Pojdi na vsebino

Beludži

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Beludži
بلۏچ
beludžijski ljudje
Skupno število pripadnikov
ok. 15 milijonov
Regije z večjim številom pripadnikov
Pakistan8.117.795 (popis 2023)[a][1]
Iran4,8 milijona[2]
Afganistan1,1 milijona
Oman1 milijon[3]
UAE383.000[4]
Indija64.000[4]
Katar53.000[4]
Bahrain44.000[5]
Turkmenistan36.000[6]
Kuvajt20.000
Savdska Arabija12.000
Somalija11.000[7]
Jeziki
beludžijščina, brahvajščina, različni drugi jeziki gostiteljskih regij, ki jih govorijo odcepljene skupine

Drugi jeziki:

perzijščina (v Iranu in Afganistanu), urdujščina (v Pakistanu), paštunščina (v Afganistanu), angleščina
Religija
Pretežno islam (predvsem sunitski islam)
Sorodne etnične skupine
Brahvajci, druga Iranska ljudstva
Zastava Beludžistana, ki jo uporabljajo beludžijski nacionalisti in separatisti

Beludži ali Beluči, Balochi بلۏچ, latinizirano: Balòc) so iranska nomadska pastirska[8] [9][10][11][12][13] [14] etnična skupina ali narod, ki govori zahodnoiranski beludžijski jezik[15] in izvira iz regije Beludžistan, kjer zaseda dele Pakistana, Irana in Afganistana. V sosednjih regijah, vključno s Srednjo Azijo in Arabskim polotokom, obstajajo tudi beludžijske diasporne skupnosti.

Večina Beludžev živi v Pakistanu. Približno 50 % celotnega prebivalstva Beludžev živi v pakistanski provinci Beludžistan,[16] medtem ko jih je 40 % naseljenih v Sindu, znatno, čeprav manjše število pa jih živi v pakistanskem Pandžabu. Predstavljajo 3,6 % celotnega prebivalstva Pakistana in približno 2 % prebivalstva Irana in Afganistana[17] ter največjo ne arabsko skupnost v Omanu.[18]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Natančen izvor besede Beludži ni jasen. Po mnenju beludžijskega zgodovinarja Naseerja Dashtija (2012) ime etnične skupine izvira iz imena Belasčik, ki so živeli v Balasaganu med Kaspijskim jezerom in jezerom Van v današnji Turčiji in Azerbajdžanu in naj bi se v Beludžistan preselil v sasanidskem času.[19] Ostanki prvotnega imena, kot sta Beločuk in Beločiki, naj bi se še vedno uporabljali kot etnična imena v Beludžistanu.[20]

Ne glede na morebitne korenine v antiki bi etnonim Beluč(dž) lahko izhajal iz izraza 'petelinji greben' ali grb, ki se uporablja v srednji perzijščini in se nanaša na Beluče v Medijskem cesarstvu in kajanski dinastiji, ki so bili del vojske Astijaga ali Kaj Kosrova.[21] [22] V antiki so Beluči nosili značilne čelade, okrašene s petelinjim grebenom.[23] Verjetno se nanaša na turban, ki je v jeziku Beludži znan kot Paag. Beludži tradicionalno nosijo različne sloge turbana, ovitega okoli glave.[24]

Ernst Emil Herzfeld meni, da beseda Beluč izhaja iz medijskega izraza *brza -vačiya, ki pomeni 'glasno kričanje'.[25][26]

Jezik

[uredi | uredi kodo]

Beludžijščina (بلۏچی, romanizirano: Balòci ) je indoevropski jezik, ki spada v indoiransko vejo jezikovne družine, in ga govorijo Beludži. Kot iranski jezik se uvršča v severozahodno skupino,[27] ki se govori predvsem v regiji Beludžistan v Pakistanu, Iranu in Afganistanu. Poleg tega so govorci v Omanu, arabskih državah Perzijskega zaliva, Turkmenistanu, vzhodni Afriki in v diasporah v drugih delih sveta.[28]

Beludžijščina ima številne karakteristične značilnosti, ki jih deli s partskim in medijskim jezikom ter je z njima tesno povezana.[29][30] [31]

Mnogi Beludžijci so dvojezični ali večjezični in govorijo jezik svojega izvornega naroda, kot so urdujščina, perzijščina in arabščina, kot drugi jezik poleg materne beludžijščine, medtem ko tisti v diaspornih skupnostih pogosto govorijo tri ali več jezikov.[32]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Antika

[uredi | uredi kodo]

Beludži so bili med vladavino Ahemenidov med uporniškimi Medijci in Parti, ki so podpirali Bardijo proti Dareju I. in se kasneje v bitki pri Gavgameli z Aleksandrom Velikim povezali z Darejem III..[33] [34]

Agha Mir Nasir Kan Ahmadzai, avtor sedemzvezkovne knjige o zgodovini Beludžev in Beludžistana,[35] povezuje Beludže z Medijci[36] in jih ima za potomce Medijcev, ljudstva starodavnega Irana. Omenja vsa plemena Beludžev,[37][38] so potomci Medijcev, ki so prišli v Beludžistan in se tam naselili že v antičnih časih.[35]

V sasanidskem obdobju sta se Anošervan in Ardašir borila proti Beludžom in po začetnem porazu uspela podjarmiti Beludže. Beludži so se razkropili po regijah Makran (današnji Beludžistan v Iranu in Pakistanu) in Kerman, območjih, ki so tvorila jugovzhodno mejo Sasanidskega cesarstva. Občasni upori ali zavrnitve plačila davka so morda bili del njihovih interakcij s sasanidskimi vladarji.[39][40] [41] [42]

Srednjeveško obdobje

[uredi | uredi kodo]

Po izročilu Beludžov njihovi predniki izvirajo iz Alepa na ozemlju današnje Sirije.[43] Po boju proti abasidskemu kalifu Harunu pod vodstvom Amirja Hamze se je voditelj Haridžitov[44][45] preselil vzhodno ali jugovzhodno od osrednjega Kaspijske regije. To naj bi bilo proti vzhodu ali jugovzhodu od osrednjega Kaspijskega jezera, zlasti proti Sistanu[45] v Iranu.

