Bloudkova velikanka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Bloudkova Velikanka)
Bloudkova velikanka
Odprta4. februar 1934 (stara)
14. oktober 2012 (nova)
Zaprta1942–46, 1951–53,
2001–11
Velikost
K–točka130 m (stara)
125 m (nova)
RekordNova naprava:
Jarl Magnus Riiber / 147 m
Stara naprava:
Noriaki Kasai / 147.5 m

Bloudkova velikanka (Rožman-Bloudkova velikanka, Mamutska skakalnica) je velika skakalnica v Planici iz leta 1934. Na pobudo Josa Gorca jo je skonstruiral Ivan Rožman.

Rožman je na prvi mednarodni tekmi v Planici izumil tako imenovani »snežni cement« in rešil prireditev.[1] Ker je bila skakalnica po krivici poimenovana po Bloudku, ki je sicer res poiskal lokacijo in naredil geodtetsko izmero, a samo skakalnico je v celoti skonstruiral in zgradil Rožman. To ga je tako razhudilo, da se je na "smrt" skregal z Gorcem in Bloudkom, in se že naslednje leto za vedno umaknil iz Planice. Takoj za njim je skakalnico prevzel Stanko Bloudek in jo vse do svoje smrti povečeval ter ponesel slavo Planice v svet. S svojim vizionarstvom in predrznostjo je dosegel novo dimenzijo skakanja oziroma letenja na smučeh.

Leta 1936 pa se je tukaj prvič v zgodovini letelo čez 100 metrov in tako se je rodila nova disciplina imenovana smučarski poleti. Njena os je spomeniško zaščitena in je kot take ni moč spreminjati.

Po Bloudkovi zaslugi je ta skakalnica v 1930ih in 1940ih veljala za največjo na svetu, na njej je bilo skupaj postavljenih 10 svetovnih rekordov in še 5 neveljavnih rekordnih dolžin s padcem ali dotikom.

Leta 2012 je bila skakalnica po dobrem desetletju samevanja popolnoma prenovljena, zraven pa so predvsem zaradi kandidature za nordijsko svetovno prventsvo zgradili še novo srednjo skakalnico.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Stanko Bloudek

1930: Prva skakalnica[uredi | uredi kodo]

Že okrog leta 1930 je bila v Planici zgrajena 20-meterska skakalnica, locirana tik ob cesti, približno na pol poti med Bloudkovo velikanko in skakalnicama v Ratečah. Obrisi le te so vidni še danes.

1931: Izgradnja Doma Ilirija[uredi | uredi kodo]

Za začetek in sloves Planice po vsem svetu se lahko zahvalimo športnemu delavcu Josu Gorcu iz Ljubljane, idejnemu očetu, ki je takorekoč ustvaril Planico. V tistem času je bil generalni sekretar Jugoslovanske smučarske zveze in član športnega društva Ilirija iz Ljubljane. Je najbolj zaslužen človek da so pri Mednarodni smučarski zvezi smučarske polete priznali kot novo samostojno disciplino. Entuziast in vizionar, kakršen je bil je hotel narediti Slovenijo prepoznavno po vsem svetu in tako se mu je porodila ideja o gradnji največje skakalnice na svetu.

V letu 1931 so na tako na njegovo pobudo v Planici za tiste čase zgradili moderen Dom Ilirija, danes znan kot Dom Planica, s teniškim igriščem in bazenom. Gorec je hotel iz Planice oz. doline Tamar narediti moderno zimsko središče.

1932: Bloudkov načrt propade[uredi | uredi kodo]

Tako je Gorec leta 1932 poprosil svojega klubskega kolega iz Ilirije, inženirja Stanka Bloudka, da izriše načrt za veliko skakalnico. Narisal je načrte za 80-metersko skakalnico, saj FIS takrat ni dovoljevala večjih naprav. Bloudek je v spremstvu Gorca poiskal idealno lokacijo na kateri skakalnica stoji še danes in traso tudi zakoličil. Z gradnjo je komajda dobro začel, a jo moral kmalu prekiniti, saj je med tem Ivan Rožman, ljubljanski stavbar in lastnik gradbenega podjetja, ki je gradilo v Planici, narisal načrt za novo večjo 90-metersko skakalnico. Gorec je tako opustil Bloudkov načrt in se zato raje odločil za Rožmana.

1933: Nov načrt in izgradnja Ivana Rožmana[uredi | uredi kodo]

Ivan Rožman je tako na isti lokaciji kot jo je že prej zakoličil Stanko Bloudek z gradnjo začel oktobra 1933 in zaključil decemra 1933, kar je za današnje čase nepojmljivo, ter jo tudi v celoti financiral. Vendar pa so bili z gradnjo zaradi lastnikov zemlje problemi že v tistih časih, saj domačini iz Rateč svoje zemlje, na katero so bili zelo navezani, takrat niso hoteli prodati. Tako je moral posredovati župnik iz Rateč, ki je ljudem pri maši pridigal in jih karal, da morajo vendar le dovoliti napredek in razvoj tega revnega in pretežno živinorejskega območja. Po tej zapovedi so kmetje naposled le prodali zemljo.

1934: Otvoritev in prva mednarodna tekma[uredi | uredi kodo]

4. februarja 1934 so tako slovesno odprli po krivici poimenovano Bloudkovo velikanko (namesto Rožmanovo) z državnim prvenstvom Kraljevine Jugoslavije na katerem je zmagal domačin Franc Palme. Z 55 metri je postavil prvi rekord skakalnice in z 60 metri še drugega ter hkrati nov državni rekord. 25. marca 1934 so organizirali še prvo mednarodno tekmovanje na katerem je Birger Ruud z 92 metri postavil prvi svetovni rekord dosežen v Planici.[2] Kasneje je njegov brat pristal pri 94 metrih, dolžini novega svetovnega rekorda, a žal podrsal.

