Bitka pri Trebiji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bitka pri Trebiji
Del druge punske vojne
2018 05 11 Rivalta Trebbia, mémorial bataille de la Trebbia.jpg
Sodobni spomenik jugozahodno od Piacenze
Datum22. ali 23. december 218 pr. n. št.
Prizorišče
zahodni breg spodnjega toka reke Trebije v sedanji severni Italiji
45°3′0″N 9°36′0″E / 45.05000°N 9.60000°E / 45.05000; 9.60000Koordinati: 45°3′0″N 9°36′0″E / 45.05000°N 9.60000°E / 45.05000; 9.60000
Izid zmaga Kartažanov
Udeleženci
Standard of Rome Rimska republika Standard of Carthage Kartagina
Poveljniki in vodje
Tiberij Sempronij Long (konzul 218 pr. n. št.) Hanibal
Moč
40.000 mož
• 16.000 rimskih pešakov
• 20.000 pešakov italskih zaveznikov
• 4.000 konjenikov
40.000 mož
• 21.000 afriških ali iberskih pešakov
• 8.000 galskih pešakov
• 11.000 konjenikov
• do 37 bojnih slonov
Žrtve in izgube
• več kot tretjina vojakov • več tisoč pešakov
• manjše število konjenikov
• večina slonov
Bitka pri Trebiji se nahaja v Italija
Bitka pri Trebiji
Približna lokacija bitke na zemljevidu sodobne Italije

Bitka pri Trebiji je bila prva velika bitka druga punske vojne, ki se je dogajala 22. ali 23. decembra 218 pr. n. št. V bitki sta se spopadli kartažanska vojska pod Hanibalovim poveljstvom in vojska Rimske republike pod poveljstvom konzula Tita Sempronija Longa. Zmagali so Kartažani.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Druga punska vojna se je začela s Hanibalovim napadom na Sagunt[1][2] v Hispaniji leta 219 pr. n. št. Po osvojitvi Sagunta je Rimska republika Kartažanom napovedala vojno,[3] Hanibalova vojska pa se je odpravila na pohod ob sredozemski obali in preko Alp v Italijo.[4][5]

Po prihodu v Italijo je zmagala v bitki pri Ticinu. Rimske izgube so bile velike.[6][7] Rimski konzul Publij Kornelij Scipij je bil v bitki ranjen. Kartažani so zasledovali pobeglo rimsko vojsko in naslednji dan ujeli okoli 600 ubežnikov.[8]

Rimski senat, zaskrbljen zaradi poraza pri Ticinu, je na hitro odpoklical konzula Tita Sempronija Longa, ki je bil z vojsko na Siciliji in načrtoval naslednje leto napasti Afriko.[9] Hanibal je z veščimi manevri vsiljeval konzulu Longu pot, po kateri je moral iti na pomoč konzulu Publiju Korneliju Scipiju. Hanibal je zatem zavzel mesto Klastid južno od Torina, kar mu je omogočilo, da je dobro oskrbel svojo vojsko.[10][11] Konzul Long je medtem uspel priti do konzula Scipija. Obe vojski sta se združili ob izlivu reke Trebije v Pad.[12]

Hanibal je bil prisiljen spopasti se z združeno rimsko vojsko. Vedel je, da je Tiberij Sempronij Long impulziven in ga bo laže zvabiti v bitko kot bolj previdnega Publija Kornelija Scipij. Hanibal je nameraval izkoristiti tudi to, da je bil Scipij ranjen in še ni ozdravel.[13]

Bitka[uredi | uredi kodo]

V decembru 218. pr. n. št. je bilo vreme še posebej hladno in snežno. Scipij je še vedno okreval, Sempronij Long pa se je pripravljal za bitko. Želel je, da se bitka zgodi še preden Scipij ozdravi in sam prevzame poveljstvo. Pri tem se ni oziral na Scipijeva opozorila, naj bo previden, in vedel, da se bližajo volitve za nova konzula.

Hanibal je vedel za Sempronijevo nestrpnost in mu pripravljal past. Hanibalova vojska je taborila na drugem brezu zamrznjene reke Trebije. On sam je opazil mesto med obema taboroma, ki je bilo brez drevja in primerno za zasedo v grmovju. V grmovje je poslal 1.000 lahkih pešakov in 1.000 konjenikov pod poveljstvom svojega mlajšega brata Magoja.[14]

Razpored rimske in kartažanske vojske v bitki pri Trebiji

Naslednje jutro je ukazal konjenici, naj napade rimski tabor in se nato umakne in zvabi Rimljane v past. Sempronij Long je za navidezno bežečimi napadalci poslal svojo konjenico in kmalu zatem celo vojsko 36.000 pešakov, 4.000 zavezniških konjenikov in 3.000 Galcev. Snežilo je. Rimljani prd bitko niso zajtrkovali in zaradi mraza komaj držali orožje. Kartažani so dobro zajtrkovali in bili pripravljeni na bitko. Hanibal je pred glavnino svoje vojske postavil 1.000 lahkih pešakov, za njimi pa 20.000 afriških, hispanskih, galskih in keltskih težkih pešakov. Na krili je postavil po 5.000 konjenikov in bojne slone.

Sempronij je postavll svojo vojsko v standardne tri vrste. V prvo vrsto je postavil velite in na obe krili konjenico. Galce je postavil levo od legionarjev.

