Pojdi na vsebino

Bitka pri Fariskurju

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bitka pri Fariskurju
Del sedme križarske vojne

Ujetje kralja Ludvika
Datum6. april 1250
Prizorišče
Fariskur, Ajubidski Egipt
Izid zmaga Ajubidov
Udeleženci

Ajubidski sultanat

Francosko kraljestvo

Poveljniki in vodje
al-Muazam Turanšah
Bajbars
Saif ad-Din Kutuz		 Ludvik IX. Francoski (ujet)
Guillaume de Sonnac  †
Jean de Joinville (ujet)[1]

Bitka pri Fariskurju je bila zadnja večja bitka sedme križarske vojne. Bitka se je odvila 6. aprila 1250 med križarji pod vodstvom francoskega kralja Ludvika IX. in egiptovskimi silami pod vodstvom al-Muazama Turanšaha iz dinastije Ajubidov.

Po porazu križarjev v bitki pri Mansuri februarja 1250 je bitka pri Fariskurju povzročila popoln poraz križarske vojske in ujetje Ludvika IX.

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

Francoski kralj Ludvik IX. je s polno podporo papeža Inocenca IV. na Prvem lyonskem koncilu v spremstvu bratov Karla Anžujskega in Roberta Artoiškega, začel sedmo križarsko vojno, katere cilj je bil Egipt. Cilji vojne so bili osvojiti Egipt, strmoglaviti Ajubidsko dinastijo, ki je vladala Egiptu in Siriji, ter ponovno zavzeti Jeruzalem, ki so ga muslimani zavzeli med tretjo križarsko vojno, in po kratki osvoboditvi ponovno leta 1244. Ludvik je sultanu as-Salihu Ajubu poslal pismo, v katerem ga je obvestil o svojem pohodu.[2] Emir Fahr al-Din Jusuf, poveljnik ajubidske garnizije v Damietti, se je umaknil v sultanov tabor v Ašmum-Tanahu, kar je povzročilo veliko paniko med prebivalci Damiette.[3] Mesto je bilo prvič tarča križarjev že v peti križarski vojni nekaj desetletij prej. Križarji so mesto prvič zavzeli leta 1249. Ko je do Ludvika prišla novica o smrti sultana Ajuba, se je odločil, da bo napadel sam Kairo. Deloma so ga k temu spodbudile okrepitve, ki jih je pripeljal njegov tretji brat, Alfonz Poitierski. Frankom je uspelo prečkati kanal Ašmuma (današnji al-Bahr al-Sahir) in nepričakovano napasti egiptovski tabor v Gideili, dve milji od Mansure. Egiptovske čete, presenečene nad napadom, so se umaknile v Mansuro.[4] Mameluška poveljnika Faris ad-Din Aktaji in Bajbars sta uspela reorganizirati vojsko. Šaja al-Dur, Ajubova žena, ki je po moževi smrti prevzela oblast v imenu njunega sina Turanšaha, ki je bil takrat na pohodu v Mezopotamiji, se je strinjala z Bajbarsovim načrtom za obrambo Mansure. Bajbars je ukazal odpreti mestna vrata in križarjem omogočil vstop v mesto. Križarji so bili prepričani, da je mesto zapuščeno, potem pa so jih nenadoma obkolili egiptovski vojaki in meščani. Robert Artoiški in Guillaume de Sonnac sta bila ubita.[5][6][7] Bitko je preživelo le pet templjarjev. Križarji so bili prisiljeni na kaotičen umik v Gideilo, kjer so se utrdili. Zgodaj zjutraj 11. februarja so muslimani začeli ofenzivo. V napadih, ki so trajali več tednov, su križarju utrpeli velike izgube.[8] Veliko križarjev je bilo ujetih in odpeljanih v Kairo.[9]

Bitka

[uredi | uredi kodo]
Ludvik IX.

