Bitka pri Bagrevandu
| Bitka pri Bagrevandu | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Velika Armenija | |||||||
| |||||||
| Udeleženci | |||||||
| Abasidski kalifat | Armenski knezi | ||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||
| Amir ibn Ismail |
Smbat VII. Bagratuni † Mušeg VI. Mamikonjan † | ||||||
Bitka pri Bagrevandu med silami armenskih knezov, ki so se uprli Abasidskemu kalifatu, in vojsko kalifata, se je dogajala 25. aprila 775 na ravnicah Bagrevanda. Končala se je z uničujočo zmago Abasidov in smrtjo glavnih armenskih voditeljev. Družina Mamikonjan je bila skoraj uničena. Bitka je pomenila začetek obsežnih armenskih selitev v Bizantinsko cesarstvo.[1]
Ozadje
[uredi | uredi kodo]Po ustanovitvi Abasidskega kalifata je kalif al-Mansur (vladal 754–775) odpravil subvencije, ki so jih prejemali različni armenski knezi (nahararji), in jim poleg tega naložil visoke davke. Ti ukrepi so skupaj z verskim preganjanjem večinskega krščanskega armenskega prebivalstva leta 774 sprožili velik upor proti Abasidom.[2][3][4] Upor je vodil Artavazd Mamikonjan z neposredno ali tiho podporo večine družin nahararjev, zlasti do takrat Arabcem naklonjenih Bagratidov. Družini Arcruni in Siovni sta ostali nevtralni. Upor se je razširil po celi Armeniji. Uporniki so napadali tudi arabske davčne izterjevalce, česar lokalni arabski guverner al-Hasan ibn Kahtaba ni mogel zajeziti. Kalif je zato v Armenijo poslal 30.000 Horasancev pod vodstvom Amirja ibn Ismaila, ki so v biltki pri Bagrevandu 25. aprila 775 odločilno porazili armenske kneze in ubili njihova voditelja Smbata VII. Bagratunija in Mušega VI. Mamikonijana. Po bitki so upor brutalno zatrli Abasidi.[2][3][4]
Posledice
[uredi | uredi kodo]Zgodovinar Mark Whittow meni, da je bila bitka prelomnica v zakavkaški zgodovini. Zatrtje armenskega upora je odpravilo moč več nahararskih hiš, predvsem družin Mamikonjan, Gnuni, Amatuni, Rštuni, Saharuni in Kamsarakan, ki so preživele bodisi kot odvisne od drugih družin bodisi kot izgnanci v Bizantinskem cesarstvu.[2][3] Po drugi strani so Arcrunidi, ki so pravočasno prestopili na stran kalifata, izkoristili vakuum moči in se povzpeli na oblast v Vaspurakanu. Bagratidi so se za nekaj časa umaknili v svoje gorske trdnjave na ozemlju sedanjega Azerbajdžana in v 9. stoletju uspeli ponovno zasesti vodilni položaj v državi.[5]
Abasidi so po ponovni uvedbi nadzora nad Armenijo v 780. letih izvedli podobno čistko domačega krščanskega plemstva v sosednji Iberiji. Uvedli so tudi politiko naseljevanja muslimanskega prebivalstva v Zakavkazje, zaradi česar je do preloma 9. stoletja v mestih in nižinah že prevladoval arabski element. V naslednjem stoletju je bila povsem islamizirana Kavkaška Albanija , medtem ko sta Iberija in velik del Armenije prišla pod oblast niza arabskih emiratov.[2][6]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Adalian 2010, str. xxxv.
- 1 2 3 4 Whittow 1996, str. 213.
- 1 2 3 Dadoyan 2011, str. 85.
- 1 2 Ter-Ghewondyan 1976, str. ;21–22.
- ↑ Whittow 1996, str. ;213–215.
- ↑ Ter-Ghewondyan 1976, str. ;29ff.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Adalian, Rouben Paul (2010). Historical Dictionary of Armenia. Scarecrow Press. ISBN 9780810874503.
- Dadoyan, Seta B. (2011). The Armenians in the Medieval Islamic World: The Arab Period in Arminiyah, Seventh to Eleventh Centuries. Transaction Publishers. ISBN 9781412846523.
- Ter-Ghewondyan, Aram (1976) [1965]. The Arab Emirates in Bagratid Armenia. Prevod Garsoïan, Nina. Lisbona: Livraria Bertrand. OCLC 490638192.
- Whittow, Mark (1996). The Making of Byzantium, 600–1025. Berkeley and Los Angeles, California: University of California Press. ISBN 978-0-520-20496-6.