V bitki se je najprej spopadla pehota. Veliti so bili prešibki in so se morali umakniti. Njihovo mesto so zasedli hastati in principi, se pravi težko oboroženi pešaki in legionarji. Med spopadom težkih pehot so številna kartažanska konjenica in sloni na levem krilu napadli rimsko konjenico in jo potisnili nazaj, da ni več mogla ščititi svoje pehote.[15][16] Hanibal je medtem na desnem krilu s sloni napadel galsko pehoto. Vojaki, ki pred tem še nio videli ogromnih živali, so se panično razbežali. Po umiku konjenice in begu Galcev je bila rimska pehota izpostavljena napadom z bokov in ozadja. Rimljani so bili pod takšnim pritiskom prisiljeni na beg, ki pa ni bil enostaven. Več tisoč jih je bilo ubitih, veliko pa jih je tudi utonilo. Rimska vojska je izgubila več kot tretjino vojakov, a je kljub temu razglasila svojo zmago.[17][18]

Posledice[uredi | uredi kodo]

Poraz je Rimljane dotolkel in povzročil paniko. V Rimu so takoj začeli delati obrambne načrte proti napadom s severa. Izvoljena sta bila nova konzula Gnej Servilij in Gaj Flaminij. Slednji je v bitki pri Trazimenskem jezeru doživel nov poraz rimske vojske.

Po Polibiju so Kartažane prepoznali kot dominantno silo v Cisalpski Galiji. Hanibalovi vojski se je pridružila večina galskih plemen in jo obilno oskrbovala. Livij v nasprotju z njim piše, da je vojska celo zimo trpela veliko pomanjkanje.[19] Polibij omenja tudi to, da so se pozimi dogajale samo majhne vojaške operacije in da se je glavnina rimske vojske umaknila ob Padu proti vzhodu in se vključila v eno od dveh novoustanovljenih armad.[20] Kartažanska vojska se je povečala na 60.000 mož.[21]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Collins 1998, str. 13.
  2. Goldsworthy 2006, str. 144–145.
  3. Goldsworthy 2006, str. 145.
  4. Mahaney 2008, str. 221.
  5. Briscoe 2006, str. 47.
  6. Bagnall 1999, str. 172.
  7. Hoyos 2015b, str. 108.
  8. Goldsworthy 2006, str. 171.
  9. Zimmermann 2015, str. 283–284.
  10. Goldsworthy 2006, str. 168.
  11. Hoyos 2005, str. 111.
  12. Goldsworthy 2006, str. 175.
  13. Lazenby 1998, str. 55–56.
  14. Fronda 2015, str. 243.
  15. Goldsworthy 2006, str. 170.
  16. Lazenby 1998, str. 53.
  17. Goldsworthy 2006, str. 174–175.
  18. Lazenby 1998, str. 55.
  19. Erdkamp 2015, str. 72.
  20. Goldsworthy 2006, str. 181.
  21. Zimmermann 2015, str. 284.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bagnall, Nigel (1999). The Punic Wars: Rome, Carthage and the Struggle for the Mediterranean. London: Pimlico. ISBN 978-0-7126-6608-4.
  • Briscoe, John (2006). "The Second Punic War". V Astin, A. E.; Walbank, F. W.; Frederiksen, M. W.; Ogilvie, R. M. (ur.). The Cambridge Ancient History: Rome and the Mediterranean to 133 B.C. VIII (2nd izd.). Cambridge: Cambridge University Press. str. 44–80. ISBN 978-0-521-23448-1.
  • Champion, Craige B. (2015) [2011]. "Polybius and the Punic Wars". V Hoyos, Dexter (ur.). A Companion to the Punic Wars. Chichester, West Sussex: John Wiley. str. 95–110. ISBN 978-1-1190-2550-4.
  • Collins, Roger (1998). Spain: An Oxford Archaeological Guide. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-285300-4.
  • Erdkamp, Paul (2015) [2011]. "Manpower and Food Supply in the First and Second Punic Wars". V Hoyos, Dexter (ur.). A Companion to the Punic Wars. Chichester, West Sussex: John Wiley. str. 58–76. ISBN 978-1-1190-2550-4.
  • Fronda, Michael P. (2015) [2011]. "Hannibal: Tactics, Strategy, and Geostrategy". V Hoyos, Dexter (ur.). A Companion to the Punic Wars. Oxford: Wiley-Blackwell. str. 242–259. ISBN 978-1-1190-2550-4.
  • Goldsworthy, Adrian (2006). The Fall of Carthage: The Punic Wars 265–146 BC. London: Phoenix. ISBN 978-0-304-36642-2.
  • Lazenby, John (1996). The First Punic War: A Military History. Stanford, California: Stanford University Press. ISBN 978-0-8047-2673-3.
  • Lazenby, John (1998). Hannibal's War: A Military History of the Second Punic War. Warminster, Wiltshire: Aris & Phillips. ISBN 978-0-85668-080-9.
  • Mahaney, W. C. (2008). Hannibal's Odyssey: Environmental Background to the Alpine Invasion of Italia. Piscataway, New Jersey: Gorgias Press. ISBN 978-1-59333-951-7.
  • Zimmermann, Klaus (2015) [2011]. "Roman Strategy and Aims in the Second Punic War". V Hoyos, Dexter (ur.). A Companion to the Punic Wars. Oxford: Wiley-Blackwell. str. 280–298. ISBN 978-1-1190-2550-4.