Stanko Bloudek v Planici

1935: Taktirko prevzame Bloudek[uredi | uredi kodo]

Leta 1935 je zaradi krivičnega poimenovanja skakalnice prišlo do velikega spora Ivana Rožmana z Gorcem in Bloudkom, o tem kdo je pravi avtor Bloudkove velikanke. Tako je v javnosti dolga leta veljalo zmotno mnenje, da je prvi zgradil skakalnici Stanko Bloudek. To je Rožmana tako ujezilo, da je samo leto dni po otvoritvi svoje skakalnice za vedno izstopil iz Planice, saj s tem ni hotel imeti več ničesar. To gre pripisati tudi temu, da je bil Gorec bolj naklonjen Bloudku, s katerim sta bila klubska, pa tudi sicer velika prijatelja. Čeprav je Gorec seveda vedel, kdo je pravi avtor, je Bloudku po tihem dajal potuho. Bloudek o tem za časa svojega življenja tudi ni nikoli govoril. Tako je kot Bloudek kot konstruktor v svoje roke prevzel nadaljnjo kostruiranje, obnovo in povečevanje te naprave vse do svoje smrti. Pod njegovo roko je bilo postavljenih kar 12 svetovnih rekordov, tudi tisti prvi polet čez 100 metrov v zgodovini. V bližini Doma Ilirija so zaradi premalo nočitvenih kapacitet zgradili še depandanso.

1936: Prvi polet čez 100 metrov[uredi | uredi kodo]

15. marca 1936 je avstrijski skakalec Sepp Bradl kot prvi človek preletel takrat magično mejo 100 metrov in to pred očmi objokanih norvežanov. Skočil je 101,5 metra in postavil nov svetovni rekord, a so mu tabli kjer so objavljali daljave pripisali samo 101 meter, saj je bilo na tabli prostora samo za tri številke.[3] S tem dnem se je pravzaprav rodila nova disciplina, smučarski poleti.

1938: Dva svetovna rekorda[uredi | uredi kodo]

Leta 1938 je Sepp Bradl z 107 metri še drugič izboljšal svetovni rekord.[4] Tega leta je namesto Bloudka, ki ni hotel ali upal zagovarjati svojih načrtov, na kongres FIS v Helsinki odšel kar Joso Gorec, ki se je z FIS ostro pogajal da uradno priznajo polete kot novo disciplino, vendar so bili vodilni možje zelo proti temu. Na srečo je imel močno podpora moža kot je Sir Arnold Lunn, avtor pravil sodobnega slaloma in smuka in ki je dejal da tekmovanj v poletih nikakor ne bodo mogli preprečiti. Lunn je imel tudi sam probleme z FIS, pri priznanju slaloma in smuka. Gorec je opozoril FIS, da še zmeraj niso sprejeli pravilnika za skakalnice večje od 80 metrov. Pri tej pobudi se je Gorcu pridružil in ga podprl tudi Reinhard Straumann. FIS je tako končno dovolila in priznala polete, vendar le v študijske namene.

Iz leta 1960

1939: Nihalna vzpenjača[uredi | uredi kodo]

V letu 1939 je Stanko Bloudek postavil prvo preprosto nihalno vzpenjačo z dvema 300 metrov dolgima vzorednima progama na melišču na poti iz Planice proti Tamarju.

1941: Dva svetovna rekorda[uredi | uredi kodo]

Leta 1941 so Nemci zgradili Nemški stolp, ki stoji še danes saj, je spomeniško zaščiten in se ga ne more podreti. Vendar pa je bil stolp že ob sami izgradnji praktično neuporaben, saj je bil zgrajen praktično pod nivojem hrbtišča skakalnice, tako da na njo skorajda nisi videl. Pri tem stolpu je šlo bolj za nemško propagando, kot kaj drugega. Marca na mednarodni tekmovanju sta dosežena dva svetovna rekorda 108 in 118 metrov nemca Rudi Geringu.[5]

Zaradi druge svetovne vojne med letoma 1942 in 1946 tam ni bilo nobenih tekmovanj.

1947: Prvič po vojni[uredi | uredi kodo]

Leta 1947 se tekmovanje znova vrne z zmagovalcem Rudi Finžgarjem, bolj znanim kot soustanoviteljem podjetja Elan.

Iz leta 1963

1948: Zadnji svetovni rekord[uredi | uredi kodo]

Leta 1948 je bil na tej skakalnica postavljen zadnji, trinajsti svetovni rekord, ki ga je z 120 metri postavil švicar Fritz Tschannen. Naš Janez Polda je pri 120 metrih podrsal, švicar Charles Blum pri 121 metrih padel.

1950: Konec prevlade[uredi | uredi kodo]

Planica je leta 1950 prvič po štirinajstih letih izgubila svetovni rekord. Tega leta se je na bloudkovi velikanki tudi zadnjič pred prenovo odvijala tekma, saj so takrat prav tako takrat sami vase zrušili leseni temelji hrbtišča.

1952: Skakalnice Planiške šole[uredi | uredi kodo]

Leta 1952 je prav tako Stanko Bloudek skonstruiral tri majhne skakalnice "Planiške šole", ki so jih porušili leta 2013 in jih na istem mestu nadomestili s tremi novimi malimi skakalnicami.

1954: Podrtje, prenova, nov sodniški stolp[uredi | uredi kodo]

Leta 1954 je Bojan Adamič napisal "Planiške fanfare".[6] Leta 1957 je Uroš Krek napisal "Planiške fanfare II".[7]

V letih 1951−1953 se zato na tej skakalnici sploh ni skakalo. Lotili so se temeljite obnove same skakalnice ter pripadajočih objektov. Pod vodstvom inženirja Bloudka so zgradili povsem nov sodniški in televizijski RTV stolp z novim profilom skakalnice. Lesene temelje hrbtišča so nadomestili z betonskimi, ki so nato zdržali skoraj 50 let preden so se ponovno porušili sami vase. Bloudek je skakalnico obnavljal in vzdrževal vse do svoje smrti leta 1959.

1952-1956: Izgradnja vzpenjače Hugo[uredi | uredi kodo]

Leta 1952 ali 1956 so tik ob Bloudkovi velikanki zgradili tirno vzpenjačo "Hugo", ki jo skonstruiral Stanko Bloudek, svojemu namenu pa je kot glavno prevozno sredstvo skakalcev na vrh vseh skakalnic v Planici, služila vse do leta 2009 ko so zraven zgradili novo moderno sedežnico.

