] Prva prestolnica Bohaja je bila na gori Dongmo v sodobnem Dunhuaju v provinci Džilin na Kitajskem. Leta 742 je bila preseljena v osrednjo prestolnico Helong v Džilinu. Leta 755 je bila preseljena v zgornjo prestolnico Ningan v Heilongdžjangu, leta 785 v vzhodno prestolnico Hunčun v Džilinu in leta 794 nazaj v zgornjo prestolnico.[17] Zgornja prestolnica Sanggjong je bila organizirana po vzoru na Čangan, prestolnico dinastije Tang. Kraljeva palača je imela pravokotno obzidje, ob njem pa so bile stanovanjske četrti. Enako postavljene so bile tudi druge vzhodnoazijske prestolnice tistega časa.[166][167]

Vojska

[uredi | uredi kodo]

Vojska Bohaja je bila sestavljena iz osrednje vojske, razdeljene na deset stražarskih enot (衛, vi), odgovornih za obrambo kraljeve palače in prestolnice. V drugih regijah so bile v petnajstih provincah organizirane lokalne milice, prilagojene lokalnim razmeram in upravnim strukturam. Milicam so poveljevali lokalni uradniki.[168] Na ključnih mejnih točkah so bile za obrambo nameščene neodvisne enote.

Razvoj bohajskega vojaškega sistema se lahko na splošno razdeli na tri faze. Prva faza je vključevala vzpostavitev upravnega sistema na novo osvojenih ozemljih v zgodnjih fazah ustanavljanja kraljestva. V drugi fazi je bilo ustanovljenih deset stražarskih enot, kot je zapisano v Novi knjigi Tanga. Tretja faza se je zgodila potem, ko je odposlanec Vang Džongvu po svojem obisku poročal o vojaških razmerah v Bohaju.

Bohaj je razširil svoje ozemlje s pokoritvijo Mohejev v Mandžuriji in osvojitvijo Primorskega kraja, porečja Amurja in obale Japonskega morja. Na tem ozemlju je zgradil veliko trdnjav, med njimi Palrjonsong, Marijanovko, Čongeto, Kokšarovko, Kraskino, Nikolajevko v Partizansku, Sučanluh, gorsko trdnjavo Bitik, Rjuzanko, Usti-Čornajo, Namusurisk, Korsakovko in Novgorodejevsko trdnjavo.

Prva faza

[uredi | uredi kodo]

Prva faza je bila obdobje, v katerem se je vzpostavljal upravni sistem. V tem obdobju se je ohranila zapuščina Kogurjoja, pri čemer so se vojaške in upravne funkcije pogosto prekrivale. V 193. zvezku Ruiju kokušija je zapisano, da se "Bohaj v vseh smereh razteza 2000 li daleč in mima prefektur ali okrožij. Vasi so raztresene po celem ozemlju, naseljene večinoma z Moheji. Bohajcev je malo. Za vaške poglavarje so postavljeni domačini. Voditelji velikih vasi se imenujejo duduja/dudoka (都督, guverner), manjših pa cišija/džaso (刺史, prefekt). Ostali voditelji se imenujejo šovling/surjong (首領, poglavar)". Guvernerji in prefekti so bili verjetno Bohajci, poglavarji pa verjetno Moheji. Sistem se je šele vzpostavljal in na mnogih območjih so bili še vedno prisotni ostanki institucij nekdanje dinastije Kogurjo. Bohajska vojska je bila prisotna samo v problematičnih regijeh.

Z nenehnim širjenjem ozemlja med vladavinama kraljev Te Čojonga in Mu Vanga je prioriteta postalo zavarovanje meja. Upravne strukure, vključno s pobiranjem davkov, so se razširile tudi na osvojena ozemlja. Glede na to, da je vojska Bohaja v času ustanovitve Parhaeja štela le nekaj tisoč vojakov, je moral biti upravni sistem zelo prilagodljiv. Bohaj, ki je mejil na močne sosednje države, kot so bile dinastija Tang, Turki, Kitani, Hejšujski Moheji in Silla, se je zaradi agresivnih osvajanj soočal s poslabšanimi odnosi s sosedi in moral okrepiti in reorganizirati svojo vojsko. To obdobje se zato lahko razume kot obdobje, ko je Bohaj postavil temelje za vzpostavitev novega sistema, ki je na razširjenem ozemlju temeljil na kogurjojski zapuščini.

Druga faza

[uredi | uredi kodo]

V drugi fazi so bili ustanovljeni centralni oddelki in deset straž, kot je zapisano v Novi knjigi Tanga. Oddelek v provinci Džengtang, eden od treh centralnih oddelkov, je prek podrejenega oddelka, imenovanega džibu, upravljal vojsko, novačenje, zemljevide, bojne vozove in orožje. Vsaka straža je imela svojega generala. Sistem se je verjetno zgledoval po šestnajstih ali dvanajstih stražah dinastije Tang. Kralja in kraljevo družino je varovala posebna enota vojske. Leta 1960 so jugozahodno od kraljevega mesta Sanggjong Jongčonbu odkrili pečat z napisom "Sedež Tjanmendžuna/Čonmunguna", ki je pripadal eni od bohajskih vojaških enot. Pečat kaže, da je bila enota odgovorna za varovanje vrat kraljevega mesta.

