Pojdi na vsebino

Blakistonova ribja sova

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Blakistonova ribja sova
Bubo blakistoni
CITES Priloga II (CITES)[2]
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Strigiformes (sove)
Družina: Strigidae (prave sove)
Rod: Ketupa
Vrsta:
K. blakistoni
Dvočlensko ime
Ketupa blakistoni
(Seebohm, 1884)
Območje razširjenosti B. blakistoni
  Rezident

Blakistonova ribja sova (znanstveno ime Ketupa blakistoni) je največja živeča vrsta sov. Spada med ribje sove, ki so specializirane za lov v obrežnem pasu.[3] To sovo lahko najdemo na Kitajskem, Japonskem in Ruskem Daljnem vzhodu. Spada v družino pravih sov (Strigidae), ki vsebuje večino vrst sov. Blakistonova ribja sova in tri druge na ribe specializirane sove, so skupaj z nekaterimi uharicami uvrščene v rod Ketupa. Njen habitat je obrežni gozd z velikimi starimi drevesi, kjer gnezdi, ter v bližini jezer, rek, izvirov in plitvin, ki pozimi ne zmrznejo. Henry Seebohm je to ptico poimenoval po angleškem naravoslovcu Thomasu Blakistonu, ki je v leta 1883 v Hakodateju na Hokaidu na Japonskem zbral tipski primerek.

Taksonomija

[uredi | uredi kodo]

Blakistonovo ribjo sovo je leta 1884 prvi uradno opisal angleški amaterski ornitolog Henry Seebohm. Opis je temeljil na primerku, zbranem blizu Hakodate na japonskem otoku Hokkaido. Sovo je uvrstil v rod Bubo in ji dodelil dvočlensko ime Bubo blakistoni. Vrstni pridevek je izbral v čast naravoslovcu in raziskovalcu Thomas Blakiston, ki je Seebohmu, ki mu je priskrbel primerek.[4][a]

Blakistonova ribja sova je bolj sorodna evrazijski veliki uharici kot pa podrodu ribjih sov Ketupa, v katerega so jo prej uvrščali. To so leta 2003 potrdili testi na podlagi DNK in in kostne strukture, ki sta jih izvedla ornitologa/taksonoma Michael Wink in Claus König, avtorja knjige Owls of the World.[6] Kljub temu nekateri avtorji menijo, da druge ribje sove niso dovolj različne, da bi upravičile samostojen rod, z zato jih nekatere avtoritete še vedno uvrščajo v rod Bubo.[7]

Mesto Blakistonove ribje sove v evolucijski verigi je nejasno, saj si deli genetski material in kostne značilnosti z evrazijsko veliko uharico, hkrati pa ima tudi nekatere skupne lastnosti z drugimi tremi ribjimi sovami (predvsem z rjavo ribjo sovo). Nekateri avtorji so se spraševali, ali Blakistonova sova predstavlja vmesni člen med tradicionalnimi uharicami in drugimi ribjimi sovami, kljub geografski ločenosti.[8] Prav tako ni jasno, ali so si druge azijske uharice s postrani štrlečimi ušesnimi čopki, kot so pegasta uharica (B. nipalensis), sumatranska uharica (B. sumatranus) in temna uharica (B. coromandus), ki na prvi pogled spominja na ribjo sovo, v tesnem sorodstvu z ribjimi sovami in/ali Blakistonovo sovo..[7][8]

Čeprav nekatere avtoritete afriške ribije sove, ki so običajno uvrščene v rod Scotopelia, vključujejo v rod Bubo, se zdijo precej drugačne od Blakistonove. Na podlagi zunanjih značilnosti, skeleta in preliminarnih genetskih podatkov je verjetno, da imajo sove, ki lovijo ribe, podobne značilnosti zaradi konvergentne evolucije in niso v tesnem sorodstvu. Ker podrobnejše genetske študije o njih še niso bile izvedene, ni jasno, kako tesno so sove, ki lovijo ribe, povezane s tipičnimi uharicami, s katerimi so ribje sove v sorodstvu.[7][8]

Najnovejše genetske raziskave v Rusiji kažejo precejšnjo razliko od genoma tipičnega roda Bubo in nakazujejo, da je Blakistonova ribja sova dejansko bolj sorodna drugim ribjim sovam..[9]

