Pojdi na vsebino

Bitka pri Aheloju

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bitka pri Aheloju
Del bizantinsko-bolgarskih vojn in bizantinsko-bolgarske vojne 913–927

Pečat Simeona I.
Datum20. avgust 917
Prizorišče
reka Aheloj v vzhodni Bolgariji
42°38′35″N 27°38′12″E / 42.64306°N 27.63667°E / 42.64306; 27.63667
Izid zmaga Bolgarov
Udeleženci
Prvo bolgarsko cesarstvo
Madžari		 Bizantinsko cesarstvo
Poveljniki in vodje
Simeon I. Bolgarski Leon Foka starejši
Moč
15.000[1] 30.000[2][3]
Žrtve in izgube
neznano neznano (težke)

Bitka pri Aheloju (bolgarsko: Битката при Ахелой, latinizirano: Bitkata pri Aheloj, grško: Μάχη του Αχελώου, latinizirano: Máhi tou Ahelóu),[4] včasih tudi bitka pri Anheloju, je bila bitka med vojskama Prvega bolgarskega cesarstva in Bizantinskega cesarstva 20. avgusta 917, ki se je dogajala ob reki Aheloj blizu bolgarske obale Črnega morja. Bolgari so dosegli odločilno zmago, ki ni le utrdila prejšnjih uspehov Simeona I., temveč ga je dejansko postavila za vladarja celotnega Balkana, razen dobro zaščitene bizantinske prestolnice Konstantinopel in Peloponeza. Bitka, ki je bila ena največjih in najbolj krvavih bitk evropskega srednjega veka, je bila tudi ena najhujših katastrof, ki so kdajkoli prizadele bizantinsko vojsko, in obratno eden največjih vojaških uspehov Bolgarije.[5] Med najpomembnejšimi posledicami bolgarske zmage je bilo uradno priznanje cesarskega naziva bolgarskih monarhov in posledična potrditev bolgarske enakopravnosti z Bizancem.

Ozadje

[uredi | uredi kodo]
Bolgarska vojska vstopa v Odrin

Po bolgarski zmagi v vojni 894–896 so bili Bizantinci prisiljeni plačevati davek bolgarskemu carju Simeonu I. Po smrti bizantinskega cesarja Leona VI. leta 912, njegov brat in naslednik Aleksander ni hotel plačati davka Bolgarom. Simeon je v tem videl priložnost, da začne novo vojno in uresniči svoje ambicije po osvojitvi Konstantinopla. Aleksander je še isto leto umrl in nova vlada pod patriarhom Nikolajem Mistikom se je obupno poskušala izogniti vojni in obljubila, da se bo mladi cesar Konstantin VII. poročil z eno od Simeonovih hčera.[6] Patriarh in Simeon sta se celo srečala pred obzidjem Konstantinopla in opravila kronanje. Po kronanju je Simeon začel na svojih pečatih uporabljati naziv "car Bolgarov" in grški naziv "bazileus".[7]

Po zaroti na bizantinskem dvoru leta 914 je regentka, Konstantinova mati Zoja, poroko zavrnila. Bolgari so v odgovor napadli vzhodno Trakijo. Simeonu je septembra 914 Odrin odprl svoja vrata,[8][9][10] meščani pa so ga priznali za svojega vladarja.[11] Bizantinska vojska je bila medtem zasedena v dogajanjih na vzhodu cesarstva.[12] Naslednje leto so bolgarske vojske napadle območja Drača in Soluna.[13]

Priprave na bitko

[uredi | uredi kodo]

Obe strani sta se skrbno pripravljali na odločilen konec konflikta. Cesarica Zoja je želela na hitro skleniti mirovni sporazum z Abasidi in v vojno s Simeonom vplesti celotno vzhodno vojsko ter ga uničiti.[14][15] Bizantinci so poskušali najti tudi zaveznike[16] in poslali odposlance k Madžarom, Pečenegom in Srbom,[17] vendar je Simeon poznal metode bizantinske diplomacije in je že od samega začetka uspešno ukrepal, da bi preprečil morebitno bizantinsko zavezništvo s svojimi sovražniki.[18] Bizantinci so bili prisiljeni boriti se sami.