Šoku Nihongi, japonsko zgodovinsko besedilo, napisano leta 797, navaja, da so bili leta 728 med bohajskimi odposlanci na Japonsko tudi vojaški častniki. Prisotnost vojaških nazivov odposlancev, ko sta džanggun (general) in boguk dedžanggun (podgeneral), kaže, da je bil vojaški sistem takrat že organiziran. Vojaška hierarhija je bila prevzeta verjetno od dinastije Tang.

Tretja faza

[uredi | uredi kodo]

Odposlanec Tanga Vang Džongvu je po vrnitvi iz Bohaja leta 832 poročal, da ima Bohaj levi in desni šencedžun, levi in desni sandžun in 120 oddelkov vojske. Levi sandžun se je v dinastiji Tang nanašal na levi longvu, levi šenvu in levi julin, medtem ko se je desni sandžun nanašal na desni longvu, desni šenvu in desni julin. Vseh šest vojsk kot celota je tvorilo vejdžun.

Iz Vang Džongvujevega poročila je mogoče sklepati, da je vojaški sistem Bohaja prevzel model dinastije Tang v vejdžunom in lokalnimi milicami (fubing). V Tangu je imel fubing po vsej državi več kot 600 enot. Da je Bohaj prevzel vojaški sistem od dinastije Tang, izrecno ne navaja noben zgodovinski dokument.

Jezik in pisava

[uredi | uredi kodo]
Bohajščina
Materni jezikBohaj
Področjeseverna Kitajska, severna Koreja in Ruski Daljni vzhod
neklasificiran
korejski jeziki ?
tunguški jeziki ?
Pisavaneznana domača pisava
kitajske pismenke (klasična kitajščina)
Jezikovne oznake
ISO 639-3–
Replika epitafa princese Čonghje (Džanhui), druge hčerke bohajskega kralja Muna (vladal 737-793), napisanega v klasični kitajščini

V Bohaju se je govorilo več jezikov. Avtohtoni jezik Bohajcev ni jasen, saj se ni ohranilo nobeno bohajsko besedilo ali besednjak.[169] Po zapisih v Stari knjigi Tanga so imeli Bohajci svojo pisavo. Kasnejše kitajsko besedilo Gu džin či guan iz 15. ali 16. stoletja opisuje njihovo pisavo kot podobno odtisom živalskih šap in ptičjih krempljev. Pisava bi lahko predstavljala staro korejsko ali tunguško pisavo, ki se je bistveno razlikovala od kitajske in korejske pisave, ki je temeljila na kitajski.[41]

Aleksander Vovin meni, da je bohajska elita govorila korejski jezik, ki je imel trajen vpliv na kitanske, džurčenske in mandžurske jezike.[169][170] Meni tudi, da je bila velika večina prebivalstva Bohaja verjetno tunguško in vsaj delno džurčensko govoreča.[41] Beseda, ki so jo prebivalci Bohaja uporabljali kralja, je 'gadokbu', ki je povezana z mandžursko besedo 'kadalambi' (upravljanje) in nanajsko besedo 'kadokuotto'.[171][172] Nekateri korejski zgodovinarji menijo, da zapis v Šoku Nihongi nakazuje, da sta bila jezika Bohaja in Sille medsebojno razumljiva: študent, poslan iz Sille na Japonsko na usposabljanje za tolmača japonščine, je pomagal diplomatskemu odposlancu iz Bohaja pri komunikaciji z občinstvom japonskega dvora.[173][174]

Diplomatske misije med Bohajem, Japonsko in dinastijo Tang so potekale predvsem v kitajščini. Na podlagi upravnih in diplomatskih zapisov številni japonski zgodovinarji in jezikoslovci domnevajo, da je bila kitajščina lingua franca Bohajskega kraljestva.[175][176] Klasična kitajščina je bila jezik, ki se je uporabljal v diplomatskih dokumentih in poeziji, izmenjani z Japonsko. Odkrili so jo tudi na dveh nagrobnih napisih članov bohajske kraljeve družine.[177]

Izkopani epigrafski napisi kažejo, da je bila kitajska pisava edina široko uporabljana pisava v Bohaju.[178] Ruske znanstvene raziskave kažejo, da je bohajska pisava temeljila na kitajskih pismenkah, vendar je bil zapis fonetičen.[179][180] Nekatera imena bohajskih odposlancev so bila podobna kitajskim, druga pa so bila izvirno bohajska, na primer Vodala, Džaoheš in Nansali. Slednja so bila v manjšini.[153] V bohajskih napisih, ki vsebujejo večinoma kitajske pismenke, je tudi nekaj znakov, ki se najdejo drugje le v džurčenski pisavi. Na podlagi teh ugotovitev Vovin meni, da je bila pisava Bohaja prototip džurčenske pisave. Ugotavlja tudi, da bi se lahko znaki, povezani z džurčenskimi, uporabljali tudi za zapisovanje korejskih imen, saj je bil Bohaj večetnična država.[41]

Gospodarstvo in trgovina

[uredi | uredi kodo]