Prvotna domovina plemen Beludžev je verjetno vzhodno ali jugovzhodno od osrednjega Kaspijskega območja. Selitev Beludžev proti vzhodu je pričela v poznem sasanidskem obdobju in je trajala več stoletij.[46]

Do 9. stoletja arabski pisci Istahri, Jakut al-Hamavi in Al-Mukadasī omenjajo Beludže kot ločeno etnično skupino, ki živi na območju med Kermanom, Horasanom, Sistanom in Makranom. Ibn Hordadbeh v Kitab al-Masalik wal-Mamalik opisuje geografijo Makrana in omenja Beludže kot močne in številne, ukvarjajo se z živinorejo, njihove hiše so lesene. Al-Mukadasī je dokumentiral, da je bil Pandžgur glavno mesto Makrana in da so ga naseljevali ljudje, imenovani Beludži.[47][48]

Seldžuška invazija na Kerman v 12. stoletju je spodbudila nadaljnjo izseljevanje Beludžev proti vzhodu[49] , proti območju današnje pakistanske province Beludžistan, čeprav so nekateri ostali. Beludži so še vedno prisotni v vzhodnih delih iranskih provinc Sistan-Beludžistan in Kerman. V 13. in 14. stoletju so se valovi Beludžov premikali v Sindh, v 15. stoletju pa v Pandžab.

Tradicionalno je bil Džalal Kan vladar in ustanovitelj prve beludžijske konfederacije v 12. stoletju. (Morda je isti kot Džalal al-Din Mangburni, zadnji vladar Horezmijskega cesarstva.[50]) Džalal Kan je za seboj pustil štiri sinove – Rind Kana, Lašar Kana, Hot Kana, Koraj Kana in hčer Bibi Džato, ki se je poročila z njegovim nečakom Muradom. Od 12. stoletja so beludžijski poglavarji vladali večjemu delu Beludžistana. Mir Džalal Kan in Mir Čakar sta po ustanovitvi beludžijske konfederacije razširila svojo prevlado zunaj meja Beludžistana, Mir Čakar pa je prevzel nadzor nad Pandžabom in zavzel Multan.[51] Veliko beludžijsko kraljestvo je temeljilo na plemenski konfederaciji, Pandžab in Beludžistan pa sta nekaj časa ostala pod njegovo oblastjo. [52] [53]

Območje, kjer so se naselila plemena Beludžev, je bilo predmet spora med perzijskimi Safavidi in mogulskimi cesarji. Čeprav je Mogulom uspelo vzpostaviti nekaj nadzora nad vzhodnimi deli območja, se je do 17. stoletja plemenski voditelj Brahvajev z imenom Mir Hasan uveljavil kot prvi kan Beludžev. Nasledil ga je leta 1666 Mir Ahmad Kan Kambarani, ki je pod dinastijo Ahmadzai ustanovil kanat Kalat.[59] Kanat je bil v zavezništvu z Moguli in je imel avtonomijo do leta 1839, ko je s podpisom pogodbe z britansko kolonialno vlado izgubil avtonomijo in regija je dejansko postala del britanskega imperija.

Afšaridsko obdobje

[uredi | uredi kodo]

Po padcu Safavidov je Iran padel pod nadzor Afšaridskega cesarstva, ki mu je vladal Nader Šah. Nader Šah si je prizadeval utrditi in razširiti svoje cesarstvo, kar ga je pripeljalo v stik z Beludži. Mohamed Kan Beludž je postal vojaški poveljnik v Afšaridskem Iranu.[60], Nader pa je imenoval Mohameda Kana Beludža za guvernerja Farsa, Kohgilujeha in Huzestana.[61] Številni Beludži so bili preseljeni v Horasan, da bi zaščitili vzhodno mejo pred vdorom Afganistanacev med vladavino dinastije Afšaridov.[62]

Kalatski kanat

[uredi | uredi kodo]

Kalatski kanat, ki ga je v 16. stoletju ustanovil Mir Altaz Sani Kan Kambrani, je igral pomembno vlogo v zgodovini Beludžistana.[63] Glavna osebnost pri njegovi ustanovitvi je bil Mir Ahmad Kan, ki je utrdil svojo oblast nad Kalatom.[64] Dinastija se je uveljavila kot plemenska konfederacija plemen Beludž in Brahva ter se pojavila kot politična entiteta, ki je utrdila moč teh plemen pod enim samim vladarjem, znanim kot Kan. Mir Ahmad Khan I. je bil dovolj močan, da je od mogulskega guvernerja v Kandaharju zavzel Quetto, Mastung in Pišin.

Nasir Kan I. Ahmadzai, šesti vladar Kalata, je bil eden najvidnejših in najvplivnejših vladarjev Kalatskega kanata. Imel je ključno vlogo pri utrjevanju moči Beludžistana, združevanju plemen Beludžistan in oblikovanju politične in upravne strukture kanata.[65] Meja Beludžistana se je v času vladavine Nasir kana raztezala čez ozemlje sodobnega Pakistana, Irana in Afganistana. Severna meja je obsegala območja, kot sta Helmand in deli Kandaharja (Baludžistan, Afganistan). Meja se je na vzhodu raztezala do Pandžaba, vključno z Dera Gazi Kanom, na jugu pa do obale Makrana vzdolž Arabskega morja od Karačija do Bandar Abbasa. Kanat je na zahodu vključeval perzijski Beludžistan (današnji Sistan in provinco Baludžistan v Iranu), Kerman in Bandar Abbas.[66]

Na začetku 19. stoletja je Kalatski kanat izgubil velik del svojega ozemlja na račun Kadžarskega Irana, Afganistanskega emirata in britanskega Beludžistana.

Talpursko obdobje

[uredi | uredi kodo]
Beludžijski emir Sindha leta 1808

Talpur je bila Beludžijska dinastija, ki je izvirala iz današnje regije Sindh v Pakistanu.[67]

Talpurji so vladali Sindhu do britanske osvojitve Sindha leta 1843. Talpurski Beludži so bili pomembno pleme Beludžev, ki se je v Sindhu povzpelo na oblast konec 18. stoletja in vzpostavilo svojo vladavino. Njihova vladavina se je končala leta 1843 z bitko pri Mianiju, ki se je zgodila v bližini Hiderabada, kjer so sile Beludžev pod zadnjim talpurskim vladarjem Amirjem Nasirjem Kanom Talpurjem premagale sile Vzhodnoindijske družbe pod vodstvom Charlesa Napierja.[68]

Beludžistan leta 1789, ki je vključeval Kalatski kanat in države pod njegovo oblastjo.
Sardar Ibrahim Khan Sanjrani, Beludžijski Sardar iz Sistana, ok. 1884

Plemena Beludžijev v Sarhadu so se uprla perzijski vladi. Plemena Gamšadzai, Jar Ahmadzai, Ismailzai in Kurdi so se leta 1888 borila proti perzijski vojski [69] Sandžrani Baludži so v začetku in poznem 19. stoletju vladali Seistanu s prestolnico Čakansur.[70][71]Leta 1897 so zahodne regije Beludžistana prevzeli poglavarji plemena Narui.[72]