27. februarja je v Egipt iz Hasankeyfa prispel novi sultan al-Muazam Turanšah in se odpravil naravnost v Mansuro. Svoje ladje je prepeljal po kopnem do Nila v Bahr al-Mahali, s čimer so prerezal križarsko oskrbovalno pot iz Damiette, in nato napadel vojsko kralja Ludvika IX. Egipčani so uničili in zasegli številne križarske vojne in oskrbovalne ladje. Poraženi križarji so razen zaradi napadov začeli trpeti tudi zaradi lakote in bolezni. Nekateri so izgubili vero v uspeh misije in dezertirali na muslimansko stran.[10][11]

Kralj Ludvik IX. je Egipčanom predlagal predajo Damiette v zameno za Jeruzalem in nekaj mest na sirski obali. Egipčani, ki so se zavedali bednega položaja križarjev, so ponudbo poraženega kralja seveda zavrnili. 5. aprila so križarji ponoči zapustili svoj tabor in začeli bežati proti severu proti Damietti. V paniki in naglici niso uničili pontonskega mostu, ki so ga postavili čez kanal. Egipčani so to izkoristili in jim sledili do Fariskurja, kjer so jih 9. aprila popolnoma uničili.[12] Na tisoče križarjev je bilo ubitih ali ujetih.[13][14][15] Kralj Ludvik IX. in nekaj njegovih preživelih plemičev so ujeli v bližnji vasi Moniat Abdallah (danes Meniat el-Nasr), kamor so se zatekli. Ludvik IX. se je predal evnuhu al-Salihiju, potem ko mu je bilo obljubljeno, da ga ne bodo ubili.[16][17] Kralja so skupaj z bratoma Karlom Anžujskim in Alfonzom Poitierskim odpeljali v Mansuro, kjer so ga vklenjenega in pod stražo evnuha Sobiha al-Moazamija zaprli v hiši kraljevega kanclerja Ibrahima ben Lokmana.[18] Za druge vojne ujetnike je bilo pred Mansuro postavljeno posebno taborišče.

Posledice

[uredi | uredi kodo]

Poraz križarjev in ujetje kralja Ludvika IX. pri Fariskurju sta v Franciji povzročila šok, ker so križarji pred tem po Evropi širili lažne novice, da je Ludvik IX. v veliki bitki premagal egiptovskega sultana in da je Kairo z izdalo padel v njegove roke.[19] Ko je Francijo dosegla prava novica o francoskem porazu, se je v Franciji začelo histerično gibanje, imenovano pastirska križarska vojna.[20]

Ludvik IX. je bil odkupljen za 400.000 zlatih dinarjev. Potem ko je obljubil, da se ne bo več vrnil v Egipt in predal Damietto Egipčanom, so mu 8. maja 1250 dovolili, da skupaj z bratoma in 12.000 sojetniki, vključno z nekaterimi iz prejšnjih bitk, odide v Akro. Številni drugi ujetniki so bili usmrčeni.[21][22]

Egiptovska provinca Damietta 8. maja obeležuje obletnico izgona Ludvika IX. iz Egipta leta 1250.

Zgodovinske posledice

[uredi | uredi kodo]

Sedma križarska vojna se je s porazom križarske vojske pri Fariskurju leta 1250 končala, kar je pomenilo zgodovinsko prelomnico za vse takrat obstoječe regionalne sile. Egipt se je z Ludvikovim porazom izkazal za trdnjavo islama. Sedma križarska vojna je bila zadnja večja ofenziva križarjev proti Egiptu. Križarji niso nikoli več zmogli osvojiti Jeruzalema in evropski kralji, razen Ludvika IX., so začeli izgubljati zanimanje za nove križarske pohode.

Kmalu po bitki je bil v Fariskurju umorjen ajubidski sultan Turanšah[23][24] in oblast v Egiptu so prevzeli mameluki. Zemljevid moči južnega in vzhodnega sredozemskega bazena se je razdelil med štiri glavne sile: mameluški Egipt, ajubidsko Sirijo, Franke iz Akre in krščanske Sirije ter krščansko Kilikijsko Armenijo. Mameluki iz Egipta in Ajubidi iz Sirije so se kmalu zatem sprli, Franki, kilikijski Armenci ter kneževina Antiohija pa so ostali zavezniki. Iz evrazijskih step so nepričakovano prišli Mongoli in leta 1241 prodrli na zahod do reke Odre in severovzhodne obale Jadrana. Po bitki pri Fariskurju so prodrli tudi globoko na Bližnji vzhod.[25](str.97)