V Bohaju se je kmetijstvo zelo razvilo in razširilo, zlasti na severu. Glavne poljščine so bile proso, ječmen, soja in riž. Zelo iskani so bili nekateri posebni regionalni pridelki, kot so riž, fermentiran fižol, slive in hruške. Pomembna sta bila tudi lov in ribolov. V kraljestvu so se proizvajali fini železni in bakreni izdelki, svilene in lanene tkanine ter keramika, vključno s keramiko sancaj, razvito pod vplivom dinastije Tang.[181]

Bohaj je imel visoko raven obrtništva in trgoval s sosedi Gokturki, Japonsko, Sillo in dinastijo Tang.[182] Na Japonsko je poslal veliko delegacij in tja izvažal krzno, tekstilne in kovinske izdelke in iz Japonske uvažal zlato in živo srebro. Na Japonskem je bilo med aristokrati zlasti cenjeno dragoceno soboljevo krzno.[183][184] Bohajski graditelji pristanišča An so uporabljali japonske tehnike gradnje.[185] Na japonskem dvoru se je ohranila šinmaka,[186][187] glasba in ples s starodavnim mohejskim in tunguškim poreklom.

Spornosti

[uredi | uredi kodo]

Zgodovinski položaj Bohaja je predmet sporov med korejskimi, kitajskimi, ruskimi in japonskimi zgodovinarji.[188][189] Korejski zgodovinarji menijo, da je bil Bohaj naslednik Kogurjoja in del korejske zgodovine obdobja severnih in južnih držav. Kitajski zgodovinarji trdijo, da je bil Bohaj lokalno kraljestvo dinastije Tang z večinskimi Moheji in zaradi tesnih kulturnih in političnih vezi s kitajsko dinastije Tang del kitajske zgodovine.[18] Ruski zgodovinarji na Bohaj gledajo kot na državo predvsem Mohejev, medtem ko ga imajo Japonci za tributarno državo.[189][178][190][191]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 동북아역사재단 편 (Northeast Asian History Foundation) (2007). 새롭게 본 발해사. 동북아역사재단. str. 62. ISBN 978-89-6187-003-0.
  2. »渤海の遼東地域の領有問題をめぐって : 拂涅・越 喜・鉄利等靺鞨の故地と関連して« (PDF). Kyushu University Institutional Repository. 2003.
  3. ↑ 동북아역사재단 편 (Northeast Asian History Foundation) (2007). 새롭게 본 발해사. 동북아역사재단. str. 62. ISBN 978-89-6187-003-0.
  4. ↑ »渤海の遼東地域の領有問題をめぐって : 拂涅・越 喜・鉄利等靺鞨の故地と関連して« (PDF). Kyushu University Institutional Repository. 2003.
  5. ↑ Kradin Nikolai Nikolaevich (2018). »Динамика урбанизационных процессов в средневековых государствах Дальнего Востока« [Dynamics of urbanization processes in the medieval states of the Far East]. Siberian historical research. Pridobljeno 5. februarja 2019.
  6. ↑ Stoyakin Maxim Aleksandrovich (2012). Культовая архитектура Бохайского времени в северной части Кореского Полуострова [Religious cult architecture of the Bohai time in the northern part of the Korean Peninsula]. BUDDHIST RELIGIOUS ARCHITECTURE OF PARHAE (BOHAI) LOCATED IN NORTHERN PART OF KOREAN PENINSULA (v ruščini). Pridobljeno 5. februarja 2019.
  7. ↑ 古畑徹 (2017). 渤海国とは何か 歴史文化ライブラリー (v japonščini). 吉川弘文館. ISBN 978-4642058582.
  8. ↑ »Буддийская культовая архитектура бохайского времени в северной части корейского полуострова«.
  9. ↑ 정석배 JUNG Suk-bae (2016). 발해의 북방경계에 대한 일고찰 (Study on northern borders of Balhae). 고구려발해연구 the Koguryo Parhae Yongu (v korejščini). 54. 고구려발해학회 Association of Koguryo Parhae: 88.
  10. 1 2 Injae, Lee; Miller, Owen; Jinhoon, Park; Hyun-Hae, Yi (15. december 2014). Korean History in Maps (v angleščini). Cambridge University Press. str. 64–65. ISBN 9781107098466. Pridobljeno 24. februarja 2017.
  11. ↑ 渤海／海東の盛国. www.y-history.net (v japonščini). Pridobljeno 19. februarja 2019.
  12. ↑ Lee, Ki-baik (1988). A New History of Korea. Edward W. Wagner, Edward J. Schultz. Cambridge. str. 90–91. ISBN 978-0-674-25526-5. OCLC 1203951892.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija brez založnika (povezava)
  13. ↑ Baxter, William H.; Sagart, Laurent (2014), Old Chinese: A New Reconstruction, Oxford University Press, str. 181, ISBN 978-0-19-994537-5