1980: Svetovni pokal prvič[uredi | uredi kodo]

Iz leta 2011

Prva tekma za svetovni pokal na Bloudkovi velikanke se je odvila v krstni sezoni leta 1980, na kateri je zmagal avstrijec Hubert Neuper. Dvakrat v letih 1983 in 1988 je na tej napravi na tekmah za svetovni pokal zmagal tudi Primož Ulaga in je edini slovenski zmagovalec svetovnega pokala na Bloudkovi velikanki doslej. Bloudkova velikanka je postala stalnica v svetovnem pokalu in se je vse do leta 1998 izmenjevala z Letalnico bratov Gorišek in 90-metrsko skakalnico.

1992: Prva ekipna tekma[uredi | uredi kodo]

Leta 1992 je Planica prvič gostila ekipno tekmo svetovnega pokala, sicer pa je bila to druga ekipna tekma za svetovni pokal v zgodovini smučarskih skokih, na kateri je zmagala Avstrija. Leta 1996 je na tej napravi potekala mednarodna ekshibicijska tekma na kateri je zmagal naš Primož Peterka. To je bilo edino leto ko Planica ni gostila tekem za svetovni pokal ali svetovnega prvenstva v poletih.

1998: Drugi kristalni globus Peterke[uredi | uredi kodo]

Leta 1998 je bila na tej originalni napravi zadnja tekma za svetovni pokal, kjer se je na sobotni tekmi tekmi zbralo kar 26.000 gledalcev. A odločilna tekma za skupni seštevek je bila v nedeljo, kjer je Primož Peterka na veselje domačih gledalcev še drugič v karieri osvojil veliki kristalni globus. Na tej tekmi je Noriaki Kasai z 147,5 metri[8] dosegel rekord skakalnice, ki bo ostal za večno. Tisti čas je bil to tudi neuradni svetovni rekord med velikimi skakalnicami oziroma takoj za vsemi letalnicami. Naslednje tekme svetovnega pokala so se na to popolnoma prenovljeno napravo vrnile šele leta 2014.

2001: Hrbtišče se sesuje[uredi | uredi kodo]

Bloudkova velikanka v stari obliki se je podrla sama vase 16. decembra 2001, ko so se zrušili betonski temelji ter leseno hrbtišče. Zadnje mednarodno tekmovanje in sploh zadnji skok na stari napravi se je zgodil prav tega leta. Za tem so vsako leto obljubljali obnovo skakalnice, a se kar deset let ni zgodilo nič. V tem obdobju Slovenija žal ni imela nobene 120-meterske skakalnice in s tem slabše pogoje za trening, kar se poznalo tudi na rezultatih. Vsakokrat so morali na trening v tujino, kar pa je povezano tudi s stroški. Leta 2009 so morali zaradi zahteve Mednarodne smučarske zveze zgraditi novo sedežnico, sicer bi lahko Planica izgubila tekme najvišjega ranga. Sedežnica je nadomestila zastarelo Bloudkovo tirno vzpenjačo, imenovano tudi Hugo, ki ni več zadostovala FIS standardom.

2011-12: Prenova[uredi | uredi kodo]

Republika Slovenija in Nordijski center Planica sta leta 2011 podpisala pogodbo o temeljiti prenovi nordijskega centra in vseh skakalnic. Predsednik nordijskega centra je postal Jelko Gros, nekdanji trener Primoža Peterke, ki bdi nad vsem kar se tiče prenove v Planici. Tako so po 10 letih končno začeli s celovito prenovo.

Julija 2011 so začeli z rušenjem televizijskega in sodniškega stolpa ter rušitvijo naleta Bloudkove velikanke. Pustili pa so Nemški stolp, saj je le ta pod spomeniškim varstvom. Ker je spomeniško zaščitena os in hrbtišče Bloudkove skakalnice, povsem nova velika skakalnica velikosti HS139 stoji povsem na istem mestu kot stara naprava, arhitekti pa so pri načrtovanju ohranili tudi tipičen Bloudkov lok hrbtišča. Zraven nje se so prvič na tej lokaciji zgradili sredno HS104 napravo, ki je nadomestila 90-metrsko, ki je nekoč stala le dobrih 100 metrov stran od te. Skakalnici sta bili slovesno odprti 14. oktobra 2012 z državnim prvenstvom na plastiki.

Projektant krivulje obeh skakalnic je Klemen Kobal, ohranili pa so značilen Bludkov lok hrbtišča. Gradnja obeh skakalnic je trajala 15 mesecev, od julija 2011 do oktobra 2012.

Slovesna otvoritev je bila 14. oktobra 2012. Uvodni skok na Bloudkovi velikanki je pripadel Alešu Hlebanji, saj je njegova babica iz Rateč kot prva prodala zemljo v območju skakalnic, na srednji skakalnici pa Primožu Peterki, ko sta s sočasnima skokoma slovesno odprla skakaknici. Sledila je tekma za državne naslove na Bloudkovi velikanki HS139. Prvi zmagovalec na novi napravi in novi državni prvak je postal Jurij Tepeš, na drugo mesto se je zavihtel Jaka Hvala, na tretje pa Matjaž Pungertar.

V letu 2013 so porušili in zgradili tudi povsem nov večji servisni objekt Čaplja, ki je nadomestil starega in stoji na istem mestu kot stara Čaplja. V letu 2014 pa bodo predvidoma odprli restavrirano in obnovljeno Bloudkovo tirno vzpenjačo Hugo, saj je tudi ta spomeniško zaščitena.

2014: Svetovni pokal in rekord[uredi | uredi kodo]

V letu 2014 se je po dolgih 16 letih tekmovanje za svetovni pokal vrnilo na Bloudkovo velikanko in na kateri so v tem letu organizirali vsega skupaj kar 6 tekem za svetovni pokal, 3 za ženske in 3 za moške. Prvič pa je Planica organizirala tudi ženske tekme svetovnega pokala. 25-ega in 26-ega januarja sta bili tu na srednji skakalnici HS 104 izvedeni dve posamični ženski tekmi svetovnega pokala, obe pa je dobila avstrijka Daniela Iraschko-Stolz. Marca pa so na sporedu kar štiri tekme svetovnega pokala na veliki HS 139 skakalnici, tri za moške in ena žensko. Na prvi moški posamično je zmagal nemec Severin Freund, v Planici tokrat prvič prirejeno tekmovanje na veliki skakalnici tudi za ženske je dobila japonka Sara Takanaši, ekipno tekmo pa so dobili avstrijci. Zadnjo tekmo sezone je dobil Peter Prevc z novim rekordom velike skakalnice ko je v finalni seriji pristal pri 142 metrih.