Beludžijski nacionalizem se je v svoji sodobni obliki začel leta 1929 v obliki gibanja Anjuman-e-Ittehad-e-Balochan-wa-Balochistan s sedežem v Mastungu, ki so ga vodili Yousaf Aziz Magsi, Abdul Aziz Kurd in drugi.[73] V pakistanski provinci Beludžistan so se upori beludžijskih nacionalistov odvijali v letih 1948–50, 1958–60, 1962–63 in 1973–1977. Leta 2003 pa se je začel prikriti upor.[74] Beludžijsko prebivalstvo v Pakistanu je bilo žrtev hudih kršitev človekovih pravic, vključno z zunajsodnimi uboji, prisilnimi izginotji in mučenjem. Ta dejanja domnevno izvajajo državne varnostne sile in njihovi sodelavci.[75]

Prvi konflikt v Beludžistanu se je začel, ko so se leta 1947 po osamosvojitvi tri kneževine Kalat pridružile Pakistanu.[76]

Med drugim konfliktom v Beludžistanu je voditelj beludžijskih nacionalistov Navab Nauroz Kan vodil oborožen upor proti centralni vladi in zahteval večjo avtonomijo. To je sprožilo velik oborožen spopad, v katerem se je pakistanski vojski uprlo več kot 50.000 beludžijskih borcev.[77]

Tretji konflikt v Beludžistanu se je začel z gverilskim bojevanjem proti pakistanski vojski. Šer Muhammad Bidžrani Mari je med letoma 1963 in 1969 vodil militante v gverilsko vojskovanje z ustvarjanjem lastnih uporniških oporišč.[78] Ta upor se je končal leta 1969, ko so se beludžiški separatisti strinjali s prekinitvijo ognja, podelili splošno amnestijo separatistom in jih osvobodili.[79]

Beludžijske skupnosti

[uredi | uredi kodo]

Pakistan

[uredi | uredi kodo]
Območja Pakistana, Afganistana in Irana, naseljena z ljudstvom Beludži (rožnata) leta 1980

Približno 50 % od celotnega prebivalstva Beludžijcev živi v pakistanski provinci Beludžistan, 40 % jih je naseljenih v provinci Sindh, znatno, čeprav manjše število pa živi v pakistanskem Pandžabu.


Leta 2008 je bilo ocenjeno, da je v Afganistanu, Iranu in Pakistanu živelo med osem in devet milijonov Beludžev. Razdeljeni so bili med več kot 130 plemen. [80] Nekatere ocene navajajo številko več kot 150 plemen, čeprav se ocene razlikujejo glede na način štetja podplemen.[81] Plemena, znana kot taman, vodi plemenski poglavar, tumandar. Podplemena, znana kot para, vodi mukadam. [82]

Talpurji, izvorno iz plemena Beludžev, so vladali Sindu od leta 1783 do 1843. Po neuradnih ocenah ima v Sindu precejšnje število prebivalcev Beludžijske korenine, približno 4 milijone. [83][84]

Iran

[uredi | uredi kodo]
Dva beludžijska moška na tržnici Zahedan

Beludži v Iranu so večinsko etnično prebivalstvo regije Sistan in province Baludžistan v Iranu. Mesto Džask v sosednji provinci Hormozgan prav tako naseljujejo Beludži. Beludži predstavljajo manjšino tudi v vzhodnih delih Kermana, Razavija Horasana in Južnega Horasana (Horasani Baloch). Razpršeno pa živijo tudi po drugih iranskih provincah.[85][86][87] Govorijo rakšansko in saravansko narečje beludžijškega jezika, in iranski jezik.[88]

Beludžijsko vezenje, poudarjeno na znamki Irana, 1986

Sistan in Beludžistan sta ena najrevnejših in najmanj razvitih provinc v Iranu. V primerjavi z drugimi regijami je osnovna infrastruktura, kot so ceste, šole in bolnišnice, pomanjkljiva. Stopnja brezposelnosti je nesorazmerno visoka, zlasti med mladimi Beludži.[89] Večina iranskih Beludžijcev je sunitskih muslimanov, kar jih razlikuje od pretežno šiitskega muslimanskega prebivalstva Irana. Ta verska razlika je pogosto prispevala k napetostim med Beludži in centralno vlado.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je jugovzhodni Iran prizadel plemenski upor, ki ga je vodil beludžijski kmet Mir Daad Shah. V tem gibanju so bili prisotni elementi beludžijskega nacionalizma, saj je v petdesetih letih sodeloval v uporu in oboroženi vstaji proti iranskemu šahu Mohamedu Rezi Pahlaviju.[90]

30. septembra 2022 (krvavi petek) se je v Zahedanu veliko število beludžijskih civilistov zbralo na petkovi molitvi v Veliki mošeji Makki, največji sunitski mošeji v Iranu, ki se nahaja v Zahedanu. Po molitvah so se začele mirne demonstracije, na katerih so zahtevali pravico v primeru spolnega napada na 15-letno beludžijsko dekle junija, ki ga je zagrešil poveljnik policijskih sil v Čabaharju. Iranske varnostne sile, vključno z Islamsko revolucionarno gardo (IRGC) in policijo za boj proti izgredom, so obkolile območje in odprle ogenj na protestnike. [91][92] Po podatkih organizacij za človekove pravice, kot sta Amnesty International in beludžijske aktivistične skupine, je bilo na dan pokola ubitih najmanj 96 ljudi, na stotine pa jih je bilo ranjenih.[92] Molavi Abdolhamid Ismaeelzahi Molavi Abdolhamid Ismaeelzahi je incident označil za "katastrofo" in zahteval "sojenje in kaznovanje odgovornih za ubijanje ljudi", pri čemer je dodal, da so ostrostrelci vernike ustrelili v glavo in srce. Zaradi tega dogodka je slika Hodanurja Lodžeija, protestnika iz plemena Beludž, ki je imel roke zvezane na drog za zastavo, pred seboj pa je imel skodelico vode (vendar izven njegovega dosega), postala simbol nenehnih protestov.

Afganistan

[uredi | uredi kodo]

Beludži predstavljajo približno 2 % prebivalstva Afganistana. So večina v provinci Nimroz.[93] Beludži so prisotni tudi v Helmandu, Farjabu, Taharju, Heratu, Kandaharju, Badahšanu in drugih delih Afganistana.[94][95]

Naeem Baloch, nekdanji guverner province Helmand

Tkanje preprog je pogost poklic med plemeni Beludži v Afganistanu. Beludžijske preproge, talne obloge, ki jih izdelujejo Beludži, se pogosto prodajajo na lokalnem in svetovnem trgu v Heratu.[96] Tkanje in ročna dela so umetnost žensk Beludžinj v Afganistanu. Ženske Beludžijke nosijo oblačila, imenovana "Za Asteen Guptan", ki so zasnovana na beludžških ročnih delih in vezeninah. Med Beludžijci je v provinci Nimroz priljubljena reja kamel ter organizacija tekmovanj v jahanju kamel.[97]

Jeseni 1978 je bil beludžiščina priznan kot uradni jezik Afganistana, skupaj s paštunščino in darijščino. Septembra 1978 je začel izhajati tedenski časopis v beludžiščini.[98] Beludžiški svet Afganistana je beludžijska družbeno-kulturna organizacija, ki vsako leto praznuje dan beludžijske kulture.