  14. ↑ »Chinese character 震 - HangulHanja - Korean-English Dictionary«. HangulHanja (v angleščini). Pridobljeno 8. aprila 2026.
  15. 1 2 Old Tang Book 2019, str. §5.1 ¶11.
  16. 1 2 »동북아역사넷 < 동북아역사재단«. contents.nahf.or.kr. Pridobljeno 8. aprila 2026.
  17. 1 2 3 4 Michael Dillon (1. december 2016). Encyclopedia of Chinese History. Taylor & Francis. str. 95. ISBN 978-1-317-81715-4.
  18. 1 2 3 4 5 Jinwung Kim (2012). A History of Korea: From "Land of the Morning Calm" to States in Conflict. Indiana University Press. str. 85. ISBN 978-0-253-00024-8.
  19. 1 2 Kim 2015, str. 8.
  20. ↑ 金毓黻. 东北通史（再版）. 社会科学战线杂志社 (1981). str. 253–264.
  21. ↑ Janhunen, Juha (2008). »Liao: A Manchurian hydronym and its ethnohistorical context« (PDF). Studia Etymologica Cracoviensia. 13: 94.
  22. ↑ Sloane 2014, str. 366.
  23. ↑ Crossley 2016, str. 12.
  24. 1 2 3 4 5 6 7 徐吉洙. "渤海は高句麗を引き継いだ". 高句麗研究会.
  25. ↑ 石井正敏 (2001),"日本渤海関係史の研究" 吉川弘文館,. ISBN 4642023631. p 416-417
  26. ↑ Ok (조이옥), Cho lee (2006). »Diplomatic relations and Trade of Balhae-Japan in the later 8th century (8世紀 後半 渤海의 對日本外交와 交易)«. The Review of Korean History (사학연구) (v angleščini) (81): 127–155. ISSN 1225-133X.
  27. ↑ »Northeast Asian History Network«. contents.nahf.or.kr. Pridobljeno 7. aprila 2026.
  28. ↑ »Asiatic Art«. Ohara Museum of Art. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2015.
  29. ↑ 李殿福 (1994). »渤海咸和四年铭文佛龛考释«. 社会科学战线 (3).
  30. 1 2 3 Sloane 2014a, str. 11.
  31. ↑ Uwitchett, Denis. Chen gui and Other Works Attributed to Empress Wu Zetian (PDF). str. 20. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 25. oktobra 2020. Pridobljeno 29. avgusta 2020.
  32. ↑ Wang 2013, str. 85.
  33. ↑ Wang 2013, str. 87.
  34. ↑ Walker, Hugh Dyson (2012), East Asia: A New History, Bloomington, IN: AuthorHouse, str. 177
  35. ↑ Seth, Michael J. (2016), A Concise History of Korea: From Antiquity to the Present, Lanham, MD: Rowman & Littlefield, str. 71
  36. ↑ Kim, Djun Kil Kim (2014), The History of Korea, Santa Barbara, CA: ABC-CLIO, str. 54
  37. 1 2 3 4 5 Kim, Djun Kil Kim (2014), The History of Korea, Santa Barbara, CA: ABC-CLIO, str. 54.
  38. ↑ Kim, Eun Gug (2012). »An Enduring Window between North and South: Parhae and Silla«. A New History of Parhae. Brill. str. 76.
  39. 1 2 Kim 2011a, str. 349.
  40. 1 2 3 4 5 Kim 2011, str. 292.
  41. 1 2 3 4 Vovin, Alexander (2012). "Did Wanyan Xiyin invent the Jurchen script?". In Malchukov, Andrej L.; Whaley, Lindsey J. (ur.). Recent advances in Tungusic linguistics. Wiesbaden: Harrassowitz Verlag. Pridobljeno 27. maja 2022.
  42. ↑ Sloane 2014a, str. 9.
  43. 1 2 Kim 2011, str. 299.
  44. ↑ Reckel 2015, str. 481-482.
  45. ↑ Richard, Zgusta (2015). The Peoples of Northeast Asia through Time Precolonial Ethnic and Cultural Processes along the Coast between Hokkaido and the Bering Strait. BRILL. ISBN 978-90-04-30043-9.
  46. ↑ Tsiporuha Mikhail Isaakovich (2017). »История тунгусских племен мохэ и государства Бохай« [The history of Mohé and Bohai Tungusic tribes]. Покорение Сибири. От Ермака до Беринга. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. junija 2021. Pridobljeno 5. februarja 2019.
  47. ↑ New Book of Tang, Chapter 219: Bohai. 渤海、本粟末靺鞨附高麗者、姓大氏。
  48. 1 2 3 Sloane 2014a, str. 12.
  49. ↑ Old Book of Tang, Original: 渤海靺鞨大祚榮者，本高麗別種也. Link
  50. ↑ 徐吉洙. »渤海は高句麗を引き継いだ«. 高句麗研究会.
  51. ↑ 風俗瑟高麗及契丹同，頗有文字及書記
  52. ↑ Kim 2014a, str. 113.
  53. ↑ Sloane 2014, str. 366-367.
  54. ↑ Lee 1988, str. 91.
  55. ↑ Kim 2015, str. 12.
  56. ↑ McBride 2024, str. 137.
  57. ↑ Kim 2011, str. 293.
  58. ↑ <類聚国史>卷一九三记载:天皇二年(698年),大祚荣始建渤海国,其国延袤二千里,无州县馆驿,处处有村里,皆靺鞨部落。其百姓者 靺鞨多,土人少,皆以土人为村长.
  59. ↑ Kim 2011b, str. 173.
  60. ↑ Samguk yusa, Chapter 1, Section Mohe Bohai. 通典云，渤海，本栗未靺鞨。至其酋柞榮立國，自號震旦。 [...] 又新羅古記云，高麗舊將柞榮，姓大氏。
  61. ↑ Kim 2011, str. 297.