Opis

[uredi | uredi kodo]
Ilustracija J. G. Keulemans

Blakistonova ribja sova je največja živeča vrsta sove.[10] Študija para te vrste je pokazala, da samci tehtajo od 2,95 do 3,6 kg, samice pa od 2,95 do 4,6 kg. Samice so približno 25% večje od samcev.[11][12][13][14] Okrog februarja je bila povprečna teža ruskih ribjih sov 3,1 kg pri sedmih samcih in 3,25 kg pri petih samicah, običajno ko je njihova telesna masa najnižja skozi vse leto.[15] Blakistonova ribja sova meri v dolžino od 60 do 72 cm, kar je v povprečju in v maksimalni dolžini nekoliko manj od bradate sova (Strix nebulosa). Vendar ima bradata sova bistveno manjšo telesno maso.[6][16] Tudi evrazijska velika uharica (Bubo bubo) včasih štejejo za največjo sovo po dolžini, saj najdaljši primerek meri 30 mm več od najdaljše Blakistonove ribje sove. Tri največje rase uharic, ki jih najdemo v Sibiriji in na Ruskem Daljnem vzhodu, so po velikosti blizu Blakistonovi ribji sovi. Glede na raziskave Heima Mikkole je bil največji primerek uharice po dolžini od kljuna do repa 30 mm daljši od najdaljše Blakistonove ribje sove, medtem ko je bila največja teža obeh vrst povsem enaka.[7] Najdaljša bradata sova je bila 120 mm daljša od največje Blakistonove ribje sove, vendar je bila približno 2,5-krat lažja od teže največje samice Blakistonove ribje sove.[8] Največji razpon kril pri Blakistonovi ribji sovi je tudi večji kot pri kateri koli znani uharici. Razpon kril pri Blakistonovi ribji sovi je od 178 do 190 cm.[7] Obstaja verjetnost, da lahko največji primerki dosežejo razpon kril do 200 cm.[17] Blakistonova je tudi opazno večja od preostalih treh živečih vrst ribjih sov.[6][12]

Po zgradbi je Blakistonova ribja sova bolj podobna uharicam kot drugim ribjim sovam, vendar si deli nekaj značilnosti obeh skupin. Kot vse ribje sove ima razmeroma dolg kljun, čokato telo in daljša krila v primerjavi z uharicami. Prav tako ima v primerjavi z drugimi sovami relativno dolge prste na nogah. Dve zunanji značilnosti, ki ju Blakistonova deli z orlovskimi, ne pa tudi z drugimi ribjimi sovami, sta ti, da so njene noge popolnoma pernate in da so udarci njenih kril tihi. Med standardnimi merami (ki so v povprečju in pri največjih vrednostih večje kot pri kateri koli drugi živeči sovi, razen dolžine repa) so: razpon kril 447–560 mm, rep 243–305 mm, tarsus 73–102 mm in kljun približno 55–71 mm.[6][18][19]

Blakistonova ribja sova je na videz podobna veliki uharici, vendar je obarvana enotneje v rjavih in rumenkasto rjavih tonih. Za razliko od večine uharic, ima razmeroma široke in razmršene ušesne čopke, ki visijo nekoliko ob strani in niso pokončni. Zgornji del telesa je rumenkasto rjav in močno progast z temnejšo rjavo barvo, spodnji del pa svetlejši in manj izrazito progast. Grlo je belo. Šarenica je rumena (medtem ko ima evrazijska velika uharica običajno oranžno šarenico). Velika uharica in Blakistonova ribja sova sobivata na Ruskem Daljnem vzhodu, a si verjetno ne konkurirata, saj se Blakistonova ribja sova hrani predvsem z vodnimi živalmi, evrazijska velika uharica pa s kopenskimi.[8][20] Blakistonovo ribjo sovo je enostavno ločiti od drugih ribjih sov, ker njeno območje razširjenosti ne sega v stik z njimi.[8] Blakistonovo ribjo sovo je enostavno ločiti od drugih ribjih sov, ker njeno območje razširjenosti ne sega v stik z njimi, saj imata podobno progast spodnji del telesa in oglašanje z globljim glasom, ki se razlikuje od klicev drugih dveh vrst ribjih sov.[8]