Mongoli so leta 1260 prodrli do meje Egipta

Zahodni kristjani in kilikijski Armenci so upali na zavezništvo z Mongoli proti islamskemu svetu. Kilikijski Armenci so se leta 1247 sprejeli mongolsko nadoblast in njihov kralj Hetum I. je leta 1254 obiskal mongolsko prestolnico. Leta 1246 je papež Inocenc IV., ki je v celoti podpiral sedmo križarsko vojno proti Egiptu, k velikemu mongolskemu kanu v Karakorum poslal svojega frančiškanskega odposlanca Giovannija da Pian del Carpineja, da bi ga zaprosil za zavezništvo proti muslimanom. Del Carpine je od kana Gujuka prejel razočarajoč odgovor, da je pomoč Mongolov pogojena s podreditvijo papeža in evropskih kraljev mongolskemu kanu.[26] Leta 1253 je kralj Ludvik IX. poslal iz Akre še enega odposlanca, frančiškanskega brata Viljema Rubruškega, vendar tudi njegovi misiji ni sledilo učinkovito mongolsko ukrepanje.[27]

Leta 1258 je mongolska vojska pod vodstvom Hulegu kana, ki je štela morda 50.000 mož, izropala Bagdad in uničila Abasidski kalifat in nato napredovala v Sirijo in zavzela Damask. Po teh osvojitvah se je Mongolom odprla pot v Egipt. Hulegu kan je Egiptu poslal grozilno sporočilo, naj se mu podredi. Kan se je nato z glavnino svoje vojske umaknil proti Bagdadu in za seboj pustil le 10.000 vojakov. Leta 1260 je egiptovska vojska pod vodstvom mameluškega sultana Kutuza in poveljnika Bajbarsa al-Bundukdarija to vojsko uničila v bitki pri Ajn Džalutu. Poveljnik mongolske vojske je bil nestorijanski kristjan Kitbuka, ki sta ga spremljala krščanski kralj Kilikijske Armenije in krščanski knez Antiohije.[27] Franki iz Akre so zaradi Kutuzove grožnje ostali nevtralni in omogočili egiptovski vojski neoviran prehod preko svojega ozemlja. Zmagoslavna mameluška vojska je zavzela Damask in Sirija je postala domena Mameluškega sultanata.

Bajbars leta 1266 kaznuje Armensko kraljestvo Kilikija

Med vladavino mameluškega sultana al-Zahirja Bajbarsa al-Bundukdarija, so morali kilikijski Armenci in Antiohijska kneževina plačati veliko ceno za svoje zavezništvo z Mongoli. Po bitki pri Ajn Džalutu so Mameluki odbili še tri mongolske invazije na Sirijo. Islam od samega nastanka ni bil še nikoli v tako veliki nevarnosti, vendar je zaradi prizadevanj Mameluškega sultanata pod Bajbarsom preživel skupne napade križarskih in mongolskih vojsk.[28]