  62. ↑ Kim 2015, str. 10-11.
  63. ↑ Wang 2013, str. 88.
  64. ↑ Kim 2011a, str. 350.
  65. ↑ Wang 2013, str. 89.
  66. 1 2 Wang 2013, str. 89-90.
  67. ↑ История государства Бохай. www.rezerv.narod.ru (v ruščini). Pridobljeno 25. februarja 2019.
  68. ↑ История государства Бохай. www.rezerv.narod.ru (v ruščini). Pridobljeno 25. februarja 2019.
  69. ↑ Wang 2013, str. 90-91.
  70. 1 2 Wang 2013, str. 91.
  71. ↑ Kim, Eun Gug (2012). »An Enduring Window between North and South: Parhae and Silla«. A New History of Parhae. Brill. str. 78.
  72. ↑ 9 Balhae and Japan Arhivirano 26 June 2015 na Wayback Machine. Northeast Asian History Foundation
  73. ↑ Kim 2011a, str. 352.
  74. ↑ Wang 2013, str. 93.
  75. ↑ Sloane 2014a, str. 15.
  76. ↑ Ŕ̿ϹŮ. 야청도의성(夜聽擣衣聲) (v korejščini). Seelotus.com. Pridobljeno 12. septembra 2012.
  77. ↑ McBride 2024, str. 139.
  78. 1 2 3 Shin 2014, str. 66.
  79. 1 2 Kim 2011, str. 286.
  80. ↑ Wang 2013, str. 94.
  81. ↑ McBride 2024, str. 143.
  82. 1 2 Kim 2011a, str. 354.
  83. ↑ About Zusak-khan front banner of the left wing of korchenov of the Qing dynasty
  84. 1 2 3 4 5 Crossley, Pamela Kyle (2016). "Bohai/Parhae Identity and the Coherence of Dan gur under the Kitan/Liao Empire". International Journal of Korean History. 21 (1): 11–44. doi:10.22372/ijkh.2016.21.1.11.
  85. ↑ Kim 2011a, str. 353.
  86. 1 2 Twitchett 1994, str. 69.
  87. ↑ Crossley 2016, str. 16-17.
  88. ↑ Dillon 2016, str. 55-56.
  89. ↑ »North and South States Period: Unified Silla and Balhae«. Korea.
  90. ↑ Twitchett 1994, str. 102.
  91. ↑ Kim, Jinwung (2012). A History of Korea: From "Land of the Morning Calm" to States in Conflict (v angleščini). Indiana University Press. str. 87–88. ISBN 978-0253000248. Pridobljeno 27. avgusta 2017.
  92. ↑ 據《渤海国记》："定安国王大氏、乌氏迭见其理不可晓。渤海亡，始建国，下讫淳化二年，凡六十四年。"
  93. ↑ Twitchett 1994.
  94. ↑ Bielenstein 2005, str. 217.
  95. ↑ 발해멸망과 백두산 화산폭발 [The Fall of Bohai and the Mt.]. Khan.co (v korejščini). 30. maj 2012.
  96. ↑ »Eruption of Mt. Baekdu and collapse of Balhae«. The Dong-A Ilbo. 3. april 2015. Pridobljeno 27. marca 2020.
  97. ↑ Kim 2011, str. 298.
  98. ↑ 劉昫. »列传第一百四十九下 北狄 靺鞨 渤海靺鞨«. 舊唐書 [Old Book of Tang] (v kitajščini). Vol. 199下. Pridobljeno 18. decembra 2019.
  99. 1 2 战继发 (2017). 黑龙江屯垦史（第1卷）. 北京: Social Sciences Literature Press. str. 53. ISBN 9787520113977.
  100. 1 2 杨军 (2007). 渤海国民族构成与分布研究 (v kitajščini). Jilin: 吉林人民出版社. ISBN 978-7206055102.
  101. ↑ 이상각 (2014). 고려사 - 열정과 자존의 오백년 (v korejščini). 들녘. ISBN 9791159250248. Pridobljeno 23. marca 2018.
  102. ↑ »(2) 건국―호족들과의 제휴«. 우리역사넷 (v korejščini). National Institute of Korean History. Pridobljeno 23. marca 2018.
  103. ↑ Lee, Ki-Baik (1984). A New History of Korea. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. str. 103. ISBN 978-0674615762.
  104. ↑ Lee Ki-baik 1984, str. 88-89.
  105. ↑ 발해 유민 포섭. 우리역사넷 (v korejščini). National Institute of Korean History. Pridobljeno 13. marca 2019.
  106. ↑ Kim 2019, str. 108.
  107. 1 2 박종기 (2015). »신화와 전설에 담긴 고려 왕실의 역사«. 고려사의 재발견: 한반도 역사상 가장 개방적이고 역동적인 500년 고려 역사를 만나다 (v korejščini). 휴머니스트. ISBN 9788958629023. Pridobljeno 13. marca 2019.
  108. ↑ Rossabi 1983, str. 323.
  109. ↑ »Parhae | historical state, China and Korea«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 13. marca 2019.
  110. 1 2 이기환 (22. junij 2015). [여적]태조 왕건이 낙타를 굶겨죽인 까닭. Kyunghyang Shinmun (v korejščini). Pridobljeno 13. marca 2019.
  111. ↑ 거란의 고려침입. 한국사 연대기 (v korejščini). National Institute of Korean History. Pridobljeno 22. aprila 2019.
  112. ↑ Lee 2010, str. 264.
  113. ↑ Lee Ki Hwan (2015). 태조 왕건이 낙타를 굶겨죽인 까닭 [Why King Taiso wasted camels]. Khan.co (v korejščini).