Ghulam Mohammad Lalzad Baloch in Mohammad Naeem Baloch sta nekatera od pomembnih osebnosti plemena Beludžijev v Afganistanu.

Oman

[uredi | uredi kodo]

Beludži predstavljajo 20 % prebivalstva Omana, skupaj približno 1 milijon ljudi, in so največja nearabska skupnost v Omanu. Prva moderna omanska vojska je bila izključno sestavljena iz etničnih Beludžijev,[99] in še danes približno 40 % sestave omanske vojske sestavljajo Beludži.[100]

Beludži so bili dobro vključeni v politično življenje v Omanu. Zasedajo številne visoke položaje in so igrali pomembno vlogo pri napredku in razvoju Omana.[101]

Indija

[uredi | uredi kodo]

V Mumbaju živi približno 300 beludžijskih družin, ki štejejo približno 1500 posameznikov. Raztresene so po zahodnih predmestjih metropolitanskega območja Mumbaja.[102]

Turkmenistan

[uredi | uredi kodo]
Beludži v Turkmenistanu

Beludžijce najdemo tudi v Turkmenistanu, predvsem v Mervu, in manjše število na drugih območjih.[103] V Merv in notranjo delto reke Murghab so se priselili iz območij zahodno in severno od Herata v Afganistanu, okrožja Čahansur v provinci Nimruz in Irana sredi 19. stoletja.[104] Leta 1926 je število Beludžev v oazi Merv znašalo 9974. Njihovo število se je v uradni statistiki do leta 1959 zmanjšalo na 7842, nato pa se je do leta 1970 povečalo na 12.582 in do leta 1979 na 18.997.

Diaspora

[uredi | uredi kodo]

Države Perzijskega zaliva

[uredi | uredi kodo]

Baludži so opazno prisotni v državah Perzijskega zaliva, mnogi od njih so v Omanu, Kuvajtu, ZAE, Katarju in Bahrajnu.[105][106]

Vzhodna Afrika

[uredi | uredi kodo]

V vzhodni Afriki obstaja tudi majhna, a zgodovinska skupnost Beludžov, ki je ostala iz časov, ko je Sultanat Muscat vladal Zanzibarju in svahilijski obali.[107][108]

Ženske

[uredi | uredi kodo]
Mahrang Baloch, aktivist za človekove pravice

Na splošno so se pravice in enakost Beludžijskih žensk v zadnjih letih izboljšale zaradi političnih gibanj znotraj beludžijske družbe. Kljub napredku pa beludžijske in mednarodne organizacije za pravice žensk še vedno poročajo o pomembnih vprašanjih človekovih pravic, povezanih z enakostjo spolov, prisilnimi porokami[109] in uboji iz časti.

Fariba Baloch na 18. letni podelitvi nagrad Mednarodne ženske za pogum v Beli hiši v Washingtonu

Fariba Baloch je še ena ženska iz plemena Beludžijev, ki se zavzema za pravice žensk in človekove pravice v Beludžistanu v Iranu. Še posebej odkrito govori o izzivih, s katerimi se soočajo ženske v regiji Beludžistan, in se zavzema za enakost spolov in pravičnost sredi razširjenih kršitev človekovih pravic. Leta 2024 je prejela nagrado Mednarodne ženske za pogum.[110][111][112]

Folklora

[uredi | uredi kodo]

Beludžijsko folkloro (Balochi بلوچ لوک ) sestavljajo ljudska izročila, ki so se v Beludžistanu razvijala skozi več stoletij.[113] Večina teh ljudskih izročil je ohranjenih v jeziku Beludži in obravnava teme, kot so tragična ljubezen, odpor in vojna.[114] Zgodovina plemen Beludži je zajeta v baladah, ki pripovedujejo o konfliktih in vojnah, ki so jih vodili različni klani, in slavijo hrabrost plemenskih poglavarjev in junakov.

Hani in Šeh Murid, tragična ljubezenska zgodba. Pripoveduje o globoki ljubezni med Hani in Šeh Muridom ter družbenih pritiskih, ki na koncu privedejo do njune ločitve.[115]

Glasba in ples

[uredi | uredi kodo]
Beludžijski moški izvajajo tradicionalni ples.

V antičnih časih, zlasti v predislamskem obdobju, je bilo za Beludžijske ženske običajno, da so na različnih prireditvah plesale in pele ljudske pesmi. Tradicija Beludžijskih mater, ki svojim otrokom pojejo uspavanke, je že od antičnih časov igrala pomembno vlogo pri prenosu znanja iz roda v rod. Poleg načina oblačenja Beludžijcev so za Beludžijce zelo pomembne tudi avtohtone in lokalne tradicije ter običaji.[116]

Suroz in Gajčak sta priljubljena instrumenta med Beludžijci, kot so obrtniki, ljudski umetniki, ljudski glasbeniki in plesne skupine.[117] [118]

Beloudžijska preproga
Vezenje ženskih oblačil Baloch

Religija

[uredi | uredi kodo]

Islam

[uredi | uredi kodo]

Beludži so pretežno muslimani, velika večina pripada hanafijski šoli sunitskega islama, vendar je v Beludžistanu tudi majhen delež šiitov.[119][120]

V primeru Pakistana je razčlenitev po verskih gibanjih ali podskupinah med etničnimi Beludžijci v državi kot celoti naslednja: 64,78 % je sunitov- deobandisov, 33,38 % sunitov- barelvisov in 1,25 % sunitov- ahl-i haditov ; šiitov je 0,59 %. V pakistanski provinci Beludžistan je verska pripadnost med Beludžijci: 68,75 % sunitov-deobandisov, 30,38 % sunitov-barelvisov, 0,79 % sunitov-ahl-i hadisov in 0,07 % šiitov.