Bizantinska vojska

[uredi | uredi kodo]
Kovanec Zoje Karbonopsine in njenega sina, cesarja Konstantina VII.

Do leta 917 je Bizantinsko cesarstvo po nizu uspešnih pohodov stabiliziralo svoje vzhodne meje. Generala Ivan Bogas in Leon Foka pa sta zato lahko bizantinsko evropsko vojsko okrepila z enotami iz Anatolije.[19] Zbrala sta približno 60.000 mož,[5] kar je bilo po takratnih standardih zelo veliko. Vojska je imela nalogo dokončno odpraviti bolgarsko grožnjo s severa. Bizantinski poveljniki so bili prepričani, da bo njihova naloga uspešno opravljena. Morala se je dvignila, ko so se vojaki ob Pravem križu zaobljubili, da bodo tudi umrli drug za drugega, če bo treba. Duh vojske se je še bolj okrepil, ko so bili vojaki plačani vnaprej in je proti severu odplulo bizantinsko ladjevje pod poveljstvom Romana Lakapena. Bizantinci so poskušali z denarjem pridobiti nekaj plemen Pečenegov, vendar jih Roman Lekapen ni hotel prepeljati preko Donave. Bizantinska vojska je zato sama vdrla na bolgarsko ozemlje.[20]

Bolgarska vojska

[uredi | uredi kodo]

Velikost bolgarske vojske Simeona I. Bolgarskega ni znana.[5] Bolgari so sicer izničili bizantinska pogajanja z morebitnimi bolgarskimi sovražniki, a so se kljub temu bali, da jih bodo s severa napadli bizantinski zavezniki Madžari in Pečenegi. Svojo dolgo severno mejo, ki se je raztezala od Bosne na zahodu do reke Dneper na vzhodu, so zato zavarovali z dvema manjšima vojskama.

Kronika Miracula Sancti Georgii (Čudež svetega Jurija), napisana v 11. stoletju in v tem konkretnem primeru dvomljive verodostojnosti, je edini vir, ki kaže, da so bili Madžari in Pečenegi v bitki pri Anheloju bolgarski zavezniki,[21] kar je pripomoglo k njihovi zmagi.[22] Dvomljivo zavezništvo nekaj zgodovinarjev kljub temu sprejema. Sodobni viri, vključno s pismom Nikolaja Mistika, pripovedi v kroniki nasprotuje. Do tridesetih let 10. stoletja so Madžari dejansko veljali za močne zaveznike Bizantinskega cesarstva.[23]

Bitka

[uredi | uredi kodo]
Zaobljuba bizantinskih vojakov na predvečer bitke

Bizantinska vojska se je odpravila na pohod na sever in se utaborila v bližini trdnjave Anheloj. Leon Fokas je nameraval nadaljevati pohod in se v Dobrudži srečati s Pečenegi in vojsko generala in kasnejšega cesarja Romana I. Lekapena. Simeon je razporedil svojo vojsko po vzpetinah okoli trdnjave.

Bitka med Bolgari in Bizantinci ob reki Aheloj se je začela zjutraj, 20. avgusta 917. Bizantinski generali so načrtovali, da bodo obkrožili bolgarsko desno krilo in Simeonovo vojsko odrezali od prelazov na Stari planini. Bolgarski vladar je svoje najmočnejše sile skoncentriral na obeh krilih in pustil sredino relativno šibko. Če bi sredina njegove vojske popustila pred napadom Bizantincev, bi z močnima kriloma obkolil sovražnikovo vojsko. Simeon sam je poveljeval velikim konjeniškim rezervam, skritim za hribi, ki naj bi nasprotniku zadale odločilni udarec.