Oglašanje se razlikuje med podvrstami. Na Japonskem samec pokliče dvakrat, samica pa odgovori z enim glasom. Na celini pa samec in samica ustvarita štiridelni dvoglas: HOO-hoo, HOBO-hoooo (velike črke označujejo klic samca, male pa klic samice). Čeprav je Blakistonova ribja sova večja, njen glas ni tako močan in daljnosežen kot pri veliki uharici, je pa globlji.[21] Kot pri večini sov se oglašanje okrepi tik pred začetkom gnezdenja, okoli februarja.[21] Takrat par pokliče skoraj povsem usklajeno, zato se lahko zdi, da kliče le ena sova. Posamezn klic je podoben hoo-hooo. Mladiči pa imajo značilen vreščeč phee-phee-phee.[6][8]

Podvrste

[uredi | uredi kodo]

Od naslednjih štirih podvrst, opisanih v literaturi, sta trenutno v znanosti sprejeti le prvi dve (B. b. blakistoni & B. b. doerriesi).[22] Drugi dve (B. b. karafutonis in B. b. piscivorus) sta bili verjetno primerka B. b. blakistoni & B. b. doerriesi in sta tukaj predstavljeni samo zaradi zgodovinskega pomena.[6] Razhajanje japonskih ptic nominirane podvrste in ruske podvrste je bilo na podlagi filogeografije ugotovljeno kot skrajno, s točko razhajanja vsaj pol milijona let.[23]

  • K. b. blakistoni (Seebohm, 1884). Hokaido, severna Japonska in Kurili. Predel obraza ob očeh je rjavo-rjave barve s tankimi črnimi progami po sredini peres; nad očmi, okoli baze kljuna in na čelu je vrsta majhnih, trdih, skoraj povsem belih peres; brada večinoma bela. Preostali del glave in spodnji del rjave barve s črno-rjavimi črtami in konicami rjavih peres; hrbet je temnejši. Hrbet in ramenski predel je nekoliko svetlejši in bolj rdečkast, z rjavkasto-črnimi progami ter temno rjavimi progami po sredini peres. Krila so temno rjava z mnogimi rumenkasto-bež progami. Rep temno rjav s 7–8 kremno rumenimi črtami. Spodnji del telesa je svetlo rjavo-bež z rjavkasto-črnimi progami po sredini peres in ozkimi svetlo rjavimi valovitimi prečnimi progami. Dolžina krilne kosti meri 473 do 534 mm, rep 243 do 286 mm in kračnica meri 81 do 102 mm.[19]
  • K. b. doerriesi (Seebohm, 1884). Vzhodna Sibirija južno do območja Vladivostoka in obmejnega območja Koreje. Sedaj naj bi podvrsta vključevala vse nejaponske Blakistonove ribje sove.[6] Večja od nominativne z veliko belo liso na vrhu glave; rep manj označen in črte nepopolne. Dolžina krila meri 510 do 560 mm, rep 285 do 305 mm in primerek je imel kračnico 85 mm.[19]
  • K. b. karafutonis (Kuroda, 1931). Sahalin. Manjša od nominativne rase in temnejša, zlasti na hrbtu in ušesnih pokrovih; rep z ožjimi temno rjavimi črtami in številnejšimi svetlimi črtami (8–9 proti 7 v nominativni podvrsti).
  • K. b. piscivorus (Meise, 1933). Zahodna Mandžurija. Bolj bleda kot podvrsti doerriesi, osnovna barva spodnjega dela telesa sivkasto bela (ne svetlo rjava); črte na repu niso popolnoma kremasto rumene, srednje repnice imajo bele notranje mreže skoraj do korena; brada čisto bela.

Habitat

[uredi | uredi kodo]
Blakistonove ribje sove so med najbolj vodno prilagojenimi sovami na svetu.