Zoroastrski vplivi

[uredi | uredi kodo]

Pred islamsko dobo so bili Beludži privrženci mazdakijskih in manihejskih sekt zoroastrizma.[121] [122] [53]

Številna plemena Beludžev še vedno ohranjajo in se držijo predislamskih tradicij, vključno s prisego Nal (vrsta prisege za dokazovanje nedolžnosti s prehodom skozi ogenj)[123], ki je pogosta med Beludži okoli Taftana, in so dvojezični, saj poleg jezika Beludži govorijo tudi parsivani.[94] [124]

Hindujske in sikhovske manjšine

[uredi | uredi kodo]
Zigri, vrsta ljudskega plesa, v Gvardžaku leta 1891

Majhno število Beludžev ni muslimanov, zlasti v klanu Bugti, ki ima hindujske in sikhovske člane.[125]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Vključuje samo tiste, ki govorijo beludžijščino kot materni jezik

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Tabela 11: Prebivalstvo po materinem jeziku, spolu in ruralno/urbano – 2023 Census« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. oktobra 2024.
  2. ↑ »Zahodni Beludžistan«. Organizacija nereprezentiranih narodov in ljudstev. Pridobljeno 18. decembra 2024.
  3. ↑ Long, Roger D.; Singh, Gurharpal; Samad, Yunas; Talbot, Ian (8. oktober 2015). State and Nation-Building in Pakistan: Beyond Islam and Security (v angleščini). Routledge. ISBN 978-1-317-44820-4.
  4. 1 2 3 »Prebivalstvo Beludžev, razpršeno po svetu«. 20. februar 2025.
  5. ↑ »Prebivalstvo Beludžev, razpršeno po svetu«. 16. februar 2023. Pridobljeno 18. decembra 2024.
  6. ↑ Long, Roger D.; Singh, Gurharpal; Samad, Yunas; Talbot, Ian (8. oktober 2015). State and Nation-Building in Pakistan: Beyond Islam and Security (v angleščini). Routledge. str. 129. ISBN 978-1-317-44820-4.
  7. ↑ »Južni Beludžijci v Somaliji«. Joshua Project. Pridobljeno 18. decembra 2024.
  8. ↑ Laura, Etheredge (15. januar 2011). Persian Gulf States: Kuwait, Qatar, Bahrain, Oman, and the United Arab Emirates (v angleščini). The Rosen Publishing Group, Inc. str. 66. ISBN 978-1-61530-327-4. Beludži so tradicionalno nomadi, vendar pa postaja vse bolj pogosta ustaljena kmetijska oblika življenja; vsak poglavar ima stalno prebivališče. Vasi so skupine koč iz blata ali kamna; na hribih so ograjeni prostori z grobimi kamnitimi zidovi prekriti z zastirko, ki služijo kot začasna bivališča. Beludži redijo kamele, govedo, ovce in koze ter se ukvarjajo z izdelavo preprog in vezenjem. Ukvarjajo se s kmetijstvom s preprostimi metodami in so večinoma muslimani.
  9. ↑ Bashir, Shahzad; Crews, Robert D. (28. maj 2012). Under the Drones (v angleščini). Harvard University Press. str. 140. ISBN 978-0-674-06476-8. V jugozahodnem Afganistanu so bili Beludži tradicionalno nomadi, nekateri od njih pa še danes vodijo nomadski način življenja. V 20 stoletju se je večina Beludžijcev naselila na jugozahodu in začela živeti ustaljen način življenja, ki je temeljil na živinoreji in namakalnem kmetijstvu. Ponavljajoče se suše v zadnjih desetletjih so mnoge Beludžijce prisilile, da so opustili živinorejo in kmetijstvo.
  10. ↑ Gayer, Laurent (2014). Karachi: Urejen nered in boj za mesto (v angleščini). Oxford University Press. str. 127–128. ISBN 978-0-19-935444-3. Prvi prebivalci Lyarija so bili sindski ribiči in beludžijski nomadi (pavani) iz okrožij Makran, Lasbela in Kalat, ki so bežali pred sušo in plemenskimi spori. Prvi pritok se je zgodil okoli leta 1725, nekaj let preden so se sindske banje naselile v Karačiju in se zavezale k širitvi. Drugi val beludžijskih naseljencev je prispel okoli leta 1770, ko je Karači po sporazumu med kanom in kalhorskimi vladarji Sinda prišel pod nadzor kana iz Kalata. Tretji val migracij Beludžev se je zgodil po letu 1795, po priključitvi mesta s strani talpurskih vladarjev Sinda, kar je privabilo pripadnike plemena Beludži iz notranjosti Sinda in pasu Seraiki, od katerih so se mnogi zaposlili kot stražarji, zlasti v utrdbi Manora.
  11. ↑ Shahrani, M. Nazif (10. februar 2018). Sodobni Afganistan: Vpliv 40 let vojne (v angleščini). Indiana University Press. str. 276. ISBN 978-0-253-03026-9. Po besedah enega od članov vodilne družine skupine (Sardar), ki sem ga leta 2012 srečal v Pakistanu, je bil razlog za opustitev naselij v južnem Nimruzu ta, da so bili lastniki zemljišč Sandžerani ogroženi s strani "komunističnega režima" v Afganistanu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako so se Sandžerani skoraj v celoti preselili na območja Beludžev v Pakistanu in Iranu. Hkrati so Brahviji, 'skupine pastirskih nomadov Beludžev, ustanovili glavno lokalno mudžahedinsko frakcijo, Jabhe-ye Nimruz, in prevzeli večino nekdanjega premoženja Sandžeranov (glej spodaj).
  12. ↑ Nahyan, Mansoor Bin Tahnoon Al; Hussain, Jamal; Ghafoor, Asad ul (9. maj 2019). Pakistanska plemena (v angleščini). Cambridge Scholars Publishing. str. 73. ISBN 978-1-5275-3439-1. Beludži, tako kot Brahviji so geografsko razdeljeni v dve skupini, Sulejmani (severnjaki) in Makrani (južnjaki), ki zasedajo ustrezne dele province, osrednja območja pa naseljujejo Brahviji." Zgodovinsko gledano so bili tudi nomadsko pastirsko ljudstvo, ki je živelo na odprtem in se izogibalo mestom.
  13. ↑ Phillips, David J. (2001). Ljudje v gibanju: Predstavljamo nomade sveta (v angleščini). William Carey Library. str. 289. ISBN 978-0-87808-352-7. Združujeta jih jezik in skupna kultura, ime Beludži pa ima prizvok šotorskega nomadskega živinorejca, čeprav večina od njih ni nikoli živela tako. Beludži prakticirajo različne kombinacije kmetijstva in pašništva.
