Betalaktamski antibiotik
Betalaktamski antibiotiki so velika skupina antibiotikov, ki vključuje peniciline (pename), cefalosporine (cefeme) in njune derivate (monobaktame in karbapeneme).[1] Gre za vse antibiotične učinkovine, ki v svoji kemijski zgradbi vsebujejo betalaktamski obroč. Gre za najbolj razširjeno skupino antibiotikov.
Velikokrat v to skupino uvrščamo tudi zaviralce betalaktamaze, čeprav dejansko niso antibiotiki.
Klinična uporaba[uredi | uredi kodo]
Betalaktamski antibiotiki se uporabljajo za zaščito pred okužbami in njihovo zdravljenje, kadar okužbo povzročajo bakterije, občutljive na to skupino antibiotikov. Prvotni predstavniki betalaktamskih antibiotikov so bili učinkoviti zlasti proti grampozitivnim bakterijam, vendar so novejši širokospektralni antibiotiki učinkoviti tudi proti različnim gramnegativnim bakterijam in tako se je razširila njihova uporaba.
Mehanizem delovanja[uredi | uredi kodo]
Betalaktamski antibiotiki so baktericidi, kar pomeni, da ubijejo bakterijo. Zavrejo sintezo peptidoglikanskega ogrodja bakterijske celične stene. Peptidoglikanska plast je pomembna za strukturno celovitost celic, zlasti pri grampozitivnih bakterijah. Končno transpeptidacijo v sintezi peptidoglikana katalizira encim transpeptidaza (imenovana tudi penicilin vežoča beljakovina). Na ta encim se betalaktamske učinkovine vežejo in ga inaktivirajo.
Encim se veže na molekulo betalaktamskega antibiotika, ker je le-ta analog dipeptida D-alanin-D-alanin, ki se nahaja na koncu prekurzorskih peptidnih podenot NAM/NAG v nastajajoči peptidoglikanski verigi. Betalaktamska struktura se nepovratno veže na serinski aminokislinski ostanek v aktivnem mestu transpeptidaze, kar prepreči, da bi encim opravil končno premreženje (transpeptidacijo) peptidoglikanske mreže.
Odpornost proti betalaktamskim antibiotikom[uredi | uredi kodo]
Nekatere bakterije so razvile mehanizme, ki jim omogočajo odpornost proti betalaktamskim antibiotikom. Obstajata dva poglavitna mehanizma odpornosti:
- Nekatere bakterije tvorijo encim betalaktamazo, ki encimsko hidrolizira betalaktamski obroč v molekuli antibiotika in ga tako inaktivira. Bakterije lahko gen za betalaktamazo posedujejo kot podedovano lastnost, lahko pa ga pridobijo s pomočjo plazmida iz druge bakterijske celice. Ko je bakterija izpostavljena betalaktamskemu antibiotiku, lahko pride do povečanega izražanja tega gena.
Učinku betalaktamaz se lahko izognemo s sočasno uporabo zaviralca betalaktamaze, npr. klavulanske kisline.
- Drug poznan mehanizem odpornosti bakterij je sprememba v strukturi transpeptidaz in zaradi teh strukturnih sprememb se antibiotik ne more več tako učinkovito vezati nanje. Ta mehanizem je na primer značilen za proti meticilinu odporni S. aureus (MRSA) in za proti penicilinu odporni Streptococcus pneumoniae.
Predstavniki[uredi | uredi kodo]
Penicilini (penami)[uredi | uredi kodo]
Ozkospektralni[uredi | uredi kodo]
- občutljivi na β-laktamazo
- benzatin penicilin
- benzilpenicilin (penicilin G)
- fenoksimetilpenicilin (penicilin V)
- prokain penicilin
- odporni proti penicilazi
- odporni proti β-laktamazi
Srednjespektralni[uredi | uredi kodo]
Širokospektralni[uredi | uredi kodo]
Z razširjenim spektrom[uredi | uredi kodo]
Cefalosporini (cefemi)[uredi | uredi kodo]
Prva generacija[uredi | uredi kodo]
Imajo zmerno širok spekter delovanja.
Druga generacija[uredi | uredi kodo]
Zmerno širok spekter delovanja, učinkovitost proti hemofilusu.
Druga generacija – cefamicini[uredi | uredi kodo]
Zmerno širok spekter delovanja, učinkovitost proti anaerobnim bakterijam.
Tretja generacija[uredi | uredi kodo]
Širok spekter.
Širok spekter, učinkovitost proti psevdomonasu.
Četrta generacija[uredi | uredi kodo]
Širok spekter, povečana učinkovitost proti grampozitivnm bakterijam in betalaktamazi.
Karbapenemi in penemi[uredi | uredi kodo]
Najširši spekter med vsemi betalaktami.
Monobaktami[uredi | uredi kodo]
Za razliko od drugih betalaktamov monobaktami nimajo na betalaktamski obroč pripetega še druge obročne strukture.
- aztreonam (Azactam)
- tigemonam
- nokardicin A
- tabtoksinin-β-laktam
Zaviralci betalaktamaze[uredi | uredi kodo]
Te učinkovine pravzaprav niso antibiotiki, saj izkazujejo zanemarljivo antibiotično aktivnost, vendar pa v svoji zgradbi vsebujejo betalktamski obroč. Uporabljajo se za zaviranje delovanja betalaktamaz in se dajejo skupaj z betalaktamskimi antibiotiki.
Neželeni učinki[uredi | uredi kodo]
Med pogostejšimi neželenimi učinki betalaktamskih antibiotikov so driska, siljenje na bruhanje, izpuščaj, koprivnica, naknadne okužbe (superinfekcije), vključno s kandidozo.[3]
Redkeje se pojavijo vročina, bruhanje, rdečina, dermatitis, angioedem, psevdomembranski kolitis.[3]
Pri parenteralni uporabi se občasno pojavita bolečina in vnetje na mestu injiciranja.
Preobčutljivost[uredi | uredi kodo]
Pri do 10 % bolnikov se lahko pojavi preobčutljivostna reakcija. Huda, življenjsko ogrožajoča preobčutljivostba reakcija, anafilaksa, se pojavi pri okoli 0,01 % bolnikov.[3][4]
Viri[uredi | uredi kodo]
- ↑ Holten KB; Onusko EM (Avgust 2000). »Appropriate prescribing of oral beta-lactam antibiotics«. American family physician. 62 (3): 611–20. PMID 10950216. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. junija 2011. Pridobljeno 11. januarja 2010.
- ↑ »Mayo Clinic Proceedings«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. maja 2020. Pridobljeno 26. decembra 2008.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Rossi S (Ed.) (2004). Australian Medicines Handbook 2004. Adelaide: Australian Medicines Handbook. ISBN 0-9578521-4-2.
- ↑
Pichichero ME (april 2005). »A review of evidence supporting the American Academy of Pediatrics recommendation for prescribing cephalosporin antibiotics for penicillin-allergic patients«. Pediatrics. 115 (4): 1048–57. doi:10.1542/peds.2004-1276. PMID 15805383. Pridobljeno 10. novembra 2009.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