Blakistonova ribja sova se pojavlja v gostih, nedotaknjenih pragozdovih ob vodotokih, poplavnih ravnicah in na zaraščenih obalnihobmočjih. Za gnezdenje potrebuje dupline v starih drevesih in je ena največjih ptic na svetu, ki uporablja takšna drevesna gnezdišča.[22] Čeprav se pojavlja tudi blizu tajge, najpogosteje gnezdi v listavcih in mešanih gozdovih.[22][24]

Za preživetje potrebuje odseke rek, ki pozimi vsaj delno ne zamrznejo. V hladnih severnih zimah se tekoča voda ohrani le tam, kjer je tok dovolj hiter ali kjer na površje prihaja toplejša podtalnica.[22] Primerne so tudi počasnejše reke in potoki, saj za preživetje v zimskem obdobju potrebujejo le nekaj metrov nezamrznjene vode.[25]

Prehrana in vedenje

[uredi | uredi kodo]
Blakistonova ribja sova na lovu pozimi.

Blakistonova ribja sova se prehranjuje predvsem z ribami, kot so ščuke (Esox reichertii), somi, postrvi in lososi (Oncorhynchus ssp.). Včasih ujame ribe, ki so dvakrat ali trikrat težje od nje same – takrat si pomaga tako, da jih izvleče na breg s pomočjo korenin dreves.[10]Pozimi, ko je večina rek zamrznjenih, so na skrajnem severovzhodnem območju pogosti plen ribe Cottoidea, mladiči piškurjev in postrvi.[26] V porečju reke Bikin je bila povprečna teža ulovljenih rib ocenjena na 0,6–0,9 kg.[27] Spomladi v Rusiji pogosto lovi dvoživke, predvsem Dybowskijevo žabo (Rana dybowskii), ki lahko takrat celo prevlada v prehrani.[21] Občasno lovi tudi rake, a njihov pomen v prehrani ni povsem znan. Obstajajo dokazi, da samci lovijo več žab in manjših rib, samice pa večje rib.[27] Za razliko od treh manjših vrst ribjih sov, kjer so žabe in raki pogosto pomembnejši od rib, pri Blakistonovi ribe vedno ostajajo glavni vir hrane. Edine sove, pri katerih so ribe še pomembnejše vir hrane kot pri Blakistonovi, so afriške ribje sove.[7][8][25] Na obalah Kurilskih otokov območje deli z orlom jezercem (Haliaeetus pelagicus) in belorepcem (H. albicilla). Ni dokazov, da bi med seboj tekmovali, saj sove lovijo ponoči, orli pa podnevi. Poleg tega soveživijo predvsem v gozdovih, medtem ko orli raje lovijo ob odprtih voda.[8]

Poleg rib Blakistonova ribja sova lovi tudi številne sesalce, kar postane še posebej pomembno pozimi.[21] Med manjšimi sesalci so pogosto kune in različni glodavci.[28] Včasih se v izbljuhkih najdejo tudi netopirji.[20] Sova lahko ujame tudi večje sesalce, na primer zajec, kunci, lisica, pa tudi domače mačke in celo majhne pse.[6][22] Ptiči so redkejši plen, a so zabeležili ulov gozdnega jereba in več vrst vodnih ptic.[22][25]

Metodi lova, ki ju Blakistonova ribja sova najpogosteje uporablja, sta brodenje po plitvinah rek in čakanje na rečnem bregu, kjer opazuje morebitno gibanje v vodi. Čaka lahko tudi na obvodnih deblih.[21] V tej drži čaka lahko tudi do štiri ure, dokler ne zazna plena. Ko sova opazi plen, se spusti neposredno v plitvo vodo ali pa leti na kratki razdalji.[6][25] Manjši plen, kot so žabe in raki, sove odnesejo na običajno prežo, kjer ga takoj pojedo. Večji plen, kot so ribe in vodne ptice, pa odvlečejo na breg, kjer ga pokončajo, preden ga odletijo z njim.[25]

Blakistonova ribja sova odleti z ribo

Te sove so aktivne predvsem v mraku in zori. Med obdobjem vzgoje mladičev jih je pogosteje mogoče opaziti tudi podnevi, pri lovu ali gnezdenju. Za sovo preživijo nenavadno veliko časa na tleh. Občasno lahko celo pohodijo pot ob rečnih bregovih, ki jo uporabljajo za lov.[6] Te sove so izjemno teritorialne, določeno območje si lastijo in ga branijo pred drugimi osebki svoje vrste, s čimer si zagotovijo zadostno količino plena in virov za preživetje.[22]

Razmnoževanje

[uredi | uredi kodo]
Odrasli par Blakistonove ribje sove.

