Belvederski torzo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Belvederski torzo

Belvederski torzo je fragment marmornega kipa golega moškega, na sprednji strani baze podpisanega z »Apollonios, sin Nestorja atenskega«, ki v antični literaturi ni omenjen. Zdaj je v Museo Pio-Clementino (inv. 1192) v Vatikanskih muzejih. Po podatkih Vatikanskih muzejev ga »najbolj sprejeta hipoteza identificira z Ajantom, Telamonovim sinom, med razmišljanjem o samomoru«.[1]

Nekoč je veljalo, da je izvirnik iz prvega stoletja pred našim štetjem,[2] vendar pa je zdaj bolj uveljavljena razlaga, da gre za kopijo starejšega kipa, ki je verjetno datiral v zgodnje 2. stoletje pred našim štetjem. Kipova figura je prikazana sedeča na živalski koži; natančna razlaga figure ostaja predmet razprave (možnosti so med drugim Herkul, Polifem in Marsias).[3] Po tradicionalni razlagi upodablja Herakleja, sedečega na živalski koži, čeprav je bila v nedavnih študijah koža prepoznana kot tigrova in ne nemejskega leva, ki je bil Heraklejev simbol.

Izkrivljeni položaj trupa in mišičevja je zelo vplival na pozne renesančne, manieristične in baročne umetnike, med njimi tudi Michelangela in Rafaela. Že za časa Michelangelovega življenja je bilo splošno znano, da je občudoval Torzo,[4] celo v tolikšni meri, da so mu nadeli nadimek »Michelangelova šola«.[5]

Legenda pravi, da je papež Julij II. prosil Michelangela, naj kipu doda roke, noge in obraz. Ta je spoštljivo odklonil, češ da je prelep, da bi ga spremenili, in ga namesto tega uporabili kot navdih za številne figure v Sikstinski kapeli, vključno s Sibilami in preroki ob robu stropa. Belvederski torzo ostaja ena redkih starodavnih skulptur, občudovanih že v 17. in 18. stoletju, katerih ugled ni trpel v sodobnem času.[6]

Zgodovina in ponovno odkritje[uredi | uredi kodo]

Kip je dokumentiran v zbirki kardinala Prospera Colonna v Monte Cavallo v Rimu iz 1430-ih, ne zato, ker bi vzbudil občudovanje, temveč zato, ker je zgodovinar in epigraf Ciriaco d'Ancona (ali nekdo v njegovem neposrednem krogu) zapisal njegov podpis;[7] šele generacijo pozneje je sprožil neoklasicizma. Zgodnje risbe Torsa so izdelali Amico Aspertini, ok. 1500–03, Martin van Heemskerck, ok. 1532−36 in Hendrick Goltzius, ok. 1590. Belvederski torzo je vstopil v vizualni repertoar poznavalcev in umetnikov, ki niso mogli obiskati Rima, z gravurami Giovanni Antonia da Brescie, okrog leta 1515.[8] Okoli 1500 je bil v lasti kiparja Andree Bregna. V času plenjenja Rima leta 1527 se je nahajal v Palazzo Colonna, takrat je utrpel nekaj poškodb.[9]

Kako je prišel v Vatikanske zbirke, je nejasno, toda do sredine 16. stoletja je bil nameščen v Cortile del Belvedere, kjer se je pridružil Belvederskemu Apolonu in drugim znanim rimskim kipom. »Laocoön je dva meseca po izkopavanju prišel v Belvedere«, je pripomnil Leonard Barkan, »Torzo je potreboval sto let«.[10]

V 16. stoletju je bilo izdelanih več pomanjšanih bronastih kopij, ki so ga pogosto dopolnili kot sedečega Herkula.[11]

Belvederski torzo je obiskal Britanski muzej leta 2015 za razstavo o človeškem telesu v starogrški umetnosti.[12]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. http://mv.vatican.va/3_EN/pages/x-Schede/MPCs/MPCs_Sala06_01.html
  2. Winckelmann ga datira okoli 200 pr. n. št., grško delo, ki je bilo uvoženo v Rim (Geschichte 1764:368ff).
  3. Vinzenz Brinkmann: "Zurück zur Klassik." In: "Zurück zur Klassik. Ein neuer Blick auf das alte Griechenland." Hirmer, Munich 2013,pp. 55-57.
  4. Ulisse Aldrovandi published Michelangelo's admiration for the Torso in "Delle statue antiche..." in Lucio Mauro, Le Antichità della città di Roma, Venice, 1556 (Haskell and Penny 1981:312).
  5. Edward Wright, Some Observations Made While Travelling through France, Italy &c... London, 1730, noted in Haskell and Penny 1981:313 note 25.
  6. Noted by A. D. Potts, "Greek Sculpture and Roman Copies I: Anton Raphael Mengs and the Eighteenth Century" Journal of the Warburg and Courtauld Institutes 43 (1980:150–173) p. 150
  7. Noted in Francis Haskell and Nicholas Penny, Taste and the Antique: the lure of classical sculpture, 1400–1900, 1981:311.
  8. All illustrated by Leonard Barkan, Unearthing the Past: Archaeology and Aesthetics in the Making of Renaissance Culture (Yale University Press, 1999) ill. 3.79–85.
  9. Najzgodnejše datirane skice kažejo, da desna noga ni šla skozi koleno. Gravure Giovanni Antonia da Brescia, s katerimi je postal splošno znan, so pokazale, da so njegove popolne, imaginarne restavracije, kot pravi Leonard Barkan »Uničevanje preteklosti: arheologija in estetika pri ustvarjanju renesančne kulture« (Yale University Press, 1999) p 193f.
  10. For its Renaissance career, Barkan 1999:190ff.
  11. Na primer bronasta statueta, prej v zbirki von Pannwitz, ki jo je spremljal Pier Jacopo Alari Bonacolsi (Diana M. Buitron, "The Alexander Nelidow: A Renaissance Bronze?" The Art Bulletin 55.3 (September 1973:393–400) p398).
  12. https://www.theguardian.com/artanddesign/2015/jan/08/belvedere-torso-british-museum-body-exhibition

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]