  114. ↑ Jeon, Young-Joon (28. februar 2021). »10~12세기 고려의 渤海難民 수용과 주변국 同化政策*« [A Study on Korea's Accommodation of the Refugees from the Collapsed Kingdom of Balhae and Policy of Assimilating the Neighboring Nations in 10th~12th Centuries]. Society for Jeju Studies. 55: 27–53. doi:10.47520/jjs.2021.55.27. S2CID 233796106. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. decembra 2021. Pridobljeno 8. marca 2022.
  115. ↑ 후삼국통일(後三國統一). Encyclopedia of Korean Culture. Pridobljeno 6. decembra 2021.
  116. ↑ 한성(漢城). Encyclopedia of Korean Culture. Pridobljeno 6. decembra 2021.
  117. ↑ 김, 위현. 渤海遺民의 再建運動 : 後渤海와 大渤海.
  118. ↑ 나, 영남 (2017). 《요·금시대 이민족 지배와 발해인》. 외대 역사문화 연구총서. History and Culture Research Series at the University of Foreign Studies.
  119. ↑ 김, 위현. 渤海遺民의 再建運動 : 後渤海와 大渤海.
  120. ↑ 나, 영남 (2017). 《요·금시대 이민족 지배와 발해인》. 외대 역사문화 연구총서. History and Culture Research Series at the University of Foreign Studies.
  121. ↑ Lee, Sang-Do. [평화칼럼] 발해 유민(遺民)과 꼬마 난민(難民) '쿠르디'. Catholic Peace Newspaper. Pridobljeno 8. februarja 2023.
  122. ↑ Kim 2019, str. 109-1010.
  123. ↑ Jesse D, Sloane (2014). »Mapping a Stateless Nation: "Bohai" Identity in the Twelfth to Fourteenth Centuries«. Journal of Song-Yuan Studies. 44: 365–403. doi:10.1353/sys.2014.0003. S2CID 164130734.
  124. ↑ Wittfogel, Karl August; Feng, Chia-Sheng. History of Chinese Society: Liao. str. 56.
  125. ↑ Sloane 2014, str. 390.
  126. 1 2 Twitchett 1994, str. 113-114.
  127. ↑ Kim 2019, str. 110.
  128. ↑ Kim 2011, str. 287.
  129. ↑ Sloane 2014, str. 370.
  130. ↑ Twitchett 1994, str. 143-144.
  131. ↑ Sloane 2014, str. 372.
  132. 1 2 Sloane 2014, str. 381.
  133. ↑ Hong Won-tak. "Liao and Jin: After Khitan and Xianbei in West Manchuria, Jurchen in Eastern Manchuria appeared" East Asian History: Distortion and Correcting, page 80-110. Seoul: Gudara, 2012.
  134. ↑ Sloane 2014, str. 376.
  135. ↑ Sloane 2014, str. 373.
  136. ↑ Sloane 2014, str. 375.
  137. ↑ Sloane 2014, str. 383.
  138. ↑ Sloane 2014, str. 384-385.
  139. ↑ Sloane 2014, str. 389-390.
  140. ↑ Sloane 2014, str. 388-389.
  141. ↑ Sloane 2014, str. 390-391.
  142. 1 2 Sloane 2014, str. 396-397.
  143. ↑ Sloane 2014, str. 396-398.
  144. ↑ Sloane 2014, str. 392-394.
  145. ↑ Sloane 2014, str. 397.
  146. ↑ Sloane 2014, str. 403.
  147. ↑ Sloane 2014, str. 367.
  148. ↑ Michael J. Seth (21. januar 2016). A Concise History of Korea: From Antiquity to the Present. Rowman & Littlefield Publishers. str. 72–73. ISBN 978-1-4422-3518-2.
  149. ↑ Han, Ciu-cheol (2012). »The Ethnic Composition of Parhae's Population«. A New History of Parhae. Brill. str. 22.
  150. ↑ Duncan, John (2012). A New History of Parhae. Brill. str. 16.
  151. ↑ Sloane 2014a, str. 23–25.
  152. ↑ Sloane 2014a, str. 26.
  153. 1 2 3 Sloane 2014, str. 378.
  154. ↑ Sloane 2014, str. 402.
  155. 1 2 Lee Ki-baik. "The Society and Culture of Parhae." The New History of Korea, str. 88-89. Harvard University Press, 1984.
  156. ↑ Reckel 2015, str. 482.
  157. ↑ Polutov, Andrey Vadimovich (2014). »Государственный аппарат королевства Бохай« [State apparatus of the kingdom of Bohai]. Siberian historical research. Pridobljeno 7. februarja 2019.
  158. ↑ Alexander lvliev (2007). »Balhae studies in Russia«. Northeast asian history foundation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. februarja 2021. Pridobljeno 24. februarja 2019.
  159. 1 2 Crossley 1997, str. 19.
  160. ↑ Kim, Alexander Alekseevich (2013). »К ВОПРОСУ О ПОЛИТИЧЕСКОЙ СИТУАЦИИ В БОХАЕ В 720-Е ГГ« [On the issue of the political situation in Bohai in the 720s]. BHumanitarian research in Eastern Siberia and the Far East. Pridobljeno 5. februarja 2019.
  161. 1 2 Du, Mei-Jia (26. februar 2026). »A Comparative Study on the Political System of Party and Balhae - Based on the research results of Chinese scholars -«. Jour. of KoCon.a. 26: 1046–1056.