  14. ↑ Dong, Shikui; Kassam, Karim-Aly S.; Tourrand, Jean François; Boone, Randall B. (30. avgust 2016). Building Resilience of Human-Natural Systems of Pastoralism in the Developing World: Interdisciplinary Perspectives (v angleščini). Springer. str. 4. ISBN 978-3-319-30732-9. Nekatere pastirske skupine na svetu: (a) Tibetanci v Činghaiju na Kitajskem; (b) Kirgizi v Badahšanu v Afganistanu; (c) Borani v Borani v Etiopiji; (d) Masaji v Keniji; (e) Mongoli v Notranji Mongoliji na Kitajskem; (1) Tadžiki v Jangi Kali v Afganistanu; (g) Beduini v Negevu v Izraelu; (h) Beludži v severnem Pakistanu.
  15. ↑ Zehi, Pirmohamad. »Kulturna antropologija Beludžijcev«. Iran Chamber Society.
  16. ↑ Blood, Peter, ed. "Baloch". Pakistan: Študija države. Washington: GPO for the Library of Congress, 1995.
  17. ↑ Central Intelligence Agency (2013). »The World Factbook: Ethnic Groups«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. novembra 2018. Pridobljeno 3. novembra 2014.
  18. ↑ »Oman's Diverse Society: Northern Oman« (PDF). JE Peterson.
  19. ↑ Dashti, Beludži in Beludžistan 2012, str. ;8, 33–34, 44.
  20. ↑ Dashti, The Baloch and Balochistan 2012, str. ;33–34.
  21. ↑ Dashti, Beludži in Beludžistan 2012, str. ;33.
  22. ↑ Dames, Mansel Longworth (1904). The Baloch race. A historical and ethnological sketch. London, Royal Asiatic society. str. 22, 26, 29.
  23. ↑ »AŠKAŠ«. Encyclopædia Iranica.
  24. ↑ Dashti, Beludži in Beludžistan 2012, str. ;130.
  25. ↑ Iran in the Ancient East: Archaeological Studies Presented in the Lowell Lectures at Boston Hardcover by Ernst Emil Herzfeld – 1988. ISBN 9780878173082
  26. ↑ Frye, Richard N (1929). »Remarks on Baluchi History«. Central Asiatic Journal. 6 (6/1): 44–50. JSTOR 41926492.
  27. ↑ Carina،Korn, Jahani،Korn (2003). Beludži in njihovi sosedje. Reichert. str. 49, 314–317, 248, 260. ISBN 9783895003660.
  28. ↑ Windfuhr, Gernot (2013). Iranski jeziki. Taylor & Francis. str. 636. ISBN 9781135797041.
  29. ↑ Spooner, Brian (1988). »Beludžistan i. Geografija, Zgodovina in Etnografija«. Encyclopedia Iranica. Pridobljeno 30. decembra 2014.
  30. ↑ Dashti, Beludži in Beludžistan 2012, str. ;32.
  31. ↑ John, Wilson (2009). PakistanThe Struggle Within. Pearson Longman. str. 22. ISBN 9788131725047.
  32. ↑ Carina،Korn, Jahani،Korn (2003). Beludži in njihovi sosedje. Reichert. str. 49, 314–317, 248, 260. ISBN 9783895003660.
  33. ↑ Afshar, Iraj (1992). Beludžistan in njegova starodavna civilizacija (v perzijščini). Printing and Publishing Organization of the Ministry of Culture and Islamic Guidance. str. 89–90, 101, 127, 376.
  34. ↑ Dashti, Beludži in Beludžistan 2012, str. ;57.
  35. 1 2 Mir Naseer Khan Ahmedzai Kambarani Baloch. Zgodovina Beludžijcev in Beludžistana (2023). ASIN B0D66DTRMW.
  36. ↑ Ahmadzai Baloch, Mir Naseer Khan (1988). Tārīk̲h̲-i Baloc va Balocistān, Volume 1 (v Urdu). Balocī Ikaiḍamī. str. 36.
  37. ↑ Ahmadzai Baloch, Mir Naseer Khan (1988). Tārīk̲h̲-i Baloc va Balocistān, Volume 1 (v urdu). Balocī Ikaiḍamī. str. 241–251.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  38. ↑ Ahmadzai Baloch, Mir Naseer Khan (1988). Tārīk̲h̲-i Baloc va Balocistān, Volume 4 (v urdu). Balocī Ikaiḍamī. str. 13–16.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  39. ↑ Dashti, The Baloch and Balochistan 2012, str. ;50–55.
  40. ↑ Carina،Korn, Jahani،Korn (2003). The Baloch and Their Neighbours. Reichert. str. 49, 314–317, 248, 260. ISBN 9783895003660.Carina،Korn, Jahani،Korn (2003).
  41. ↑ Spooner, Brian (1988). »Baluchistan i. Geography, History and Ethnography«. Encyclopedia Iranica. Pridobljeno 30. decembra 2014.
  42. ↑ Rathore, Rizwan Zeb (2019). Etnopolitični konflikt v Pakistanu, gibanje Beludžijcev. Taylor & Francis. ISBN 9781000729924.
  43. ↑ Olson; in sod. (1994). Etnozgodovinski slovar ruskega in sovjetskega imperija. Greenwood Publishing Group. str. 101. ISBN 978-0313274978.
  44. ↑ »Meer Hamza: zelo znana osebnost v zgodovini Beludžijcev« (PDF). University of Balochistan. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. septembra 2025. Pridobljeno 18. decembra 2024.
  45. 1 2 Dashti, The Baloch and Balochistan 2012, str. ;67.
  46. ↑ Laura, Etheredge (15. januar 2011). Persian Gulf States: Kuwait, Qatar, Bahrain, Oman, and the United Arab Emirates (v angleščini). The Rosen Publishing Group, Inc. str. 66. ISBN 978-1-61530-327-4. Beludži so tradicionalno nomadi, vendar pa postaja vse bolj pogosta ustaljena kmetijska oblika življenja; vsak poglavar ima stalno prebivališče. Vasi so skupine koč iz blata ali kamna; na hribih so ograjeni prostori z grobimi kamnitimi zidovi prekriti z zastirko, ki služijo kot začasna bivališča. Beludži redijo kamele, govedo, ovce in koze ter se ukvarjajo z izdelavo preprog in vezenjem. Ukvarjajo se s kmetijstvom s preprostimi metodami in so večinoma muslimani.
  47. ↑ Hansman, John (1973), »A Periplus of Magan and Meluhha«, Bulletin of the School of Oriental and African Studies, 36 (3): 553–587, doi:10.1017/S0041977X00119858, JSTOR 613582
  48. ↑ Dashti, The Baloch and Balochistan 2012, str. ;85.
  49. ↑ »Beludži, Zgodovina, & Kultura | Britannica«. www.britannica.com (v angleščini). 9. december 2024. Pridobljeno 23. decembra 2024.
  50. ↑ Dashti, Naseer (2012). Beludži in Beludžistan: zgodovinski pregled od začetkov do padca Beludžijske države. Bloomington, Indiana: Trafford Publishing. str. 103–104. ISBN 978-1-4669-5896-8.