Anže Lanišek je z 149 metrov dolgim skokom , ki ga je dosegel na Državnem prvenstvu v nordijski kombinaciji konec marca 2014 drži absolutni rekord te naprave.[9][10]

Druga SP kandidatura[uredi | uredi kodo]

Junija 2014 je Planica v Barceloni še drugič kandidirala za SP v nordijskem smučanju 2019. a tudi tokrat ji je spodletela Prvič je Planica za SP v nordijskem smučanju 2017 neuspešno kandidirala že maja 2012 v Južni Koreji, saj so bili pri glasovanju na drugem mestu, zmago pa jim je tik pred nosom speljal Lahti.

2015: Rekonstrukcija vzpenjače Hugo[uredi | uredi kodo]

Ker je ta vzpenjača, ki jo je v 1950ih skonstruiral Stanko Bloudek, bila potrebna prenove so jo podrli. Ker pa je pod spomeniškim varstvom so jo rekonstruirali natančno tako kot je bila prvotno, na povsem enakem mestu, na isti osi, enaki dolžini in z istimi materiali.

Tekme[uredi | uredi kodo]

Moški[uredi | uredi kodo]

Leto Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
Prvotna originalna skakalnica
1934 4. februar   K90 OTVORITEV
(DP Jugoslavije)
Kraljevina Jugoslavija Franc Palme Kraljevina Jugoslavija Bogo Šramel Kraljevina Jugoslavija Gregor Klančnik
25. marec   K90 Mednarodno Norveška Birger Ruud Norveška Sigmund Ruud Avstrija Gregor Höll
1935 14.-17. marec   K106 Mednarodno Poljska Stanisław Marusarz Češkoslovaška Antonín Bartoň Švica Marcel Reymond
1936 15 marec   K106 Mednarodno Avstrija Sepp Bradl Avstrija Gregor Höll Avstrija Rudolf Rieger
1938 14.-15. marec   K106 Študijsko Avstrija Sepp Bradl Tretji rajh Hans Wiedemann Avstrija Walter Delle Karth
1940 10. marec   K120 Študijsko Tretji rajh Sepp Bradl Tretji rajh Gustl Berauer Tretji rajh Paul Näckel
1941 2. marec   K120 Študijsko Tretji rajh Rudi Gering Tretji rajh Paul Krauß Tretji rajh Hans Lahr
1947 17.-24. marec   K120 Študijsko Socialistična federativna republika Jugoslavija Rudi Finžgar Švica Charles Blum Švica Fritz Tschannen
1948 13.-17. marec   K120 Študijsko Švica Fritz Tschannen Švica Jean Zurbriggen Švica Charles Blum
1950 15.-17. marec   K120 Študijsko Socialistična federativna republika Jugoslavija Janez Polda Socialistična federativna republika Jugoslavija Rudi Finžgar Norveška Sverre Stenersen
19. marec   K120 REVIJALNO Socialistična federativna republika Jugoslavija Rudi Finžgar Norveška Slattsveen Socialistična federativna republika Jugoslavija Janez Polda
1954 13.-14. marec   K120 Med. teden Finska Ossi Laaksonen Norveška Jack Alfredsen Finska Hemmo Silvennoinen
1957 8.-10. marec   K120 Med. teden Vzhodna Nemčija Helmut Recknagel Finska Eino Kirjonen Finska Pekka Tirkkonen
1960 26.-27. marec   K120 Med. teden Vzhodna Nemčija Helmut Recknagel Norveška Arne Larsen Finska Raimo Vitikainen
1963 22.-24. marec   K120 KOP Vzhodna Nemčija Dieter Bokeloh Vzhodna Nemčija Dietmar Klemm Vzhodna Nemčija Veit Kührt
1966 25.-27. marec   K120 KOP Češkoslovaška Jiří Raška Sovjetska zveza Mihail Veretenikov Vzhodna Nemčija Dieter Neuendorf
1968 24. marec   K120 3. Memorial Češkoslovaška Jiří Raška Češkoslovaška Josef Matouš Avstrija Willi Schuster
1973 23.-24. marec   K120 6. Memorial Švica Walter Steiner Vzhodna Nemčija Heinz Wosipiwo Češkoslovaška Josef Matouš
1975 12. april   K120 Kongsberg Avstrija Toni Innauer Avstrija Rudi Wanner Socialistična federativna republika Jugoslavija Janez Loštrek
13. april   K120 7. Memorial Avstrija Willi Pürstl Socialistična federativna republika Jugoslavija Bogdan Norčič Avstrija Rudi Wanner
1976 20. marec   K120 Kongsberg Avstrija Hans Wallner Socialistična federativna republika Jugoslavija Bogdan Norčič Nemčija Peter Leitner
21. marec   K120 8. Memorial tekmovanje je odpadlo po vsega 14 skakalcih zaradi vetra[11]
1978 19. marec   K120 9. Memorial Avstrija Reinhold Bachler Socialistična federativna republika Jugoslavija Bogdan Norčič Socialistična federativna republika Jugoslavija Marko Mlakar
1980 22. marec   K120 SV–POKAL Avstrija Hubert Neuper Avstrija Armin Kogler Avstrija Hans Millonig
1981 22. marec   K120 SV–POKAL Norveška Dag Holmen-Jensen Avstrija Armin Kogler Avstrija Alfred Groyer
1982 28. marec   K120 SV–POKAL Norveška Ole Bremseth Avstrija Hubert Neuper Italija Massimo Rigoni
1983 27. marec   K120 SV–POKAL Socialistična federativna republika Jugoslavija Primož Ulaga Kanada Horst Bulau Avstrija Richard Schallert
1984 25. marec   K120 SV–POKAL Češkoslovaška Pavel Ploc Norveška Vegard Opaas Poljska Piotr Fijas
1986 23. marec   K120 SV–POKAL Avstrija Ernst Vettori Avstrija Andreas Felder Finska Matti Nykänen
1988 10. januar   K120 EV–POKAL
(Tri dežele)
Socialistična federativna republika Jugoslavija Primož Ulaga Norveška Vegard Opaas Avstrija Werner Haim
27. marec   K120 SV–POKAL Socialistična federativna republika Jugoslavija Primož Ulaga Socialistična federativna republika Jugoslavija Rajko Lotrič Francija Didier Mollard
1989 26. marec   K120 SV–POKAL Vzhodna Nemčija Jens Weißflog Norveška Kent Johanssen Avstrija Andreas Felder
1990 14. januar   K120 EV–POKAL
(Alpe-Adria)
Avstrija Heinz Kuttin Švica Stephan Zünd Avstrija Günther Stranner
24. marec   K120 SV–POKAL Italija Roberto Cecon Finska Ari-Pekka Nikkola Vzhodna Nemčija Jens Weißflog
25. marec   K120 SV–POKAL Finska Ari-Pekka Nikkola Nemčija Dieter Thoma Socialistična federativna republika Jugoslavija Primož Ulaga
1991 13. januar   K120 EV–POKAL
(Alpe-Adria)
Avstrija Franz Neuländtner Norveška Bernt Espen Kolsrud Avstrija Oliver Strohmaier
1992 28. marec   K120 SV–POKAL
ekipno
 Avstrija
Andreas Felder