  162. ↑ Franke & Twitchett 1994, str. 3, 5.
  163. ↑ Song, Ho-jung; Jeon, Deog-jae; Lim, Ki-hwan; Kim, In-ho; Lee, Kang-hahn; Choi, E-don; Chung, Yeon-sik; Suh, Young-hee; Chun, Woo-yong (december 2019). A HISTORY OF KOREA (PDF) (v angleščini). The Academy of Korean Studies. str. 83. ISBN 979-11-5866-604-0.
  164. ↑ Bielenstein 2005, str. 213.
  165. ↑ Ogata, Noboru. "Shangjing Longquanfu, the Capital of the Bohai (Parhae) State" Arhivirano 27 July 2018 na Wayback Machine.. Kyoto University. 12. januar 2007. Pridobljeno 10. novembra 2011.
  166. ↑ Ogata, Noboru. "A Study of the City Planning System of the Ancient Bohai State Using Satellite Photos (Summary)" Arhivirano 3 March 2016 na Wayback Machine.. Jinbun Chiri. Vol.52, No.2. 2000. pp.129 – 148. Retrieved 10 November 2011.
  167. ↑ »Влияние китайских натурфилософских пространственных моделей на формирование градостроительной культуры государства Бохай«.
  168. ↑ Military System of Balhae, War Memorial of Korea
  169. 1 2 Vovin, Alexander (2006). »Why Manchu and Jurchen Look so Un-Tungusic ?«. V Juha Janhunenn; Alessandra Pozzi; Michael Weiers (ur.). Tumen jalafun jecen akū: Festschrift for Giovanni Stary's 60th birthday. Harrassowitz. str. 255–266. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. junija 2023. Pridobljeno 24. februarja 2019.
  170. ↑ Vovin, Alexander (2017), »Koreanic loanwords in Khitan and their importance in the decipherment of the latter« (PDF), Acta Orientalia Academiae Scientiarum Hungaricae, 70 (2): 207–215, doi:10.1556/062.2017.70.2.4
  171. ↑ Zhu and Wei (1996). History of Balhae. Eastern bookstore. str. 248. ISBN 978-4497954589.
  172. ↑ Ueda takeshi (27. december 2001). 渤海使の研究. 明石書店. str. 126. ISBN 978-4750315072.
  173. ↑ Han, Giu-cheol (2008), »The Study of the Ethnic Composition of Palhae State«, The Journal of Humanities Research Institute, Kyungsung University: 143–174
  174. ↑ »한중 이견속 발해는 고유문자 있었나« (v korejščini). 충북일보. 13. december 2010. Pridobljeno 2. decembra 2019.
  175. ↑ Sakayori, Masashi (2001). 渤海と古代の日本. 校倉書房. str. 304–310. ISBN 978-4751731703.
  176. ↑ Yuzawa, Tadayuki (1997). »八、九世紀東アジアにおける外交用言語 ； 日本・渤海間を中心として«. 文芸言語研究 言語篇. 31: 56–80. hdl:2241/13640.
  177. ↑ Sloane 2014, str. 368.
  178. 1 2 Ivliev, Alexander Lvovich (2014). Эпиграфические материалы Бохая и бохайского времени из Приморья [The epigraphic materials of the Bohai and Bohai times from Primorye]. Archeology, ethnography and culture (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. junija 2022. Pridobljeno 5. februarja 2019.
  179. ↑ »Эпиграфические материалы Бохая и бохайского времени из Приморья«. Россия И Атр. 4 (86): 207–217. 2014.
  180. ↑ о. в, Дьякова (2013). »Первая верительная грамота племён мохэ«. Общество И Государство В Китае. 43 (1): 151–154.
  181. ↑ 战继发 (2017). 黑龙江屯垦史（第1卷）. 北京: Social Sciences Literature Press. str. 51–55. ISBN 9787520113977.
  182. ↑ Gelman Evgenia Ivanovna (2006). Центр и периферия северо-восточной части государства Бохай [Center and periphery of northeastern part of Bohai state]. Story. Historical Sciences (v ruščini). Pridobljeno 5. februarja 2019.
  183. ↑ »Parhae's Maritime Routes to Japan in the Eighth Century« (PDF).
  184. ↑ 日本にも朝貢していた渤海国ってどんな国？ 唐や新羅に挟まれ、友好を求めて彼らは海を渡ってきた [What is Balhae that was talking to Japan as well? They were caught between Tang and Silla, they came across the ocean in search of friendship]. BUSHOO!JAPAN（武将ジャパン） (v japonščini). 2017. Pridobljeno 5. februarja 2019.
  185. ↑ Kradin Nikolai Nikolaevich (2018). »Динамика Урбанизационных Процессов В Средневековых Государствах Дальнего Востока« [Dynamics of urbanization processes in medieval states of the Far east]. Siberian historical research. Pridobljeno 5. februarja 2019.
  186. ↑ »新靺鞨«. kamakuratoday (v japonščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. novembra 2020. Pridobljeno 17. septembra 2019.