  51. ↑ Malik, Fida Hussain (2020). Beludžistan: Konflikt pripovedi. Saiyid Books. str. 3. ISBN 9789692200028.
  52. ↑ Rathore, Azad Singh (2021). Balochistan The Heights of Oppression. Partridge Publishing India. ISBN 9781543706642.
  53. 1 2 Rathore, Rizwan Zeb (2019). Ethno-political Conflict in Pakistan The Baloch Movement. Taylor & Francis. ISBN 9781000729924.Rathore, Rizwan Zeb (2019).
  54. ↑ Kieffer, Ch. M. »Aḥmadzī«. Encyclopædia Iranica (Online izd.). United States: Columbia University.
  55. ↑ »Etnična identiteta v Afganistanu«. Naval Postgraduate School. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. novembra 2007. Pridobljeno 3. januarja 2015.
  56. ↑ Bettina Bruns; Judith Miggelbrink (8. oktober 2011). Spodjedanje meja: Raziskave o tihotapljenju in trgovini v majhnem obsegu. Springer Science & Business Media. str. 52, footnote 12. ISBN 978-3-531-93273-6.
  57. ↑ Minahan, James (2012). Ethnic Groups of South Asia and the Pacific: An Encyclopedia. ABC-CLIO. str. 48. ISBN 978-1-59884-659-1.
  58. ↑ Axmann, Martin (2008). Nazaj v prihodnost: Kalatski kanat in geneza beludžijskega nacionalizma, 1915–1955. Oxford University Press. str. 22. ISBN 978-0-19-547645-3.
  59. ↑ A number of unrelated tribes with the name Ahmadzai exist.[54] Obstajata dve paštunski plemeni, ki nista med seboj povezani in imata to ime: Ahmadzai, ki so pleme Waziri in Sulaimankhel Ahmadzai, del konfederacije Ghilzai.[55] Vendar pa Ahmadzai kani iz Kalata niso bili ne eno ne drugo in so pripadali plemenu Brahvajem.[56][57][58]
  60. ↑ Floor, Willem M. (2009). Vzpon in padec Naderja Šaha: poročila Nizozemske vzhodnoindijske družbe 1730–1747. Mage Publishers. ISBN 978-1933823324.
  61. ↑ Bastani Parizi, Mohammad Ebrahim (Mohammad Ebrahim Bastani Parizi). Zgodovina Kermana (v perzijščini). str. 207.
  62. ↑ Mīrńiyā, Alī (1990). Nomadski klani Horasana, politična vloga vodij velikih klanov v državnih zadevah in njihovi odnosi z vladami in kolonialisti (v perzijščini) (v perzijščini). str. 173.
  63. ↑ Hamdam, Hassan (2020). Pravica do samoodločbe v skladu z mednarodnim pravom in politiko: primer ljudstva Beludžijcev. Trafford Publishing. ISBN 9781698704364.
  64. ↑ Sheikh, Salman Rafi (2018). Geneza beludžijskega nacionalizma. Taylor & Francis. ISBN 9781351020688.
  65. ↑ Ramsey, Syed (2017). Beludžistan v iskanju svobode. VIJ Books (India) PVT Limited. ISBN 9789386834393.
  66. ↑ Siddiqi, Farhan Hanif (2012). Politika etnične pripadnosti v Pakistanu. Routledge. str. 54. ISBN 9780415686143.
  67. ↑ »Talpur«. Encyclopædia Britannica.
  68. ↑ Beasley, Edward (2016). The Chartist General. Taylor & Francis. str. 214. ISBN 978-1-315-51728-5.
  69. ↑ Dashti, Naseer (2017). Konflikt med Beludži in Iranom ter Pakistanom: vidiki narodnoosvobodilnega boja. Trafford Publishing. str. 11,52–53,66. ISBN 9781490780917.
  70. ↑ »ČAḴĀNSŪR«. Encyclopædia Iranica.
  71. ↑ Baloch, Inayatullah (1987). Problem "Velikega Beludžistana": Študija beludžijskega nacionalizma (v angleščini). Steiner Verlag Wiesbaden. ISBN 978-3-515-04999-3.
  72. ↑ Breseeg, Taj Mohammad (2004). Beludžijski nacionalizem: njegov izvor in razvoj (v angleščini). Royal Book Company. str. 145. ISBN 9789694073095.
  73. ↑ Khosa, Tariq (20. julij 2020). »Beludžijski nacionalizem«. Dawn. Pridobljeno 11. januarja 2023.
  74. ↑ Hussain, Zahid (25. april 2013). »Bitka za Beludžistan«. Dawn.
  75. ↑ »Nepovedana zgodba o kršitvah človekovih pravic v Beludžistanu: Razkrivanje zgodovinskega konteksta«. Daily News and Analysis (v angleščini). Pridobljeno 2. junija 2023.
  76. ↑ Syed Farooq Hasnat (2011). Global Security Watch—Pakistan. ABC-CLIO. str. 78. ISBN 978-0-313-34698-9.
  77. ↑ Axmann, Martin (2. avgust 2012). Kalatski kanat in geneza beludžijskega nacionalizma. OUP Pakistan. ISBN 978-0-19-906592-9.
  78. ↑ Harrison, Selig S. (1981). Beludžijski nacionalizem in sovjetska skušnjava. Carnegie Endowment for International Peace. ISBN 978-0-87003-029-1.
  79. ↑ Farhan Hanif Siddiqi (4. maj 2012). Politika etnične pripadnosti v Pakistanu: etnična gibanja Beludži, Sindi in Mohadžir. Routledge. str. 64–. ISBN 978-1-136-33696-6.
  80. ↑ Tahir, Muhammad (3. april 2008). »Tribes and Rebels: The Players in the Balochistan Insurgency«. Terrorism Monitor. Jamestown Foundation. 6 (7). Pridobljeno 6. decembra 2017.
  81. ↑ Baloch, Muhammad Amin (1999). Inside Ormara. Muhammad Amin Baloch. str. 83.
  82. ↑ Bonarjee, P. D. (1899). Priročnik indijskih borilnih ras. Thacker, Spink & Co. str. 47.
  83. ↑ Al Nahyan, Hussain, Ghafoor, Mansoor Bin Tahnoon, Jamal, Asad ul (2019). Pakistanska plemena (v angleščini). Cambridge Scholars Publishing. str. 112. ISBN 9781527534391.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  84. ↑ John, Wilson (2009). Pakistan Notranji boj. Pearson Longman. str. 28. ISBN 9788131725047.
  85. ↑ »Horasan i. Etnične skupine«. Encyclopædia Iranica.
  86. ↑ »Projekt jezika Beludži«. Uppsala University. 23. maj 2024.
  87. ↑ Sir Charles Yate, 1st Baronet. »Potopis po Horasanu in Sistanu«. Sharif University of Technology. Iran. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. januarja 2024. Pridobljeno 19. januarja 2024.
  88. ↑ Frawley, William (2003). Mednarodna enciklopedija jezikoslovja: 4-zvezni komplet (v angleščini). Oxford University Press, USA. str. 308. ISBN 978-0-19-513977-8.