Martin Höllwarth
Werner Rathmayr
Heinz Kuttin
 Nemčija
Christof Duffner
Andreas Scherer
Ralph Gebstedt
Jens Weißflog
 Finska
Ari-Pekka Nikkola
Toni Nieminen
Raimo Ylipulli
Risto Laakonen
29. marec   K120 SV–POKAL Avstrija Andreas Felder Avstrija Heinz Kuttin Finska Toni Nieminen
1993 27. marec   K120 SV–POKAL
ekipno
 Japonska
Masahiko Harada
Noriaki Kasai
Takanobu Okabe
Naoki Jasuzaki
Zastava Norveške Norveška
Roar Ljøkelsøy
Bjørn Myrbakken
Helge Brendryen
Espen Bredesen
Zastava Slovenije Slovenija
Robert Meglič
Matjaž Zupan
Urban Franc
Samo Gostiša
28. marec   K120 SV–POKAL Norveška Espen Bredesen Avstrija Andreas Felder Nemčija Christof Duffner
12. december   K120 SV–POKAL Nemčija Jens Weißflog Avstrija Andreas Goldberger Norveška Espen Bredesen
1994 13. februar   K120 CE–POKAL
(Alpe-Adria)
Avstrija Andreas Beck Norveška Clas Brede Bråthen Norveška Hein-Arne Mathiesen
1995 8. januar   K120 CE–POKAL Nemčija Ronny Hornschuh Nemčija Sven Hannawald Francija Didier Mollard
9. december   K120 SV–POKAL
ekipno
 Finska
Jani Soininen
Mika Laitinen
Ari-Pekka Nikkola
Janne Ahonen
 Japonska
Džinja Nišikata
Kendži Suda
Hiroja Saito
Masahiko Harada
Zastava Norveške Norveška
Espen Bredesen
Eirik Halvorsen
Roar Ljøkelsøy
Lasse Ottesen
10. december   K120 SV–POKAL Finska Mika Laitinen Norveška Roar Ljøkelsøy Finska Janne Ahonen
1996 16. marec   K120 CE–POKAL Nemčija Sven Hannawald Nemčija Hansjörg Jäkle Norveška Frode Håre
17. marec   K120 CE–POKAL Avstrija Michael Kury Nemčija Hansjörg Jäkle Nemčija Alexander Herr
24. marec   K120 REVIJALNO Slovenija Primož Peterka Avstrija Andreas Goldberger Slovenija Samo Gostiša
1998 7. februar   K120 CE–POKAL Nemčija Alexander Herr Avstrija Ingemar Mayr Nemčija Ralph Gebstedt
8. februar   K120 CE–POKAL Nemčija Alexander Herr Slovenija Grega Lang Avstrija Matthias Wallner
21. marec   K120 SV–POKAL Japonska Kazujoši Funaki Slovenija Primož Peterka Japonska Hiroja Saito
22. marec   K120 SV–POKAL Japonska Noriaki Kasai Japonska Hiroja Saito Avstrija Martin Höllwarth
1999 20. februar   K120 CE–POKAL Norveška Wilhelm Brenna Norveška Tore Sneli Avstrija Wilfried Eberharter
21. februar   K120 CE–POKAL Norveška Wilhelm Brenna Norveška Tore Sneli Avstrija Martin Koch
2000 12. februar   K130 CE–POKAL Avstrija Reinhard Schwarzenberger Finska Tami Kiuru Avstrija Stefan Kaiser
13. februar   K130 CE–POKAL Avstrija Reinhard Schwarzenberger Finska Tami Kiuru Japonska Kazuki Nišišita
2001 17. februar   K130 CE–POKAL
ekipno
 Avstrija
Markus Eigentler
Manuel Fettner
Florian Liegl
Martin Koch
 Nemčija
Roland Audenrieth
Christof Duffner
Hansjörg Jäkle
Georg Späth
Zastava Slovenije Slovenija
Miha Rihtar
Simon Podrebršek
Gašper Čavlovič
Primož Peterka
18. februar   K130 CE–POKAL Nemčija Georg Späth Avstrija Markus Eigentler Nemčija Christof Duffner
Prenovljena skakalnica
2012 12. oktober   HS139 OTVORITEV
(DP Slovenije)
Slovenija Jurij Tepeš Slovenija Jaka Hvala Slovenija Matjaž Pungertar
2013 2. februar   HS139 CE–POKAL močno sneženje; prestavljeno na naslednji dan
3. februar   HS139 CE–POKAL Avstrija Stefan Kraft Poljska Stefan Hula Slovenija Anže Semenič
3. februar   HS139 CE–POKAL Poljska Stefan Hula Avstrija Stefan Kraft Norveška Vegard Swensen
2014 1. februar   HS139 CE–POKAL pomanjkanje snega; prva tekma je bila prestavjena v Brotterode
2. februar   HS139 CE–POKAL
21. marec   HS139 SV–POKAL Nemčija Severin Freund Norveška Anders Bardal Slovenija Peter Prevc
22. marec   HS139 SV–POKAL
ekipno
 Avstrija
Stefan Kraft
Andreas Kofler
Thomas Diethart
Gregor Schlierenzauer
 Poljska
Maciej Kot
Piotr Żyła
Klemens Muranka
Kamil Stoch
Zastava Norveške Norveška
Andreas Stjernen
Tom Hilde
Anders Fannemel
Anders Bardal
23. marec   HS139 SV–POKAL Slovenija Peter Prevc Nemčija Severin Freund Norveška Anders Bardal
2015 24. januar   HS139 CE–POKAL Slovenija Anže Lanišek Slovenija Tomaž Naglič Norveška Joacim Ødegård Bjøreng
25. januar   HS139 CE–POKAL Poljska Klemens Murańka Slovenija Jaka Hvala Slovenija Andraž Pograjc
2016 6. februar   HS139 CE–POKAL Avstrija Philipp Aschenwald Slovenija Anže Semenič Slovenija Tomaž Naglič
7. februar   HS139 CE–POKAL Avstrija Philipp Aschenwald Nemčija Markus Eisenbichler Avstrija Clemens Aigner
2017 18. februar   HS139 CE–POKAL Slovenija Bor Pavlovčič Norveška Joakim Aune Češka Viktor Polášek
19. februar   HS139 CE–POKAL Slovenija Tilen Bartol Slovenija Bor Pavlovčič Nemčija Constantin Schmid
2018 3. februar   HS138 CE–POKAL Slovenija Anže Lanišek Avstrija Philipp Aschenwald Nemčija Pius Paschke
4. februar   HS138 CE–POKAL Slovenija Anže Lanišek Slovenija Jurij Tepeš Avstrija Philipp Aschenwald
2019 26. januar   HS138 CE–POKAL Slovenija Bor Pavlovčič Norveška Andreas Granerud Buskum Slovenija Jurij Tepeš
27. januar   HS138 CE–POKAL Nemčija Martin Hamann Slovenija Bor Pavlovčič Norveška Andreas Granerud Buskum
2020 1. februar   HS138 CE–POKAL Avstrija Stefan Huber Slovenija Anže Semenič Slovenija Žiga Jelar
2. februar   HS138 CE–POKAL Slovenija Anže Semenič Slovenija Žiga Jelar Norveška Anders Håre
2021 9. januar   HS138 CE–POKAL odpoved in sprememba koledarja zaradi covid razmer
10. januar   HS138 CE–POKAL
2022 26. februar   HS138 CE–POKAL Avstrija Michael Hayböck Slovenija Domen Prevc
Poljska Jakub Wolny
27. februar   HS138 CE–POKAL Norveška Joacim Ødegård Bjøreng Slovenija Domen Prevc Norveška Benjamin Østvold
2023 3. marec   HS138 NO–SP Slovenija Timi Zajc Japonska Ryōyū Kobayashi Poljska Dawid Kubacki
4. marec   HS138 NO–SP
ekipno