Leta 1260 je Mongolsko cesarstvo doživelo resen razkol, ko so se Mongoli iz Zlate horde v zahodni polovici Evrazijske stepe spreobrnili v islam in se povezali z Mameluki. Kasneje so jim sledili še drugi Mongoli. Leta 1270 je Ludvik IX. v svojem zadnjem poskusu organiziral novo, osmo križarsko vojno. Kralj je napadel Tunizijo v upanju, da bo od tam lahko ponovno napadel Egipt, vendar je v Tunisu umrl.[29] Med vladavino sultana Bajbarsa se je obseg frankovskih posesti na sirski obali drastično skrčil. Akro in zadnje frankovske trdnjave v Levantu je med letoma 1291 in 1292 zavzel mameluški sultan al-Ašraf Halil.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Joinville 2002, str. 134-136
  2. ↑ Al-Maqrizi, str. 436/vol.1
  3. ↑ Al-Maqrizi, str. 434/vol. 1
  4. ↑ Qasim, str. 18
  5. ↑ Lord of Joinville, 110, part II
  6. ↑ Asly, str. ;49
  7. ↑ Skip Knox, Egyptian Counter-attack, The Seventh Crusade
  8. ↑ Al-Maqrizi, str. 446/vol.1, str. 456/vol 1; Ibn Taghri, str. 102-273/vol. 6
  9. ↑ Al-Maqrizi, str. 447/vol. 1
  10. ↑ Matthew Paris, Louis IX`s Crusade , str. 108 / vol. 5.
  11. ↑ Al-Maqrizi, str. 446/vol. 1
  12. ↑ Tucker, Spencer C. (2010). »Overview of 1200–1400: Chronology«. V Tucker, Spencer C. (ur.). A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East. Vol.1: ca. 3000 BCE–1499 CE. Santa Barbara, Calif.: ABC=CLIO. str. 282. ISBN 9781851096671.
  13. ↑ Ibn Taghri, str. 102–273/ vol.6
  14. ↑ Abu al-Fida, str. 66–87/year 648H.
  15. ↑ Al-Maqrizi, str. 455–456/ vol. 1
  16. ↑ Al-Maqrizi, str. 456/vol. 1
  17. ↑ Abu al-Fida, str. 66–87/ year 648H.
  18. ↑ Ibn Taghri
  19. ↑ Matthew Paris, op. Na str. 118 / Vol. 5
  20. ↑ Matthæi Parisiensis, str. 246–253
  21. ↑ Al-Maqrizi, str. 455/ vol. 1; Ibn Taghri, str. 102–273/vol. 6.
  22. ↑ Al-Maqrizi, str. 460/vol. 1
  23. ↑ Ibn Taghri, str. 102-273/vol.6"
  24. ↑ Al-Maqrizi, st. 458/vol. 1
  25. ↑ Chambers, James (1979). The Devil's horsemen: the Mongol invasion of Europe (1st izd.). New York: Atheneum. ISBN 0-689-10942-3. OCLC 4504684.
  26. ↑ Lord of Joinville, str. 249–259
  27. 1 2 Toynbee, str. 449
  28. ↑ Toyenbee, oktober 2022
  29. ↑ Al-Maqrizi, str. 462/vol. 1
  • Abu al-Fida, Tarikh Abu Al-Fida, The Concise History of Humanity.
  • Al-Maqrizi, Al Selouk Leme'refatt Dewall al-Melouk, Dar al-kotob, 1997. Bohn, Henry G., The Road to Knowledge of the Return of Kings, Chronicles of the Crusades, AMS Press, 1969.
  • Bohn, Henry (1969). Chronicles of the Crusades. AMS Press.
  • Dupuy, Trevor N The Harpers Military Encyclopedia of Military History, New York:HarperCollins, 1993. ISBN 0-06-270056-1
  • Hassan, O., Al-Zahir Baibars, Dar al-Amal 1997
  • Ibn Taghri, al-Nujum al-Zahirah Fi Milook Misr wa al-Qahirah, al-Hay'ah al-Misreyah 1968
  • Qasim, Abdu Qasim Dr., Asr Salatin AlMamlik (Era of the Mamluk Sultans), Eye for human and social studies, Cairo 2007
  • Sadawi, H., Al-Mamalik, Maroof Ikhwan, Alexandria
  • Skip Knox, Dr. E.L., The Crusades, Seventh Crusade, A college course on the Crusades, 1999
  • Toynbee, Arnold J., Mankind and Mother Earth, Oxford University Press 1976
  • Paris, Matthew, The Chronicles of Matthew Paris (Matthew Paris: Chronica Majora) translated by Helen Nicholson 1989.
  • Matthew Paris, Roger of Wendover, and Richards, Henry, Matthæi Parisiensis, monachi Sancti Albani, Chronica majora, Longman & Co. 1880.
  • Jean de Joinville, The Memoirs of the Lord of Joinville, translated by Ethel Wedgwood (1906)
  • The New Encyclopædia Britannica, H. H. Berton Publisher, 1973
  • The New Encyclopædia Britannica, Macropædia, H. H. Berton Publisher, 1973–1974
  • www.historyofwar.org
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bitka_pri_Fariskurju&oldid=6544576«