  89. ↑ Taheri, Ahmad Reza (2014). Sociopolitična študija elit iranskih Beludžijcev (1979–2013) (v angleščini). Lulu.com. ISBN 9781312349681.
  90. ↑ Taheri, Ahmad Reza (2014). Sociopolitična študija elit iranskih Beludžijcev(1979–2013) (v angleščini). Lulu.com. ISBN 9781312349681.Taheri, Ahmad Reza (2014).
  91. ↑ Anderson, Kevin B. (2024). Politična sociologija revolucij in odporov enaindvajsetega stoletja. Taylor & Francis. ISBN 9781040107423.
  92. 1 2 »Iran: V krvavem zatiranju ubitih najmanj 82 beludžijskih protestnikov in mimoidočih«. Amnesty International (v angleščini). 6. oktober 2022. Pridobljeno 13. oktobra 2022.
  93. ↑ »Plemenski svet Beludžijcev« (v angleščini). Pridobljeno 8. maja 2024.
  94. 1 2 Carina،Korn, Jahani،Korn (2003). Beludži in njihovi sosedje. Reichert. str. 49, 314–317, 248, 260. ISBN 9783895003660.Carina،Korn, Jahani،Korn (2003).
  95. ↑ Crews, Bashir, Robert, Shahzad (212). Under the Drones. Harvard University Press. str. 139,147,150,151. ISBN 9780674064768.
  96. ↑ »Baluchi rug«. Encyclopædia Britannica.
  97. ↑ Amiri, Ghulam Rahman (2024). Helmandski Beludžijec. Berghahn Books. str. 124–125. ISBN 9781836950592.
  98. ↑ Breseeg, Taj Mohammad (2004). Beludžijski nacionalizem: njegov izvor in razvoj (v angleščini). Royal Book Company. str. 145. ISBN 9789694073095.Breseeg, Taj Mohammad (2004).
  99. ↑ »Oman's Diverse Society: Northern Oman« (PDF). JE Peterson.
  100. ↑ AlSalhi, Ahmad (2021). Music in Arabia. Indiana University Press. str. 248–249. ISBN 9780253057525.
  101. ↑ AlSalhi, Ahmad (2021). Music in Arabia. Indiana University Press. str. 248–249. ISBN 9780253057525.AlSalhi, Ahmad (2021).
  102. ↑ Roshni Nair (3. december 2016). »Mumbai's filmi daredevils with a cross-border history«. Hindustan Times. Pridobljeno 9. julija 2020.
  103. ↑ Barjasteh Delforooz, Behrooz (2010). »Značilnosti diskurza v beludžijščini v Sistanu«. Uppsala University: 17–18.
  104. ↑ Axenov, Serge. Beludžijski jezik Turkmenistana: slovnični opis na podlagi korpusa (Studia Iranica Upsaliensia). ISBN 9155467660.
  105. ↑ Potter, Lawrence G. (2013). Sektaška politika v Perzijskem zalivu (PDF). Oxford University Press. str. 229–244. Pridobljeno 4. septembra 2024.
  106. ↑ McCoy, Eric (2008). Iranci v Bahrajnu in Združenih arabskih emiratih: migracije, manjšine in identitete v arabskih državah Perzijskega zaliva (PDF) (v angleščini). The University of Arizona. ISBN 9780549935070. OCLC 659750775. Arhivirano iz prvotnega dne 19. decembra 2024. Pridobljeno 17. decembra 2024.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  107. ↑ Lodhi, Abdulaziz Y. 2000. Opomba o Beludžih v vzhodni Afriki. V: Jezik v družbi: osem sociolingvističnih esejev o Beločih., Studia iranica upsaliensia, št. 3, str. 91–95. Edited by Carina Jahani. Uppsala: Acta Universitatis Upsaliensis
  108. ↑ Beludžijci iz vzhodne Afrike: V iskanju naših korenin Arhivirano 14 May 2011 na Wayback Machine., Retrieved 27 June 2010
  109. ↑ Taheri, Ahmad Reza (2014). Sociopolitična študija elit iranskih Beludžijcev. Lulu Press, Incorporated. str. 11,45. ISBN 978-1312349681.
  110. ↑ Service, VOA Persian (3. marec 2024). »Iranska aktivistka med prejemnicami mednarodnih nagrad za pogum žensk za leto 2024«. Voice of America. Pridobljeno 15. aprila 2024.
  111. ↑ »2024 International Women of Courage Award«. United States Department of State. 6. marec 2024. Pridobljeno 15. aprila 2024.
  112. ↑ »Son, Brother of Exiled Iranian Rights Activist Arrested«. IranWire. 21. junij 2023. Pridobljeno 16. aprila 2024.
  113. ↑ »Spomin na tragedijo in legendo o Hani in Sheh Mureedu«. Daily Times (v ameriški angleščini). 8. marec 2019. Pridobljeno 9. maja 2020.
  114. ↑ »Beludžijska literatura je zakladnica ljubezni in romantike«. The Nation (v angleščini). 26. maj 2017. Pridobljeno 9. maja 2020.
  115. ↑ Dashti, The Baloch and Balochistan 2012, str. ;8, 33–34, 44.
  116. ↑ »Baloch Society & culture«. Baask.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. septembra 2011. Pridobljeno 7. septembra 2010.
  117. ↑ »Baluchistan iv. Music of Baluchistan«. Encyclopædia Iranica.
  118. ↑ »Ghaychak Instrument; What Iran is known for«. Pridobljeno 29. decembra 2023.
  119. ↑ Korn, Jahani, Titus, Agnes , Carina , Paul Brian (2008). Beludži in druge jezikovne, zgodovinske in družbeno-politične perspektive pluralizma v Beludžistanu (v angleščini). Reichert Verlag. str. 12. ISBN 9783895005916.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  120. ↑ »Beludžijci«. Encyclopædia Britannica.
  121. ↑ Dashti, The Baloch and Balochistan 2012, str. ;142.
  122. ↑ Ahmady, Kameel (2013). From Border to Border Research Study on Identity and Ethnicity in Iran. Avaye Buf. str. 100. ISBN 9788794295314.
  123. ↑ Afshar, Iraj (1992). Balochistan and its ancient civilization (v perzijščini). Printing and Publishing Organization of the Ministry of Culture and Islamic Guidance. str. 89–90, 101, 127, 376.
  124. ↑ Jahani,Karina, Agnes,Korn (2022). Beludži in njihovi sosedje, etnični in jezikovni stiki v Beludžistanu v zgodovinskem in sodobnem času. Cambridge University. str. 248. ISBN 978-3-89500-366-0.
  125. ↑ Kamal Siddiqi (30. julij 2009). »Hingol Temple Symbolises Baloch Secularism«. Hindustan Times. Pridobljeno 20. oktobra 2020.[mrtva povezava]

Splošne in citirane reference

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Beludži&oldid=6620218«