Ženske[uredi | uredi kodo]

Leto Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2014 22. marec   HS139 SV–POKAL Japonska Sara Takanaši Japonska Juki Ito Francija Julia Clair
2023 1. marec   HS138 NO–SP Kanada Alexandria Loutitt Norveška Maren Lundby Nemčija Katharina Althaus

Nordijska kombinacija[uredi | uredi kodo]

Leto Datum Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2013 16. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)   Norveška Ole Martin Storlien Češka Pavel Churavý Nemčija Johannes Firn
17. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)   Norveška Ole Martin Storlien Češka Pavel Churavý Slovenija Mitja Oranič
2015 24. januar   CE–POKAL (HS139/10 km)   Nemčija Tobias Simon Norveška Sindre Ure Søtvik Norveška Ole Martin Storlien
25. januar   CE–POKAL (HS139/10 km)   Norveška Sindre Ure Søtvik Avstrija Lukas Greiderer Norveška Truls Sønstehagen Johansen
2016 6. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)   Avstrija Lukas Greiderer Nemčija Vinzenz Geiger Nemčija Tobias Haug
7. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)   Avstrija Bernhard Flaschberger Nemčija Tobias Haug Avstrija Lukas Greiderer
2017 18. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)   Avstrija Lukas Klapfer Nemčija Terence Weber Nemčija David Welde
19. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)   Avstrija Lukas Klapfer Nemčija Terence Weber Norveška Harald Johnas Riiber
30. september   Grand Prix (HS139/10 km)   Norveška Magnus Moan Norveška Espen Andersen Norveška Jan Schmid
1. oktober   Grand Prix (HS139/10 km)   Norveška Magnus Hovdal Moan Norveška Jarl Magnus Riiber Avstrija Martin Fritz
2018 3. februar   CE–POKAL (HS138/10 km)   Združene države Amerike Bryan Fletcher Združene države Amerike Taylor Fletcher Avstrija Martin Fritz
4. februar   CE–POKAL (HS138/10 km)   Združene države Amerike Bryan Fletcher Avstrija Martin Fritz Združene države Amerike Taylor Fletcher
22. september   Grand Prix (HS138/10 km)   Avstrija Mario Seidl Avstrija Martin Fritz Francija Maxime Laheurte
23. september   Grand Prix (HS138/10 km)   Avstrija Mario Seidl Norveška Espen Bjørnstad Japonska Aguri Šimizu
2019 26. januar   CE–POKAL (HS138/10 km)   Norveška Leif Torbjørn Næsvold Norveška Lars Ivar Skårset Avstrija Thomas Jöbstl
27. januar   CE–POKAL (HS138/10 km)   Avstrija Paul Gerstgraser Avstrija Thomas Jöbstl Norveška Harald Johnas Riiber
7. september   Grand Prix (HS138/10 km)   Norveška Jarl Magnus Riiber Avstrija Franz-Josef Rehrl Avstrija Bernhard Gruber
8. september   Grand Prix (HS138/10 km)   Norveška Jarl Magnus Riiber Francija Antoine Gérard Norveška Jens Lurås Oftebro
2020 1. februar   CE–POKAL (HS138/10 km)   Norveška Lars Ivar Skårset Nemčija Jakob Lange Avstrija Paul Gerstgraser
2. februar   CE–POKAL (HS138/10 km)   Norveška Lars Ivar Skårset Nemčija Jakob Lange Norveška Simen Tiller
2023 1. marec   NO–SP (HS138 / 4 x 5 km)  
ekipno  
Zastava Norveške Norveška
Espen Andersen
Jens Lurås Oftebro
Jørgen Graabak
Jarl Magnus Riiber
 Nemčija
Eric Frenzel
Vinzenz Geiger
Johannes Rydzek
Julian Schmid
 Avstrija
Martin Fritz
Lukas Greiderer
Stefan Rettenegger
Johannes Lamparter
4. marec   NO–SP (HS138 / 10 km)  