Blakistonova ribja sova ne gnezdi vsako leto. To je odvisno od nihanja v zalogi hrane in od pogojev v okolju. Samice začnejo s dvorjenjem januarja ali februarja, z odlaganjem jajc pa začnejo sredi marca, ko sta gozd in tla še vedno pokrita s snegom.[8] Za gnezdenje imajo najraje drevesna dupla.[29][22] Gnezdišča si najraje izbirajo v gostih gozdovih, kjer rastejo tako iglavci kot listavci.[30] Gnezda se običajno nahajajo na višini od 2 do 18 m, najpogosteje pa so vsaj 12 m nad tlemi.[8][25] Poročila o gnezdenju na podrtih deblih ali na tleh so zelo redka in verjetno netočna. Obstajajo tudi zelo redka poročila o gnezdenju na policah v skalovju in v starih gnezdih črnega škarnika.[29][31] Zabeleženo je tudi, da Blakistonova ribja sova gnezdi v začasno zapuščenih gnezdih orla jezercem (Haliaeetus pelagicus).[32]

Gnezdilne votline morajo biti precej velike, da lahko sprejmejo te ptice. Gnezdo ima običajno od 1 do 3, najpogosteje pa 2 jajci.[22] Jajca so dolga približno 6,2 cm in široka 4,9 cm. Samec prinaša hrano samici med valjenjem in kasneje tudi mladičem. Doba valjenja traja približno 35 dni, mladiči pa zapustijo gnezdo po 35–40 dneh. Starša jih hranita in skrbita zanje še nekaj mesecev. Podatkov o uspešnosti razmnoževanja je malo: na otoku Kunašir je bila v šestih letih uspešnost razmnoževanja 24%, saj se je iz 25 jajc izvalilo šest mladičev.[33] Povprečna teža mladičev je bila približno 40% manjša od teže odraslih, pri samicah je znašala 1,96 kg in pri samcih 1,85 kg.[13] Mladiči ostanejo na ozemlju svojih staršev do dveh let.[13]

Ko odrastejo, imajo te sove le malo naravnih plenilcev. Vendar so morda bolj ranljive za napade mesojedih sesalcev, saj lovijo predvsem na tleh, ob rečnih bregovih.[34]

Status

[uredi | uredi kodo]
Nagačena Blakistonova ribja sova v Nacionalnem muzeju narave in znanosti v Tokiu.

Blakistonova ribja sova je s strani IUCN označena kot prizadeta vrsta.[1] Njeno preživetje je ogroženo zaradi obsežnega uničenja gozdov ob rekah, gradnje in širjenja naselij ter izgradnje jezov. Ocenjena populacija na Japonskem je približno 100 do 150 ptic (20 gnezditvenih parov in posamezne primerke brez para). V celinski Aziji je populacija večja, po nekaterih ocenah celo nekaj sto ali celo več tisoč osebkov.[22] Na globalni ravni je skupna populacija ocenjena na približno 1.000 do 1.500 posameznikov ali 500 do 850 parov.[35]

Pomen za domorodna ljudstva

[uredi | uredi kodo]