  187. ↑ Cagaku.
  188. ↑ 酒寄雅志 (marec 2001). 渤海と古代の日本. 校倉書房. str. 16. ISBN 978-4751731703. 和書.
  189. 1 2 A Brief History of Korea. Ewha Womans University Press. januar 2005. ISBN 9788973006199.
  190. ↑ »Рецензия на книгу: Дьякова О. В. Государство Бохай: археология, история, политика москва: Наука, Восточная литература, 2014. 319 с«. Pridobljeno 2. februarja 2022.
  191. ↑ »Государство Бохай и памятники его культуры в Приморье — книга Эрнста Шавкунова в Эвенкитеке«. Pridobljeno 2. februarja 2022.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Bielenstein, Hans (2005), Diplomacy and Trade in the Chinese World, 589-1276 (v angleščini), BRILL, ISBN 9789047407614
  • Mark Byington (7.–8. oktober 2004). »A Matter of Territorial Security: Chinese Historiographical Treatment of Koguryo in the Twentieth Century«. International Conference on Nationalism and Textbooks in Asia and Europe, Seoul, The Academy of Korean Studies.
  • 孫玉良 (1992). 渤海史料全編. 吉林文史出版社 ISBN 978-7-80528-597-9
  • McBride, Richard D. (2024), The Three Kingdoms of Korea: Lost Civilizations, Reaktion Books
  • Crossley, Pamela Kyle (1997), The Manchus, Blackwell Publishing
  • Dillon, Michael (2016), Encyclopedia of Chinese History, Taylor & Francis
  • Franke, Herbert; Twitchett, Denis (1994), »Introduction«, v Franke, Herbert; Twitchett, Denis (ur.), Alien Regimes and Border States, 907–1368, The Cambridge History of China, vol. 6, Cambridge University Press, str. 1–42, ISBN 978-0-521-24331-5
  • Kim, Alexander (2011a), Relations Between Bohai and Silla (7th to 9th Centuries): A Critical Analysis
  • Kim, Alexander (2011), The Historiography of Bohai in Russia
  • Kim, Alexander (2011b), On the Origin of the Jurchen People (A Study Based on Russian Sources)
  • Kim, Alexander (2015), The Problem of the Ethnic Composition of the Bohai State – A Comparative Analysis of Russian and Korean Materials
  • Kim, Alexander (2019), Relations between the Bohai people and the Koryŏ kingdom
  • Kim, Jong-bok (2014a), A Buffer Zone for Peace: Andong Protectorate and Diplomatic Relations between Silla, Balhae, and Tang in the 8th to 10th Centuries, Korea Journal
  • Lee, Peter H. (2010). Sourcebook of Korean Civilization: Volume One: From Early Times to the 16th Century (v angleščini). Columbia University Press. ISBN 9780231515290.
  • Mote, F.W. (1999), Imperial China, 900-1800, Harvard University Press, str. 49, 61–62, ISBN 978-0-674-01212-7
  • Reckel, Johannes (2015), Review of A New History of Parhae
  • Rossabi, Morris (1983). China Among Equals: The Middle Kingdom and Its Neighbors, 10th-14th Centuries (v angleščini). University of California Press. ISBN 9780520045620.
  • Seth, Michael J. (2020), A Concise History of Korea
  • Shin, Michael D. (2014), Korean History in Maps
  • Twitchett, Denis (1994), »The Liao«, The Cambridge History of China, Volume 6, Alien Regime and Border States, 907–1368, Cambridge: Cambridge University Press, str. 43–153, ISBN 0521243319
  • Sloane, Jesse D. (2014), Mapping a Stateless Nation: "Bohai" Identity in the Twelfth to Fourteenth Centuries
  • Sloane, Jesse D. (2014a), Parhae in Historiography and Archaeology: International Debate and Prospects for Resolution
  • Pozzi, Alessandra; Janhunen, Juha Antero; Weiers, Michael, ur. (2006). Tumen Jalafun Jecen Aku: Manchu Studies in Honour of Giovanni Stary. Vol. 20 of Tunguso Sibirica. Contributor Giovanni Stary. Otto Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3447053785. Pridobljeno 1. aprila 2013.
  • Wang, Zhenping (2013), Tang China in Multi-Polar Asia: A History of Diplomacy and War, University of Hawaii Press
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bohaj&oldid=6735827«