Bolgarska zmaga v bitki pri Aheloju

Bizantinski napad je bil silovit in Bolgari so se kmalu začeli počasi umikati.[24] Bolgarsko pehoto v sredini je napadla bizantinska konjenjica in ubila veliko Bolgarov. Bolgarski položaj je postal obupen, saj niso mogli več obdržati višin južno od reke in so se začeli naglo umikati proti severu. Bizantinci so jih navdušeno zasledovali in njihove bojne formacije so se začele lomiti, še posebej, ko se je razširila govorica, da je bil bizantinski poveljnik Leon Fokas ubit.[5] Simeon je zaznal nered v bizantinskih vrstah in ukazal svoji vojski, naj se ustavi, sam pa je na čelu korpusa težke konjenice izza hribov napadel bizantinsko levo krilo.[25] Bolgarska konjenica je silovito napadla zmedenega sovražnika, ki je klonil in se začel panično umikati.[26]

Nekaj Bizantincev je poskušalo odbiti napad konjenice, a jih je zatem napadla bolgarska pehota. Simeon je osebno sodeloval v boju, njegov konj pa je bil na vrhuncu bitke ubit. Bizantinci so bili popolnoma poraženi. Leon Fokas se je rešil z begom v Mesembrijo, današnji Nesebar, veliko častnikov, med njimi Konstantin Lips in Ivan Grapson, in ogromno vojakov pa je bilo v bitki ubitih.[27] Do konca dneva so Bolgari premagali tudi branilce Mesembrije in zavzeli mesto. Leon Fokas se je komaj rešil tako, da se je vkrcal na ladjo.

Bizantinski zgodovinar Leon Diakon pravi, da je bilo 75 let po tej vojaški katastrofi polje pri Aheloju še vedno prekrito z več deset tisoč okostji. Bitka je bila med najbolj krvavimi v srednjeveški zgodovini. Nekateri zgodovinarji[28] jo zato imenujejo "bitka stoletja".

Posledice

[uredi | uredi kodo]
Potek bitke pri Aheloju

Preostanek bizantinske vojske je bežal vse do Konstantinopla, Bolgari pa so mu sledili. Nekaj dni pozneje je bil Fokas ponovno poražen pri Katasirtaju, kjer so bile po nočnem boju premagane zadnje bizantinske čete.[29] Pot do Konstantinopla je bila prosta.[30][31]

Bizantinci so predlagali nov mirovni sporazum. Simeon je vstopil v cesarsko mesto in bil drugič kronan za "carja vseh Bolgarov in Rimljanov".[32] Zahteval je tudi poroko svoje hčere s Konstantinom VII., sinom cesarice Zoje Karbonopsine. Zoja je poroko zavrnila in se proti njemu povezala s Srbijo in Ogrsko. Avgusta 918 je general Roman Lekapen izvedel državni udar, odstavil Zojo in jo zaprl v samostan sv. Evfemije v Petriju, in sam prevzel oblast. Zavezništvo Bizantincev s Srbi je odložilo odločilni napad na Konstantinopel. Zaradi velikih izgub se je Simeon odločil zavarovati svoje cesarstvo in proti Srbom poslal vojsko pod poveljstvom generalov Marmaisa in Teodorja Sigrice, da bi jih uničila.[33] Njegova generala sta ujela srbskega kneza,[17] napad pa je dal Bizantincem nekaj dragocenega časa, da so si nekoliko opomogli. Bolgari niso imeli dovolj sil za sočasen boj na dveh frontah.

Zaključek

[uredi | uredi kodo]