Med Ainu, staroselci na otoku Hokaido na Japonskem, velja Blakistonova sova za božansko bitje, imenovano "Kotan koru Kamuj", kar pomeni "Bog, ki varuje vas". V Rusiji sova predstavlja vir hrane za ljudstvo Eveni v severni Sibiriji in na Ruskem Daljnem vzhodu.[36] V preteklosti so jo lovili tudi pripadniki ljudstva Udegi v Primorskem okraju, saj so cenili njeno visoko vsebnost maščobe.[34] Krila in rep so sušili ter jih uporabljali kot pahljače za odganjanje žuželk med lovom,[37] vendar je ta praksa danes izginila.[22]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Leta 1883 je Seebohm na srečanju Zoološkega društva razstavil primerek Blakistonove ribje sove. Kratek opis je bil vključen v zapisnike srečanja, vendar je bil objavljen šele aprila 1884. Je pa bil Seebohmov članek v reviji Ibis objavljen že januarja 1884[5]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 BirdLife International (2016). »Bubo blakistoni«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016: e.T22689007A93214159. doi:10.2305/IUCN.UK.2016-3.RLTS.T22689007A93214159.en. Pridobljeno 19. novembra 2021.
  2. ↑ »Appendices | CITES«. cites.org. Pridobljeno 14. januarja 2022.
  3. ↑ Angier, Natalie (2013-02-25). "The Owl Comes Into Its Own". The New York Times. Retrieved 2013-02-27. Nearly a yard high, weighing up to 10 pounds and with a wingspan of six feet, Blakiston's is the world's largest owl...
  4. ↑ Seebohm, Henry (1884). »Further contributions to the ornithology of Japan«. Ibis. 5th Series. 2 (5): 30–43 [42].
  5. ↑ Seebohm, Henry (1883). »Bubo blakistoni«. Proceedings of the Zoological Society of London. 1883: 466. Although the volume is dated 1883 on the title page, pages 461-704 were not published until April 1884. See: Duncan, F. Martin (1937). »On the dates of publication of the Society's 'Proceedings,' 1859-1926«. Proceedings of the Zoological Society of London. A107 (1): 71–83. doi:10.1111/j.1469-7998.1937.tb08500.x.
  6. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Konig, Claus; Weick, Friedhelm & Becking, Jan-Hendrik (2009). Owls of the World. Yale University Press (2009), ISBN 0-300-14227-7.
  7. 1 2 3 4 5 6 Mikkola, H. (2012). Owls of the World: A Photographic Guide. Firefly Books. ISBN 978-1-770-85136-8
  8. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 Voous, K. H. (1988). Owls of the Northern Hemisphere. The MIT Press, ISBN 0262220350.
  9. ↑ Spiridonova, L.N. & Surmach, S.G. (2018). Whole mitochondrial genome of Blakiston's fish owl Bubo (Ketupa) blakistoni suggests its redescription in the genus Ketupa. Russian Journal of Genetics, 54 (3): 369–373.
  10. 1 2 Angier, Natalie (25. februar 2013). »The Owl Comes Into Its Own«. The New York Times. Pridobljeno 27. februarja 2013. Nearly a yard high, weighing up to 10 pounds and with a wingspan of six feet, Blakiston's is the world's largest owl...
  11. ↑ National Geographic
  12. 1 2 del Hoyo, J.; Elliot, A. & Sargatal, J. (1996). Handbook of the Birds of the World. Zv. 3. Barcelona: Lynx Edicions. ISBN 84-87334-20-2.
  13. 1 2 3 Hayashi, Y. & Nishida-Umehara, C. (November 2000). "Sex ratio among fledglings of Blakiston's fish owls." (PDF) Jpn. J. Ornithol. 49 (3): 119–129 DOI: 10.3838/jjo.49.119
  14. ↑ Taczanowski, W. (1891). Faune ornithologique de la Sibérie orientale, tt. 1–2, Eggers, St.
  15. ↑ Slaght, J. C., Horne, J. S., Surmach, S. G., & Gutiérrez, R. J. (2013). Home range and resource selection by animals constrained by linear habitat features: an example of Blakiston's fish owl. Journal of Applied Ecology, 50(6), 1350–1357.
  16. ↑ BirdLife International. "Blakiston's Eagle-owl (Bubo blakistoni)." Retrieved 2016-02-03.
  17. ↑ Burton, P. (1973). Owls of the World: Their evolution, structure and ecology. New York: Dutton & Co.