Rekord[uredi | uredi kodo]

Popoln seznam rekordov prvotne skakalnice (1934–1998)[uredi | uredi kodo]

Datum Metri
4. februar 1934   Norveška Jahr (premiera)   55,0
4. februar 1934   Kraljevina Jugoslavija Rado Istenič   55,0
4. februar 1934   Kraljevina Jugoslavija Tone Dečman   56,0
4. februar 1934   Kraljevina Jugoslavija Edo Bevc   55,0
4. februar 1934   Kraljevina Jugoslavija Franc Palme   55,0
4. februar 1934   Norveška Jahr   62,0
4. februar 1934   Kraljevina Jugoslavija Tone Dečman   62,5
23. marec 1934   Norveška Per Jonson   78,0
23. marec 1934   Norveška Birger Ruud   78,0
23. marec 1934   Norveška Sigmund Ruud   81,0
23. marec 1934   Norveška Sigmund Ruud   82,0
23. marec 1934   Avstrija Gregor Höll   83,0
23. marec 1934   Norveška Radmond Sørensen   90,0
24. marec 1934   Norveška Birger Ruud   87,0
24. marec 1934   Norveška Sigmund Ruud   85,5
25. marec 1934   Norveška Birger Ruud   86,5
25. marec 1934   Avstrija Gregor Höll   89,0
25. marec 1934   Norveška Sigmund Ruud   95,0
25. marec 1934   Norveška Birger Ruud   92,0 World record
14. marec 1935   Norveška Reidar Andersen   93,0 World record
15. marec 1935   Poljska Stanisław Marusarz   95,0 World record
15. marec 1935   Norveška Reidar Andersen   99,0 World record
15. marec 1935   Norveška Reidar Andersen   99,0 World record
15. marec 1936   Avstrija Sepp Bradl 101,5 World record
15. marec 1938   Avstrija Sepp Bradl 107,0 World record
Datum Metri
2. marec 1941   Tretji rajh Rudi Gering 108,0 World record
2. marec 1941   Tretji rajh Heinz Palme 109,0
2. marec 1941   Tretji rajh Rudi Gering 118,0 World record
14. marec 1948   Socialistična federativna republika Jugoslavija Janez Polda 120,0
14. marec 1948   Švica Charles Blum 121,0
15. marec 1948   Švica Fritz Tschannen 120,0 World record
8. marec 1957   Vzhodna Nemčija Helmut Recknagel 120,0
9. marec 1957   Vzhodna Nemčija Helmut Recknagel 124,0
25. marec 1960   Vzhodna Nemčija Helmut Recknagel 124,5
27. marec 1960   Vzhodna Nemčija Helmut Recknagel 127,0
25. marec 1966   Češka Jiří Raška 129,0
27. marec 1966   Vzhodna Nemčija Peter Lesser 133,0
27. marec 1966   Češka Jiří Raška 130,0
23. marec 1973   Poljska Adam Krzysztofiak 130,0
20. marec 1976   Zahodna Nemčija Alfred Grosche 130,0
20. marec 1976   Švedska Lennart Elimä 132,0
22. marec 1981   Avstrija Armin Kogler 134,0
26. marec 1993   Japonska Noriaki Kasai 140,0
27. marec 1993   Japonska Noriaki Kasai 140,0
28. marec 1993   Japonska Noriaki Kasai 140,0
24. marec 1996   Slovenija Primož Peterka 140,0
24. marec 1996   Slovenija Primož Peterka 142,0
24. marec 1996   Slovenija Primož Peterka 142,0
22. marec 1998   Japonska Noriaki Kasai 147,5
  Padec ali dotik pri dolžini svetovnega rekorda. Neveljavno.
  Padec ali dotik pri dolžini rekorda skakalnice. Neveljavno.

Srednja skakalnica (HS102)[uredi | uredi kodo]

Srednja skakalnica
Odprta14. oktober 2012
Velikost
K–točka95 m
Rekord106 m
Dejan Judež
Vrhunski dogodki
Svetovni pokal2014

Srednja skakalnica (HS102) je bila kot povsem nova zgrajena leta 2012, tik zraven obnovljene Bloudkove velikanke (HS138). Skonstruiral jo je slovenski arhitekt Klemen Kobal.

Nadomestila je nekdanjo Srednjo Bloudkovo (K90), ta je med leti 1948 in 2011 stala sto metrov stran, zdaj tam namesto nje stojita na istem mestu dve mladinski skakalnici (HS61, HS80).

Narejena je bila predvsem zaradi potreb Svetovnega prvenstva in njegovih televizijskih in tehničnih zahtev. Predvsem pa se aktivno uporablja za trening reprezentanc iz vsega sveta.

12. oktobra 2012, so skakalnico slovesno in simultano istočasno odprli z skokoma na veliki in srednji skakalnici. Primož Peterka je imel čast da prvi uradno preizkusi srednjo skakalnico, večjo (Bloudkovo velikanko) pa je sočasno preizkusil Aleš Hlebanja, domačin iz Rateč.

Prvotno je imela skakalnica velikost (hillsize) pri HS104, a so jo leta 2018 spremenili na HS102.