Bitka pri Aheloju je bila ena najpomembnejših bitk v dolgih bizantinsko-bolgarskih vojnah. Bolgarskim vladarjem je zagotovila cesarski naslov in s tem utrdila vlogo Bolgarije kot ključnega akterja v Evropi. Dinastične poroke, ki jo je Simeon želel skleniti z bizantinsko cesarsko družino, mu ni uspelo skleniti. Po Simeonovi smrti leta 927 se je njegov naslednik Peter I. uspel poročiti z Marijo Lekapeno, vnukinje cesarja Romana I.,[34] in s tem doseči plačevanje letnega davka, ponovno priznanje njegovega cesarskega naslova in avtokefalnost bolgarske cerkve. S sporazumom se je začelo izjemno štiridesetletno obdobje mirnih odnosov med obema silama, stabilnosti in blaginje.[35]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Сайт на списание Военна история, 27.03.2017. Александър Стоянов, Ахелой – митове и легенди«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. oktobra 2020. Pridobljeno 20. januarja 2019.
  2. ↑ Haldon, str. 92
  3. ↑ Hupchick, str. 80
  4. ↑ Haldon (1999), str. 212
  5. 1 2 3 4 Haldon (2008), str. 92
  6. ↑ Nicolaus Patriarcha. Epistolae, ep. 8, col. 61C-68C
  7. ↑ Stephenson (2004), str. 22
  8. ↑ Theophanes Continuatus. Chronographia, str. 387
  9. ↑ Leo Grammaticus. Chronographia, str. 293–294
  10. ↑ Pseudo-Simeon. Chronographia, str. 723
  11. ↑ Островски, Г. Историја Византије, str. 255
  12. ↑ Georgius Monachus Continuatus. Chronicon, str. 805
  13. ↑ Nicolaus Patriarcha. Epistolae, ep. 9, col. 76C
  14. ↑ Theophanes Continuatus. Chronographia, str. 388
  15. ↑ Georgius Monachus Continuatus. Chronicon, str. 806
  16. ↑ Ioannes Skylitzes. Historia, 2, str. 283–284
  17. 1 2 Constantinus Porphyrogenitus. De administrando imperio, §32, str. 156
  18. ↑ Божилов, Ив. България и печенезите, str. 47–51
  19. ↑ Leo Grammaticus. Chronographia, str. 244
  20. ↑ Nicolaus Patriarcha. Epistolae, ep. 9, col. 73A
  21. ↑ Kristó Gyula. Levedi törzsszövetségétől Szent István államáig. Magvető Könyvkiadó, Budapest, 1980, str. 248
  22. ↑ Tóth, Péter. »Pecheneg – Hungarian Reconciliation after the Defeat of Riade, str. 27« (PDF). Pridobljeno 26. junija 2015.
  23. ↑ Balogh, László (2007). »917. évi anchialosi csata és a magyarság [The Battle of Achelous and the Hungarians in 917]«. V Révész, Éva; Halmágyi, Miklós (ur.). Középkortörténti tanulmányok. Az V. Medievisztikai PhD-konferencia (Szeged, 2007. június 7–8.) előadásai (v madžarščini). University of Szeged. str. 7–21. ISBN 978-963-482-851-8.
  24. ↑ Theophanes Continuatus. Chronographia, str. 388–390
  25. ↑ Leo Grammaticus. Chronographia, str. 294–296
  26. ↑ Ioannes Skylitzes. Historia, 2, str. 284–288
  27. ↑ Ioannes Skylitzes. Historia, 2, str. 288
  28. ↑ Bojidar, Dimitrov (2002). Bulgaria Illustrated History. Boriana Publishing House. ISBN 9545000449.
  29. ↑ Theophanes Continuatus. Chronographia, str. 290
  30. ↑ Leo Grammaticus. Chronographia, str. 296
  31. ↑ Georgius Monachus Continuatus. Chronicon, str. 808
  32. ↑ Nicolaus Patriarcha. Epistolae, ep. 9, col. 68A
  33. ↑ Obolensky, D. The Byzantine Commonwealth, London, 1971, str. 111
  34. ↑ Stephenson (2004), str. 24
  35. ↑ Stephenson (2004), str. 24–25

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Атанас Пейчев и колектив, 1300 години на стража, Военно издателство, София 1984.
  • Васил Н. Златарски, История на българската държава през средните векове, Част I, II изд., Наука и изкуство, София 1970.
  • Bakalov, Georgi (2003). Том 5 от История на българите: Военна история на българите от древността до наши дни. TRUD Publishers. ISBN 978-954-621-235-1.
  • Haldon, John (2008). The Byzantine Wars. The History Press.
  • Hupchick, Dennis (2017). The Bulgarian-Byzantine Wars For Early Medieval Balkan Hegemony: Silver-Lined Skulls and Blinded Armies. Wilkes-Barre, PA, US: Palgrave Macmillan. ISBN 978-3-319-56205-6.
  • John Skylitzes, Synopsis Historion, translated by Paul Stephenson.
  • Theophanes Continuatus, ed. Bekker, pp. 388–390.
  • Йордан Андреев, Милчо Лалков, Българските ханове и царе, Велико Търново, 1996.
  • Stephenson, Paul (2004). Byzantium's Balkan Frontier: A Political Study of the Northern Balkans, 900–1204. Cambridge University Press. ISBN 0-511-03402-4.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bitka_pri_Aheloju&oldid=6673745«