  18. ↑ Dresser, Henry Eeles (1902). "699. Japanese Eagle-owl. Bubo blackstoni." A Manual of Palaearctic Birds, Volume I.
  19. 1 2 3 Weick, Friedhelm (2007). Owls (Strigiformes): Annotated and Illustrated Checklist. Springer. str. 120. ISBN 978-3-540-39567-6.
  20. 1 2 Rosina, V. V. & Shokhrin, V. P. (2011). "Bats in the diets of owls from the Russian Far East, Southern Sikhote Alin". Hystrix It. J. Mammal. (n.s.) 22 (1): 205–213. DOI: 10.4404/Hystrix-22.1-4503
  21. 1 2 3 4 5 Brazil, M. A. & Yamamoto, S. (1989). »The behavioural ecology of Blakiston's fish owl Ketupa blakistoni in Japan: calling behaviour«. V World Working Group on Birds of Prey and Owls (ur.). Raptors in the Modern World. Berlin, Germany. str. 403–410. ISBN 3-9801961-0-0.
  22. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 Slaght, Jonathan C.; Surmach, Sergei G. (Marec 2008). »Biology and Conservation of Blakiston's Fish-Owls (Ketupa blakistoni) in Russia: A Review of the Primary Literature and an Assessment of the Secondary Literature« (PDF). J. Raptor Res. 42 (1): 29–37. doi:10.3356/JRR-06-89.1. S2CID 56304391. Pridobljeno 28. decembra 2012.
  23. ↑ Omote, K., Surmach, S. G., Kohyama, T. I., Takenaka, T., Nishida, C., & Masuda, R. (2018). Phylogeography of continental and island populations Of Blakiston's Fish-Owl (Bubo blakistoni) in Northeastern Asia. Journal of Raptor Research, 52(1), 31–41.
  24. ↑ Hayashi, Y. (1997). »Home range, habitat use and natal dispersal of Blakiston's Fish-owls« (PDF). Journal of Raptor Research. 31 (3): 283–285. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 13. februarja 2023.
  25. 1 2 3 4 5 6 Avdeyuk, Sergei; Slaght, Jonathan; Surmach, Sergei (ur.). »Blakiston's Fish Owl Natural History«. Blakiston's Fish Owl Project. Pridobljeno 3. februarja 2016.
  26. ↑ Andreev, A. V. (2009). The Blakiston’s Fish Owl (Ketupa blakistoni) at north-eastern limits of its range. Osnabrücker Naturwissenschaftliche Mitteilungen, 35, 47–54.
  27. 1 2 Pukinskiy, Y. B. (1973). Ecology of Blakiston’s Fish Owl in the Bikin river basin. Byull. Mosk. Obshch. Prir. Otd. Biol., 78, 40–47.
  28. ↑ Yamamoto, S. (1999). The Blakiston's fish owl. The Hokkaido Shimbun Press, Sapporo, Japan.
  29. 1 2 Takenaka, T. (1998). Distribution, habitat environments, and reasons for reduction of the endangered Blakiston's fish owl in Hokkaido, Japan (Ph.D.). Hokkaido University.
  30. ↑ Hayashi, Y. (September 1997). "Home range, habitat use and natal dispersal of Blakiston's fish-owls." J. Raptor Res. 31 (3): 283–285.
  31. ↑ Yanagawa, H. (1993). "Causes of wild bird mortality in Eastern Hokkaido". Strix 12: 161–169.
  32. ↑ Utekhina, I., Popatov, Е., & Makgrad, М. (2016). NESTING OF THE BLAKISTON’S FISH-OWL IN THE NEST OF THE STELLER’S SEA EAGLE, MAGADAN REGION, RUSSIA. Raptors Conservation, (32), 126–129.
  33. ↑ Berzan, A. P. (2000). "Blakiston's fish owl observations on Kunashir Island, and methods to habituate the species to artificial nesting." Rus. Ornitol. Zh 119: 3–12.
  34. 1 2 »Blackiston's Fish Owls: Conservation Threats«. WCS Russia. Pridobljeno 3. februarja 2016.
  35. ↑ Slaght, J. C., Takenaka, T., Surmach, S. G., Fujimaki, Y., Utekhina, I. G., & Potapov, E. R. (2018). Global distribution and population estimates of Blakiston’s Fish Owl. In Biodiversity Conservation Using Umbrella Species (pp. 9–18). Springer, Singapore.
  36. ↑ Andreev, A. V. (2009). "The Blakiston's fish owl (Ketupa blakistoni) at the north-eastern limits of its range." Osnabrücker Naturwissenschaftliche Mitteilungen 35: 47–54.
  37. ↑ Slaght, Jonathan C. (2020). Owls of the Eastern Ice: A Quest to Find and Save the World's Largest Owl. New York: Farrar, Straus and Giroux. str. 26. ISBN 978-0-520-26140-2.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Blakistonova_ribja_sova&oldid=6612407«