Ženski skoki[uredi | uredi kodo]

Leto Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2014 25. januar   HS104 SV–POKAL Avstrija Daniela Iraschko-Stolz Japonska Sara Takanaši Nemčija Carina Vogt
26. januar   HS104 SV–POKAL Avstrija Daniela Iraschko-Stolz Japonska Sara Takanaši Nemčija Carina Vogt
2018 20. januar   HS102 CE–POKAL Avstrija Daniela Iraschko-Stolz Rusija Aleksandra Barantceva Slovenija Jerneja Brecl
21. januar   HS102 CE–POKAL Avstrija Daniela Iraschko-Stolz Rusija Aleksandra Barantceva Slovenija Jerneja Brecl
2019 19. januar   HS102 CE–POKAL Slovenija Jerneja Brecl Rusija Katra Komar Avstrija Sophie Sorschag
20. januar   HS102 CE–POKAL Slovenija Jerneja Brecl Poljska Kamila Karpiel Slovenija Katra Komar
2023 23. februar   HS102 NO–SP Nemčija Katharina Althaus Avstrija Eva Pinkelnig Norveška Anna Odine Strøm
25. februar   HS102 NO–SP
ekipno
 Nemčija
Anna Rupprecht
Luisa Görlich
Selina Freitag
Katharina Althaus
 Avstrija
Chiara Kreuzer
Julia Mühlbacher
Jacqueline Seifriedsberger
Eva Pinkelnig
Zastava Norveške Norveška
Maren Lundby
Eirin Maria Kvandal
Thea Minyan Bjørseth
Anna Odine Strøm
2024 7. februar   HS102 MLAD–SP Slovenija Tina Erzar Avstrija Julia Mühlbacher Slovenija Taja Bodlaj
9. februar   HS102 MLAD–SP
ekipno
Zastava Slovenije Slovenija
Ajda Košnjek
Jerica Jesenko
Taja Bodlaj
Tina Erzar
 Japonska
Juzuki Sato
Mei Hasegava
Riko Ivasaki
Kurumi Ičinohe
 Nemčija
Anna-Fay Scharfenberg
Kim Amy Duschek
Megi Lou Schmidt
Alvine Holz
21. marec   HS102 SV–POKAL Avstrija Eva Pinkelnig Kanada Alexandria Loutitt Slovenija Nika Prevc

Moški skoki[uredi | uredi kodo]

Leto Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2023 25. februar   HS102 NO–SP Poljska Piotr Żyła Nemčija Andreas Wellinger Nemčija Karl Geiger
2024 8. februar   HS102 MLAD–SP Avstrija Stephan Embacher Združene države Amerike Erik Belshaw Nemčija Adrian Tittel
10. februar   HS102 MLAD–SP
ekipno
 Avstrija
Simon Steinberger
Fabian Held
Johannes Pölz
Stephan Embacher
 Nemčija
Ben Bayer
Alex Reiter
Jannik Faißt
Adrian Tittel
 Poljska
Łukasz Łukaszczyk
Marcin Wróbel
Klemens Joniak
Tymoteusz Amilkiewicz

Mešane ekipe v skokih[uredi | uredi kodo]

Leto Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalci Drugi Tretji
2023 26. februar   HS102 NO–SP
Mešane ekipe
 Nemčija
Selina Freitag
Karl Geiger
Katharina Althaus
Andreas Wellinger
Zastava Norveške Norveška
Anna Odine Strøm
Johann André Forfang
Thea Minyan Bjørseth
Halvor Egner Granerud
Zastava Slovenije Slovenija
Nika Križnar
Timi Zajc
Ema Klinec
Anže Lanišek
2024 11. februar   HS102 MLAD–SP
Mešane ekipe
 Avstrija
Julia Mühlbacher
Johannes Pölz
Sahra Schuller
Stephan Embacher
Zastava Slovenije Slovenija
Taja Bodlaj
Jaka Drinovec
Tina Erzar
Rok Masle
 Nemčija
Anna-Fay Scharfenberg
Jannik Faißt
Alvine Holz
Adrian Tittel

Ženska nordijska kombinacija[uredi | uredi kodo]

Leto Datum Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2022 23. januar   SV–PO (HS102 / 5 km)   odpovedano zaradi pandemije Covid-19
2023 24. februar   NO–SP (HS102 / 5 km)   Norveška Gyda Westvold Hansen Nemčija Nathalie Armbruster Japonska Haruka Kasai

Moška nordijska kombinacija[uredi | uredi kodo]

Leto Datum Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2023 25. februar   NO–SP (HS102 / 10 km)   Norveška Jarl Magnus Riiber Japonska Rjota Jamamoto Nemčija Julian Schmid

Mešane ekipe v nordijski kombinaciji[uredi | uredi kodo]

Leto Datum Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2023 26. februar   NO–SP  
(HS102 / 2×5 + 2×2.5 km)  
Mešane ekipe  
Zastava Norveške Norveška
Jens Lurås Oftebro
Ida Marie Hagen
Gyda Westvold Hansen
Jarl Magnus Riiber
 Nemčija
Vinzenz Geiger
Jenny Nowak
Nathalie Armbruster
Julian Schmid
 Avstrija
Stefan Rettenegger
Annalena Slamik
Lisa Hirner
Johannes Lamparter

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Enciklopedija Slovenije. (1997). Knjiga 10. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  2. »Birger Ruud: družina smučarskih skakalcev«. sports.jrank.org. Pridobljeno 14. marca 2016.
  3. »Sepp Bradl prva zvezda smučarskih skokov«. ORF. Pridobljeno 14. marca 2016.
  4. »Sepp Bradl prva zvezda smučarskih skokov še drugič postavil ssvetovni rekord«. ORF. Pridobljeno 14. marca 2016.
  5. »Rudi Gering je postal znan kot dvakratni svetovni rekorder v Planici«. thueringer-allgemeine.de. Pridobljeno 7. marca 2011.[mrtva povezava]
  6. »15 skokov nad 100 metrov: Slovesna otvoritev 120-metrske (str.6, stolpec 5)«. Slovenski poročevalec. 13. marec 1954.
  7. »Naše misli so v Planici... (str.6, podnaslov)«. Slovenski poročevalec. 8. marec 1957.
  8. »Noriaki Kasai je večni rekorder stare Bloudkove velikanke«. youtube. Pridobljeno 15. julija 2016.
  9. »Berlot do državnega naslova«. SZS. Pridobljeno 29. marca 2014.
  10. »Rezultati tekme DP v nordijski kombinaciji«. adamsoft.si. Pridobljeno 29. marca 2014.[mrtva povezava]
  11. »Veter je zaprl skakalnico«. Delo. 22. marec 1976. str. 9.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

46°28′43″N 13°43′16″E / 46.478492°S 13.721151°V / 46.478492; 13.721151